Anže Kokošinek: gorski reševalec-letalec, voznik rešilca in moj brat

Anže je moj brat in poznam ga od rojstva. Danes je odgovoren enaintridesetletnik, poročen, z dvema otrokoma. Živi v Bohinju, zaljubljen v bohinjsko pokrajino vsak prosti čas izkoristi za kolesarjenje, sprehod z njegovo psičko Brino in otroki, ali za planinarjenje. Tako, pravi, si najbolj “spuca ventile”. V GRS Bohinj ga občasno kličejo s krstnim imenom Flajštr, ker je tudi profesionalno zavezan zdravstvu. Anže je eden tistih, ki premorejo čut do sočloveka in ljubezen do gora. Predvsem pa ima veliko srce.

Najprej kdo si, kaj si, kaj počneš v življenju, kaj so tvoji hobiji?

Sem zdravstveni tehnik, reševalec, zaposlil sem se že takoj po srednji šoli, gorski reševalec v GRS Bohinj sem že enajst let, zadnji dve leti pa tudi reševalec letalec.
Moja stara mama Lida je bila medicinska sestra in že v osnovni šoli sem se odločil za Srednjo zdravstveno šolo na Jesenicah. Že med šolanjem sem vedel, da bi rad počel nekaj na terenu in hkrati pomagati ljudem. Ker sem bil v šoli povprečen, no, dober, se nisem uspel vpisati na fizioterapijo. Je zmanjkalo nekaj točk na maturi. Kakorkoli, to delo mi odgovarja. Ko sem se preselil v Bohinj, sem se navdušil tudi nad alpinizmom. V hribe smo hodili že prej, ampak v Bohinju me je pa res potegnilo v alpinizem in nato še v gorsko reševanje. Ko se je rodil drugi otrok, sem se odločil, da postanem tudi reševalec letalec, to je bila vedno moja želja. A sprva sem, nakljub želji, rekel, da ne bom poslal vloge na razpis. Pri tem delu je namreč tako: ko enkrat opraviš izpit, potem se ne moreš zmišljevati, ali boš to počel ali ne. To postane tvoja obveza. No, po tehtnem premisleku in pogovoru z ženo in kolegi reševalci sem se vseeno premislil in oddal vlogo na razpis. Janez, moj šef na GRS Bohinj, mi je rekel, ti misliš, da nimaš časa, ampak časa itak ne boš imel nikoli. Ampak še se ne odločiš sedaj, potem se ne boš nikoli.

Kakšni so pogoji, da postaneš gosrski reševalec letalec?

Gorski reševalec z izpitom moraš biti, se mi zdi, da vsaj pet let, drugače pa te mora potrditi matično GRS društvo.

Ob tem naj povem še, da letos mineva že 70 let od ustanovitve GRS Bohinj in ob tej priložnosti vas vabim, da si v Bohinju ogledate razstavo Čut do sočloveka in ljubezen do gora v Muzeju Tomaža Godca.

GRS Bohinj je ena najbolj dejavnih enot, če ne celo najbolj dejavna v celotni Sloveniji. Statistično ima intervecij v lanskem letu več samo še GRS Tolmin, a predvsem na račun reševanja jadralnih padalcev. Je pa zanimivo, da imate v Bohinju največ iskalnih akcij v Sloveniji. Stoji za tem kak poseben razlog?

Bohinjski trikotnik, ja, (oba smeh). Jaz sem sicer po rodu Jeseničan in Bohinjci sami to bolj vedo, ampak dejstvo je, da mit o Bohinjem trikotniku temelji na neki resnici. Tudi včasih so ljudje izginjali. Gre za izredno veliko površino, in za to območje Alp je značilni visokogorski kras, kar pomeni veliko število globeli, brezen, jam in lukenj,… Ko človek pade v tako luknjo, ga nihče več ne bo našel.

Če se prav spomnim, sem enkrat slišala da je Pršivec, (hrib nad Bohinjskim jezerom, op.p.), luknjast kot bohinjski sir. Luknjasta gora.

