Jeseniške skice: Žvagnov most, Sava in Žvagnova domačija

Jeseniške skice: Žvagnov most, Sava in Žvagnova domačija

Že nekaj časa se poigravam z mislijo, da bi zapisala nekaj o Jesenicah. Tistih Jesenicah, za katere velika večina Slovencev meni, da so grdo, revno, industrijsko mesto na njihovi avtocestni poti v Planico ali Kranjsko Goro ali še naprej, meni pa predstavljajo mesto, kamor sem se znova in znova vračala, zdaj pa tu spet živim.

Kaj pa vem, verjetno so bile kot mesto res nekaj grdega nazaj v, recimo, šestdesetih, ne bi vedela, me takrat še ni bilo. Lahko pa govorim o svojem doživljanju Jesenic od rojstva naprej.

Včasih, ko hodim ali se vozim skozi mesto, razmišljam kaj se je spremenilo. In takrat me spreleti čarobnost kakšnega preteklega dogodka, morda spomin na kraj ali človeka, ki ga ni več…. Zato bom zgolj podala nekaj “jeseniških skic.” Prva skica je moj rani spomin na Savo, na Žvagnov most in Žvagnovo kmetijo.

KAKO BI PA VI RAVNALI?

KAKO BI PA VI RAVNALI?

V času, ko je kulturna Slovenija navajala Prešerna in ohranjala spomin nanj, sva doma z dragim pogledala biografski film o Stanleyu Milgramu, priznanem socialnem psihologu, ki je bil znan po svojih kontroverznih poskusih z elektrošoki, kjer je pri testirancih ugotavljal, kje je meja njihove poslušnosti avtoriteti. Shema poskusa je bila sledeča: v prvi sobi sta sedela nadzornik poskusa (avtoriteta) in prostovoljec, ki se je javil, da bo “učencu”, ki je sedel v drugi sobi, ob napačnih odgovorih na njegova vprašanja dal elektrošoke, ki se bodo s količino nepravilnih odgovorov stopnjevali.

‘prst gor in prst dol’ ali o Platonu in Aristotelu

‘prst gor in prst dol’ ali o Platonu in Aristotelu...

Nekako v povojih mojega študija filozofije in sinologije na ljubljanski Filozofski fakulteti smo tudi v slovenski jezik dobili prevod francoskega filozofa Alaina de Bottona Utehe filozofije (ni najbolj strokovno filozofsko branje – a vsekakor zagotovi, kar promovira sam naslov). Takrat sem si mislila, le kakšna bedarija da je naslov, le kdo lahko vidi filozofijo kot nekaj, kar potencialno daje uteho. Seveda, v prvem letniku filozofije ti življenje grenita vsaj osnovna spoznanja filozofske logike in strokovna nemščina, ki se navdihuje v časih Kanta in Hegla. Treba me je vprašati dobrih petnajst let kasneje. Danes namreč menim, da je glavna misija sodobne filozofije ravno to: da daje ljudem uteho. In širino. In možnost se oddaljiti, si priznati napake in iti naprej. Gre za znanost, ki ima stroge zakonitosti v mišljenju, a širino, ki lahko nadomesti ali pa se aktivno poveže z religioznimi prepričanji, katere ima pravico negovati vsak posameznik. V tem smislu je filozofija kameleon med znanostmi, za marsikoga, sploh za tiste iz bolj ’rigoroznih’ znanosti, kot so matematika ali fizika, že kar psevdoznanost. Prejšnji teden je bil v mojem poslovnem smislu buren kar se le da… Odpovedala sem se vlogi, ki mi je poleg potencialne samopotrditve in širše prepoznave, da zmorem, odrezala tudi del pogače, ki me hrani in obenem hrani tudi moje otroke.  Razlog je bil, rečeno diplomatsko, neskladje poslovnih z osebnimi interesi. Bolj podrobno pa nemoč, da bi poskrbela, kohezivno znala prisluhniti in obdelati predlagano, in to nato nepristransko reprezentirati pred osebo, ki je idejno boter projekta. In tu nastopi moja filozofija. Začenjam lahko kar v prvem letniku, pri učni uri grške filozofije, kjer se pogovarjamo o atenski šoli. Na eni strani imamo Platona, ki s svojo prispodobo o votlini kraljuje tudi med nepoznavalci filozofije. Vsi poznamo Sokrata, ki sam baje ni ničesar napisal, ampak je spregovoril skozi številne Platonove dialoge (moj najljubši je še vedno osnovni Simpozij). Platon je bil torej tisti, ki je poleg tega, da ima rad prispodobe, kreator idealne države, ki mu vlada razred modrih, izkušenih filozofov. Na drugi strani imamo Aristotela, ki ga radi površno slikajo kot njegovo nasprotje. Sam sicer Platonov učenec je sprevidel potrebo, da se poleg utopij, prispodob, parabol in govora o možnostih, govori tudi o dejanskem. Njegovo delo, ki je v slovenščini dobila skromen prevod Metafizika in v originalu Ta meta ta fizika = poglavje za Fiziko, je zgolj eden od pokazateljev, da je Aristotel v svojem kompediju na Metafiziko sicer mislil, in mislil z veliko začetnico, a je prostor za prvo filozofijo namenil tuzemskemu tukaj in zdaj. In če se s tem zelo kratkim filozofskim uvodom vrnem nazaj na vprašanje kje je to uteha in kaj imata z vsem tem Aristotel in Platon, naj pojasnim. Uteha, ker lahko ob povsem osebnem poslovnem neuspehu kot tipična ženska, ki odreagira s čustvi, (s to nemilostno samoopazko je tu potencialno prostor za drugo veliko filozofsko poglavje Freudove psihoanalize), čez nekaj dni zadiham in stvari pogledam od daleč in premislim po dolgem in počez iz dokaj nevtralne pozicije. To zame  pomeni, da ne skrivam in olepšujem svojih napak, a obenem ne kazim tistih, ki so mnenjsko na drugi strani. In ker sem zmožna svojo plat zgodbe primarno videti kot nadaljevanje Aristotelove pozicije, poslovni model kolegov  na drugi strani pa kot zapuščinsko tradicijo Platona. In da nič od tega ni slabo. Potrebujemo nekoga, ki se ukvarja s tukaj in zdaj. In razmišlja korak za korakom. In ni zmožen videti skozi megalomanska očala, saj ravno to omogoča, da se posveča malenkostim, ki na dolgi...
Državni uradnik se ne šali.

