Po treh urah vožnje, ki so nevarno načele moj živčni, pa tudi prebavni sistem, smo prišli v razrito majhno vas po imenu Labrang. Ime je obetalo. Ura je bila pet popoldan. Treba je bilo najti prenočišče. Mala vas je delovala apokaliptično: vse razrito, prašno, kot kitajski divji zahod. Razrita glavna cesta je razgrnila mestni prebavni sistem: malo mesto je dobivalo nove vodovodne cevi. V vsaki prodajalni, ki je gledala na ulico, sem izmenično prepoznavala hanske in tibetanske obraze, vse zagorele od višinskega, gorskega sonca. Nekateri so v svojih prodajalnah apatično in nemo zrli na ulico, zobali sončnična semena in ostanke pljuvali na pločnik. Nihče se ni pretirano obremenjeval z debelo plastjo oranžnega prahu, ki je prekrival staro zalogo Niveinih sončnih krem, zložljivih slamnikov, skladovnic kitajskih ledenih čajev in druge šare. Naposled se nas je, tistih nekaj prispelih popotnikov, odločilo, da se razkropimo v iskanju strehe nad glavo. Prispela sem v hotel, ki so ga vodili Hani. Imena ne vem več. Tekoče vode, zaradi popravil na glavni cesti, seveda ni bilo. Nazadnje sem sobo delila še s tremi popotniki iz Pekinga.