Kdo ste, kaj ste in kaj počnete v življenju?

Sem Alma Rekić in sem organizator gostinstva in turizma. Najprej sem bila kuharica, predvsem a la carte, sodelovala sem  v nacionalni ekipi kuharjev na kulinaričnih olimpijadah in svetovnih prvenstvih. Sem tudi mednarodna kulinarična sodnica, s kuhanjem pa sem tesno povezana in ostaja moja strast. Trenutno sem vodja hotela na Posavcu Joštov hram, obenem pa tudi svetovalka in predavateljica na področju kulinarike.
Izhajam iz delavskega razreda in vedno se bom potegovala zanj.
Pravkar sem zaključila mandat kot občinska svetnica na listi Jeseniška alternativa – delavska lista Jesenice, s katero smo se pred kratkim priključili stranki Levica.

Zakaj kandidirate za županjo občine Jesenice?

Najbolj pomemben razlog je, da si želim sprememb. Želim si, da v ospredje pridejo mladi/mlajši, tudi morda drugače misleči ljudje. Želim si konstruktivnih mnenj, predvsem pa sprememb, za katete menim, da so nujno potrebne.

Kandidirate na listi stranke Levica, v čem se identificirate s programom stranke?

Skoraj s predstavniki vseh strank in list v občinskem svetu se razumem in z njimi iščem ustrezen dialog. Po končanih sejah, po sejah odbora, se šele pokaže človeška moč, plat sobivanja. Stranke same po sebi ne pomenijo dosti, saj verjamem, da na sejah sedim z drugimi občani in občankami. Pomembno je, da gremo lahko skupaj po sejah na pijačo, se pogovarjamo, a hkrati ne delimo nujno istih mnenj. Tisti, ki to znamo.
Z vidika zagovora sociale in delavskih pravic  pa mi je najbližje stranka Levica, četudi se sama ne strinjam nujno z vsemi točkami njenega programa. Nobena stranka pač ni idealna, ne more biti vse vsem všečno, in to povem odkrito. Večina programa pa me kljub vsemu prepriča in zato lahko svojo pripadnost štejem Levici.

Če parafraziram. V vašem programu sem zasledila stavek: »Jesenice moramo ponovno postati odraz odprte, poštene, solidarne, pravične, razvojno in podjetniško naravnane, napredne in samozavestne lokalne skupnosti, ki je ni mogoče voditi v ideološko razklanem okolju«. Levica za svoj simbol uporablja rdečo zvezdo, ki je sama po sebi znak komunizma.

Odvisno kako dojemaš simbole. Zame je rdeča zvezda znak zaščite delavcev, in ne znak komunizma. Danes najdemo rdečo zvezdo na veliko stvareh…

Heineken?

No. Se razumemo. Nikoli se ne bi poistovetila s komunizmom, znak rdeče zvezde zame  prej pomeni zaščito delavskih pravic. V simbolu Jeseniške alternative je poleg rdeče zvezde tudi simbol železarja – ravno zato, ker smo želeli poudariti delavca. Lokalni odbor stranke Levica zato na Jesenicah uporablja isti simbol, kot smo ga doslej: rdečo zvezdo in znak železarja.

Moje vprašanje se je vseeno nanašalo na nekaj drugega: v Sloveniji se še vedno vleče ideološka dihotomija med ‘belimi in rdečimi’. Po ustavi pri nas velja ločitev države in religije, a vemo da je predvsem RKC zelo močna in vplivna v javnem življenju. Menim, da bi bilo razmišljati o ‘zdravi sekularizaciji’: sprejeti dejstvo, kdo je v drugi svetovni vojni zmagal, priznati povojne čistke na obeh straneh, nato pa morda sprejeti prvi korak: se na državni ravni odpovedati verskim, pa tudi ideološko spornim simbolom. Ne delam si utvar, da bi bila ta naloga lahka. A to je srž mojega vprašanja. Če bi si res želeli to ideološko vojno končati, bi si morali naliti čistega vina in… 

…presekati. Ampak žal si tega ljudje ne želijo. In v tej razklanosti vzgajajo naprej svoje otroke.

