Župan Blaž Račič priznava vrednost dialoga, kar s svojo odprtostjo za pogovor vedno znova tudi izkaže.
Pogovarjala sva se o odpadkih, o smradu, o stanju na deponiji Mala Mežakla in o osebni odgovornosti pri ravnanju z odpadki.

V predvolilni kampanji smo slišali vašo napoved proti kopičenju odpadkov Ekogorja na Mali Mežakli. Ni se izšlo po vaših načrtih. Kljub temu je zaslediti, da pogovori med vami in Ekogorjem potekajo. Kaj se je medtem spremenilo?

Razmere glede odlaganja odpadkov se bistveno niso spremenile. Težava je v tem, da država še zmeraj nima rešitve za lahko frakcijo. Torej za odpadke, ki imajo energetski potencial. Koncesionar zato tudi na Jesenicah ne more oz. ne sme odlagati teh odpadkov, pač pa jih mora skladiščiti. Ekogor to trenutno počne na občinski parceli, čeprav za to nima ustreznih dovoljenj. na občino je podjetje sicer oddalo vlogo o najemu občinske parcele tik ob odlagališču, vendar mu tega soglasja ne moremo dati.
Razmišljanje o problemu ima več možnih smeri: najprej so tu pravni mehanizmi, lahko denimo pokličemo inšpekcijo. Tudi sam sem prej kot novinar poročal o inšpekcijskih nadzorih nad Ekogorjem, slednji je imel precej inšekcijskih pregledov in dobival kazni, a se zadeva bistveno ni spremenila. V pravnem smislu bi lahko šli tudi v tožbo, s katero bi bil koncesionar tudi po sodni poti zavezan temu, da stvari uredi. A problem je v tem, da koncesionar, ne glede na vse inšpekcijske odločbe in morebitne sodbe, te lahke frakcije še vedno ne more nikamor odpeljati.
Drug sklop ukrepov so politični ukrepi. Občina političnih mehanimov nima. Naša pričakovanja zato polagamo v ministra za okolje, ki bo povedal, kakšne so možne rešitve. Če pravnih in političnih rešitev ne bo, potem je edina možnost, ki nam ostane, da koncesionarju fizično onemogočimo dostop do občinske parcele tik ob odlagališču Mala Mežakla. Kar pomeni, da tam postavimo ograjo ali neke tehnične ovire, ki bi to skladiščenje preprečile. Vendar tudi s tem še vedno nismo rešili osnovnega vprašanja, in to je kam s temi odpadki – četudi je to v osnovi vprašanje za koncesionarja.

G. Bučar, direktor podjetja Jeko d.o.o., je pojasnil, da so dobiček deponije Mala Mežakla investicijska sredstva, ki se namenijajo samo infrastrukturnim projektom: torej dotrajani kanalizaciji, vodovodu, itn. Hipotetično: bi se  lahko del dobička deponije namenilo npr. meritvam smradu, ki sicer niso zakonsko predpisane in so verjetno tudi precej drage? Na ta način bi nedvomno vsaj malce pomirili okoliške prebivalce?

Preden sem nastopil funkcijo župana sem se pogovarjal z gospo Simono Demšar. Razmišljal sem, kaj bi se dalo narediti ob danih okoliščinah, ko iz deponije smrdi. Takrat sem že predlagal, da bi k sodelovanju povabili strokovnjake, ki bi nam na podlagi analize vremenskih spremenljivk podali oceno, kdaj je mogoče pričakovati širjenje smradu. Potem bi bilo mogoče vnaprej obvestiti okoliške prebivalce, sploh pa domačine tik pod deponijo. Sam podatek, da smrdi za ne vem koliko enot, sam po sebi nič ne pomeni, s tem nič ne pridobimo. Morda zgolj to, da potencialno nekomu tretjemu argumentiramo stisko, ki jo tu imamo.
Neprijetne vonjave zavonjajo jih tudi tisti, ki v Slovenijo pridejo skozi predor Karavanke in se ustavijo na počivališču tik pod Malo Mežaklo. Na eni strani se Slovenija promovira kot zelena, lepa in čista dežela, s čimer se sicer strinjam, a na drugi strani nam tak pozdrav turistov ob vstopu ali izstopu iz Slovenije ne more biti v ponos.

Mala Mežakla, 14.3.2016

Neprijetne vonjave zavonjajo jih tudi tisti, ki v Slovenijo pridejo skozi predor Karavanke in se ustavijo na počivališču tik pod Malo Mežaklo. Na eni strani se Slovenija promovira kot zelena, lepa in čista dežela, s čimer se sicer strinjam, a na drugi strani nam tak pozdrav turistov ob vstopu ali izstopu iz Slovenije ne more biti v ponos.