Državni uradnik se ne šali.

(Ubijalec, I, Ionesco, Eugene, 1912-1994)  “Everything failed to subdue me. Soon everything seemed dull: another sunrise, the lives of heroes, falling in love, war, the discoveries people made about each other. The only thing that didn’t bore me, obviously enough, was how much money Tim Price made, and yet in its obviousness it did. There wasn’t a clear, identifiable emotion within me, except for greed and, possibly, total disgust. I had all the characteristics of a human being – flesh, blood, skin, hair – but my depersonalization was so intense, had gone so deep, that the normal ability to feel compassion had been eradicated, the victim of a slow, purposeful erasure. I was simply imitating reality, a rough resemblance of a human being, with only a dim corner of my mind functioning. Something horrible was happening and yet I couldn’t figure out why – I couldn’t put my finger on it.”  (American Psycho, Bret Easton Ellis, 1964-) Uradniki so silno vzgojeni, vendar enostransko; v svojem oddelku bo uradnik razumel zaporedje misli iz ene same besede; če pa gre za stvar drugega oddelka, ki mu jo na dolgo pojasnujejo, bo nemara vljudno kimal, razumel pa ne bo niti besede. (Grad, Franz Kafka, 1883-1924) Najprej, ja res je, oglašam se po dolgih 7 mesecih. Vmes se je zgodilo veliko: zaključila porodniška, se ponovno samozaposlila, končno postala profesorica filozofije in se vselila v prostorno coworking pisarno, kjer v dopoldanskem času delava skupaj z dragim, z Ervinom in vsemi ostalimi, ki so jim naša vrata pisarne vedno odprta. Danes se je zgodilo še nekaj drugega. D-day, Donald day, yeah! Amerika je po dolgem času izbirala med dvema slabima alternativama, a se je načeloma dajala prednost Clintonovi, ki se ji je pripisovalo več političnih izkušenj in večjo kredibilnost. Novi predsednik pa je Trump, ki je presenetljivo ugnal nepriljubljeno Clintonovo. Amerika še ni pripravljena na prvo predsednico, Trump se vede, kot da je vedno vedel da bo zmagal, zato je, med drugim,  zmetal (zanj verjetno drobiževski znesek), 3.7 milijona dolarjev v rdeče redneckovske kape, ki obljubljajo s sloganom, da bo Ameriko naredil zopet veliko. Nekateri ljudje so jezni, depresivni, spletna stran Immigration Canada je počepnila, Dow Jones je padel na rit, … Nekateri so depresivi in jezni celo pri nas, ampak,… na koncu je to to. Še en politik, ki nas bo zabaval (vsaj) naslednja štiri leta, če ne še dalj. Temu klovnu bodo zaupali kode jedrskega programa in če mu kaj ne bo prav,… who knows? Nekateri so jezni in depresivni tudi pri nas. A mislim, da je tokrat za spremembo prav, da bi se zazrli vase, v lastno državo in se vprašali, koliko Trumpov resnično sedi na pomembnih državnih stolčkih? Ljudi, ki jih primarno zanima lastni dobiček in nimajo obraza, da bi to vsaj javno priznali, kot stori Trump, ampak se izmikajo z nespretno retoriko, medtem ko jim zatekajo lastni bančni računi ali računi njihovih podjetij. Slovenska politika rada poudarja, da imamo bitke, ki jih bijemo samo mi. A če bi se ozrli čez planke, bi videli, da temu ni tako. Ideološki boji med ‘ta rdečimi’ in ‘belimi’ so potekali bolj kot ne povsod po Evropi. Naše stranke niso pripravljene na pobot; nekaj sicer uspeva Pahorju, ideološko je tu največ naredila slovenska Antigona, Spomenka Hribar,… ampak rane se še vedno odpirajo. Rane v srcih in rane v zemlji. Teharje, Huda Jama, primoske fojbe, bolj kot ne kolateralne žrtve za začetek nekega boljšega jutri. Tudi našo x generacijo je to prizadelo, in kot kaže bo...
O najbolj znani azijski opici, Sunu Wukongu

