Aleš Košir…
Je slovenski Vincent Cassel. Baje ga v Franciji večkrat zamenjajo za tega slavnega igralca, sicer tudi bivšega moža lepe Monice Belucci. Jaz sem ga spoznala pred nekaj leti, ko sva skupaj na Bledu opravljala izpit za licenco lokalnega turističnega vodnika.

Aleš… je zelo sproščen. Vedno reče, kar mu pade na pamet. Zato je bilo tudi v najinem intervjuju velikokrat slišati stavek: »Ampak to ne gre noter v intervju, a ne da ne? Haha.«

Aleš je… iznajdljiv. Ko mu je na izpitu za lokalnega turističnega vodnika v Zgornji Bohinjski dolini na avtobusu »zmanjkalo materiala«, je v polomljeni srbohrvaščini, (četudi ta jezik sploh ne obstaja več), začel opisovati lepote cvetočega, rumenega regrata. »Sve je žuto, gledajte, kako je divno, sve miriše,…«.

Je pravi improvizator. V dobrem smislu. Kot mačka, ki ne glede na to, kako pade, vedno pristane na nogah.

Ima vrsto let izkušenj v turizmu, delal je na blejskem gradu v Grajski tiskarni, se preselil v Prago in tam nekaj mesecev slikal tiste bolj žgečkljive vrste fotografij,… Delal je tudi kot agent za iskanje lokacij snemanj za oglaševanje po celi Sloveniji. In sedaj je že nekaj časa tudi gonilna sila dvojca Fruxdelux, ki navdušuje z gledališko, portretno in panoramsko fotografijo. Ima izreden občutek za človeški pogled. Zato so nekateri njegovi portreti naravnost osupli.

Njegove sanje so snemati filme. Ne dvomim, da mu bo tudi uspelo.

Vse fotografije, razen naslovne, so seveda njegovo delo.

Kdo si, kaj si in kaj počneš v življenju?

Sem Aleš Košir in sem fotograf. Profesionalno sem se s fotografijo začel ukvarjati približno tri leta nazaj, prej sem slikal s telefonom,… Sem fotografska polovica dua Fruxdelux, drugi član je Borut (Žigon, op.p.), ki sicer dela kot zavarovalniški agent, a vskoči pri večjih projektih kot moj asistent.
V merilih profesionalnega sveta sicer delam z zelo ‘partizansko’ opremo, tako da bo treba tu še kaj vložiti…

Vsi smo te spremljali po Facebooku in videli, da si dobre pol leta preživel na križarki kot fotograf. Kako si se znašel tam?

Moj prijatelj je že prej delal v trgovini na križarki in mi je povedal, da na ladji obstaja poklic fotografa, ki je v bistvu zelo pomemben del izkušnje turistov na križarki. Prijavil sem se in mesto fotografa tudi dobil.

Hm, zanimivo, v dobi ko imamo vsi dostop do kvalitetnih fotoaparatov že na naših mobilnih telefonih, si človek ne bi mislil, da bodo ljudje koristili usluge fotografa. A očitno »laufa«,…

…Ja, res laufa. Četudi vsi delajo selfije, selfiji s tremi, štirimi ali petimi ljudmi in neko znamenitostjo ponavadi ne uspejo dobro in takrat vskočimo fotografi z ladje… Tudi ko turisti v trgovini zagledajo lastno fotografijo, ki jo je »popeglal« fotograf, jo bodo kupili, ne glede na to, koliko fotografij so sami predtem že posneli.

Kako je torej izgledal tvoj delovni dan na ladji?

Predvsem je veliko dela potem, ko se ladja zasidra in se gre na fakultativne izlete. Ko greš ven z gosti in jih spremljaš na izletih, takrat res delaš, garaš. Časa zase skorajda nimaš, največ pet, deset minut. Na daljših izletih morda uro. Vsak dan narediš 500 do 1000 fotografij, to je res ogromno. Urejati ti ni treba, je pa res, da moraš sproti brisati slabe slike. Gledam, da čim manj brišem, in da poskušam vsako fotografijo narediti tako, da bo šla v promet. Treba je pozabiti na dolgo editiranje in Photoshop in pač posneti tako fotografijo, ki bo za stranko privlačna in jo bo tudi kupil. In to je to.

Kako sam vidiš korelacijo med dobro fotografijo in promocijo turizma. Obstaja in če obstaja, kakšna je?

