Kdo ste, kaj ste in kaj počnete v življenju?

Sem Blaž Račič, 44-letni Jeseničan, zadnjih 11 let živim na Potokih. Sem oče dveh otrok, in novinar – kot dopisnik časopisa Delo zadnjih petnajst let poročam z Gorenjske. Sem pa tudi ljubiteljski kolesar in popotnik, rad berem dobre knjige in sem pristaš jeseniškega hokeja.

Kako to, da ste se odločili vložiti kandidaturo za župana občine Jesenice?

Zadnjih petnajst let sem kot novinar spremljal dogajanje v občini Jesenice, že prej pa sem tukaj deloval v nekaj društvih. Ugotovil sem, da so Jesenice v zadnjem času obtičale v razvojni in idejni praznini. Za kandidaturo sem se odločil, ker verjamem, da imam dovolj znanja in kot novinar dovolj širok pogled na delovanje države, Gorenjske, pa tudi občine Jesenice. Kandidiram tudi zato, da lahko Jesenicam ponudim svojo vizijo razvoja. Verjamem da je dobra, predvsem pa Jesenice kot mesto in kot občina potrebujejo vizijo, da vsi skupaj sploh vemo, kam naj gremo. 

Veliko Jeseničanov se pritožuje, da je v občinski upravi zaposlenih veliko ljudi iz drugih občin, ki se po končani službi odpeljejo nazaj v svoj kraj in tako v resnici nimajo stika z mestom in tukajšnjimi prebivalci.  Za druge občine to težje trdimo, ker v upravah praviloma zaposlujejo lokalno prebivalstvo. Vaš komentar?

Načeloma ne vidim težav v tem, da ljudje prihajajo delati od drugod in da taki delajo v občinski upravi. Vzroke za to lahko iščemo v preteklosti. Ena od značilnosti Jesenic je, da je izobrazbena struktura na Jesenicah slabša od slovenskega povprečja. Statistično gledano bi morali na Jesenicah, v kolikor bi želeli ujeti slovensko povprečje, 1500 ljudi z osnovnošolsko izobrazbo pripeljati do konca študija. To se pokaže tudi v primerjavi z izobrazbeno strukturo s sosednjo občino Žirovnica, kjer je ta precej višja. Ocenjujem, da so se v preteklosti izseljevali predvsem delavci na višjih delovnih mestih, (inženirji, zdravniki, delavci na vodstvenih položajih), iz Jesenic v okolico. Posledica je, da je na Jesenicah izobrazbena struktura slabša kot v okolici. To samo po sebi ni problematično, menim pa, da se zaposlene, od koderkoli že so, da z ustreznimi prijemi motivirati in jih spodbuditi, da v delu v občinski upravi pokažejo svoj maksimum znanja in izkušenj.

V vašem programu ne zasledimo posebej točke gospodarstvo. Kako to?

Gospodarstvo je zagotovo pomembno področje vsake lokalne skupnosti. Z vsakim posameznim področjem se v svojem programu nisem ukvarjal, ker ponujam celovito vizijo s strateškimi ukrepi.
V zvezi z gospodarstvom je ena od konkretnih nalog ureditev območja nekdanje Martinarne (Cesta železarjev 8, op.p.), območje vzhodno od trgovin Lidl in nove pošte. Teh površin je kar 10 hektarov, potencialno bi jih lahko izkoristili za gospodarstvo in s tem pridobili nova delovna mesta.Vendar je na teh površinah potrebno izvesti ekološko sanacijo, saj so ekološko degradirane. To se je pokazalo pred leti z gradnjo nove pošte, kjer so pod zemljo odkrili ostanke nekdanje dejavnosti, to pa je investicijo gradnje nove pošte takrat precej podražilo. Zato je interes občine, da se ta območja ekološko sanira, da bodo sploh lahko prišli investitorji, ki bodo pripravljeni zagnati nove dejavnosti in da ne bo prenečenj, kot se je to zgodilo v primerih gradnje pošte in Lidla.

Ampak opuščena območja, o katerih govorite, niso v občinski lasti, njihov lastnik je Sij Acroni d.o.o. Kako naj lokalna skupnost prepriča podjetje, da se loti ekološke sanacije? Ga lahko v to prisilimo?

