Dr. Ahmeda Pašića ni potrebno posebej predstavljati. Je predan oče in mož (z družino živi v Singapurju), je prostovoljec – posebno priznanje je dobil kot Naj prostovoljec leta 2013 za ustanovitev civilne iniciative Ejga, ki je na Jesenicah speljala že več kot 60 prostovoljnih akcij. Eno teh so speljali ravno med njegovim zadnjim obiskom, ko so se lotili dotrajanih ograj, pobrali smeti in se lotili plevela.
Ahmed je … in tu bi nas večina začela lepiti oznake: musliman, Slovenec, Bosanec, Jeseničan, Singapurčan, … Res je vse to, ampak zame je v prvi vrsti predvsem svetovljan, sposoben opazovati in izvleči iz vsake kulture, države, mesta ali vasi tisto najboljše, najbolj efektivno, in potem poskusiti to aplicirati na svoje okolje. Daleč od tega, da bi bil zgolj (in samo) doktor politologije, teoretik, zakopan v knjige in gluh za glasove ulice. V prvi vrsti je predvsem pragmatik, človek dejanj in odprtega duha, kar neprestano dokazuje.
Z Ahmedom sva bila najprej samo facebook prijatelja. Sem ter tja si kaj lepega napiševa, kaj pokomentirava. Vse je največkrat začinjeno z veliko mero humorja. Ahmed je junija z družino obiskal Slovenijo in si vzel čas za najin pogovor v živo. Ure so minevale, govorila sva, kot da se poznava že celo življenje. Bilo je zelo sproščeno, obenem pa mi je razkril življenjsko modrost, ki mi zadnje tedne ne da miru in sem jo, verjetno v naglici lastnega življenja, nekako prezrla. Spremembe se vedno zgodijo iz potrebe, revolucije se vedno začno »od spodaj«.

Trajnostna mobilnost, Mala Mežakla in očitno tudi hokej bodo prednostne teme župana v tem mandatu. Če preideva najprej na trajnostno mobilnost. Jesenice bikes kot mehki projekt trajnostne mobilnosti zaenkrat pri Jeseničaih ni preveč dobro sprejet.
V predvolilini kampanji je aktualni župan Blaž Račič o mirujočem problemu veliko govoril, želel si je, da bi bilo avtomobilov manj in se je spraševal, kako to doseči. V občini Kranj so se denimo problema lotili tako, da bodo za prebilvalce centra zaračunavali simbolično letno takso na drugi avtomobil v gospodinjstvu. Kaj meniš o tem in kakšne bi bile morda hitre in učinkovite rešitve, preden v Mirco skopljemo podzemne garaže?

(Smeh) In s tem našli še eno Julijano, s katero bi se potem 25 let vlačili po sodiščih. (smeh)
V Singapurju imajo na kritičnih točkah kovinske okvirje in če z avtomobilom v ta del mesta vstopiš ob prometnih konicah (zjutraj, pozno popoldan, prek vikenda), ti senzor iz kartice, ki jo nujno moraš imeti na vetrobranskem steklu, odtrga določen znesek – okoli 3 ali 4 SGD. To je pač tvoj davek, ker želiš z avtomobilom vstopiti v mestno jedro in povzročaš gnečo. A v Singapurju so ljudje bolj navajeni na te restrikcije.
Pred kratkim smo bili z družino v San Marinu. Z avtom se zapelješ v podzemno garažo na vrhu vzpetine – visoke kot denimo Mežakla, avto zapelješ na parkirno mesto – in to je popolnoma brezplačno.

Na naši občini bodo v tem primeru odgovorili, da se ne moremo primerjati s San Marinom in opozorili na izsušen propračun. Ni realno, da se primerjamo s San Marinom.

