Alenka Rant je univerzitetna diplomirana psihologinja, zaposlena v Zdravstvenem domu Jesenice. Iz prve roke lahko zatrdim, da v pogovoru izraža toplino, zaupanje in mirnost. Predvsem pa je odlična poslušalka. Kar je dandanes odlična vrlina. Trenutno preko telefona nudi psihološko podporo v obliki kratkih, razbremenilnih pogovorov. Pogovori potekajo preko telefona, vsak delovni dan od 7:00 do 14:00. Pokličite lahko na telefonsko številko 04 5868 127.

Poleg tega že trinjast let deluje v društvu Vzgon. Kot ena od soustanoviteljic tam izvaja psihološko svetovanje in psihoterapijo. V društvu Vzgon pomoč socialno šibkim zagotavljajo brezplačno.

Novinar Ervin Hladnik Milharčič je nedavno v eni svojih kolumn opisal, kako je poklical svojega prijatelja Hišama v Palestino. Hišam je strokovnjak za karanteno, življenje v zaprtih conah in okupiranih mestih. Če si dovolim nekoliko pesniške svobode, je kolumna dalje tekla nekako takole. Hišam mu je dal nenavaden nasvet: strinjaj se z vsem, kar predlagajo domači. Ervin je dejal, da je to trapasto, saj je s svojimi domačimi rad odkritosrčen. Hišam mu je dejal: »Ne razumeš. Gre za to, da moraš imeti mir v hiši. In ljudje po dveh ali treh tednih karantene hodijo okoli kot tempirane bombe in samo čakajo, da lahko eksplodirajo. Zato moraš vedno govoriti, kako je vse, kar so predlagali, krasna ideja, moraš kimati in se z vsem strinjati. In tako obdržiš mir v hiši. Kajti to je nabolj pomembno. Imeti mir v lastni hiši.«

Kako komentirate nasvet ‘palestinskega strokovnjaka za karanteno’?

Strinjam se z omenjenim ‘palestinskim strokovnjakom’ za karanteno. Izredne okoliščine niso primeren čas za razreševanje odnosnih težav. Zdaj je dobro, da drug do drugega delujemo pomirjujoče, suportivno. Ljudje se razlikujemo v odzivnosti. Odzivnost je v bistvu osebnostna poteza – eni imajo bolj tanke živce, drugih pa nič ne gane. Tudi znotraj ožjih skupnosti kot je npr. družina se razlikujemo. To moramo upoštevati. Če mene neka stvar ne vznemiri, to še ne pomeni, da jo bo enako doživel moj partner ali kdo drug v družini. Zato je v vseh izrednih okoliščinah dobro, da delujemo v smeri pomirjanja in ne dolivamo olja na ogenj s temami, ki jih lahko prestavimo na bolj primeren čas. Jasno, da si bomo šli na živce, toda sedaj je pomembno, da ne izrečemo vsega na glas.
To je tako kot na potovanju. S partnerjem sva se večkrat znašla v nepredvidljivih okoliščinah, ki sva jih kar uspešno reševala. Mislim, da predvsem zato, ker sva takrat stopila skupaj v iskanju rešitve ali sprejemanju dane situacije, če rešitve ni bilo. Vsakršno iskanje krivca, analiziranje in obtoževanje sva prestavila na kasneje, na takrat, ko je bilo vse skupaj že za nama. Karantena je za nas, ki smo navajeni več osebne svobode, izredna situacija. Vsak jo doživlja na svoj način zato to ni pravi čas za razčiščevanje in odpiranje starih ran.

Ljudje s psihološkimi stiskami lahko pokličejo na posebne telefonske številke in se o svojih težavah pogovorijo – na Jesenicah konkretno z vami. Zakaj kličejo ljudje in kako potekajo pogovori?

Po Sloveniji se je vzpostavila mreža telefonske psihološke pomoči, ki jo nudimo psihologi ali drugi, ki so za to usposobljeni. Podobno kot se priporoča družinam – da naj v tem času ne odpirajo starih ran – tudi znotraj te pomoči ne izvajamo poglobljene psihoterapije, ki bi lahko posameznika v tem trenutku  še dodatno obremenila.  Tekom terapevtskih pogovorov se namreč pogosto dotaknemo za posameznika občutljivih tem, na dan privrejo tudi težke vsebine iz preteklih izkušenj. Ljudje, ki pa so v stiski zaradi trenutne situacije, pa bolj kot to, v tem trenutku potrebujejo pomiritev. Koncept teh razbremenilnih pogovorov, in to našo novo vlogo smo morali sprejeti vsi izvajalci, ki se sicer ukvarjamo s psihoterapijo.