V tako ukrepanje se nikogar ne more prisliti. Lokalna skupnost lahko podjetju priporoči oz. izrazi svoje želje, da se ta površina nameni gospodarskim dejavnostim. V občini obstaja veliko povezav, tudi na osebni ravni, med podjetjem Sij Acroni in Občino, in verjamem, da je interes na obeh straneh.
Sicer pa je zanimiv nizozemski ukrep. Tam davčna zakonodaja lastnike zapuščenih, degradiranih območij kaznuje. Njihova davčna zakonodaja namreč predvideva, da lastnik, ki z nepremičnino ne ravna, oz. je ta zapuščena oz. degradirana, prvo leto plača 5%, nato pa se vsako leto davčna obremenitev zvišuje. Na podoben način bi morali to urediti tudi v Sloveniji. Glede na to, da je območje potencialno zanimivo za gospodarsko dejavnost, je to v velikem interesu Občine, in menim da lahko naredim vse, kar je v moji moči, da se to tudi udejani.

Kar se tiče prostorske ureditve Jesenic imate v svojem programu zelo drzno, in kot sami priznavate, finančno zahtevno in dolgoročno ureditev Plavža in Centra II. Predvidevate namreč dogovor s podjetjem Arriva Alpetour d.o.o., da bi se to selilo na drugo lokacijo, sedanjo pa prepustilo občini, ki bi tam uredila mestne parkovne površine?

Prostih površin je v mestu, zlasti pa na Plavžu in v Centru II, zelo malo. Če govorimo o izboljšanju kakovosti bivanja, potem nujno potrebujemo javni prostor: zelenice, parke, otroška igrišča, športne parke, ipd. Vemo, da je gostota poselitve na Plavžu izjemno visoka, med najvišjimi v Sloveniji. Zato sam kot edini možni ukrep vidim v selitvi podjetja na novo lokacijo, trenutno lokcijo podjetja pa pridobi občina.  Seveda je ta projekt zelo zahteven, a kot pravim, druge možnosti zagotovitve nekih prostih površin, kji bi zagotavljali javne programe, ne vidim.
Drug, podoben ukrep je, da bi se dogovorili s Slovenskimi železnicami, da bi te opustile dva tira ob državni cesti od Spominskega parka do železniške postaje. Na tem mestu bi lahko vzpostavili neko vzdolžno mestno povezavo v obliki promenade. Mesto bi posredno povezali z železniško postajo, ki zadnja leta sameva in je bolj kot ne prazna. Spomeniško zaščiten objekt, ki spominja na prevrnjeno in napol zapuščeno stolpnico. Izkazalo se je, da so Slovenske železnice zahteven partner. A če je vizija  jasna, potem se tudi to da urediti.
Ko gradimo, gradimo javni prostor. Pri nas je ta omejen na cesto, na prometnice. Na promenadah v mestih pa se ljudje srečujejo, tam mesto zaživi. Projekt je dolgoročne narave in strateško zelo zahteven.

Občina je lastnica približno 3,5 hektara velikega ozemlja na Hrušici, kjer sami predlagate izgraditev avtokampa po javno zasebnem partnertstvu. Zakaj avtokamp – tega smo pred nekaj leti po zaslugi zasebnika dobili na Blejski Dobravi. Zakaj ne raje hotela ali motela z restavracijo?

Ob turističnem bumu v sosednjih občinah tudi Jesenice zadnja leta pobirajo drobtinice. Jesenice turistom lahko ponudijo veliko. V tem zemljišču je kar nekaj prednosti: bližina avtocestnega izvoza, služi lahko kot izhodišče vrhov v Karavankah ali na Mežakli. Smiselno pa bi bilo še iz drugega vidika. To ne bi bil zgolj kamp, v njem bi lahko uredili tudi mestno plažo, kamp odprli proti reki Savi in na ta način reko vključili v samo mesto. Jeseničani se sicer radi sprehajajo ob Savi od Jesenic do Hrušice, ampak …

Save v resnici ne znamo dovolj izkoristiti.