Ampak moramo pa brcati, moramo se zagristi v delo. Če bomo obstali pred prvo oviro, potem itak nikoli nič ne bo rešeno. Treba je biti vztrajen, trmast in počasi – govorim o roku morda petnajstih let –  priti do zadovoljive rešitve.
Jeseničani so zelo navezani na svoje avtomobile. Avto je statusni simbol. Težko boš nekoga prepričal, da se bo dnevno iz Koroške Bele vozil s kolesom ali avtobusom do Hrušice.
Naj tu dodam še mojo izkušnjo z lokalnim avtobusom. S hčerko sva se želela iti na Koroško Belo. Nikjer na avtobusni postaji ni bilo obvestila, kdaj odpelje lokalni avtobus, obvestilo je bilo le za medkrajevne avtobuse, a ker sem iz Jesenic, sem sklepal, da je vozni red enak kot je bil v mojih otroških letih, kar bi pomenilo, da pelje pet čez uro. Na avtobusu sva plačala 1,30 € vsak, kar tudi ni malo. Koliko bencina porabimo, da se iz Javornika pripeljemo na Koroško Belo z lastnim avtom? Če res želimo, da se bodo ljudje bolj vozili z avtobusi, potem mora biti uporaba ekonomična in prijazna uporabniku.
Tudi z restrikcijami v obliki denarnih kazni ne bomo spremenili mentalitete ljudi.
Menim, da je dolgoročna rešitev edinole podzemna garaža. Prvo smo dobili že v času Jugoslavije v Centru II in v tistih časih je to rešilo problem. Danes seveda to ne zadošča več.
Parkirišče za Gorenjsko banko je še vedno neasfaltirano in deluje, milo rečeno, neurejeno. Res ni nobene možnosti, da bi se naredila podzemna garaža in se tako rešilo parkiranje za prebivalce tam? Še eno garažno hišo bi potrebovali na Plavžu, tam po 18. uri ne dobiš parkirnega mesta.
Garažno hišo bi se dalo narediti tudi na mestu propadajočega hotela Pošta… Najlažje je reči, da je zadeva v rokah številnih lastnikov objekta. Treba jih je sklicati, se usesti in se pomeniti, kaj narediti s tem propadajočim objektom.
V zadnjem času je na Jesenicah vedno več sobodajalcev in vedno več turistov, ki so nad Jesenicami navdušeni. In praviloma pridejo z avtomobili. Kar naš problem zgolj poveča. Parkirišč je vedno premalo.

Ampak za garažno hišo v kakršnikoli obliki pride v poštev zgolj javno zasebno partnertvo. In če pogledamo na jeseniške izkušnje: imamo polprazno garažno hišo ob SBJ in povsem prazno parkirišče nad Mercatorjem. Javno zasebna partnerstva se niso obnesla, prišlo je do tožb.
Poleg tega nihče iz npr. bližnje Bokalove ulice ne parkira pri bolnici in potem pešači tri minute do bloka. Vsi se pripeljemo domov in iščemo parkirišče tik pred domačim pragom.

Ravno na podlagi slabih izkušenj iz preteklosti bi se morali zato še bolj smotrno odločati o novih projektih. Vse ideje: od Jesenice bikes, do občinskega odloka občine Kranj o zaračuvananju taks za drugi avto ipd., večje promocije uporabe avtobusa – vse to so dobre ideje, treba je vztrajno delati, da se počasi zamenja miselnost ljudi. Sam sicer vidim največji doprinos v podzemnih garažah. Ne govorimo o stotih parkirnih mestih  – to bi bilo odločno premalo. Problema se je resnično treba lotiti strateško. Pogledati bi bilo treba primere dobrih praks iz tujine, načrpati finančna sredstva, se posvetovati s strokovnjaki in se seveda posvetovati z občani …

Meni se resnično zdi, da mora akcija priti spontano, »od spodaj«. Da se običajni ljudje odločijo, da bodo nekaj v lastnem mestu spremenili na bolje v okviru zakonsko dovoljenih zmožnosti. Da nam bo skupaj uspelo… Ni treba vedno čakati na občino, upravno enoto in druge.

Splošno znano dejstvo je, da je Slovenija slaba pri črpanju evropskih sredstev.

Občina Jesenice je bila najbolj efektivna pri črpanju sredstev v času županovanja gospoda Breganta. Takrat so bile Jesenice zelo uspešne.

Nisem povsem prepričana, ampak mislim, da je bila takrat v občinski upravi na Oddelku za gospodarstvo zaposlena gospa, ki je bila izjemno uspešna v črpanju sredstev iz evropskih in norveških skladov.

Govoriva o Boži Kovač?

Tako je.

No, v tem primeru ne vem zakaj se ne bi občinska uprava obrnila na njo, jo vprašala za nasvet. Stopiti moramo v stik z vsakim, ki ima znanje, da nam pomaga. Letos sem se udeležil dobrodelnega teka Jesenic. Jesenice so bile tisti dan zelo lepe: odprte terase, nove fasade, sončno vreme, majhne poslovalnice v mestu, rože. Ljudje se borijo, življenje gre na bolje. Ampak vseeno mislim, da bi morali biti še bolj pogumni, še bolj drzni. Si preprosto upati še več. In začeti čisto preprosto: zakaj se recimo sprehajamo mimo Dolika in ne vemo niti sami, kaj je ta stavba, kdo jo je zgradil ipd. Če bi bilo na Jesenicah več informativnih tabel s kratkimi opisi, da bi ljudje vedeli kje se nahajajo, kaj določena stavba predstavlja, kakšna je njena zgodovina, bi bilo za promocijo mesta narejeno ogromno. In ob tem ne govorimo o astronomskih zneskih. Take informativne, po možnosti večjezične table bi veliko prispevale tudi k samopodobi mesta. Tudi tematski murali bi bili izjemno dobrodošli v starem delu Jesenic (od bivšega hotela Korotan do Kosove graščine), saj bi poživili podobo in hkrati polepšali ulice. In nekatera tuja mesta so to odlično izkoristila.