Ljudje, ki nas kličejo so pogosto zelo vznemirjeni. Predvsem opisujejo telesne simptome. Razbija jim srce, imajo težko sapo, stiska jih v prsih, se potijo, jih muči nespečnost… to so telesni znaki za boj – beg reakcijo, ki je čisto ustrezen odziv kadar smo v dejanski življenjski nevarnosti. Za ta odziv je odgovoren evolucijsko najstarejši del naših možganov, ki ga imenujemo plazilski možgani. Kadar naši možgani zaznajo neko nevarnost se v trenutku sproži boj-beg-zamrznitev reakcija, ki naše telo v hipu pripravi na boj (če ocenimo, da imamo kaj šans, da v tem boju zmagamo) ali na beg (če ocenimo, da smo »prešvoh« za zmago in da smo dovolj hitri). Kadar ocenimo, da nismo niti močnejši od nasprotnika in da tudi nismo dovolj hitri da bi nevarnosti utekli, se poskušamo narediti nevidne, torej zmrznemo. Ta sicer zelo koristen način odzivanja pa postane neprijeten, kadar se sproža zaradi napačnih ocen naših možganov. Vsak je že kdaj doživel tak lažen alarm. Problem ni toliko to, da se to zgodi, ampak to, da se ljudje prestrašijo te svoje telesne reakcije. Zakaj se mi to dogaja, zakaj mi razbija srce, ali me konec, bom sploh zdržal… V resnici je to čisto naravna reakcija, ki je značilna za stanje akutnega stresa.

Lahko rečem, da je bila večina ljudi, s katerimi sem se pogovarjala na številki za psihološko pomoč, zaskrbljena zaradi lastnega telesnega odziva.

Ljudi običajno pomiri že to, da jim povemo, da se jim ne dogaja nič nenormalnega, da jim pojasnimo mehanizem boj – beg. Svetujemo jim, da to preprosto sprejmejo. Telo je namreč nagnjeno k samoregulaciji. Tudi zelo močno vznemirjenje, ki je značilno za napade panike se prej ali slej poleže. Tako na primer ob paničnem napadu še največ naredimo, če ne naredimo nič. Podobno, kot bi plavali mrtvaka, preprosto poskušamo ‘prelebditi’ ta čas. Lahko si rečemo, da to kar se mi dogaja ni nevarno –  je samo zelo neprijetno. Minilo bo. Lahko si pomagamo s trebušnim dihanjem, ni pa nujno. Povsem zadošča da ne naredimo nič. Podobno kot živ pesek. Če padem notri, je dobro, da mirujem, kajti bolj kot se bom boril, da bi se izkopal ven, bolj se bom vanj pogrezal.

Ljudi običajno pomiri že to, da jim povemo, da se jim ne dogaja nič nenormalnega, da jim pojasnimo mehanizem boj – beg. Svetujemo jim, da to preprosto sprejmejo. Telo je namreč nagnjeno k samoregulaciji.

 

Epidemija in z njo povezana karantena sta v polnem razmahu. Vsak dan nam servirajo nepregledno množico informacij v zvezi z boleznijo Covid 19. Kljub temu se zdi, da je teh informacij bodisi preveč, ali pa so preveč posplošene ali statistično neprimerljive … To nas na nek način dela še bolj tesnobne. Predlagate t.i. »čas za zaskrbljenost«. Kaj to pomeni in kako biti pri tem uspešen?

V resnici nimamo zelo velikega vpliva na to, kakšne misli nam bodo šle po glavi in katera čustva bomo doživljali. Naši možgani so ustvarjeni za reševanje problemov. Iz evolucijskega vidika nam je prav zaskrbljenost omogočila preživetje. Če bi bili naši predniki v pradavnini preveč sproščeni in premalo oprezni nas danes ne bi bilo tukaj. Za človeka je nekako naravno, da mu skozi glavo hodijo tudi negativne misli.

Vrsto let, če ne desetletij, se je v psihoterapiji negativne misli obravnavalo kot simptome, ki jih je treba bodisi odpraviti ali spremeniti.