Vaša prva točka programa zajema socialo in predvidene ukrepe na tem področju. Ti ukrepi so: krepitev javne zdravstvene mreže, onemogočanje ‘dvoživk’ (zdravnikov koncesionarjev, ki obenem delajo tudi v javnem zdravstvu, op.p.), ambulanta za ljudi brez urejenega zdravstvenega zavarovanja, brezplačno pravno svetovanje občanom, uvedba ljudske kuhinje, uvedba socialne kartice in uvedba občinske blagajne. Kako te ukrepe financirati?

Sedaj smo pa pri občinskem proračunu. Sama sem v tem mandatu kot občinska svetnica opazila ogromno anomalij – predvsem na področju investicij in njihovih nadziranj. Ravno pred zaključkom mandata sem imela manjši spor z direktorjem komunalne direkcije, g. Markom Markljem. Šlo je za projekt obnove komunalne infrastrukture na Cesti na Golico. Na zadnji seji aktualnega OS je namreč g. Markelj zahteval dodatnih 120.000€ za obnovo ceste, rekoč, da je julija letos ‘malo zastrigel z ušesi, ko je opazil,koliko proračunskih sredstev smo že porabili in koliko moramo še narediti.’ Ugovarjala sem, da se je obnova začela že lansko leto, on pa da je zastrigel z ušesi šele julija letos. Kje je potemtakem nadzor nad porabo, nad izvedenimi deli? Po njegovih besedah so naloge porazdeljene med različne zaposlene v Oddelku komunalne direkcije OJ in je zato šele tako pozno opazil, kako se investicija draži.

V osnovi gre za problem nedelovanja občinske uprave?

Ja, tako. V proračunu imamo postavke, ki jih lahko namenimo socialnim ukrepom kot je, denimo, brezplačna malica, a le, če bi se proračuna držali. Ker pa se delajo stalni rebalansi proračuna, in to na zadnji seji, smo občinski svetniki praktično stisnjeni v kot.
Zakaj se nekatere pomembne točke, kot je sprejemanje novega proračuna za leto 2019, obravnavajo na zadnji seji OS? Ni nujno, da bom v naslednji sestavi spet sedela, novi občinski svetniki ali občani pa se bodo čudili, kakšen proračun smo sprejeli. Želim si transparenstnosti in tu imamo kot občina veliko težav.

Ni to problem vseh občin?

To je problem povsod. Ampak pustimo, kaj se dogaja drugod. Stremeti moramo k temu, da bo naša občina tista, ki deluje kot mora. Motijo me pavšalni stavki, kot denimo, da so smeti vseslovenski problem. Ne niso. Nam smrdi.

Do tja bova prišli. Lahko vseeno pojasnite svoje socialne ukrepe?

Že kot Jeseniška alternativa smo se borili za brezplačne tople obroke za socialno ogrožene, za uvedbo ljudske kuhinje. Na Jesenicah je veliko ljudi v stiski, je pa potreben tudi nadzor nad razdelitvijo sredstev. Jeseničani smo še vedno zelo socialno naravnani, na kar sem ponosna. Tudi sama sem humanitarka. Leto in pol nazaj sem v mesecu dni zbrala 2 toni hrane,  velikokrat sem darovala anonimno. In ko vidiš ljudi, ki darujejo, ti je vse jasno: darujejo tudi tisti, ki sami nimajo. Na žalost pa včasih izgubimo nadzor nad zbranimi sredstvi in pomoč dobijo neupravičeni in tu bo treba uvesti nek poostren nadzor nad humanitarnimi organizacijami in društvi.
Zelo me boli tudi odmetavanje hrane. Po zakonodaji morajo trgovci zavreči hrano s pretečenim rokom – to razumem. Ni jim pa treba odvreči uporabne, neoporečne hrane. Poleg tega te organske odpadke prevzame podjetje Biotera, ki ponovno služi z odvrženo hrano. Tu bi se dalo postoriti marsikaj.

Na začetku programa napovedujete, da se boste zavzemali za boljši vpogled v poslovanje občine in javnih podjetij, tudi z nadzorom občanov nad poslovanjem.  Pri tem zasledimo tudi trditev, da javna podjetja ne smejo poslovati le s ciljem največjega možnega dobička, ampak morajo delovati kot zgled dobrega zaposlovalca?