Dobra fotografija naredi ogromno. Ko fotograf slika portret, išče kontakt z očmi, ta je najbolj pomemben. Bližja kot je fotografija obraza, bolj izginjajo drugi detajli in bolj se gledalec poveže z očmi. Podobno deluje tudi panoramska fotografija nekega kraja. Vzemimo npr. Bled: išče se dobre lokacije (panorama od zahoda proti vzhodu), išče se ‘golden hours’, torej čas ko sonce vzhaja, ali tik preden zaide in tako se lovi čarobne trenutke, dušo nekega kraja če hočete. Potem nastane osupljiva fotka Bleda, ki je ključna v procesu nekega potencialnega obiskovalca, ki se odloča za naslednjo destinacijo svojega oddiha. In nemalokrat se kot potrošniki v turizmu odločimo na podlagi vizualnega, torej dostopnih slik na internetu, v publikacijah…

Kot pravi Susan Sontag je človeštvo ‘svojo inventuro’ s fotografiranjem začelo 1839, in na začetku je veljajo prepričanje, da je fotografija namenjena »shranjevanju« lepega in pomembnega. Ni bila dostopna vsem in ni se slikalo »grdega, čudnega, obskurnega«,…   Kakšni so tvoji primarni motivi?

Fotografija je medij in mene kot fotografa denimo ne zanima dokumentarna fotografija v smislu lakot, vojn, zlorab, ipd. Delal sem v projektu z brezdomci, (gledališče za brezdomce, bivše odvisnike in zlorabljene otroke razpadlih družin, op.p), in tam sem se morda najbolj dotaknil sfer, ko informacija ki jo podajaš, ni smešna, ni lepa, ampak je resna. Ampak to je le raziskovanje človeka kot takega, zavestno pa se ne podajam v slikanje trpljenja, ker verjamem da slika to prenaša naprej. Sam nočem podajat naprej groze, strahu,.. Lahko bi raziskoval kaj takega, sam imam lastno temno preteklost, lahko bi šel po njenih stopinjah in jo fotografsko ovekovečil, ampak ne. Ker verjamem, da s tem navlečeš nase neko breme, sprožiš neprijetne energije, in tja res ne bi šel. Raje podajam lepe stvari tega človeštva,…

Ko fotograf slika portret, išče kontakt z očmi, ta je najbolj pomemben. Bližja kot je fotografija obraza, bolj izginjajo drugi detajli in bolj se gledalec poveže z očmi.

Kaj je potemtakem tvoj najljubši motiv?

Najraje imam ljudi, srečne ljudi. Ne morem sicer reči, da samo to. Gre za opus, ki ga s fotografiranjem naredim. Želim občutiti energijo, ki je bila na nekem dogodku, potovanju, ipd. Gre za doživljanje procesa dela, ki na koncu prevlada nad eno samo fotografijo. Fotografija ni končna faza. V fotografijo nisem šel zaradi fotografije same, šel sem v fotografijo bolj zaradi filma…

Filma?

Ja, to je nadgradnja, ki si je res želim. Ampak nisem še tam, sploh ne finančno,…

Upam, da ti bo uspelo. Se ti zdi mesto Jesenice fotogenično?

Hm, fotogenično. Vse je fotogenično, ni nefotogeničnih stvari. Kot sem pravil nemškim turistkam na ladji …alles ist fotogenisch,… Gre se samo za zorni kot slikanja in izbiro trenutka. Jesenice, valda, da so zelo fotogenične. Tu imamo cel kup zgodb, imamo železarstvo, reko, železnico. Tu so kontrasti, multikulturnost,… Ko imamo zgodbo, je stvar fotogenična. Jesenice so lepe, jaz grem rad na razgledno točko nad Koroško Belo,…

No, da te samo malo prekinem. Sama sem pred časom imela intervju s prijateljico arhitektko in je dejala, da so ji Jesenice zelo včeč, še več, rekla je, da so lepo mesto. Pa sem ji dejala, naj si predstavlja, da je turistka iz neke tuje države, ki se ustavi na jeseniški železniški postaji in si zamisli, da prvič vidi Jesenice. Bi bila še enakega mnenja? Pa je rekla, da verjetno ne. Da so ji Jesenice všeč, ker je na mesto čustveno navezana,…

Jah, če gledamo npr. železarno in če vemo, kakšen vpliv ima na mesto, bo verjetno sama tovarna hitro moteč faktor. Samo, ravno to je to. Če mene vprašaš, jaz na to železarno ne gledam kot na moteč faktor, pač pa kot del moje zgodovine, mojega otroštva, mojega doma, čeprav se hkrati zavedam, kakšen vpliv ima na moje otroke, ki tam živijo,…
O nekem turizmu in čistem okolju ne moremo govorit. Meni osebno je še najbolj všeč kanjon Save, ki so ga, žal, tudi uničili z hidroelektrarno, pravzaprav mi je všeč Sava kot vodni element nasploh,… Reka sredi mesta.