Naše naravno dane neprijetne misli in emocije so postale tudi dobra tržna niša za ‘pop psihologijo’. Knjige, ki razlagajo moč pozitivnega mišljenja se še vedno prodajajo v milijonskih nakladah. Žal tehnike, ki jih ponujajo, običajno delujejo na kratek rok (na daljši le pri peščici), večina ljudi pa se prej ali slej vrne k svojim negativnim mislim. Tokrat še z grenkim priokusom, le kaj je z mano narobe, da pri meni to ne deluje.

V zadnjem času pa je v stroki opazen paradigmatičen premik. Negativnih misli več ne obravnavamo kot patološki pojav. Namesto tehnik preusmerjanja pozornosti ali rekonstrukcije negativnih misli v bolj realne, sedaj ljudi učimo sprejemanja svojih misli zgolj kot možganskih pojavov. Kot nekaj, kar nam pač gre skozi glavo. Ni potrebe, da se na negativne misli in podobe ujamemo in nanje reagiramo. Lahko jih preprosto samo opazimo in spustim da gredo naprej. Ljudem torej ne rečemo »prenehajte razmišljati na tak način«. To preprosto ne deluje. Če bi vam naročila, da  zaprete oči in dve minute ne mislite na roza slona. Kaj mislite bi se zgodilo? Skoraj gotovo bi se  vam v misli prikradel prav roza slon.

V trenutni situaciji, ko smo bombardirani z vsemi, tudi kontradiktornimi informacijami o bolezni Covid 19 je povsem naravno, da je težkih in neprijetnih misli veliko.

Če nekoga kar naprej skrbi in ves čas premleva samo o tem, si lahko pomaga s preprosto tehniko »čas za zaskrbljenost« pri kateri ne gre za to, da bi se odrekel negativnim mislim ali jih skušal spremeniti, pač pa jih le prestavi na kasnejši čas.

Torej, določimo si del dneva, ko bomo 20 ali 30 minut razmišljali o virusu, bolezni in njenih posledicah, preostali del dneva pa vse misli povezane z virusom prestavimo na čas, ki smo si ga določili. Ko se zalotimo, da spet premlevamo in smo zaskrbljeni, si lahko rečemo: »O skrbi, sedajle ni čas za vas, se vidimo ob šestih.«

Morda to zveni nenavadno, ampak če smo pri tem dosledni, se bo čas neprijetnega razmišljanja sčasoma samodejno skrajšal. Seveda pa ni priporočljivo, da si čas za zaskrbljenost določimo pred odhodom v posteljo, ker to lahko neugodno vpliva na spanje.

Velik pomen pripisujete tudi rutini. Kje najti rutino, če se je pa življenje čez noč obrnilo na glavo in ravno te nimamo več? Zakaj moramo poiskati rutinske stvari in kako nam pomagajo?

Res je – to, kar je dajalo strukturo našemu dnevnemu ritmu, je nenadoma izginilo. Veliko ljudi ne hodi v službo, otroci ostajajo doma, ne vozimo se z javnim prometom, ne hodimo na skupinske vadbe, v cerkev, ne družimo se ob kavici v lokalih … Vse to se je spremenilo. Vendar pa prav občutek predvidljivosti zmanjšuje stres.

Ljudje smo vrsta z neverjetno sposobnostjo prilagajanja na okoliščine. Ko sem na začetku te krize govorila s prijateljico, ki živi sama, mi je opisala kako preživlja dan. Nad njenim opisom sem bila navdušena, saj je instinktivno v preživljanje časa vključila vse elemente, ki jih priporoča stoka. Mislim, da se večina ljudi tudi v izrednih okoliščinah hitro znajde in razvije sebi lasno rutino, vzorec vedenj, ki jim zagotavlja stabilno počutje.

Osebno menim, da smo za nekatere stranske produkte te krize celo lahko hvaležni. Družine so lahko več skupaj, otroci so dobili izkušnjo da ni vse samo po sebi umevno. Prav nič ni narobe, če nam je končno tudi malo dolgčas. Dolgočasje je idealna podlaga za ustvarjalnost. Zato me ne preseneča, koliko zanimivih idej je vzniknilo in česa vse so se ljudje v karanteni domislili.

