O najbolj znani azijski opici, Sunu Wukongu

O najbolj znani azijski opici, Sunu Wukongu

Smo že v tretjem mesecu leta, tik pred dnevom žena, meni pa so dnevi minevali predvsem ob brezčasnih čvekanjih o vremenu, boleznih in še dodatno, o otroških boleznih. Pri nas smo namreč kar naprej nekaj bolni, otroka privlečeta vse mogoče viruse in bakterije in moja pregovorno železna odpornost je popustila. Toliko antibiotikov, kot smo jih pri nas popapcali zadnje leto, jih je morda celotna neznana gorata vietnamska vas v zadnjih petih letih. Zato se komaj obdržim na površju pri vsakdanjih, na videz nepomembnih opravilih, kot so kuhanje, pospravljanje, pranje in sušenje perila. Kaj šele, da bi mi ob večerih uspelo kaj pametnega napisati v mojih zapisih. Ampak… vmes se je zgodilo tudi kitajsko novo leto. To leto bo leto opice.
Zato ne preseneča, da bo ta zapis namenjen najbolj znani kitajski opici, Sunu Wukongu 孙悟空, glavnemu junaku klasičnega kitajskega romana Potovanje na zahod…

#neberljivo

#neberljivo

Nova Zelandija je nam res nenavadno daleč, v časovnem smislu je natanko dvanajst ur pred nami, s svojim vodenjem države pa svetlobna leta. Ne vem če veste, ampak Novozelandci v tem letu na referendumu izbirajo novo zastavo. Začelo se je lansko leto maja, ko je vlada svoje državljane povabila v razpravo o zastavi, imenovano ”The flag consideration project.”Sedanja novozelandska zastava je za mnoge nekakšen anahronizem, saj je v zgornjem levem kotu še vedno Union Jack, kot je ’ljubkovalno’ poimenovana zastava Velike Britanije, ki je obenem nekdanja kolonizatorka Nove Zelandije in še vedno vodja Commonwealtha. Ob njej se bohotijo še štiri zvezde, ki predstavljajo ozvezdje Južnega križa (Crux), ki je viden samo iz južne hemisfere. Za nameček novozelandsko zastavo od avstralske loči le, da ima slednja v spodnjem desnem kotu pod Union Jackom še eno zvezdo, (sicer sedemkotno), zvezdo Commonwealtha. In večina laikov jih zlahka zamenja, kot tujci ne ločijo slovaške in slovenske. Baje se novozelandska javnost za sam projekt izbire nove zastave ni preveč vnela, ampak v državi, ki ima štiri milijone in pol prebivalcev, je v izbor prišlo nekaj več kot 10000 osnutkov novih zastav, odbor, ki ga sestavlja vrsta ”uglednih Novozelandcev,”pa je na koncu izbral pet zastav, o katerih je ljudstvo odločalo na referendumu konec leta 2015. Izbrali so zmagovalko, ki bo v marčevskem referendumu stopila v drugi krog s staro varianto zastave. Odločilo bo seveda ljudstvo.

Morda se sprašujete, kaj ima ta zastava Nove Zelandije opravit z nami? Nič, ima pa krasno in nezapleteno spletno stran, na kateri si vsak laik lahko na hitro pregleda celoten projekt in je navdušen nad tem, kako sicer nek zahteven problem na ravni države približati laiku v zunanjem svetu. Takšna je tudi celotna uradna spletna stran novozelandske vlade in je zato primer dobre prakse. Na žalost ne morem trditi enako za slovensko vladno spletno stran. Črke so majhne, stran prenatrpana s podatki, teme nezanimive in suhoparne, slike in slogani pa take, kot jih lahko izbere samo nekdo, ki je Preverite samo stolpec z obetavno atraktivnim naslovom Kam gre vaš denar, v katerem vam naša vlada želi pojasniti, kaj koristnega naredite s tem, da vzamete račun v vsaki trgovini. (Poleg tega, da zbrane račune pošljete na davčno in sodelujete v žrebu za 10 000 evrov). Pisava je majhna, na strani kraljuje neka barvna razpredelnica, ki izgleda kot da jo je v excellu naredila neka tretjerazredna tajnica med odmorom za kosilo, ker se je mudilo. Da ne govorim o jeziku, ki naj bi bil prijazen uporabniku:

In Memoriam: David Bowie (1947-2016)

In Memoriam: David Bowie (1947-2016)

Kako veš, da se staraš? Ko po naključju poslušaš komercialni radio in od desetih komadov prepoznaš enega izvajalca, vsi ostali pa so kr neki, brez veze, novodobno sranje…skratka, nekaj, kar mi nismo poslušali. Mi, ki smo živeli v časih dobre muzike, in ne nekega elektro pop kiča, kot je Katy Perry. Mi smo imeli Pink Floyde, Lou Reeda, Petra Gabriela, in Davida Bowieja. (Tehnično gledano, so bile tudi njihove plošče prvič natisnjene v času odraščanja mojih staršev, pa vseeno.)

Včeraj se je poslovil eden od teh brezčasnih velikanov. David Bowie. Njegov žametni glas nas bo božal samo še iz starih vinilk in itunes zapisov. V svojih najbolj uspešnih časih je bil močno suh, močno zadrogiran in nekoliko androgidnega videza, zato tudi močno naličen. V tistih časih bi bil lahko tudi enojajčni dvojček Tilde Swinton. Poleg muzike se je ukvarjal tudi z igranjem in imel humoren smisel za zbiranje režiserjev in filmov. Nenazadnje je igral v Labirintu (1986), se za trnutek pojavil v Lynchevem filmu Twin Peaks – Fire Walk with Me (1992). Mnogi njegovi komadi so skorajda ’ponarodeli’. Marsikateri mulc morda ne ve, da je Nirvana samo priredila njegov legendarni ’The man who sold the world’. Posnel je nekaj imenitnih duetov, meni najljubši je seveda Under Pressure’ s, tudi žal že pokojnim, Freddyjem. Bowieja in našo Tino Maze med drugim druži to, da so po obema poimenovali vrsti pajka.

grande finale prazničnega meseca

grande finale prazničnega meseca

Ker imam dva otroka in je starejšemu že dodobra začela delati domišljija, praznični mesec nekoliko podoživljam skozi njihove oči. Saj veste, kako se otrokom posvetijo oči, ko dobijo zavojček s pentljico in potem s svojimi mali prsti in nestrpno radovednostjo strgajo ovoj in pogledajo, kakšno igračo je pod drevescem pustil eden od dobrih mož.

Zato se tudi sama včasih vrnem v svojo preteklost in se spomnim tistih najlepših praznovanj. Ko sem bila v osnovni šoli, je prvi opomnik, da se bliža december, pokazala tradicionalno bolj ostra zima, ki je na vrh Mežakle poslala prvo pošiljko snega že tam nekje konec oktobra. Spomnim se, da se je bela Mežakla lepo videla iz šolske jedilnice in s sošolci smo ob jutranjih malicah klepetali o naših pričakovanjih v decembru, ki je bil še kaka dva meseca stran, a nam se je vleklo kot leto. Res je minila cela večnost, da se je pokazal tisti peti december, ko smo šli spat in je zjutraj prišel Miklavž…