To je še ena od točk, ki me bliža s stranko Levica. Prekarnega dela ne morem zagovarjati in se mi zdi le sredstvo delodajalcev za izkoriščanje ljudi. Verjetno se prekarnega dela ne da ukiniti čez noč, s postopnim omejevanjem pa morda lahko to obliko dela odpravimo. Prekarci imajo premalo pravic.
Problem so tudi zaposlitvene agencije. Te sklepajo pogodbe z delodajalci in si vzamejo odločno prevelik kos pogače. Tudi to je rak rana sodobne slovenske družbe.

Če k temu lahko dodam: pred leti sem pomagala organizirati Zaposlitveni sejem na Jesenicah, ki ga je sofinancirala tudi Občina Jesenice. Na njem so se predstavila perspektivna jeseniška podjetja, svoje mesto med njimi pa je našla tudi ena od agencij za zaposlovanje. Pogoj uradnih institucij bi moral biti, da takih agencij ne sprejmejo na tak dogodek. Na ta način lahko javno izpostavijo svoje nestrinjanje.

Seveda, se strinjam, da take agencije nimajo mesta na takih dogodkih. Problem pa je vseeno širši. Ko sem sama dobila inšpekcijo na delovnem mestu, sem dobila navodila, kako lahko obidem zakon v zvezi s spoštovanjem delavskih pravic. Velika podjetja imajo z inšpektorati interne dogovore. Gre za veliko težavo, o kateri ne vemo ali nočemo vedeti. Borimo se z mlini na veter. Torej, če povečamo število inšpektorjev, ali lahko obenem zagotovimo, da ne bodo delovali v nasprotju s svojim poslanstvom?

To odraža nezrelost naše države.

Točno.

 Deponija Mala Mežakla. Vaš komentar?

Zagotovo gre za eno večjih težav na Jesenicah. Ko je koncesionar pred leti svoj program predstavil, smo ga občinski svetniki zasuli z vprašanji. Sedanjemu županu smo šli očitno  v nos. (Občinske seje so snemane in javno dostopne, zato lahko preverite). Takratna izjava župana je bila: ‘Dobro vidim, kdo bo glasoval proti.’  Občinski svetniki in občani s(m)o opozarjali, da z Male Mežakle smrdi, a si je Občina zatiskala oči. Do zadnjega. Čudim se, od kod nedavni preskok, a županu je deponija začela smrdeti. Ni ok. Recimu bobu bob.
Gospod Hrženjak iz Ekogorja je dejal, da je bil požar (v sredini maja 2017 op.p.) na Mali Mežakli podtaknjen. Sama temu ne verjamem. Stvari le niso utrezno urejene.

Ampak, četudi pristanemo na to, da smo smetišče za vse ostale občine v zgornjegorenjski regiji, kje se ta finančni plus, ki ga dobimo kot občina, konkretno pozna?

To bi bilo najboljše vprašanje za podjetje Jeko.

Ali imate kot občinski svetniki oz. kot morebitna županja vzvode, s katerimi bi lahko vzpostavili boljši nadzor?

Koncesijska pogodba z Ekogorjem se izteče čez dve leti, tu kaj dosti ne moremo spremeniti. Mislim pa, da lahko vzpostavimo boljši nadzor, Jeku viseti za vratom, jih na perečo problematiko opozarjati. Se strinjam, da se s smetmi polni del občinskega proračuna. Vseeno si pa za svojega otroka želim, da bi odraščal v zdravem, neosnaženem okolju. Onesnaženje je vedno prisotno, a ne za vsako ceno.

V vašem programu je kot možnost omenjena sežigalnica odpadkov na Mali Mežakli?

Sežigalnica je morda najboljša možna rešitev. Finančen vložek bi bil velik, ampak dolgoročno bi se investicija povrnila. Vendar spet opozarjam: tudi tu bi bil potreben učinkovit nadzor, od porabe sredstev do samega izvajanja.
Menim, da imamo na Ragorju učinkovito ekipo, ki bi znala počrpati evropska sredstva. Lahko bi zaposlili tudi dva ali tri nove ljudi, ki bi se ukvarjali izključno s tem, torej da bi znali učinkovito počrpati evropska sredstva.