Takoj ko človek zapusti markirano pot, tvega.

Koliko prostovoljnih dežurstev opravite na leto in kako izgleda neka reševalna akcija?

V času visoke turistične sezone (konec j,unija, julij, avgust, začetek septembra, op.p.), mora vsak aktiven reševalec opraviti tri vikende dežurstev. Takrat si doma in čakaš na morebiten klic in ga praviloma vedno tudi dočakaš, hehe.  Izven sezone pa smo dosegljivi na poziv. Klicatelj najprej kliče 112, nato pa se klic preusmeri v RECO (Regijski center za obveščanje, op.p), preko tega pa dobimo poziv preko SMS-ov ali pagerjev. Kdor ima čas, pride. Zberemo se pred našo pisarno v Stari Fužini, vodja pove, kakšna je situacija, kakšno opremo potrebujemo, naložimo kombi in gremo. Včasih vemo, kakšna bo akcija, kam gremo, koliko je poškodovancev in kje imajo poškodbe, včasih pa ne vemo kaj dosti. Bodisi, ker informacije še prihajajo, včasih je problem jezik,…
Poleg tega sem dva vikenda na sezono prostovoljno dežuren še na Brniku, kjer sem na voljo za helikoptersko reševanje. Izven sezone tudi tu velja enako pravilo kot pri klasičnem reševanju: gre, kdor ima čas.

Morda lahko opišeš kakšno od zahtevnejših iskalnih reševalnih akcij?

…Uf, ja. Reševanje izraelskega pohodnika. Na Voglu smo imeli ravno vajo reševanja iz žičniških naprav, bila je pozna jesen, ampak v visokogorju je bilo že nekaj snega. Dobili smo klic, da se je nekdo izgubil, ni znal angleško. Spomnim se, da smo s kolegi reševalci stali v krogu na Voglu in poslušali možakarja, ki je vedel zgolj, da se je njegova pot začela na Rudnem polju, ni pa vedel, kam je šel. Približno je vedel povedati koliko časa že hodi, ker pa  je bil sneg, svojih stopinj ni več našel. Poleg tega se je spustila še obupna megla in iz njegovih besed je bilo treba razbrati, kje naj bi se nahajal. Torej, sprašujemo ga, kakšna drevesa vidi, kakšne so skale, vidi kakšno markacijo. In ta Izraelec res ni vedel, ni videl ničesar. Predvidevali smo, da je šel v smeri Vodnikove koče, proti Triglavu, ponoči, štartal je že en dan prej, nekje pol ure pred Vodnikovo kočo, je nato v snegu bivakiral. Odpravili smo se na klasično reševanje, pomagal nam je tudi helikopter Slovenske vojske. Ko  se je megla nekoliko dvignila, ga je helikopterska enota na srečo opazila.
Tu moram poudariti, kako pomembno je, da poznaš teren, na katerem rešuješ. In kako veliko odgovornost ima vodja reševanja. Iz podatkov, ki jih dobiš, moraš predvidevati kam naj bi oseba šla, kako daleč je,…

Sliši se, kot bi poskušal najti iglo v kupu sena,…

Ja, ravno tako. Meni osebno so zato iskalne akcije najbolj zoprne.

Gorska reševalna služba bazira na prostovoljnem delu. Ko sem pregledovala literaturo, sem v nekem britanskem vodniku po slovenskih Alpah zasledila, da je naša Gorska reševalna služba odlična…

…absolutno…

 in če se človek znajde v težavah, potem je reševanje brezplačno, razen v primeru, da gremo na pot v gore popolnoma nepripravljeni ali celo pod vplivom substanc, ipd. Morda veš za kak primer, ko si je kdo moral lastno reševanje plačati?