Ko ste z družino še živeli na Jesenicah, si začel z prostovoljnimi akcijami Ejga, v katerih ste se lotili marsikaterega pozabljenega in zanemarjenega dela Jesenic.

Ravno to sredo bomo šli zopet na teren. (v okviru prostovoljne akcije 13.6. se je prebarvalo nekaj ograj, op.p.)
Enostavno me zanemarjenost mesta moti: poglejmo delavski dom, sodišče … Oba se nahajata ob glavni cesti in nekdo, ki se skozi Jesenice pelje prvič si verjetno to tudi najbolj zapomni.
Meni se resnično zdi, da mora akcija priti spontano, »od spodaj«. Da se običajni ljudje odločijo, da bodo nekaj v lastnem mestu spremenili na bolje v okviru zakonsko dovoljenih zmožnosti. Da nam bo skupaj uspelo… Ni treba vedno čakati na občino, upravno enoto in druge.

Moram priznati, da te razumem. Ko sem sama še veliko potovala in ostajala mesece v tujini, nato pa se vračala nazaj domov, na Jesenice, je tudi mene zagrabila neke vrste evforija, kaj bomo vse lahko spremenili, obrnili na bolje. A potem ta evforija nekam pobegne in življenje zdrsne nazaj v neko rutino. Kar spremljam občinsko politiko – ne govorim da sem ekspert – imam kljub novemu vodstvu – ali pa ravno zaradi njega –  še vedno občutek, da se ne da nič, da denarja ni, da nas vse skratka preplavlja nek pesimizem.

No, dejstvo je, da se dela. TIC denimo, dela dobro. Vse to je super. Ampak samo čakati, da bo občina nekaj naredila in prispevala, to pa ni dobro. Občutek je, da so nas vse sosednje občine že zdavnaj prehitele. In še vedno se sprašujem, ali kot občina, kot občani –  ali premoremo vizijo? Navsezadnje smo Jeseničani pomagali zgraditi vse velike hotele po Kranjski Gori, sami pa danes hotela v klasičnem smislu nimamo. Ko me obiščejo sorodniki in mi rečejo da bodo spali v hotelu, jim rečem ne, spali boste pri nas. Četudi si nekateri želijo spati v hotelu.
Imamo pretočno železnico, pretočno avtocesto, nimamo pa hotela. Verjetno tudi to vpliva na nizko samopodobo Jeseničanov. Občina kot motor bi praviloma morala poskrbeti za te zadeve: od delovanja mesta, njegove čistoče, davkov, sociale – ogromno dela. Prebivalci pa bi v okviru združenj in v dogovorih z občino kaj lahko postorili tudi sami. Začne se vprašanjem: »A bi se dalo?« In odgovor je: »Ne da se« (smeh). Ampak to nas ne bi smelo takoj ustaviti. Treba je vrtati dalje. Če bi se takrat kot Iniciativa Ejga ustavili ob prvem NE-ju, ne bi ničesar naredili. Tako smo se lotili zadev nekoliko ‘partizansko’ in po osnovnih dovoljenjih smo šli seveda v akcijo.

Seveda, lahko trdimo da se mini revolucije začnejo od spodaj navzgor – praviloma tako mora biti. Ampak na drugi strani – če nekoliko karikiram, obstajajo združenja/društva, ki zahtevajo več. Hokej je očitno rak rana naše občine. Z njim se mora vsak župan aktivno ukvarjati, upravičeno, saj smo po tem športu Jeseničani danes najbolj prepoznavni. A občina že sedaj hokeju namenja finančni maksimum. V enem od svojih nagovorov je aktualni župan zapisal, da bi morali hokeju vsi pomagati: občani naj hodimo na tekme, podjetja naj pomagajo s sponzorskimi sredstvi po najboljših močeh, občina itak daje že svoj maksimum. Kakšen je tvoj komentar?