Pro et contra: jaz sem PRO*

Pro et contra: jaz sem PRO*

Pro et contra je bila priljubljena vaja bodočih pravnih mož na srednjeveških univerzah. Postavili so tezo in določili predstavnike, ki so tezo zagovarjali (pro) in predstavnike, ki so tezi nasprotovali (contra). Pri tem ni bilo važno, ali se je posameznik z izbranim stališčem poistovetil ali ne, pač pa, da je našel ustrezno logično argumentacijo, ki mu je uspešno pomagala zagovarjati tezo. Če to izkušnjo poskušamo prenesti v današnji svet: velika večina se nas ne more poistovetiti z istospolnimi, ker to pač nismo. Bilo bi pa prav, da bi ravnali proaktivno (in ne regresivno), in se postavili na stran za, pro. Prav sama predpoma pro- je namreč tudi tista, ki napoveduje spremembe: progresivno, proaktivno, prototip,… in je v zgodovini prispevala k velikim spremebam: zaradi progresivnega vedenja se je podrl Berlinski zid, sesula rdeča zavesa, progresivni rock pa je še danes ‘in’. In zato je potrebno, da na nedeljskem referendumu glasujemo za prihodnost, torej pro/za. Pa ne se spet zgovarjat, češ, joj, me ni, sem na vikendu, ali greste pa ravno na nujen izlet v kakšen adventni Salzburg na kuhano vino, kajti dragi moji, biti državljan pomeni, da imate državljanjske pravice (ki jih tako radi branimo), in državljanjske dolžnosti, (ki se jih večinoma otepamo). Voliti je ena slednjih in se nam, Slovencem, kar ne ljubi kaj dosti. Ampak samo tako smo lahko tudi mi dejavni, proaktivni in je prav, da to izkoristimo.

Od višine se zvrti

Od višine se zvrti

Slovenci se smatramo za narod, tesno povezan s hribi in gorami, in verjetno imamo, statistično gledano glede na majhnost države in številčnost prebivalcev, največji odstotek alpinistov in gornikov in planincev v svetu. Resda nismo tako modno ozaveščeni kot npr. naši zahodni sosedje Italijani, ki od glave do peta hodijo naokrog oblečeni po zadnji modi, zato pa ni dvoma, da vsak vsaj tretji Slovenec dobro ve, kateri gojzarji so najboljši, kje je najboljša turna smuka in kdaj si nadeti dereze. Hvala bogu, imamo tudi enega najlepših in najboljših planinskih muzejev, ki mu niso delali nasilja in ga stlačili v Jankovićevo Ljubljano, pač pa so mu nov dom namenili pod slovanskim očakom Triglavom v Mojstrani, kamor tudi, po mojem (lokal patriotskem) mnenju, spada. Čeprav so naše Julijske Alpe na pretežno majhnem ozemlju, so izredno pestre, tako kar se tiče plezalnih smeri in pohodništva, kot tudi biotske pestrosti. Na naše gore smo lahko upravičeno ponosni.

Homo homini lupus *

Homo homini lupus *

Petek trinajstega se je končal slabo. Sicer nisem vraževerna, a napadi v Parizu so sprožili v nas vseh nove valove čustev. Silovita in močna čustva so tista, ki jih moramo ob temi množičnih terorističnih napadov nekoliko potisniti vstran, se poskušati umiriti in nekoliko hermenevtično filozofsko prevprašati, kaj sedaj, kaj sledi. Instinktivno si v teh trenutkih želimo podati odgovore na vprašanja, a odgovorov ni in ni.

O kiwijih, ki niso sadeži – I.del

O kiwijih, ki niso sadeži – I.del

Večino narodov oblikujejo neke skupne poteze – imenujmo to značaj naroda. Ta značaj se pri celinskih narodih na mejah države staplja z značaji sosednjih narodov. Še posebej velja to za Evropo, kjer na razmeroma majhni površini živi ogromno narodov z lastnimi državami. Če smo šparovni Gorenjci, smo to morda ’podedovali’ od šparovnih severnih sosedov. Če gledamo Novogoričane, so ti neprimerno lepše oblečeni, kot drugi deli Slovenije, ker se pač zgledujejo po svojih zahodnih sosedih Italijanih,… Romanski južni narodi so stereotipno bolj nagnjeni k poležavanju, opoldanskim siestam, dolgim obrokom, klepetanju in kavicam kot severnjaki, ki so delovni, navajeni kratkih, mrzlih dni in zato mastne hrane in alkohola. Nekako tako gre. Pri Novozelandcih je vseeno malce drugače: so otoški narod in tako izolirani od vseh zunanjih vplivov, kar jim je tekom let omogočalo, da so razvili povsem lasten značaj. Za najbližje sosede lahko smatrajo Avstralce, ali kot jih sami ’ljubkovalno’ imenujejo Aussije, pa še ti so v najbljižji točki vsaj eno uro vožnje z letalom stran.