Uspešna prilagoditev na novo situacijo  drži za večino ljudi. Ne smemo pa pozabiti na tiste, ki so zaradi situacije povezane z epidemijo v resnični stiski. Ostareli, ki so sedaj morda še bolj osamljeni; ljudje s težavami v duševnem zdravju; tisti, ki so zboleli ali njihovi svojci; medicinsko osebje, ki se dnevno srečuje z možnostjo okužbe, in še mnogi drugi. Tudi posamezniki, ki predhodno sicer niso imeli psihičnih težav, a se pri njih v tej situaciji strah (ki je povsem naraven odziv) spreminja v paniko (tudi panika je normalen odziv na nenormalno situacijo – žal pa kadar ravnamo pod vplivom panike navadno nismo učinkoviti).

Posameznik, ki je v hudem akutnem stresu, se bo težko zbral in bo imel težave pri oblikovanju strukture. Tem posameznikom pomagamo tako, da skupaj z njimi raziščemo, katere rutinske dejavnosti so izvajali pred to krizo.  Poskušamo najti vsaj nekaj takih, ki bi jih lahko počeli tudi sedaj. Ob ponavljanju teh znanih aktivnosti se bo okrepil njihov občutek predvidljivosti, domačnost.  Na primer uživanje zajtrka na način, kot so to počeli prej. Filmski večer  ob petkih (če so ga imeli tudi pred tem), vsakodnevni sprehod v naravo …  S temi drobci ohranjanja preteklih običajev si lahko pomagajo, da se počutijo mirneje.

Predlagamo jim tudi, da vzpostavijo nek nov ritem prilagojen trenutnim okoliščinam. To lahko storijo tako, da zjutraj vstajajo in zvečer hodijo spat ob isti uri, planirajo redne obroke, se vsako jutro oblečejo in uredijo, četudi ostajajo doma,  si naredijo urnik dnevnih aktivnosti, ki jim bo v pomoč, da bodo lažje vzdrževali strukturo dneva. Posledično se bodo počutili manj raztreseni, in bolj osredotočeni na tukaj in sedaj.

Spodbujamo jih tudi naj počnejo stvari, ki jih veselijo. Tudi ko ne moremo ven, lahko gledamo, beremo, igramo, poslušamo. Da načrtujejo aktivnosti, ki bodo zaposlile tako njihov um kot telo. Lahko se poskusijo naučiti nekaj novega s pomočjo kakega spletnega tečaja ali si zadajo, da se naučijo nekaj fraz v novem jeziku. Ne smemo pozabiti na vsakodnevno telesno aktivnost. Telesna aktivnost (še posebej na prostem) ugodno vpliva  na naše fizično in psihično počutje. Za hojo je na primer znano, da 12.000 korakov dnevno lahko pri blagi ali zmerni depresiji nadomesti jemanje zdravil. Samo pazljivo, da ne uidemo čez občinsko mejo 😊

V družbi se kar naprej izmenjavajo novice o solidarnosti do drugih, o lepih gestah, o dobrih delih…

Slovenci sebe kot narod ocenjujemo kot zelo solidarne, znamo stopiti skupaj in pomagati. V resnici ni težko biti solidaren do posameznikov ali skupine ljudi, ki pripadajo »plemenu« iz katerega smo tudi sami. Kako, da ne bi zbrali dveh miljonov za dečka Krisa, saj je vendar naš.

Tudi solidarnost je naša evolucijska preživetvena lastnost. Kot posamezniki v divjini nismo imeli velikih možnosti preživetja, zato smo pripadnost plemenu morali izražati tudi z medsebojno pomočjo.  Če recimo po naključno razdelimo skupino ljudi na dve ekipi, ki igrata odbojko se bodo instinktivno stkale vezi med soigralci, tisti iz druge ekipe bodo za prve avtomatsko outsiderji. Preseči ta instinktiven nivo solidarnosti terja globje premisleke in odločitve. V začetnem obdobju te krize je močno šepala solidarnost med državami EU. Videli smo, kaj to posledično prinese. Mnogi so tudi kritizirali našo pomoč Kitajski, kar kaže, kako globoko smo na »plemenskem« nivoju solidarnosti.

Na drugi strani je polno negativnih novic, nekateri postajajo goreči verniki teorij zarot ali pa se počutijo ogrožene in so zato bolj razdraženi kot običajno. Kako ohraniti mirno kri v teh časih?