Sam menim, da takšno, sicer dobro, priporočilo, župana hokeja na dolgi rok ne more rešiti. Ker gre v primeru prodaje vstopnic v bistvu za drobtine. Bo to res dolgoročno zadostovalo – ne samo za obstoj ekipe, pač pa tudi za dolgoročne investicije? Šport se intenzivno razvija in časi so se spremenili: predvsem ti (pokaže na pametni telefon, op.p.) so spremenili naša dojemanja. Kako nekoga spraviti s telefona v dvorano, da si bo ogledal tekmo? Spet naletimo na enak problem – spreminjanje miselnosti. Kako prepričati ljudi, da začnejo nekaj delati drugače? Če bi zares imeli popolnoma odprte roke, a je res nujno, da je prednostno treba financirati šport, medtem ko Kejžarjeva ulica izgleda, kot da je ravno prestala najhujšo bitko druge svetovne vojne? Zakaj nam smrdi iz Male Mežakle? Zame osebno bi bile to prej prioritete … Kar pa seveda ne pomeni, da hokej ni pomemben.

No, ampak gre za ekipo, ki se s hokejom ukvarja s profesionalno. Očitno menedžerji niso pravi.

Seveda, odpreti se bomo morali bolj na široko. Fantje se trudijo in treba jim je pomagati. Sarajevski nogometni klub je nedavno kupil Kitajec iz Malezije … Mislim pa, da se v jeseniškem primeru tolče po napačnih vratih. Niti župan niti občinski svetniki namreč zaradi zakonskih omejitev ne morejo veliko narediti. Treba je poiskati sponzorsko mrežo širše: regijsko, morda iti v tujino. In mislim, da se gospod Pogačar trudi po najboljših močeh in da ima vsega že vrh glave. Človek potrebuje pomoč.
Naša lista leta 2014 je bila neodvisna lista Za boljše Jesenice, takrat smo bili le gruča »lokalpatriotov«. Če poskusiš in ti ne uspe, potem lahko vsaj kasneje trdiš, da si poskusil in ni šlo. Sam takrat nisem želel kandidirati za župana, a nagovarjali so me ljudje. Takrat sem imel sam sicer drugačne, da rečem eksistencialne probleme: iskal sem službo, treba je bilo plačati položnice itn. Pokojni g. Matjaž Kaše je prišel k meni in me vprašal, če bi želel kandidirati.
Ljudje so mi na dvorišče že nosili overjene liste kandidature neodvisnega kandidata za župana in o tem sem začel resneje razmišljati. Po tehtnem premisleku smo se odločili poskusiti. Kar je bilo potem, je bilo. Zmagal je g. Tomaž Tom Mencinger, takoj sem mu čestital, voljo volilcev je treba upoštevati in ni zrelo, da se potem igramo užaljene otroke, ki jim je nekdo vzel liziko. Verjamem pa, da smo mi kot neodvisna lista ZBJ takrat naredili malo razpokico v veliki trdnjavi. To smo počeli iz najbolj čistih namenov. Če bi bilo na Jesenicah vse urejeno: standard, službe, parkirišča, deponija; verjemi mi, da bi raje vsak dan odkolesaril do Kranjske Gore.

Vaša lista Za boljše Jesenice je na zadnjih lokalnih volitvah v drugem krogu edina podprla aktualnega župana Blaža Račiča. G. Račič je sedaj župan dobrih sedem mesecev. Kako ocenjuješ njegovo dosedanje delo?

Že leta 2014 si je naša lista želela, da bi se zamenjal župan Tomaž Tom Mencinger, ker smo menili, da je zmanjkalo energije, da so stvari »v leru«, malokrat se ga je videlo na terenu, delal je s polovičnim delovnim časom. Zahvaljujem se mu za vse njegovo delo, a sam namreč vidim vlogo župana najprej kot človeka na terenu.
Na zadnjih loklanih volitvah smo g. Blaža Račiča podprli predvsem zato, ker smo se zavedali, kaj pomeni, če bo ponovno izvoljen g. Tomaž Tom Mencinger.

Ljudje so mi na dvorišče že nosili overjene liste kandidature neodvisnega kandidata za župana in o tem sem začel resneje razmišljati. Po tehtnem premisleku smo se odločili poskusiti. Kar je bilo potem, je bilo. Zmagal je g. Tomaž Tom Mencinger, takoj sem mu čestital, voljo volilcev je treba upoštevati in ni zrelo, da se potem igramo užaljene otroke, ki jim je nekdo vzel liziko. Verjamem pa, da smo mi kot neodvisna lista ZBJ takrat naredili malo razpokico v veliki trdnjavi. To smo počeli iz najbolj čistih namenov. Če bi bilo na Jesenicah vse urejeno: standard, službe, parkirišča, deponija; verjemi mi, da bi raje vsak dan odkolesaril do Kranjske Gore.