Okej, kaj pa Bled?

Ah ja, Bled pa. Čeprav je tudi Bled zavožen. Vsa ta odstranjevanja v Photoshopu, ki se jih poslužujem, od čudnih košev za smeti v obliki žab, lučk, javne razsvetljave, raznih tabel, ki jih jaz nikoli ne bi dopustil na določenih mestih. Ampak to vidiš šele kasneje, ko si že poslikal material in ti fotografija dodatno pokaže kaj vse te še moti. Jaz pač to enostavno pobrišem,.. Zato, ker se mi to zdi nek šum v informaciji, ki je nočem podat,…
In ljudje sami mi zato večkrat rečejo, da s tem v resnici spreminjam realnost. Ja, ampak bistvo slike ostaja nespremenjeno. Ne da se spremenit hriba, pa jezera, tudi kakšne stavbe verjetno ne, ampak table se pa da odstraniti in je pogled lepši.
Nasičenost z raznimi oglasnimi in usmerjevalnimi tablami je grozna. Koliko manj problemov je bilo s tem na Norveškem…

Ja, ampak tam so to zakonsko prepovedali. So pač bogata in urejena država. Narave ne smetijo več z jumbo plakati. Mi pa smo v fazi smetarjenja z oglasi,… Če se vrneva nazaj k fotografiji…

Ja, dokler imajo ljudje lesk v očeh, so fotogenični. Na križarki so velikokrat ženske govorile, da niso fotogenične, ampak dokler smo živi in brcamo in imamo lesk v očeh, bom trdil, da smo fotogenični.
Na ladji sta se mi zgodila dva ekstrema. Preden sem šel delat na križarko, s tem res nisem imel veliko opravka. En del fotografa na ladji je studijska fotografija in znotraj tega smo ponujali storitev »character portrait«. Človeka slikaš samo do vratu na črnem ozadju, naredi se črno bela fotografija in samo z izrazi na obrazu. Človek je pri taki vrsti fotografije sam sebi ali zelo všeč ali pa zelo ne. (smeh). In tako so k meni v studio prišle tri generacije žensk, vnukinja, mama in stara mama. Pri teh porttretih imajo veliko vlogo luči in nastavil sem zelo dramatično luč, to pomeni, da je bilo zelo veliko senc na obrazu. Hotel sem jih predstaviti kar najboljše in luč je bila dramatična, nagovrajal sem jih, naj gledajo gor in dol, naj se spominjajo najbolj lepih trenutkov svojega otroštva, bla bla bla. (smeh) In odšle so zadovoljne. Naslednji dan me je pod nujno v svojo pisarno poklicala moja managerka, saj se je ena od treh gracij pritožila. Prišla je namreč na recepcijo in zahtevala glavnega managerja na ladji, (general manager, op.p), torej res ta glavnega na ladji. Pritožila se je, da jo je fotograf, torej jaz, tako slikal, da je produkt res, ampak res najbolj grda fotografija nje v njenem življenju. In da ona taka ni. In to je v njej sprožilo val emocij, jokala je ure,… grozno. Na srečo je bila ob pritožbi na recepciji v bližini moja managerka in so se ji opravičili, jo nekako podkupili, ji dali nekaj fotografij gratis, in je bila pritožba rešena. …Hm, mogoče ta ženska na sliki res ni bila lepa in lahko bi sliko zbrisal, ampak meni je bil njen portret všeč, zaradi ekspresije same. Res je padla v neko premišljevanje…slika je bila morda res malo preveč dramatična, celo morbidna,… (smeh).
En mesec zatem pa sem imel nasprotno izkušnjo. K meni je prišla ženska na zadnji večer njenega dopusta na ladji, me je objela in imela solzne oči, ko se mi je najlepše zahvalila za moje fotografije. Imela je namreč dobro prijateljico, fotografinjo, ki pa je žal umrla pred sedmimi leti. Samo na njenih slikah si je bila všeč in potem je tistega dne meni priznala, da si je bila po dolgih sedmih letih na fotografijah zopet všeč, in to po moji zaslugi. To pa je bila res lepa pohvala. Tako dramatičnih luči pa nisem več uporabil… (smeh).

Vse fotografije: Aleš Košir za Fruxdelux ©
Tekst: Ana Hering, KITana