V tem negotovem času smo še mnogo bolj kot sicer nagnjeni k katastrofičnemu razmišljanju. Poleg medijev, ki se običajno bolje prodajajo, če nam servirajo senzacionalne novice, smo pri nas priča tudi zelo ponesrečeni vladni retoriki. Namesto, da bi nas pomirjali, nas prepričujejo, da smo tako rekoč v vojni. Tudi, če so bili prav vsi ukrepi resnično potrebni, bi jih lahko posredovali na povsem drugačen način. Če avtoriteta sporoča, da je situacija katastrofalna, bo to samo še krepilo našo nagnjenost k katastrofičnemu razmišljanju.

Pomembno je, da se takega – katastrofičnega – načina razmišljanja zavemo in si ne dovolimo, da za nas postane edina resnica.

V našem mišljenju obstaja več vrst pristranosti, zaradi katerih smo zelo nagnjeni k sprejemanju negativnih informacij (na tem principu delujejo teorije zarot). Hitro lahko zapademo v razmišljanje vse ali nič, ki poudarja samo negativno situacijo.  Možgani si želijo zapolniti vrzel, zato stvari pogosto vidimo skozi izkrivljene leče. To nas lahko vodi  do točke, ko začnemo doživljati naše katastrofalno razmišljanje kot popolnoma natančno in resnično.

V našem razmišljanju je pogost pojav tudi t.i.  potrditvene pristranskosti. Zaradi takega načina razmišljanja iščemo in se osredotočamo le na informacije, ki so v skladu z našimi najhujšimi strahovi, medtem ko zavračamo ali ignoriramo informacije, ki bi nam dejansko pomagale, da se umirimo.

Dobro je, da si večkrat zastavimo vprašanje ali je to, o čemer razmišljam, pod mojo kontrolo? Imam kakršenkoli vpliv na to?  Bolj, ko se bomo osredotočili na tisto, kar ni pod našo kontrolo, bolj brezupno ali tesnobno se bomo počutili. Najpomembnejša stvar, ki jo lahko vsakdo stori v katerikoli krizi, je, da se osredotoči na tisto, kar ima lahko pod nadzorom.

Kot že rečeno, nimamo veliko vpliva na svoje misli in čustva. Imamo pa velik vpliv na lastno ravnanje. Kljub vznemirjenju se lahko odločimo kako bomo ravnali. Lahko se odločimo, da ravnamo tako, da ne ogrožamo sebe in drugih, da smo solidarni, da naredimo dobro delo, lepo gesto in tudi, da politikom in drugim odločevalcem gledamo pod prste.

Če nekoga kar naprej skrbi in ves čas premleva samo o tem, si lahko pomaga s preprosto tehniko »čas za zaskrbljenost« pri kateri ne gre za to, da bi se odrekel negativnim mislim ali jih skušal spremeniti, pač pa jih le prestavi na kasnejši čas.

 

Med svojimi predlogi navajate tudi humor in hvaležnost, ki sta v teh časih izredno pomembna.

Res je – smeh je pol zdravja. Delati v dobro drugih, znati zadržati primitivne odzive s katerimi lahko prizadenemo drugega in humor so zdravi psihološki obrambni mehanizmi. Če se nam zdaj uspe nasmejati, to pomeni, da nismo več toliko v stresu, to pa vpliva tudi na naš imunski sistem. Zdaj je čas za gledanje komedij namesto tragedij!

Ljudje v času akutnega stresa lahko za nekaj časa izgubijo smisel za humor. Za razumevanje humorja potrebujemo abstraktno mišljenje. Kadar smo v stresu pa je naš nivo mišljenja lahko na zelo konkretnem nivoju in humorja preprosto ne razumemo. Prav sposobnost nasmejati se šali je indikator, da nam gre v psihološkem smislu že bolje.

Veseli me, da se ljudje mnogo šalimo tudi v tej situaciji. Etnološki muzej celo zbira šale v povezavi s koronavirusom in jih objavlja na svoji spletni strani.

Nekateri strokovnjaki opozarjajo, da psihične stiske ob tej korona krizi ne doživljajo zgolj posamezniki, ampak da bo duševno morala okrevati tudi država – govorimo torej o nekakšni ‘kolektivni rehabilitaciji’ po končanih ukrepih za pandemijo. Kakšen je vaš pogled na razvoj dogodkov, kaj pričakujete?

