Ok. Kitajci in hrana. Slovenci in kitajska hrana. Slovenci smo polni predsodkov do tujega, tudi kitajskega. Že dolgo kupujemo vse, od kahlic za naše najmlajše do solarnih celic za naše vikende, in na vsem je ponosno pripopano Made in China. Ah, nam uide, spet neko kitajsko sranje. Tu je na delu že prvi predsodek: ni vse slabo, kar prihaja od tam dol, tudi npr. Huawei je kitajska firma in njihovi telefoni so, kjub predsodkom, kar uspešno prilezli na naš trg. Niso ravno Apple, ampak počasi bodo Kitajčki vse marljivo prekopirali in na trg lansirali konkurenčen izdelek pol ceneje, (čisto možno da so ga že, nisem velik fan na tehnologijo, po zaslugi dragega pa pri nas kraljujejo odgriznjena jabolka, in ker vse brezhibno deluje, me kaj drugega niti ne zanima).

A nazaj na hrano. Pri nas velja bolj ali manj za kitajsko tisto, kar bodisi pojemo v kitajskih restavracijah, bodisi kraljuje na policah v ’azijskem tednu’ v Hoferjih in Lidlih ali pa vsak dan bistveno dražje na eksotičnih poličkah hrvaških, nizozemskih in slovenskih trgovcev. Višek kitajske pri nas doma je, če zvrnemo kozarček Uncle Ben’s sladko kisle omake na pečenega piščanca in s tem lepljivim pripravkom polijemo še istoimenski riž, ki ga skuhamo kar v tistih vrečkah v mikrovalovki. Šur. Popolnoma kitajsko. Tisti bolj leni se niti ne trudijo: samo odprejo vrečko instant nudelčkov, v skledico iztisnejo še tri mini vrečkice, dodajo v kocko stisnjene nudelčke in vse utopijo v dva deci vrele vode, počakajo in premešajo. Ko poješ, še posode ni treba pomivat, ker se instant juhice dobijo že v posodici z zložljivo vilico.

Ko se odpre nova kitajska restavracija pri nas, se med Slovenčki vedno razširi vsem dobro znana šala: ”Hej Jože, a že veš kam so šli vsi potepuški mački? Jest vem. Kitajc je odpru retavracijo tam dol, itak ne veš kva ješ, je vse sesekljano in utopljeno v olju. Hehehe”. Bizgeci. Nekoč me je nekdo, in to popolnoma resno, vprašal, če naši Kitajci res pobijejo potepuške mačke in jih pojedo? (jaz bom že vedla, saj študiram kitajščino). Resno? Ampak, resno?

No za začetek se lotimo te večne enigme. Da, Kitajci jedo tako mačke kot pse. Ne vsi Kitajci in ne povsod na Kitajskem. Sama sem študirala v Kunmingu, mestu, ki se nahaja na vznožju tibetanske planote in leži visoko kot naša Golica, prebivalcev pa ima nekaj več kot šest milijonov. Je tudi glavno mesto najbolj etnično pisane kitajske province Yunnan. (Kitajska sicer ni, po zmotnem prepričanju, dežela Kitajcev, pač pa Hanov in 56 drugih manjšin, ki jih je proti Hanom zanemarljivo malo – Ujgurov v provinci Xinjiang ’zgolj’ 9 milijonov – in seveda vsi živijo v popolni harmonični pravljici drug z drugim – niti ne, a o tem kdaj drugič). V glavnem, preden popolnoma odtavam: da, psa sem na Kitajskem jedla, mačka pa ne. Tudi slednjega sem jedla bolj kot ne po naključju. V Kunmingu smo se tri sošolke iz Slovenije spoprijateljile s tremi sestrami iz Kunminga, ki so imele v lasti nekaj čajnic. Nekega dne so se res potrudile in nas povabile na kosilo. Na mizi je kraljevalo nekaj čudovitih, slastnih jedi, a meni se je najbolj dopadla neka okusna slanina, spretno položena na posteljico zelenega sočivja. Na mojo skodelo z rižem sem polagala to nesrečno mesovje in mljaskala, ko je pretrgalo tišino: ”Kakšno meso pa je tole?”, je v kitajščini pristavila sošolka. Punce so neverjetno ponosne, s širokimi nasmehi, odgovorile: ”Gou rou.” ”Pes.” Eni od nas, (pa ne meni), se je malo zataknilo v grlu in ni šlo več dol. Jaz sem malo butasto skomignila z rameni, češ, ja, saj je dobro, pa ja ne bo šlo v nič (po duši sem bila vedno avanturistka). Punce so meso skoraj neslišno odmaknile in v tišini smo nadaljevale obrok. Izkazalo se je, da so nas hotele počastiti, saj je pasje meso delikatesa in nekajkrat dražje od svinjskega. Ker je bilo to daljnega leta 2004, jaz brez prenosnika in tehnično podhranjena za uporabo Skypa, wi-fi pa samo na voljo v luknjah, ki se jim je bogve zakaj reklo internet cafeji (kave itak niso kuhali), sem poslala dvakrat tedensko domov mail, kaj se mi dogaja. Ob prvi priliki sem se pohvalila, da sem jedla psa. Mati je odpisala, da bodo sosedje ob mojem prihodu pse raje kar poskrili. Teto, ki je svojo pasjo ljubljenko tretirala malodane kot hčerko, bi skoraj kap. Ja no, draga žlahta, temu se reče kulturni prepad. In, sem izzivala dalje, saj itak jedo samo eno pasmo. Zgleda kot stratfordski bulterier. Zlatih prinašalcev zaenkrat še ne jedo, pekinezerji so pa itak njihovi ljubljenčki – nacionalna pasma, ni kaj. Čez nekaj dni sem klepetala s kitajskimi prijateljicami, ki jim je bilo spričo neljubega dogodka grozno žal. Ah, nič zato dekleta, meni je bilo meso prav dobro. Njim je bilo čudno, da tega pri nas ne jemo. Ja, kaj pa potem jeste, so me spraševale. Hm, no, kaj bolj eksotičnega bi bilo pri nas, naj pomislim: zajec, konj, srna, divji prašič… Obrvi so se jim dvignile in glas jim je nekoliko podrhtel, ko so začudeno ponovile: zajčke, jeste zajčke? Ah, kakšni barbari ste…  Toliko o kulturnem prepadu. Vrnil se je kot bumerang.