Ne vem, kako je s plačilom, plačal ni še nihče. Vem zgolj za dva primera, ko so morali sami plačati helikoptersko reševanje, ampak še to zaradi nonšalantnega obnašanja po samem reševanju, v smislu bahanja po družbenih omrežjih, kako je bilo fino,…
Drugače pa je procedura jasna: v primeru helikopterskega reševanja mora zdravnik napisati nalog za prevoz, ki ima jasen razlog, bodisi je to poškodba ali bolezen, če ni nič od tega, če greš pač v steno in se zaplezaš, si sam kriv. Ker potem ni naloga, ZZZS tega ne bo plačal, pač pa gre pri teh primerih za kritje iz ‘skupne malhe’. Kakorkoli, obstaja pa pravna podlaga, po kateri smo dolžni pomagati državljanom v stiski. Tako da je to spolzek teren, pravno se na to ne spoznam, niti me to ne zanima.

Vem, da so se vam pisno lepo zahvalili Belgijci, ki ste jih šli reševati na Kanjavec. Kako je s tem, verjetno se vam večkrat ljudje zahvalijo?

Dejstvo je, da je vsak, ki potrebuje in dobi našo pomoč, hvaležen. Tudi nič ne očitamo, zgolj pomagamo. Ljudje se nam zahvalijo, nam kdaj celo kaj napišejo, morda kaj donirajo. Zgodi pa se tudi, da človeka – Slovenca – iz Planike peljemo s helikopterjem v Krmo zaradi driske, pa ne reče niti hvala. In, da se razumemo, so Slovenci, ki točno vedo, kdo smo in kaj delamo, pa nam ne rečejo niti hvala.
Tujci so velikokrat druga pesem, sprašujejo nas, kdo smo in od kod, kako smo plačani. In ko izvedo, da je v bistvu to naš prosti čas, hobi, če želite, so začudeni in marsikdo reče, da je to pa čuden hobi. No, saj  zares to ni hobi, to je zaveza.
Kot prostovoljci dobimo opremo, obutev in obleko, iz donatorskih sredstev kupimo opremo, ki je drugače morda ne bi. Kar se tega tiče, smo bohinjski reševalci izredno dobro opremljeni. Je pa to to.

Koliko pa vas je trenutno v Bohinju?

Mislim da okoli petdeset, od tega je aktivnih 39 ali 40 članov. Imamo pa tudi tri zdravnike.

pisna zahvala hvaležnih Belgijcev

Morda se vrneva na reševanje štirih mladih Belgijcev?

Tisti dan smo že cel dan iskali nekega Štajerca. S prijateljem sta se namreč odpravila na turo in se vmes hudo sprla po kateri poti bosta šla, tisti opisani v transverzali ali neki drugi. Kakorkoli, med potjo sta se ločila, prvi je nato sestopil in šel na avtobus in nazaj domov, drugi pa je v avtu pred postajo GRS Bohinj prespal in čakal na prijatelja, ki smo ga mi iskali. Ne vem kaj sta mislila, sta bila brez telefonov? Ne vem no, ne bom sodil…
Bil je deževen dan, lilo je kot iz škafa. Ko smo hodili po poteh, sam sem hodil s kolegom Timotejem, so se poti spremenile v prave hudournike. Ko sva pregledala dogovorjeno pot, naju je pobral kolega s terencem in okoli enajstih zvečer smo prispeli nazaj na postajo. Mokri smo bili do gat, a nam je vodja povedal, da gremo v še eno akcijo. Dobili smo koordinate, ki jih je nato Andrej vnesel v sistem. Ko je to storil, se je začel smejati. Rekel je, ne boš verjel, kje je to, na Kanjavcu, (14. Najvišja gora v Sloveniji, 2569 m.n.v., op.p.)  Ja, kje na Kanjavcu, sem rekel. Praktično na vrhu, kakih 50 m pod vrhom, je odvrnil Andrej.