So za to realne možnosti?

Mislim da so. Vendar spet poudarjam učinkovit nadzor.

V programu se pri točki gospodarstvo naslonite na dva naravana vira: vodo in les. Glede vode – gre za pitno vodo, ki se je 40.000 litrov dnevno izteče v Savo, predvidevate polnilnico po javno zasebnem partnerstvu.

Tako je, s tem bi pridobili tudi nova delovna mesta. Vsi vemo, kaj se je zgodilo z našo Julijano. Pitna voda je zelo pomembna, vemo, kam gre svet, ki je poln aditivov, vemo kaj jemo, kaj pijemo. Sama ne nasprotujem niti tujemu investitorju. Sedaj bo morda kdo skočil v zrak, zakaj ne nekdo naš. Ampak, ko smo imeli »našega«, vemo, kako se je končalo. S polnilnico bi zagotovili dodatna sredstva v proračun, dodatna delovna mesta, v svetu bi lahko promovirali lastno vodo.

Drugi vir, ki ga v točki gospodarstva navajate, pa je les. Gozdna površina je velika (Mežakla, Karavanke), zadnja leta smo se  spopadali z lubadarjem, snegolomi in žledolomi, kar pomeni, da gozdovi niso v najboljšem stanju. Kot ukrep predvidevate povečan letni posek.
Ne bi morala iti zgodba v nasprotno smer? Ne bi najprej razmišljali o dodani vrednosti, poskusili, (podobno kot v občini Braslovče), zgraditi žago po javno zasebnem partnertsvu, peletarno, razmisliti, kako izkoristiti vse segmente lesa – od celuloze do najbolj kvalitetnega lesa, šele nato pa povečati letni posek?

Tu gre za ogromen projekt in ogromno investicijo. Če pogledamo samo na problem z lubadarjem in ob tem ob strani pustimo zasebne gozdove. Če vemo, da lubadar napada samo določene lesne vrste, zakaj ne bi pogozdovali z vrstami, ki jih lubadar ne napada. To je bil eden od mojih predlogov, a se z menoj niso strinjali.
V Sloveniji je žalostna praksa, da najboljši les izvažamo v Avstrijo, Avstrija pa nam ta les proda nazaj.

Ampak, to je realnost.

Vem, a ravno zato je treba predvideti veliko investicijo, da se lahko sami ukvarjamo z lesom in sami z njim upravljamo.

S tem se deloma strinjam, a tu bi morali sprva priti do idej in realizacije, kako iz lesa dobiti izdelke z dodano vrednostjo.

Tako je. Zato je treba strokovnjake na tem področju zbrati skupaj in narediti obsežen elaborat v vseh segmentih: od poseka, predelave, žage, ravnanja z celuloznim lesom, ipd. do končnih izdelkov.
Menim, da bi se v naši občini našel prostor za lesno predelovalne obrate. A je obenem treba misliti tudi na občane in kaj nam bo to prineslo.

Imam še en pomislek. Če povečamo letni posek, sicer res zaposlimo nove delavce, a gozdovi ne rastejo hitro, kar pomeni, da bi prej izčrpali zaloge, les pa bi se še naprej izvažal v Avstrijo?

Ta posek je mišljen v mejah normale.

To je v pristojnosti revirnih gozdarjev in Zavoda za gozdove. Slovenija goloseka ne dopušča, tu smo gozdno politiko ‘podedovali’ iz Jugoslavije in ta politika ni slaba.

Tako je. In tako je prav.

Kako je potem lahko povečan letni posek v domeni Občine? Obenem je lastništvo gozdov izredno razdrobljeno, veliko je majhnih parcel zasebnikov, gozda v lastništvu RKC, državnega gozda,…

Strinjam se, da gre za obsežen projekt, ki bi moral vključevati vse deležnike. Gre za ukrep na srednji ali dolgi rok.