O najbolj znani azijski opici, Sunu Wukongu

Smo že v tretjem mesecu leta, tik pred dnevom žena, meni pa so dnevi minevali predvsem ob brezčasnih čvekanjih o vremenu, boleznih in še dodatno, o otroških boleznih. Pri nas smo namreč kar naprej nekaj bolni, otroka privlečeta vse mogoče viruse in bakterije in moja pregovorno železna odpornost je popustila. Toliko antibiotikov, kot smo jih pri nas popapcali zadnje leto, jih je morda celotna neznana gorata vietnamska vas v zadnjih petih letih. Zato se komaj obdržim na površju pri vsakdanjih, na videz nepomembnih opravilih, kot so kuhanje, pospravljanje, pranje in sušenje perila. Kaj šele, da bi mi ob večerih uspelo kaj pametnega napisati v mojih zapisih. Ampak… vmes se je zgodilo tudi kitajsko novo leto. To leto bo leto opice.
Zato ne preseneča, da bo ta zapis namenjen najbolj znani kitajski opici, Sunu Wukongu 孙悟空, glavnemu junaku klasičnega kitajskega romana Potovanje na zahod…

#neberljivo

#neberljivo

Nova Zelandija je nam res nenavadno daleč, v časovnem smislu je natanko dvanajst ur pred nami, s svojim vodenjem države pa svetlobna leta. Ne vem če veste, ampak Novozelandci v tem letu na referendumu izbirajo novo zastavo. Začelo se je lansko leto maja, ko je vlada svoje državljane povabila v razpravo o zastavi, imenovano ”The flag consideration project.”Sedanja novozelandska zastava je za mnoge nekakšen anahronizem, saj je v zgornjem levem kotu še vedno Union Jack, kot je ’ljubkovalno’ poimenovana zastava Velike Britanije, ki je obenem nekdanja kolonizatorka Nove Zelandije in še vedno vodja Commonwealtha. Ob njej se bohotijo še štiri zvezde, ki predstavljajo ozvezdje Južnega križa (Crux), ki je viden samo iz južne hemisfere. Za nameček novozelandsko zastavo od avstralske loči le, da ima slednja v spodnjem desnem kotu pod Union Jackom še eno zvezdo, (sicer sedemkotno), zvezdo Commonwealtha. In večina laikov jih zlahka zamenja, kot tujci ne ločijo slovaške in slovenske. Baje se novozelandska javnost za sam projekt izbire nove zastave ni preveč vnela, ampak v državi, ki ima štiri milijone in pol prebivalcev, je v izbor prišlo nekaj več kot 10000 osnutkov novih zastav, odbor, ki ga sestavlja vrsta ”uglednih Novozelandcev,”pa je na koncu izbral pet zastav, o katerih je ljudstvo odločalo na referendumu konec leta 2015. Izbrali so zmagovalko, ki bo v marčevskem referendumu stopila v drugi krog s staro varianto zastave. Odločilo bo seveda ljudstvo.