Štirje mladi Belgijci so se iz Koče pri Triglavskih jezerih pozno popoldan podali na Kanjavec. Takrat je bilo vreme še lepo, kasneje pa se je pooblačilo, nastale so nevihte, padala je sodra, ohladilo se je vsega na 3 – 4.˚C. Seveda smo šli  do njih klasično kolega se je z njimi slišal po telefonu. Ko smo hodili do njih, smo spotoma pobirali njihove stvari: nahrbtnik, oblačila… Teren tam je namreč zelo strm. Na grebenu smo nato zagledali njihove lučke. Ko smo prišli do njih, smo opazili, da so bili slabo obuti, eden od njih celo v ‘tevicah’. Dva od njih sta nas pričakala v spodnjih hlačah, vsi pa so se stiskali pod balvanom in čakali na nas. Vprašal sem jih, zakaj so se slekli do golega.  Eden od njih je odvrnil, da zato, da jih ne bi še bolj premrazilo. Bili so vsi precej podhlajeni.

Bi preživeli, če jih ne bi prišli iskat?

Ne vem, težko rečem. Če bi se premikali, bi padli in bi se definitivno ubili; če nas ne bi bilo, da bi jih ogreli… Človek pri določeni temperaturi postane zmeden, lahko halucinira, potem pa zaspi… Vse je možno. Oni so bili takrat res življenjsko ogroženi. Najprej smo skopali zraven prostor, da so se lahko usedli, jih nato preoblekli v naša rezervna suha oblačila, ko pa so se malenkost ogreli, smo jih prestavili na bolj varen prostor, kjer so z našim načelnikom imeli malo ‘jutranje fiskulture’ (smeh), da so se malo ogreli. Potem je šlo na bolje. Počasi smo nato sestopali, ko so nam povedali, da nas bo pobral helikopter. Fantje so rekli, da gredo lahko peš, verjetno so se ustrašili, da bodo morali plačati helikoptersko vožnjo. Takrat sem jih malo zaustavil in vprašal, če se sploh zavedajo, kje so. In kakšna je pot navzdol? Prvo rundo je helikopter odložil Belgijce, nato pa še nas, za kar sem bil takrat tudi sam hvaležen, saj me je koleno takrat že pošteno namučilo (težave s križnimi vezmi).  Ko je pilot helikopterja zagledal fante in njihovo obutev, se je namuznil in nas vprašal, če smo šli slučajno reševat belgijsko tekaško reprezentanco (smeh). Ob osmih zjutraj, po dveh dnevih akcij, se je reševanje tudi za nas uspešno končalo, s kolegi reševalci smo šli na pivo v lokalni parlament/vaški bife. Tam smo izvedeli, da je tudi štajerski kolega, ki smo ga iskali dan prej, doma na toplem.

Slovenske gore niso tako nedolžne, kot morda mislijo neizkušeni turisti…

Vsak, sploh pa tujci, ki razmišljajo o tem, da bi šli na, denimo Triglav, si na Googlu odprejo slike, in prvo kar zagledajo, je slika krasne gore, obsijane s soncem, nasmejani obrazi ipd. Nihče ne bo slikal Triglava v nevihti, ko je vse črno, ali v megli, ali napisal, da avgusta velikokrat zapade sneg. Spomnim se reševanja mladega Azijca, fanta v dobri fizični kondiciji, ki mu je zdrsnilo in je sredi avgusta umrl zaradi podhladitve. Bila je zahtevna akcija, sprva je preletaval helikopter, potem pa so helikoptersko reševanje zaradi močnega vetra opustili, in smo ga šli iskat klasično. Ko je moj kolega Robert prišel do fanta, je bil ta sicer še živ, a je kmalu zatem umrl. Ker se je nato vreme zelo poslabšalo, so morali narediti veliko sidrišč, da so ga spustili do Planike. No, v tistem reševanju, ko hodiš peš in te zaliva dež z vseh smeri, v tistem mrazu,  ko ti palice žvižgajo, ne veš ali te bo zadela strela, ozračje je naelektreno… Ko zagrmi, se vse strese. Takrat sem bil res vesel, ko sem zagledal Planiko. Reševanje je bilo tragično, fant je umrl, mi pa smo se, premočeni do gat, s kuharicami na Planiki greli za zakurjenim ognjiščem. Ponoči je padal sneg, zjutraj pa smo preminulega klasično transportirali v dolino Krme.
Nauk zgodbe je, ne podcenjujmo gora. Niti poleti, niti v lepem vremenu. Nikoli.

