* Življenje je prekratko, da bi pili slabo vino. (francoski pregovor)

Staro slovensko ime za oktober je vinotok. Valentin Vodnik je o tem mesecu zapisal:

Grozdje mastí
veseli Dolénjc,
vózi pa mošt
bogati Gorénjc.

(bravo, še ena na račun šparovnih, a bogatih Gorenjcev.)

Pred dnevi nas je razveselila novica, da je ugledna ameriška revija Wine&Spirits med sto najboljših vinskih kleti na svetu uvrstila tudi dve slovenski, namreč vsem že znano klet Aleša Kristančiča Movia in klet slovensko-francoske naveze Kabaj, ki se na lestvico uvršča že drugič. Sama ne spadam med šolane sommelierje, niti med velikanske navdušence, bolj med amaterske poznavalce, recimo da v vinski kapljici zgolj uživam. Všeč so mi korpozna rdeča vina in sladka bela, občudujem pa dobra desertna, ker poleg težke čokoladne torte ni najboljša kava, ampak požirek dobrega portovca. Morda se od povprečnega Slovenca razlikujem po tem, da sta mi všeč portovec in sherry, in poleg dobrega izbranega gina, ki ga včasih zmešam s tonikom, bi se ob tem zapisu lažje prekvalificirala v kako snobovsko Angležinjo. Zlasti dober sherry je v Sloveniji res težko najti: nekoč sem ga iskala v Leclercu v Ljubljani, kjer sicer lahko kupite več alkoholnih pijač, kot v drugih supermarketih pri nas, pa prodajalci niso znali pomagati in so poklicali gospo, ki je odgovorna za polico desertnih vin in žganih pijač. ”Ah, ja, seveda imamo,”je nekoliko zavila z očmi in me peljala do cherry likerja znamke Zvečevo. ”Ne, ne, gospa, mislim na sherry, oplemeniteno starano špansko vino, (v mislih pa naprej: iz grozdja sorte Pedro Ximenez iz Andaluzije in ne iz grozdja Pedro Jimenez iz Južne Amerike.” Nekoliko zviška me je gospa premerila od peta do glave in rekla: ”Hm, tega pa ne držimo. V Sloveniji tega itak nihče ne pije.” (V mislih pa me je verjetno že poslala na kakšen večerni sprejem k britanskemu veleposlaniku, ki si zvečer pred spancem, stereotipno, nalije kozarček sherryja in zraven žveči after eight čokoladice). S portovci je situacija pri nas rahlo boljša, a še vedno precej klavrna – sploh če situacijo primerjate s kakim duty freejem na kakšnem večjem letališču. Sicer pa Slovenci radi pijemo vino in pijemo ga veliko – v ljudskem poznavanju je veliko sort, kljub majhnosti deželice imamo celo nekaj avtohtonih vin, npr. žlahtni kraški teran, vipavski zelen in dolenjski cviček,  (nekatere od njih si, podobno kot kranjsko klobaso, željno lastijo tudi naši južni sosedi, za katere smo očitno še vedno podalpski Hrvati). Poleg domače vinske kapljice, je zadnjih nekaj let tudi pri nas zelo modno piti tuja vina: Lidl prodaja grška, italijanska, makedonska vina in celo bordojce, za francoska vina je referenca tudi Leclerc, sicer pa kot gobe po dežju tudi pri nas uspevajo vinoteke in vodeni ogledi po vinskih kleteh.

Te dni sva z dragim pogledala odličen avstralski dokumentarec z naslovom Red Obsession (Rdeča obsedenost, 2013), posnela sta ga Warwick Ross in David Roach, žametni glas Russela Crowa pa nam v njem pripoveduje o…rdečem vinu. Oziroma, če smo natančni, o bordojcih in Kitajcih. Ogled seveda toplo priporočam.