V gospodarski točki predvidevate tudi ukrepe pri spodbujanju malega gospodarstva. Lahko komentirate poved, zapisano v programu: ‘Jesenice bi lahko postale prepoznane po največjem številu uspešnih ‘kickstart’ podjetij glede na preb. v državi’?

Tu se veliko ljudi ne bo strinjalo z menoj. Zadnja leta se praksa ‘kickstart’ podjetij razvija tudi pri nas in menim, da je prav, da sledimo drugim načinom ustanavljanja podjetij in s katerimi lahko dominiramo v tujini. Ravno sem prišla iz tekmovanja Euroskills, kjer se je predstavila tudi vrsta Slovencev na področju robotike, IT-ja, večih segmentov skratka, in reči moram, da sem ponosna, da smo tako dobri in prepoznavni.
Na Jesenicah imamo vrsto nadarjenih ljudi, ki bodo sčasoma lahko zelo uspešni. A ljudje se ne želijo izpostavljati. Občina bi novoustanovljenim podjetjem morala pomagati, da se postavijo na noge. Torej z nekim vložkom…

Govoriva o subvencijah?

Ne samo subvencijah, ampak v celoviti podpori. Če imamo neko mlado podjetje, ki na trg da nov produkt, bi kot občina morali biti na ta produkt ponosni, ga kazati navzven, podarjati drugim partnerjem kot poslovna darila, (če je produkt seveda primeren,…). Ni vse samo v subvencijah, pač pa tudi v podpori.

Kako revitalizirati Center II?

Velik problem je lastništvo (npr. hotel Pošta), potem stavbe, ki so v zelo slabem stanju. Sežana, Izola in še nekaj drugih občin, je z odloki lastnike prisililo, da ukrepajo z zapuščenimi ali dotrajanimi nepremičninami. Da morajo bodisi prodati, sanirati, skratka ukrepati. Ta korak bi morali storiti tudi mi.
Na drugi strani pa imamo stiske mladih družin ali podjetja, ki bi morda razmišljala, da se umestijo na tisto področje. Veliko se da narediti in Izola je odličen vzorčni primer.
Del od sodišča do gasilskega doma bi bilo potrebno zapreti za promet, narediti čimveč dogodkov, morda pri hotelu Pošta razmišljati o novi garažni hiši…

Najem prostora v garažnih hišah je praviloma plačljiv. Res mislite, da so stanovalci pripravljeni plačevati za garažno hišo, če lahko parkirajo pred stolpnico?

Če center zapreš za javni promet, jim drugega ne preostane. Verjamem, da smo občani toliko obzirni, da bi bili to pripravljeni narediti. Avto bi bil na varnem, pod streho. Če bi še občina prispevala nekaj zraven in bi občani poravnali zgolj nek simbolični mesečni znesek, mislim, da bi šlo. Posledično bi se promet umiril, ne bi bilo več avtomobilov v centru, ogromno dogodkov bi lahko zaživelo, zaživele bi morda trgovine, lokalčki, ljudje bi posedali, ker bi bila tam promenada.

Predvidevate tudi vrnitev tržnice iz Stare Save nazaj na prostor nad Murko. Stara tržnica je infrastukturna katastrofa, nova tržnica pa se je komaj dobro ‘prijela’.

No, nova tržnica, menim, da se ni prijela. Stara Sava je odlična za delavnice z otroki, koncerte, prireditve, za obrtnike in njihove izdelke, za širjenje turizma v naši občini. Stara tržnica pa bi bila namenjena tedenski zeleni tržnici.

Vaš komentar na karavanški plato in gradnjo druge cevi?

Vsekakor potrebujemo drugo cev in jo bomo tudi dobili. Prometne konice v poletju so za nas katastrofa. V času gradnje bo šlo ogromno ljudi skozi Jesenice. Vprašanje je, ali smo infrastrukturno na te ljudi pripravljeni, ali smo pripravljeni da bodo trpele naše ceste, kar me najbolj skrbi. Jesenice bi lahko izpogajale več. Država je lastnica platoja Karavanke in z gradnjo druge cevi se bo prenos lastništva zavlekel za pet, deset, morda petnajst let. Spet pridemo do lastništva. Na pretočnem platoju bi lahko zgradili motel, ki bi obenem prispeval v občinski proračun.