Ne, je ne znamo. Na tem zemljišču bi se to dalo. Občinski proračun je za tak projekt preplitek, verjamem pa, da bi se našel primeren zasebni investitor, ki bi zgradil vso potrebno infrastrukturo in uredil brežino reke Save. Občina pa v zameno lahko ponudi zemljišča.
Tak kamp bi hkrati na novo povezal Jesenice in Hrušico, povezal Jeseničane in turiste, in s tem vzpostavil nove vezi, kar je eden ključnih poudarkov pripravljene strategije.

Če se vrneva še malo na vodne vire v naši občini. Veliko ljudem se ‘kolca’ po Julijani. Imate na to temo kak komentar?

To temo sem zadnjih petnajst let spremljal tudi kot novinar časopisa Delo.  Tema je zelo kompleksna, obenem pa tudi zelo enostavna. Gre za to, da je družba Perne Julijana konec osemdesetih let pridobila vodno dovoljenje takratnega Vodovoda Jesenice. Kasneje je ustavno sodišče z dvema odločbama ugotovilo, da ima to vodno dovoljenje naravo koncesijskega akta. Omenjeni akt je med drugim predvideval tudi, da mora investitor v primeru, da želi črpati vodo iz karavanškega predora, zagotoviti nadomestni vodni vir z enako količino vode, kot se je izteka v karavansškem predoru, kar pa je praktično nemogoče. Edina rešitev ki jo vidim sam, je na strani zasebnega podjetja Vode Julijana d.o.o. Podjetje bi se z vodnim dovoljenjem, izdanim pred mnogimi leti, zglasilo na pristojnem državnem uradu in prosilo, da se le to posodobi, oziroma, da se akt zapiše v obliki, ki odgovarja zdajšnjemu stanju. Ne vem, če je to rešitev, vem pa, da je zgodba okrog Julijane precej zapletena. Gre za desetletja zamujenih priložnosti. Občina tu lahko sproži določen pritisk na državo in s tem pomaga podjetju, a kakšnih večjih pristojnosti tu nima.

Vsi vemo, da statistični kazalniki za občino Jesenice niso najbolj ugodni: prebivalstvo se stara, Slovenci se izseljujejo, priseljujejo se tujci, izobrazbena slika je slabša od slovenskega povprečja. Kako preprečiti beg možganov in kako preprečiti izseljevanje prebivalstva?

Po moji oceni sta beg možganov in staranje prebivalstva dva ključna problema. S tem ko odhajajo družine, odhaja tudi prihodnost mesta in treba je napeti vse sile, da se mlade zadrži na Jesenicah. Kot sva govorila že prej: treba je dvigniti raven kakovosti bivanja. Govorila sva o veliki poseljenosti na Plavžu. Da bi se kakovost bivanja dvignila, je treba narediti nove parke, igrišča in sprehajalne poti. Druga stvar je ustvarjanje prostora za gospodarstvo in s tem ustvarjanje novih delovnih mest. Tretja stvar pa so stanovanja. Na Jesenicah jih je zelo malo, novih ni že praktično deset let. Obstaja veliko praznih stanovanj, po oceni okoli tisoč in ta bi lahko izkoristili.
Obenem naj poudarim, da sem bil prvi koordinator Mladinskega centra na Jesenicah in takrat sem predstavil možni razvoj tega centra. Občutek imam, da do danes na Občini tega ni nihče prebral. Takrat smo naredili sicer napako in nismo povedali, kdo so mladi. Tisti, ki so stari petnajst, tisti ki so dvajset, petindvajset? To je potrebno definirati, da se ve, komu je dejavnost Mladinskega centra namenjena. Sami smo pred leti v okviru Kluba jeseniških študentov in kasneje Društva mladih, (oba sem nekaj časa vodil), izvajali projekte, ki so bili namenjeni temu, da so mladi, bodoči intelektualci, vsaj del časa preživeli doma. Delali smo časopis Brca, organizirali koncerte. Te dejavnosti sem razumel kot nek ‘peskovnik’ za mlade, ki med študijem preizkušajo svoja znanja in veščine. Mladi izvedejo manjši projekt, nato so pripravljeni, da izvedejo večjega. Skupaj z njimi pa  raste tudi lokalna skupnost. Zato predvidevam sodoben Mladinski center na Jesenicah, prostor, kjer se bodo mladi lahko srečevali, v katerem bo morda prostor tudi za mladinski turizem, Youth Hostel. Tak center bi postal točka srečevanja in navezave stikov z drugimi mladimi, prostor za izmenjavo odprtih mnenj.