Morda se sprašujete, kaj ima ta zastava Nove Zelandije opravit z nami? Nič, ima pa krasno in nezapleteno spletno stran, na kateri si vsak laik lahko na hitro pregleda celoten projekt in je navdušen nad tem, kako sicer nek zahteven problem na ravni države približati laiku v zunanjem svetu. Takšna je tudi celotna uradna spletna stran novozelandske vlade in je zato primer dobre prakse. Na žalost ne morem trditi enako za slovensko vladno spletno stran. Črke so majhne, stran prenatrpana s podatki, teme nezanimive in suhoparne, slike in slogani pa take, kot jih lahko izbere samo nekdo, ki je Preverite samo stolpec z obetavno atraktivnim naslovom Kam gre vaš denar, v katerem vam naša vlada želi pojasniti, kaj koristnega naredite s tem, da vzamete račun v vsaki trgovini. (Poleg tega, da zbrane račune pošljete na davčno in sodelujete v žrebu za 10 000 evrov). Pisava je majhna, na strani kraljuje neka barvna razpredelnica, ki izgleda kot da jo je v excellu naredila neka tretjerazredna tajnica med odmorom za kosilo, ker se je mudilo. Da ne govorim o jeziku, ki naj bi bil prijazen uporabniku:

In Memoriam: David Bowie (1947-2016)

In Memoriam: David Bowie (1947-2016)

Kako veš, da se staraš? Ko po naključju poslušaš komercialni radio in od desetih komadov prepoznaš enega izvajalca, vsi ostali pa so kr neki, brez veze, novodobno sranje…skratka, nekaj, kar mi nismo poslušali. Mi, ki smo živeli v časih dobre muzike, in ne nekega elektro pop kiča, kot je Katy Perry. Mi smo imeli Pink Floyde, Lou Reeda, Petra Gabriela, in Davida Bowieja. (Tehnično gledano, so bile tudi njihove plošče prvič natisnjene v času odraščanja mojih staršev, pa vseeno.)

Včeraj se je poslovil eden od teh brezčasnih velikanov. David Bowie. Njegov žametni glas nas bo božal samo še iz starih vinilk in itunes zapisov. V svojih najbolj uspešnih časih je bil močno suh, močno zadrogiran in nekoliko androgidnega videza, zato tudi močno naličen. V tistih časih bi bil lahko tudi enojajčni dvojček Tilde Swinton. Poleg muzike se je ukvarjal tudi z igranjem in imel humoren smisel za zbiranje režiserjev in filmov. Nenazadnje je igral v Labirintu (1986), se za trnutek pojavil v Lynchevem filmu Twin Peaks – Fire Walk with Me (1992). Mnogi njegovi komadi so skorajda ’ponarodeli’. Marsikateri mulc morda ne ve, da je Nirvana samo priredila njegov legendarni ’The man who sold the world’. Posnel je nekaj imenitnih duetov, meni najljubši je seveda Under Pressure’ s, tudi žal že pokojnim, Freddyjem. Bowieja in našo Tino Maze med drugim druži to, da so po obema poimenovali vrsti pajka.

grande finale prazničnega meseca

grande finale prazničnega meseca

Ker imam dva otroka in je starejšemu že dodobra začela delati domišljija, praznični mesec nekoliko podoživljam skozi njihove oči. Saj veste, kako se otrokom posvetijo oči, ko dobijo zavojček s pentljico in potem s svojimi mali prsti in nestrpno radovednostjo strgajo ovoj in pogledajo, kakšno igračo je pod drevescem pustil eden od dobrih mož.

Zato se tudi sama včasih vrnem v svojo preteklost in se spomnim tistih najlepših praznovanj. Ko sem bila v osnovni šoli, je prvi opomnik, da se bliža december, pokazala tradicionalno bolj ostra zima, ki je na vrh Mežakle poslala prvo pošiljko snega že tam nekje konec oktobra. Spomnim se, da se je bela Mežakla lepo videla iz šolske jedilnice in s sošolci smo ob jutranjih malicah klepetali o naših pričakovanjih v decembru, ki je bil še kaka dva meseca stran, a nam se je vleklo kot leto. Res je minila cela večnost, da se je pokazal tisti peti december, ko smo šli spat in je zjutraj prišel Miklavž…

Share This