Anže pod Kredarico na helikopterskem reševanju

Sama se spomnim, da sva z Maticem nek večer, tik pred novim letom zaslišala helikopter, ki je pristajal na strehi Bolnišnice Jesenice. Matic me je vprašal, kako to, da pristaja sredi zime. Pa sem rekla, da so sigurno reševali nekoga iz gora. Dva dni kasneje si prišel z družino na kosilo in sva izvedela, da si bil tudi sam na tisti reševalni akciji,…

Tisti dan smo reševali dva češka planinca, ki sta bila sicer dobro opremljena, a sta časovno podcenila turo. Hitela sta do Doliča, ampak njemu je zdrsnilo in se je popeljal precej navzdol. Doma je bilo tik pred novim letom, zakurjeno, mularija je že pospala, in takrat si misliš, zdaj imam pa čas zase in za ženo, da se uležeš na kavč, pogledaš kak dober film. In v tistem trenutku pride SMS: reševanje na Triglavu.
Pač, ne moreš se zmišljevati kaj in kako. V nahrbtnik gredo čaj, kruh, pol klobase, suho sadje, obleka, da te ne bo zeblo. Ne moreš biti na reševanju breme drugim. Nasprotno, od tebe se pričakuje, da boš reševal drugega. Če se namreč kot planinec v gore podajaš pozimi, se na to temeljito pripraviš in pretehtaš, kaj sodi v nahrbtnik. No, kot gorski reševalec, ki gre v akcijo, časa za premislek ni. Izkušnje pa ti dajo tisto, da točno veš, kaj potrebuješ, pa tudi vse je že nekje na pol spakirano in te čaka.,… Takrat nas je pobral helikopter, in takrat se mi je res odvalil kamen od srca, ker bi bila pot drugače dolga. Kakorkoli, zdravnik, dr. Tomazin je bil že tam, sam sem poškodovancu nastavil vensko pot, zdravila so sproti zmrzovala, tako je bilo mraz. Češki planinec je imel polomljeno stegnenico, tako da smo ga z vrvno tehniko spustili do primernega mesta, kjer ga je nato pobral helikopter. Jaz sem kot spremljevalec poškodovanca odšel z njim s helikopterjem v SBJ, moji kolegi pa so morali iz Triglava klasično sestopiti v izredno nevarnih pogojih. Udiralo se jim je do pasu, sprožali so se kložasti plazovi, bilo je fizično in orientacijsko naporno, tako da so celo noč sestopali in jim res ni bilo prizanešeno. Ampak hvala bogu, nikomur ni bilo nič. Kasneje je kirurg rekel, da bi češki planinec v primeru klasičnega reševanja verjetno umrl, zato ker kljub imobilizaciji pri tako zahtevnem terenu ne moreš preprečiti, da se mobiliziran ud ne bi premaknil, in bi posledično lahko zlomljena kost prerezala veno in bi lahko izkrvavel. Tako da je res imel srečo, ki se je morda niti ne zaveda.

No, ravno naslednje moje vprašanje se nekako na to anekdoto navezuje. Kot voznik reševalnega vozila in gorski reševalec letalec se marsikdaj soočaš s smrtjo. Kako se spopadaš s tem?

S tem nimam težav. S tem nikoli nisem imel težav in upam, (potrka na mizo), da bo temu tudi v prihodnje enako. Najhujši je morda smrad. Človeka včasih najdemo po dolgem času,… morda smrad. A na splošno s tem nimam težav.

Kako bi opisal svoj delovni dan kot voznik reševalec v ZD Tržič?

Prideš v službo, spiješ kavo, potem greš pa ležat na kavč in čakaš na klic (smeh).

Tega ne morem napisati.