Stara Sava je krasno obnovljena, a z zelo malo dogajanja. Kako Staro Savo bolj približati ljudem?

Pred leti, ko so zgradili hotel Lamberg v Dvorski vasi, je takratni direktor rekel, da smo dobili smo Mercedesa, zdaj pa nimamo za bencin. Hotel najvišje kategorije, a nič denarja za promocijo. Podobna zgodba je z našo Staro Savo. Vsi nam priznavajo, da je območje lepo urejeno, ampak manjka vsebina. Zato je treba na Staro Savo pripeljati nove vsebine: organizirati dogodke, ki jih bo več, kot jih je v zadnjem obdobju. Na Staro Savo se pripelje nove dejavnosti, tam se poiščejo prostori za društva. Ena od možnih rešitev je tudi ta, da se v novo urejeni tržnici, ki je odprta zgolj enkrat tedensko, uredi knjižnica. Na ta način bi se zagotovil povečan dnevni obisk in bi se območje bolj približalo ljudem.
Možne so tudi druge rešitve. Pred leti sem predlagal, da bi za cerkev na Stari Savi (cerkev je v občinski lasti, op.p.), poiskali ustreznega investitorja in tam uredili restavracijo, pivnico, kaj podobnega. Vem, da je bil predlog zelo provokativen, a namen je bil, da se začnemo pogovarjati, kaj lahko tam dejansko naredimo.
Ravno se prenavlja Ruardova graščina. Velik del prostorov sedaj ni bil v uporabi, saj je bil objekt močno dotrajan. Občino bo obnova precej stala, zakaj torej ne bi razmišljali, da bi v delu Ruardove graščine uredili nekaj turističnih sob in na tak način oživili ta del mesta …

Ali vsaj odprli kavarno? Vsak sodoben muzej danes ima poleg muzejske prodajalne tudi svojo kavarno?

Vsaj to.

Malce provokativno vprašanje. V vašem programu ni nikjer omenjen šport, čeprav sami v biografiji ponosno navajate, da ste bili več let napovedovalec lige EBEL in da ste strastni hokejski navijač. Komentar?

V moji viziji je resda izpostavljeno zgolj Gledališče Toneta Čufarja Jesenice. Obenem pa je tudi res, da posebno vlogo v moji viziji zasedajo vsa društva, ki so bodisi športna, kulturna, humanitarna. Društva so namreč bistveni gradniki v okolju, ker na različnih interesnih področjih negujejo vezi med ljudmi. V svoji diplomski nalogi Vloga nevladnih organizacij v socialnem razvoju občine Jesenice sem ugotovil, da bi se vloga društev morala okrepiti in da bi se moralo spodbujati zaposlovanje v društvih. Profesionalci bi na tak način razbremenili prostovoljce opravljanja  admistrativnega dela in bi se lahko ukvarjali samo z osnovno dejavnostjo. Na ta način so v tej viziji zajeta vsa društva, zato tu ne bi delal nekih posebnih razlik. Tako GTČ Jesenice kot Zavod za šport  sta upravitelja občinske lastnine –  prvi na področju kulture, slednji na področju športa. Oba javna zavoda imata profesionalno vodstvo in morata na ta način predstavljati zelo pomemben člen med občino/javnim sektorjem in društvi/nevladnim sektorjem.

Se vam zdi, da trenutno ta dva javna zavoda opravljata svojo nalogo ali ne?

Mislim, da bi morala oba bolj razumeti svojo vlogo in se kot vezna člena okrepiti. Predvsem, da sta servisa društvom oz. občanom, da se ti lahko rekreirajo, kulturno udejstvujejo oz. se kako drugače ukvarjajo s svojimi interesi.
Tu bi izpostavil komunikacijo. Izboljšati komunikacijo in dialog na lokalni ravni. Omogočiti v Jeseniških novicah ali na sodobnih spletnih medijih, da lahko tudi občani občinsko upravo s konkretnim predlogom nagovorijo, morda kaj javno pohvalijo. Kot je rekel Dalaj lama: “Jaz vem, kaj bi rad povedal, ne vem pa, kaj bi ti rad povedal meni, zato te poslušam.” To se mi zdi bistvenega pomena. Zadnjih petnajst let sem se kot novinar naučil ene stvari – in to je poslušati in slišati drugega.