V vašem programu predvidevate obnova kopališča Ukova. Zakaj?

Žalostno je, da kot občani poleti hodimo na kopališče v Radovljico, ker je tam voda toplejša. Pri nas je premrzla. Naš bazen ima vrsto problemov: ni se spremenil že leta, spušča. Morda bi razmišljala o gradnji novega bazena na neki drugi lokaciji.

Že. A ravno smo lahko prebrali, da je Občina končno uspela od podjetja Elektro Gorenjska odkupiti transformatorsko postajo v neposredni bližini.

Ja, bazen bo ostal tam kjer je. Jaz samo govorim, kako lepo bi bilo, v kolikor bi ga lahko preselili na sončno lokacijo. Bazen bi moral biti na razpolago domačinom, obenem pa se tudi tržiti –  oddajati klubom, (plavalnim, skakalnim,…) in na ta način pripeljati športnike od drugod. Poleg tega bi morali sčasoma organizirati tudi tekmovanja na državni ravni in tako Jesenice pokazati v novi luči.

Dodatni ukrepi v turizmu?

Želim si ponovne oživitve Turističnega društva Jesenice, v katerem bi bil svež, mlad strokovni kader. Mladi preprosto razmišljajo drugače. TD bi izvajalo delavnice, obiske, povezovanje z drugimi, kar je ogromnega pomena. Premalo se namreč povezujemo. Če bomo imeli zgolj nek ‘TIC’, v katerem bo nekdo čakal in sprejemal turiste… to ne bo šlo. Brez povezovanja z drugimi ne pridemo daleč.

Športno infrasktrukturo sva že omenili. Kaj je po vašem mnenju bolje? Favorizirati najbolj znano športno disciplino na Jesenicah, to je hokej, ali sredstva razdeliti med vsa društva in klube?

Dvorezno vprašanje. Res je, da smo Jeseničani poznani po hokeju, a ne zgolj samo po tem. Imamo ogromno drugih športnikov: judoistov, košarkarjev, idr. in ne zdi se mi prav, da se na te ljudi pozabi.
Sama imam težavo predvsem s HD Hidria mladi. Naša svetniška skupina je podala prijavo na KPK (Komisija za preprečevanje korupcije, op.p.) zaradi njihovega dolga, ki je že takrat znašal 65.000€ in se ni plačeval. Dolg še vedno narašča. Ni etično, da se od drugih društev zahteva, da plačujejo vse svoje obveznosti, obenem pa klub, katerega predsednik je obenem podžupan, ne plačuje redno svojih obveznosti. Verjamem, da je najem ledene dvorane velik strošek, a čeje nekdo sprejel tako funkcijo, potem mora to vzeti v zakup.

Kot vem, HD Hidria sedaj svoj dolg mesečno odplačuje?

Nekaj obrokov je bilo sicer plačanih, a s konta Občine Jesenice mladi – konta namenjenega mladim.

 Kako je to možno?

Zaradi samovolje višjih funkcionarjev in načina delovanja naše Občinske uprave.

In kaj je v tem primeru naredila KPK?

KPK zahteva, da se izterja dolg kluba Zavodu za šport. Da se razumemo: živim blizu hale Podmežakla, s hokejem živim, hokej podpiram. A ne za vsako ceno.
Obenem bi bilo treba pregledati in preučiti vse odloke v zvezi s hokejem. Brez pravne ocene spisanih odlokov lahko govorimo v prazno.

Kako kaže z izgradnjo Občinske knjižnice Jesenice? Jesenice so mesto s fakulteto, a ne premoremo spodobne študijske knjižnice. Vaš komentar?

Na lokaciji bivše Lekarne Plavž na Tavčarjevi 3b bi se dalo urediti funkcionalno študijsko knjižnico z minimalnim vložkom. Srčno upam, da se v naslednjem mandatu spopademo tudi s projektom obnove OKJ.

Bi sami na koncu dodali še kak komentar?

Hvala za sodelovanje.

 

Tekst, vprašanja: Ana Hering, KITana
Prikazna fotografija: Osebni arhiv Alme Rekić
Fotografija v intervjuju: Ana Hering