Pozitiven stranski učinek tega, da se je svet za nekaj časa ustavil, je to, da so si zemlja in živali za trenutek oddahnili od neodgovornega ravnanja nas vseh. Upam, da vse skupaj ne bo ostalo samo na nivoju romantičnega opazovanja fotografij delfinov, ki so se vrnili v Beneški zaliv in drugih divjih živalih, ki so se sprehajale po mestih. Seveda za vse lahko krivimo korporacije, hitro modo, mesno industrijo, transport, masovni turizem … a soodgovorni smo vsi mi, vsak izmed nas kot posameznik. Močno upam, da smo v tem času, ki nam je bil na nek način podarjen, globje razmislili o življenju. Da smo se vprašali kaj nas bogati, kaj našemu življenju daje smisel?

V zadnjih desetletjih je bilo opravljeno mnogo znanstvenih raziskav o sreči. Ugotovitve nekaterih raziskav kažejo, da je naš subjektiven občutek sreče ali blagostanja (well being) v dokaj veliki meri odvisen od naše genetske zasnove. Ne glede na to kako življenjski dogodki razburkajo naše doživljanje se prej ali slej vrnemo na ta osnovni nivo. Morda mislimo, da nas bo napredovanje v službi trajno osrečilo ali da bomo zaradi težke razveze trajno nesrečni. Toda ena izmed človekovih preživetvenih lastnosti je psihološka homeostaza, oziroma nagnjenost, da se hitro navadimo na okoliščine (tako dobre kot slabe). To je tudi glaven razlog, da se sreče ne da kupiti. Na nove stvari, ki si jih lahko privoščimo zaradi denarne povišice se hitro navadimo, nato pa se iz začetnega navdušenja vrnemo na naš osnovni nivo občutka zadovoljstva, sreče ali blagostanja.

In ker živimo v lažnem prepričanju, da nam dobrine  (sem poleg materialnih dobrin štejem tudi doživetja – s težkim srcem, ker jih imam zelo rada) lahko trajno zvišajo naš subjektivni občutek zadovoljstva, se ujamemo v past. Vstopimo na hedonistično tekaško stezo (ali hrčkovo kolo), ko delamo, trošimo, delamo, trošimo, skratka sami sebe lovimo za rep.  Sedaj, ko imamo čas lahko naredimo popis svojih želja in jih zmanjšamo na šopek tistih nekaj, ki so za nas res pomembne. Manj ko bo v naših možganih tega kar hočemo, več bo miru in prostora za tisto kar imamo. Morda nam je to lažje sedaj, ko so nam stvari tudi fizično manj dostopne. Toda ali lahko najdemo način, da s tem nadaljujemo tudi čez nekaj tednov ali mesecev, ko nam bo materialni svet spet v celoti dosegljiv?

Brala sem, da je mesto Amsterdam napovedalo, da bodo okrevanje izkoristili za oblikovanje razvoja, ki bo sledilo modelu ekonomije, po katerem je potrebno vsem prebivalcem zagotoviti minimum – dohodka, javnih storitev in temeljnih potrebščin, hkrati pa družba kot celota ne sme preseči zmogljivosti narave. Dobro bi bilo, da bi se tudi mi začeli spraševati kakšen svet želimo? Je obsesija z gospodarsko rastjo brez upoštevanja posledic res edina pot? Ne le narava, tudi drugi podatki, kot je npr. nenehna rast porabe antidepresivov, porast težav v duševnem zdravju kaže, da nismo.

Psihologinja Mariana Laibacher Rogelj verjame, da je sprememba možna. Opozarja, da stara paradigma nenehne rasti, potrošništva in obnašanja, kot da smo ločeni od narave, ne deluje več in razpada. Izbrati moramo zelo različna osnovna načela, na katerih vse deluje. Predlaga dobiček za vse, velikodušnost, znanje in tradicionalno modrost, skrb vs. dobiček za izbrane redke, pohlep, sprenevedanje, nadzor. S temi besedami je povedala vse, kar si želim tudi sama. Vendar nisem tako optimistična. Karantena je nenavadna okoliščina, a kot pravi vojaški psiholog Gregor Jazbec nas je večina zaprtih v zlatih kletkah. »Ne letijo krogle, ne rušijo se nam domovi, ne umiramo od lakote …« Imamo pa, lahko še tako govorimo o kratenju osnovnih človekovih svoboščin, ljubi mir in mnogo več, kot imajo v tem trenutku ljudje, katerih države trga vojna.« Bi ta izkušnja lahko zadoščala za resne premike v naših glavah?

Tekst: Ana Hering, KITana
Naslovna fotografija: Alenka Rant
Ostale fotografije: Ana Hering