V programu predvidevate tudi povečanje urbanega vrtičkartva. Če konkretiziramo: vrtičkarjev na Jesenicah je veliko, v mestu in na obrobju ‘zaskvotajo’ površine, ki niso njihove. Nekateri menijo, da njihove barake niso lično urejene in vizualno kvarijo podobo mesta. Janković je v Ljubljani pred leti uničil nelegalne vrtičke približno 1800 vrtičkarjev, nato pa uredil precej manj urbanih vrtnih parcel z ličnimi barakami, in jih dal v najem občanom. Jesenice in Ljubljana nista primerljivi mesti, socialna struktura je pri nas precej slabša. Kako se torej tega lotiti?

Strinjam se, da je socialna slika na Jesenicah precej drugačna. Veliko ljudi se pri nas z vrtičkarstvom ukvarja, da prispevajo v družinski proračun in tako prihranijo del sredstev. Da lažje preživijo.  Moja ideja o urbanem vrtičkarstvu temelji na projektu iz Maribora, ko so v času Evropske prestolnice kulture izvedli projekt Urbane brazde. Prebivalcem blokov so na voljo dali 1 hektar kmetijskih zemljišč. Pozitivnih učinkov je bilo več: ljudje so si sami pridelali hrano, začele so se tkati vezi med vrtičkarji, izmenjevali so informacije, kako najbolje uspeva paradižnik, ipd. Poleg tega se je ljudi povabilo ven, stran od računalnikov, dol s kavča.
Govorili ste, da nekatere moti izgled vrtov. A pozablja se, da se prav v teh vrtičkih pokaže izredna ustvarjalnost ljudi, ki pokažejo, kako se da z nekimi, celo odpadnimi materiali narediti npr. vodno zajetje za zalivanje vrtnin.
Vemo da je  v samem mestu takih površin malo. Ena od možnosti bi bila, da se zemljišča zagotovi na Blejski Dobravi, da se Jeseničane spodbudi, da te vrtove najamejo in se lotijo pridelave. Obenem bi jih spodbujali in jim, pod določenimi pogoji, zagotovili brezplačen javen prevoz. Strategija, ki jo razvijam, ima več smeri, upam pa, da jo bodo ljudje razumeli, saj se moramo vse bolj zavedati uživanja zdrave prehrane.

V programu navajate, da bi bila vsaka družina, ki nima drugega avtomobila, upravičena do brezplačnih vozovnic za javni avtobus?

Na Jesenicah je velik problem mirujoči promet. Tu živi skoraj 22 000 prebivalcev, registriranih pa imamo približno 10 000 vozil. Zelenice, kjer sem kot otrok brcal žogo, danes zaseda pločevina. Kakovost bivanja se niža. Treba je napeti vse sile in zmanjšati število avtomobilov. Druge rešitve sam ne vidim. Občinskega denarja za gradnjo garažnih hiš ni. Treba je spremeniti zavest ljudi. Mestni avtobus pa vozi vrsto let. Zakaj se nihče ne vozi z njim?

Ker je bolj enostavno, da se usedeš v avto in greš kadar hočeš, kamor hočeš. Avtobus je pa treba čakati …

Dejstvo je, da je avto v Sloveniji statusni simbol. Kako potem ljudi prepričati v uporabo javnega prevoza, v kolesarjenje ali hojo. Treba je poiskati mehanizme, da se ljudi spodbudi, da bodo uporabljali javni prevoz. Morda nagraditi družine, ki bi se odpovedale drugemu avtomobilu. Avto je sam po sebi strošek, treba ga je vzdrževati. Mestni avtobus pa vozi v vsakem primeru.

Predvidevate Jesenice brez plastičnih vrečk. Po novi uredbi MOPa, ki se začne z naslednjim letom, bodo lahke nosilne vrečke prepovedane, izjema bodo le še manjše vrečke v trgovinah, ki so namenjene živilom, ki niso predpakirana. Vlada predvideva, da se bo s tem ukrepom drastično zmanjšala poraba plastičnih vrečk. Poleg tega jih še vedno recikliramo zgolj en odstotek. Kako torej zagotoviti Jesenice brez plastičnih vrečk?

