Irina Pashagich: Vesela sem, da sem Jeseničanka

Irina Pashagich: Vesela sem, da sem Jeseničanka

Rusinja Irina Pashagich s ponosom pove, da je že dvajset let pripadna Jeseničanka, a v srcu še vedno tudi zavedna Rusinja. Družabna, prijazna, komunikativna in poslovna so izrazi, ki jo najbolje opišejo. Direktorica incoming turistične agencije Situr je obenem tudi predsednica podružnice Mednarodnega kluba Slovanov Ruslo na Bledu, je članica Plavž Coworkinga, v prostem času pa navdušena nad športom, predvsem odbojko in curlingom.

Renata Bok Zelenjak: Na Gimnaziji Jesenice učim že 20 let in uživam,…Ja, shoot me*, res uživam.

Renata Bok Zelenjak: Na Gimnaziji Jesenice učim že 20 let in uživam,…Ja, shoot me*, res uživam...

Renata Bok Zelenjak je Jeseničanka, doma iz Plavža, sedaj živi na Slovenskem Javorniku, sicer pa profesorica angleškega jezika na Gimnaziji Jesenice. Vedno prekipeva od energije in s svojimi kretnjami in smehom prekipeva od mladostne energije, kar bi sama verjetno pripisala temu, da se vsak delovnik vsaj nekaj ur druži z najstniki.

Jeseniške skice: Dnevi sank in RC elank

Jeseniške skice: Dnevi sank in RC elank

V času “velike jeseniške občine”, ki se je raztezala od Žirovnice do Kranjske Gore, in v časih, ko je Železarna Jesenice zaposlovala bolj kot ne vso Zgornjesavsko dolino, je bilo nekaj normalnega, da si na sindikatu kupil smučarske karte na “luknjanje” in šel na Zatrnik, v Mojstrano, Kranjsko Goro ali v Španov vrh. Še zdaj se spomnem rdeče karte, ki je imela ob rubu številčnico od 1 do 50: tri luknje za ta malo vlečnico Mojco, pet za sedežnico v Podkorenu,…Seveda, če nisi bil otrok kot jaz, si si privoščil vsaj dopoldansko karto na Zatrniku, se malo “posmučkal” , potem pa še posončal in šel na pir in klobaso.

Jeseniške skice: Žvagnov most, Sava in Žvagnova domačija

Jeseniške skice: Žvagnov most, Sava in Žvagnova domačija

Že nekaj časa se poigravam z mislijo, da bi zapisala nekaj o Jesenicah. Tistih Jesenicah, za katere velika večina Slovencev meni, da so grdo, revno, industrijsko mesto na njihovi avtocestni poti v Planico ali Kranjsko Goro ali še naprej, meni pa predstavljajo mesto, kamor sem se znova in znova vračala, zdaj pa tu spet živim.

Kaj pa vem, verjetno so bile kot mesto res nekaj grdega nazaj v, recimo, šestdesetih, ne bi vedela, me takrat še ni bilo. Lahko pa govorim o svojem doživljanju Jesenic od rojstva naprej.

Včasih, ko hodim ali se vozim skozi mesto, razmišljam kaj se je spremenilo. In takrat me spreleti čarobnost kakšnega preteklega dogodka, morda spomin na kraj ali človeka, ki ga ni več…. Zato bom zgolj podala nekaj “jeseniških skic.” Prva skica je moj rani spomin na Savo, na Žvagnov most in Žvagnovo kmetijo.

KAKO BI PA VI RAVNALI?

KAKO BI PA VI RAVNALI?

V času, ko je kulturna Slovenija navajala Prešerna in ohranjala spomin nanj, sva doma z dragim pogledala biografski film o Stanleyu Milgramu, priznanem socialnem psihologu, ki je bil znan po svojih kontroverznih poskusih z elektrošoki, kjer je pri testirancih ugotavljal, kje je meja njihove poslušnosti avtoriteti. Shema poskusa je bila sledeča: v prvi sobi sta sedela nadzornik poskusa (avtoriteta) in prostovoljec, ki se je javil, da bo “učencu”, ki je sedel v drugi sobi, ob napačnih odgovorih na njegova vprašanja dal elektrošoke, ki se bodo s količino nepravilnih odgovorov stopnjevali.

‘prst gor in prst dol’ ali o Platonu in Aristotelu

‘prst gor in prst dol’ ali o Platonu in Aristotelu

Nekako v povojih mojega študija filozofije in sinologije na ljubljanski Filozofski fakulteti smo tudi v slovenski jezik dobili prevod francoskega filozofa Alaina de Bottona Utehe filozofije (ni najbolj strokovno filozofsko branje – a vsekakor zagotovi, kar promovira sam naslov). Takrat sem si mislila, le kakšna bedarija da je naslov, le kdo lahko vidi filozofijo kot nekaj, kar potencialno daje uteho. Seveda, v prvem letniku filozofije ti življenje grenita vsaj osnovna spoznanja filozofske logike in strokovna nemščina, ki se navdihuje v časih Kanta in Hegla. Treba me je...
Državni uradnik se ne šali.

Državni uradnik se ne šali.

(Ubijalec, I, Ionesco, Eugene, 1912-1994)  “Everything failed to subdue me. Soon everything seemed dull: another sunrise, the lives of heroes, falling in love, war, the discoveries people made about each other. The only thing that didn’t bore me, obviously enough, was how much money Tim Price made, and yet in its obviousness it did. There wasn’t a clear, identifiable emotion within me, except for greed and, possibly, total disgust. I had all the characteristics of a human being – flesh, blood, skin, hair – but my depersonalization was so intense,...
O najbolj znani azijski opici, Sunu Wukongu

O najbolj znani azijski opici, Sunu Wukongu

Smo že v tretjem mesecu leta, tik pred dnevom žena, meni pa so dnevi minevali predvsem ob brezčasnih čvekanjih o vremenu, boleznih in še dodatno, o otroških boleznih. Pri nas smo namreč kar naprej nekaj bolni, otroka privlečeta vse mogoče viruse in bakterije in moja pregovorno železna odpornost je popustila. Toliko antibiotikov, kot smo jih pri nas popapcali zadnje leto, jih je morda celotna neznana gorata vietnamska vas v zadnjih petih letih. Zato se komaj obdržim na površju pri vsakdanjih, na videz nepomembnih opravilih, kot so kuhanje, pospravljanje, pranje in sušenje perila. Kaj šele, da bi mi ob večerih uspelo kaj pametnega napisati v mojih zapisih. Ampak… vmes se je zgodilo tudi kitajsko novo leto. To leto bo leto opice.
Zato ne preseneča, da bo ta zapis namenjen najbolj znani kitajski opici, Sunu Wukongu 孙悟空, glavnemu junaku klasičnega kitajskega romana Potovanje na zahod…

Share This