Ampak ko si sam kandidral za župana, si imel tudi močno listo za sabo in v prejšnjem mandatu zavidljivo število občinskih svetnikov. Blaž Račič je kandidiral kot neodvisen kandidat –  a tudi brez liste. Si domišljam, da je v tem primeru izredno težko zgraditi koalicijo. Močni župani imajo praviloma za sabo tudi močno podporo občinskega sveta, ki župana podpira.

Točno tako. Čeprav sam nisem imel občutka, ko sem bil občinski svetnik v prejšnjem mandatu, da bi se svetniki izrazito »kupčkali« po strankah. Pri večini je prevladovala zdrava kmečka pamet. Seveda se pri glasovanjih včasih »kupčka«, to smo doživel tudi v ZBJ, a to je del procesa.
Gospod Račič je dobil priložnost, zato ker so mu ljudje zaupali. Mislim, da je treba biti pošten in človeku, ki je na položaju povsem na novo, najprej dati možnost, da se dokaže.

Ampak zdi se, da ljudje po sedmih mesecih postajajo nestrpni …

Seveda, logična posledica tega, da smo prej 12 let imeli enako vodstvo. Ko se je to zamenjalo –  z županom na čelu –  seveda psihološko pride do pretiranih pričakovanj, da bo vse drugače, boljše. Glede na to, da se z glasovi kupčka kot se in da si kot župan povsem sam, so zadeve še toliko bolj otežene, govorim v časovnem smislu – vse bo potrebovalo več časa. Ampak zaželeno pa bi bilo, da bi bil kot nov član kabineta zgled ostalim. Gre za povsem psihološko zadevo: s tem bi namreč zaposlene na občinski upravi motiviralo. Župan bi moral biti motor, prvi. In mislim da brez terenskega dela ne prideš daleč – samo s tem namreč daš krajanom občutek, da se bo nekaj premaknilo na bolje. Lahko se vržeš v projekte, narediš strategijo kolesarskih stez na Jesenicah, a če ti nek občan reče, da se avtu ne bo nikoli odpovedal, da ne bo šel na kolo … Včasih bo zato treba zaupati tudi ulici, ljudem ki tu živijo, ne pa samo mnenjem strokovnjakov in izdelanim strokovnim študijam.

Kako sam ocenjuješ komunikacijo Občine Jesenice z občani?

Azijci bi rekli, da je tu še ogromno prostora za razvoj (room for development, op.p.). Ko recimo nekdo nekaj vpraša preko uradne facebook strani, dobi odgovor s strani Občine Jesenice podpisan kot Občina Jesenice. Kdo je ta Občina Jesenice? Pravilno bi bilo, da bi se človek podpisal s polnim imenom in priimkom. Treba je namreč stati za zapisanim.

Azijci bi rekli, da je tu še ogromno prostora za razvoj (room for development, op.p.). Ko recimo nekdo nekaj vpraša preko uradne facebook strani, dobi odgovor s strani Občine Jesenice podpisan kot Občina Jesenice. Kdo je ta Občina Jesenice? Pravilno bi bilo, da bi se človek podpisal s polnim imenom in priimkom. Treba je namreč stati za zapisanim.

Mislim, govorim tudi delno iz izkušenj, se odgovori pišejo v smislu: bo na to odgovoril župan, ali odgovarja občinski uradniški aparat? S tem se strogo potegne ločnica med mandatnimi funkcijami in funkcijami, urejenimi s pogodbami za določen in nedoločen delovni čas.

V našem podjetju moram denimo v elektronski pošti odgovarjati prvoosebno in s polnim imenom in priimkom, četudi sem le delček podjetja. Na nek konkreten problem ne morem odgovoriti »potrudili se bomo …«, ker s tem (lahko) zgolj prelagam odgovornost na podjetje in s tem ta odgovornost lahko izpuhti.

Morda misel za konec?

Jesenice so iz leta v leto lepše. Stvari se izboljšujejo, smo na pravi poti, pogrešam samo več poguma in inovativnosti. Potencial je mnogo večji, kot se ga mogoče zavedamo. Delamo lep mozaik, samo dodati je treba še več barv in narediti mozaik večji in bolj zanimiv, to pa nam lahko uspe samo takrat, ko bo vsak po svojih močeh prispeval svoj delček.

Tekst: Ana Hering, KITana ©
Fotografije: Ana Hering

Junij 2019