Tu gre za globalno vprašanje. Sam delujem po logiki ‘misli globalno, deluj lokalno’. Poznamo primere velikih indijskih mest, kjer so zagrožene visoke denarne kazni za vse, ki bi uporabljali plastične vrečke. Ta problem je velik. Ukrep pa je majhen in kaže na to, da je treba spremeniti zavest ljudi. Ljudi je treba z informiranjem nagovoriti, da do okolja ne smemo biti mačehovski. Če bi vsak od nas začel s seboj nostiti košaro ali vrečke, jih tako uporabil večkrat, bi bil to že pomemben družbeni dosežek.
Občina mora občane informirati. Ko bom izvoljen, bo vsako gospodinjstvo prejelo darilce in to bo vrečka za ponovno uporabo. Občina na ta način občane spodbudi k boljšemu ravnanju z okoljem.

V programu obljubljate znižanje števila občinskih svetnikov iz sedanjih 28 na 23. Komentar?

Po ustanovitvi občine Žirovnice leta 1998, se število svetnikov OS ni prilagodilo dejstvu, da se je obseg občine takrat zmanjšal za tretjino in število prebivalcev znižalo za 4000. Obenem sem pred leti kot novinar časnika Delo opravil analizo dela občinskih svetnikov v občini Jesenice. Ugotovil sem, da se je pet svetnikov v razpravah vedno oglašalo, imelo svoja mnenja, podajalo pobude. Pet svetnikov je bilo popolnoma molčečih, ostali pa so se oglašali sem ter tja. Kot politolog si želim odkrite in argumentirane javne razprave. Želim si, da v občinskem svetu sedijo najboljši predstavniki. Občutek imam, da liste in stranke pri izbiri nimajo najbolj srečne roke in da so na koncu izvoljeni občinski svetniki, ki pravzaprav tja ne spadajo oz. si mesta v občinskem svetu ne zaslužijo.

Deloma se sicer strinjam, a obenem menim, da se samo z znižanjem števila občinskih svetnikov to ne bo rešilo. Gre namreč tudi za problem volilnega sistema, ki velja pri nas. Veliko ljudi še vedno ne zna uporabljati preferenčnega glasu. Tudi listo praviloma vodi nek poznan obraz, morda dva, sledijo pa kandidati, ki jih morda ne poznamo dobro. Kakorkoli, če stranka ali prvi na listi uspe prepričati več ljudi, se zgodi, da imamo v občinskem svetu tudi ljudi, ki si tja morda res ne zaslužijo. Gre za večplasten problem.

Se strinjam. Naj dodam le, da je občina Bled ob odcepitvi občine Gorje ravno tako zmanjšala število občinskih svetnikov. Po podobnem ključu bi to storili tudi na Jesenicah.

Hipotetično vprašanje, če se zgodi da boste novi župan. Župan mora imeti dobre predloge, te pa odobri občinski svet. Kandidrate kot neodvisni kandidat, brez lastne ekipe. Menite, da lahko prepričate svetnike, da bodo vaši ukrepi slišani in sprejeti? 

Tako občinski svetniki kot župan verjamem, da vsi delujejo v javno dobro. In ko imamo ta skupni imenovalec, potem se z razpravo in argumenti da najti soglasje, kaj je bistveno in kaj ne. V programu izpostavljam stvari, ki se mi zdijo pomembne. Menim, da bodo podobno videli tudi občinski svetniki in da se bo hkrati določilo prioitete, ki jim bomo skupaj sledili.
Zaključim lahko s prispodobo. Ko gremo na morje, vemo kje in kakšen je naš cilj, zato s seboj vzamemo kopalke, plavutke, blazine in vso ostalo opremo, ki jo potrebujemo. Ko enkrat vemo kam gremo, ko vemo kaj imamo s sabo, je vsem lažje. Podobno je z občinsko politiko. Skupaj je treba določiti kam gremo. Ko bomo vedeli kam gremo, bomo vedeli tudi kaj potrebujemo, koliko denarja potrebujemo, koliko ljudi moramo za to angažirati in vse ostalo. Vse bo lažje.

 

Tekst: Ana Hering, KITana
Prikazna fotografija: Osebni arhiv Blaža Račiča
Fotografija v prispevki: Ana Hering