pasje meso naprodaj na ulicah Kunminga

pasje meso naprodaj na ulicah Kunminga, vir: Ana Hering

Kitajska se sicer kulinarično razdeli na osem velikih kuhinj, ki so poimenovane po provincah, in sicer Anhui, Guangdong (nam bolj poznan kot Kanton), Fujian, Hunan, Jiangsu, Shandong, Sichuan (Sečuan) in Zhejiang. Slovencem je morda najbolj poznana sečuanska hrana, ker je močno radodarna pri uporabi dolgih rdečih feferonov. Saj veste: piščanec na sečuanski način naj bi bil v naših kitajskih restavracijah zvezda sečuanske kuhinje. Ker sem bila v Sečuanu in nekajkrat jedla original, me slovenski približki znova in znova razočarajo: v domovini namreč gospoda piščanca radodarno zasujejo z rdečimi feferoni in rožnatim sečuanskim poprom, ki poskrbi, da ti ne razžene jezika pred novim grižljajem. Na vse to nežno nasujejo arašide, ki prijetno grizljajo, ko se potiš in hlastaš za še.

najbolj znan smrdljivi tofu najdete v Chengduju v restavraciji Chen Mapo Doufu

najbolj znan smrdljivi tofu najdete v Chengduju v restavraciji Chen Mapo Doufu; vir: Ana Hering

Nadaljujmo. Če raje povemo v jeziku kitajske kuhinje za telebane, lahko Kitajsko prepolovimo na sever in jug (gre seveda za grobo poenostavitev). Sever goji pšenico in ima zato rad parjene cmočke, nadevane z zelenjavo ali mesom (jiaozi, baozi), parjen kruh (mantou), nudlce, (ki naj bi jih v Italijo prešvercal Marko Polo, zdaj se pa makaronarji po krivem hvalijo, da so špageti njihov izum), glazirano pekinško račko, postreženo z narezanimi kumarami, majhnimi palačinkicami in slivovo omako, (mmmm, v mislih se mi že cedijo sline). Jug se navdušuje nad rižem in različno zelenjavo, pa tudi bolj eksotičnim mesom. Če v kako jed pade arašid, jo je zagotovo skuhal jug. Če je v jedi več rdečih feferonov, kot druge hrane, so jo zagotovo scmarili v Sichuanu (Sečuanu). Če jeste kaj ječmenovega ali žvečite prestaro sušeno jakovo meso, ste zagotovo na Tibetu. Če jeste sveže pečene žemljice, nadevane z ovčetino, ste po vsej verjetnosti v Xinjiangu.

bogate možnosti večerje v Urumqiju, provinca Xinjiang

bogate možnosti večerje v Urumqiju, provinca Xinjiang, vir: Ana Hering

pogovor ob kosilu v tibetanakem šotoru, Langmusi, Gansu

pogovor ob kosilu v tibetanski jurti, Langmusi, Gansu; vir: Ana Hering

Težko naštejem, kaj vse sem jedla na Kitajskem: od preprostega pečenega riža na ulici za boren evro ali manj kjerkoli na Kitajskem, do razkošnega pekočega smrdljivega tofuja v Chengduju, od prebiotičnega jakovega kislega mleka in tsampe na tibetanski planoti do odlične verzije kebaba v četrti Huijev v Xi’anu. Nemogoče bi bilo našteti vse, hrana pa je bila vedno odlična in poceni. Še vedno hodim v slovenske kitajske restavracije in iščem nekaj, kar bi me vrglo na rit in poceni odneslo za kratek čas nazaj na Kitajsko (pri otrocih starosti 22 in 5 mesecev, je realno potovanje na Kitajsko zaenkrat zgolj fantazija). Zaenkrat še nič. Če pa kaj najdem, vam sporočim.