Ja, kar tako napiši. Še vedno se najdejo ljudje, ki tako mislijo. Ampak, resno, najprej se naredi primopredaja, poleg avtomobila je pri nas tudi dežurna ambulanta. Kar se tiče urgentnih prevozov, se čaka na klic, drugače pa v dežurni ambulanti pregledujemo in oskrbujemo nenaročene paciente, popisujemo in naročamo material, periodično čistimo opremo, dodatno pregledujemo opremo, imamo tudi nenujne, sanitetne prevoze. Reševalci, četudi jih kdaj vidite kje na kavi ali malici, bodite brez skrbi, da niso brez dela, pač pa so si utrgali čas za malico. Dela je namreč vedno več.
Poleg tega bi rad povedal še nekaj. Naš sistem je postal sistem ‘papirčkov’. Če imaš diplomo, nekaj veljaš. Saj ne rečem, izkušeni reševalci imajo spoštovanje ostalih, ampak to se ne pozna na plačilni listi. Saj ne rečem, res je, da je to naša služba, a nihče od nas tega ne počne zgolj in samo zaradi denarja… Ni pa prav, da se ne ceni izkušenj drugače, kot pa samo s tem. Ogromno je reševalcev, ki so tehniki. Ko so se zaposlovali, sistem diplom še ni zahteval, potem pa sedaj v uvajanje dobijo nekoga, ki ima sicer diplomo, a o delu ne ve nič, vse te sprašuje in ima obenem deset plačilnih razredov več. Sploh za starejše reševalce se mi zdi, da so pri sistemu nekako izviseli.

gorski reševalci-letalci, vir GRZS

Kaj ti pomenijo gore, je to sprostitev, užitek?

Oboje, so sprostitev in užitek. Če sem cel teden poleg službe primoran še varovati otroke in biti doma,… Pa ne me narobe razumet, s svojimi otroci sem zelo rad in z njimi kvalitetno preživljam prosti čas. Ampak če ne morem v enem tednu zase utrgati dneva, ko pet, šest ur grizem v hrib… In da sem ob tem sam, da se lahko nadiham, premišljujem, zbistrim misli, ‘očistim ventile’, potem postanem zoprn. In ja, ljudi je več vrst: nekdo gre v bife in se ga napije, ali karkoli pač, da ti ‘očisti ventile’. Ampak, jaz sam se zavedam, da postajam zoprn in tudi ženi povem, da postajam zoprn. Tudi zato morda lahko ‘predelam’ posttravmatski sindrom oz. neke stvari preživim brez stranskih učinkov. Ker, čisto na koncu, morda se sliši egoistično ali pa tudi ne, jaz nisem kriv za to, da se ljudje ubijejo, da si kaj naredijo. Tako si govorim: vsak je sam kriv in odgovoren zase. Dam se v pozicijo, ko ne sodim, pač pa zgolj rešujem, pobiram, prevažam trupla,…

Slovenci radi prebiramo alpinistično literaturo. Pot Nejca Zaplotnika je legendarna knjiga, z mislim da že petimi ponatisi. Zanimivo pa je, da veliko ljudi, ki alpinističnega športa ne spremljajo ali doživljajo, ne vedo, zakaj se le ti spravljajo v življenjsko nevarnost.

Ja, Davo Karničar je pred nekaj dnevi dejal, da je cilj njegove odprave na K2, da se vrne. On ve, kam gre in v kaj se spušča. Mene sicer Himalaja ni nikoli mikala, najvišje sem bil na Mont Blancu (4808 m.n.v., op.p.), je pa res, da veliko ljudi alpinizma ne razume. Pa ne samo alpinizma, ne razumejo niti nas, gorskih reševalcev. Veliko ljudi nam reče, zakaj bi le to počel zastonj in šel reševati neke »bedake«, ki so ogrožali sami sebe… Takih stvari nekateri enostavno ne bodo nikoli razumeli. Na vprašanje zakaj to počneš, zakaj si alpinist ali gorski reševalec, na to vprašanje ni pravega odgovora. To imaš ali pa nimaš. Je pa dejstvo, da vsak, ki je iz gora rešen, to zna ceniti.

Fotografije: osebni arhiv Anžeta Kokošineka