red-obsession-china-wine-movie

Zgodbo lahko začnemo v Bordeauxu, najbolj znani vinorodni pokrajini starega sveta. Pokrajina leži ob estuarju rek Garonne in Dordogne, bolj znanim pod imenom Gironde.  Sicer ni vsa primerna za kulturo trte, med drugim v njej sadijo tudi tobak, po prostranih travnikih in pašnikih pa se pase vse vrste divje perjadi in kopitarjev. Vinska trta raste na zemlji, ki jo na debelo pokrivajo rečni kamni, zato se na prvi pogled zdi, da zemlja ni najbolj primerna. A strokovnjaki pravijo, da rečni prod čez dan vpija vročino, v mrzlih nočeh pa jo oddaja in tako zaščiti trto. Klima tega območja je umirjena in nežna in se zato lahko zahvali rečnim vodam in bližini Atlantskega oceana. Zime so mile, pomlad pride zelo zgodaj z veliko dežja, poletja so zelo vroča in večinoma suha, jeseni pa dolge, tople in praviloma brez večjih klimatskih pretresov. Velika prelomnica za trte iz te regije je bila neobičajna zima leta 1956, ko je zmrzal terjala davek in pobila večino trte, Garonne in Dordogne pa sta obilno poplavljali. A Bordeaux si je opomogel in segel do zvezd.

Larousse gastronomique v svojem zaznamku o Bordeauxu sicer omeni tudi hrano te regije, predvsem klobase iz vampov imenovane grattons in grenier médocain, večji poudarek pa da seveda vinu. Zanimivo je morda omeniti geslo v tej kuharski enciklopediji, ki pravi takole (prevod v slovenščino je moj): Bordelaise, À la: to ime se uporablja za jedi (jajca, ribe, školjke, jetra in steake), ki uporabljajo tudi slednje sestavine: kostni mozeg, šalotko, predvsem pa vino, in sicer belo za ribe in belo meso, rdeče pa za rdeče meso. Pridevnik se sme uporabljati samo za jedi vinske pokraijne Bordeaux. (Larousse, 2009, str.114)

Le grenier medocain, vir: www.restaurant-entree-jardin.com

specialiteta ‘le grenier medocain’, vir: www.restaurant-entree-jardin.com

Francozi so na to vinsko regijo zelo ponosni. Bourdeaux zanje ostaja referenca za vsa ostala svetovna vina. Klasifikacija vin pri tem odigra ogromno vlogo, saj imajo le ta več označb. Naslednji odstavki so lahko povsem praktične narave in vam v vinotekah ali trgovinah pomagajo kupiti dober bordojec.

Splošna označba je ’Bordeaux’ ali ’Bourdeaux Superior’, gre pa za dobra navadna vina za vsakodnevno pitje (navajam Laroussa). To so vina, ki nimajo svojih individualnih označb oziroma vina, za katera lastniki posestev smatrajo, da si ne zaslužijo posebne pozornosti. Med ta vina spadajo tudi roséji iz Bourdeauxa, nekatera peneča vina (bela, narejena po metodi iz Champagne) in posebni Bourdeaux clairet, ki je vino podobno roséju, pa vseeno ni rosé, ampak izjemno lahko rdeče vino, ki je fermentiralo kratek čas in ga je zato treba piti mladega, (podobno kot naš cviček torej).

Druga označba je regionalna: navezuje se na kraj, kjer je vino nastalo (gre za slavne vasi): Médoc ali Haut-Médoc (za rdeča vina), Graves (za rdeča in bela vina) in Entre-Deux-Mers (za bela vina).

klet Chateau lafite Rotschild; Vir:Rafael Neff

klet Chateau lafite Rotschild; vir:Rafael Neff

Tretja označba je v bistvu bolj striktna verzija slavne appellation d’origine controlee (AOC), kar v bistvu pomeni kontrolirano poreklo in se navezuje na teritorij oziroma regijo iz katere jestvina prihaja, (pri nas to izvajajo določene mlekarne, ki zagotavljajo, da je sir res iz domačega slovenskega mleka, to oznako pa imajo tudi naša vina).

Zadnja označba pa je najbolj razvpita in slavna: izhaja iz Svetovne razstave v Parizu leta 1855, ko so se trgovci z bordojcem odločili, da ocenijo vina glede na ugled posestva – châteuja in ceno vina, ki je bila v tistem času direktno vezana na samo kakovost vina. Cesar Napoleon III je razglasil pet razredov za rdeče bordojce in dva za bele bordojce, ki so bili sicer vedno manj pomembni. Prvi, najboljši razred so tako imenovani Premiers Crus in mednje danes spadajo posesti Lafite, Latour, Margaux, Haut Brion in od leta 1973 še Mouton.

znan letnik 1982, vir: baidu

znan letnik 1982

“Ko se bo prebudil zmaj, se bo stresel ves svet,” je dejal Napoleon Bonaparte in mislil na Kitajsko. Vse od ekonomskih reform Deng Xiaopinga je Kitajska pridobivala na ekonomski in gospodarski moči in posledično se je s tem krepil tudi privatni razred. Nastajal je srednji razred, nekateri predstavniki tega pa so obogateli do višav. Danes je na Kitajskem 270 milijarderjev, kar je več, kot jih je v ZDA. In v dokumentarcu je nek finančni analitik lepo povedal: to so zgolj uradni podatki, za Kitajsko pa je znano, da so ti podatki včasih le vrh ledene gore (saj veste, dve tretjini sta skriti pod vodno gladino). In Kitajci so se nekje v devetdesetih letih prejšnjega stoletja odločili, da bo nova modna muha (predvsem rdeče) vino. Eden teh je tudi Peter Tseng, lastnik največje tovarne dildov in drugih sex igrač na svetu (tovarna se sicer nahaja v Shenzhenu), in je znan kot eden največjih zbirateljev vina na svetu. Njegova najdražja buteljka je šestlitrski Lafite, letnik 1982, za neverjetnih 55000£.  Tudi nekateri naši vinarji so se podali v osvajanje Kitajske (sama sem jim prevajala vinske nalepke in kataloge in vem, da so jim takrat insajderji svetovali, da vina nalašč podražijo, ker bo to povečalo zanimanje Kitajcev). Na prejšnjem delovnem mestu, kjer sem bila v dnevnih kontaktih z bogatimi Kitajci, so ti redno naročali najdražje buteljke rdečega. Predvsem Movio Veliko rdeče in A+ iz kleti Goriških Brd. Tega so lokali kot za stavo in zraven vzklikali Ganbei!, kar dobesedno pomeni, da je treba osušiti kozarec. Teknilo jim je vse, zmagala pa je cena buteljke: dražje kot je vino, boljše je. Zato ni pretresljivo, da je v našem dokumentarcu Kitajcem največja zvezda posestvo Château Lafite Rotschild, ki slovi po najbolj znanih in najdražjih bordojcih, znanih po letnikih 1962, 1982, 2009 in 2010. Prav v zadnjih dveh omenjenih letih je to vino naredilo največji prodor v dveh smereh: cene so porasle v nebo in zrasle za 60% v primerjavi s prejšnjim letom, druga smer prodora je bila zemljepisna: dejansko se je vino iz kleti v Franciji skorajda preselilo na Kitajsko. Lafite je zavohal profit in tega so se lotili tudi marketinško: ker je na Kitajskem srečna številka osem, Lafite pa je vino, s katerim izkažete neverjetno pozornost (večjo od plačane cene za buteljko, katere cena se giblje od 200€ gor), so v Franciji na steklenico vtisnili kitajsko število osem.

število osem v kitajščini; vir: Decanter

število osem v kitajščini; vir: Decanter

V vsesplošni maniji na rdeče vino so se tudi na Kitajskem prvič v zgodovini pojavili vinorodni okoliši, najbolj znani so v provincah Xinjiang, Ningxia in Shandong, med njimi tudi vinogradniška posest Ningxia Helan Qingxue, katerega Jiabeilan Grand Reserve 2009 je leta 2011 na svetovnem izboru najboljših vin revije Decanter dobil nagrado za najboljše rdeče vino v kategoriji nad 10£ in tako premagal nekatere bordojce z več stoletno tradicijo iz Médoca ali St. Emiliona. Se nam torej tudi v svetu vin obeta kitajska invazija? Malo verjetno. Stari svet je še vedno cenjen in bo tak tudi ostal. Bourdeaux bo, kot napovedujejo njihovi vinarji, ostal referenca in bo kljub porazom vedno znova vstal iz pepela kot feniks. Drugo vprašanje pa je, kdo bo v prihodnosti iz buteljk najbolj vlekel in vonjal plutaste zamaške.

Chateau Junding, Kitajska, vir: Wikipedia

Chateau Junding, Kitajska, vir: Wikipedia