Ste kot župan pripravljeni javno podpretiCivilno iniciativo o problematiki Male Mežakle, v kolikor bi se ta ustanovila?
Po mojem pregledu nekaj podobnih civilnih iniciativ v Sloveniji že obstaja, večina se jih sklicuje na 72.člen Ustave RS, ki govori o zagotavljanju zdravega življenjskega okolja. Smrad sam po sebi je izmuzljiv pojem, ne vemo, ali smrdi zato, ker je nekaj nevarno, ali smrdi, ker se nekaj razkraja, in samo po sebi ni nevarno?

Kot župan moram najprej zagovarjati interese naših ljudi, naših občanov. Če se ti na tak način organizirajo, potem jih vsekakor je treba podpreti. Podpiram to, da imajo ljudje odnos do svojega okolja, da na primeren način izpostavljajo probleme v okolju. In verjamem, upam, da jih stanje, kakršno je, moti in zato aktivno dodajo svoje k reševanju tega problema.

Pred več kot desetimi leti se je govorilo, da bomo do leta 2020 kot občina približno 20%  – 25% energije dobivali iz obnovljivih virov. Pred leti se je govorilo tudi o možni bioplinarni na Mali Mežakli. V zadnjem času se pojavlja ideja zažiganja lahke frakcije v jeklarni Acroni, kar bi bil morda dodaten toplotni vir za Jesenice. Kakšno je tu vaše mnenje?

Tu gre za več vidikov, eden je zagotovo namera države, ki se ji z odločitvijo, kam z nakopičeno lahko frakcijo, mudi. Nedavno sem v časopisu zasledil,  da je možna rešitev v TEŠ 6. Nisem tehnik, na te stvari se ne razumem. A treba je poiskati ustrezno tehnologijo in karseda hitro poiskati rešitev. Te objekte – nekateri jim pravijo sežigalinica, spet drugi termični objekti za pridobivanje energije – bi teoretično lahko postavili kjerkoli, a minister ni naklonjen, da bi jih bilo preveč. Minister Leben (vmes je odstopil, op.p.) si želi en, največ dva taka objekta, nad katerima bi bdela država. Obenem bi javnost morala imeti neposredni vpogled, kaj se spušča v okolje. Če je odločitev države, da se realizira zgolj eden, največ dva taka objekta v Sloveniji, potem bi bilo to možno izvesti tudi na Jesenicah. Poudarjam možno. Vendar spet –  taki objekti zahtevajo svoj čas, potrebno je opraviti študije, pripraviti umestitev v prostor, dovoljenja … Osebno do takih objektov nimam zadržkov, če se zagotovi, da ne bi imeli škodljivih vplivov na okolje. Poznamo primere dobre prakse iz tujine, ki niso škodljivi in delajo dobro. Stvar je res dvorezna: res je, da je vzdrževanje takšnih objektov precej drago, a po drugi strani imamo ogromne količine odpadne embalaže, ki se skladišči in velik energetski potencial, ki ga tak objekt ima.

IMAM SVOJO VREČKO! Kampanja o vplivu prekomerne porabe plastičnih nosilnih vrečk na okolje, MOP 2018

Minister Leben je bil po dolgem času minister za okolje in prostor, ki je napovedal drastične spremembe na MOP-u. Kakšno je vaše osebno mnjenje o tem? Bi mu lahko uspelo?

To je seveda odvisno od politične volje. Težko ocenjujem, kakšne so možne spremembe. Zagotovo pa velja, da odpadki so problem in da ga je treba rešiti. Pravni ukrepi ne zadoščajo, minister pa ima škarje in platno v rokah, da se nekaj spremeni. Najprej je treba predlagati, potem pa iti v fizično izvedbo predlaganega.
Tu je treba omeniti še en vidik. Z neznansko lahkoto vsi ljudje kupujemo blago, ki je ovito v sloje embalaže. Ko izdelek kupimo, embalažo preprosto zavržemo. Potrebno je spremeniti zavest ljudi. In ko bomo to storili, bo morda vsem skupaj lažje. Vprašajmo se s kakšnim odnosom gremo v trgovino? Ko grem sam v trgovino in kupim izdelek, zavit v embalažo, nemalokrat to embalažo pustim trgovcu, ker je preprosto ne rabim. Naj zanjo poskrbi trgovec. Zaenkrat je odgovornost prenešena na posameznika, na kupca. Vendar bi odgovornost odvečne embalaže morali prevzeti vsi v proizvodni verigi.

Hvala za vaš čas.

Prosim.

Tekst: Ana Hering, KITana
Naslovna fotografija: Blaž Račič, Občina Jesenice
Fotografija Mala Mežakla: Simona Demšar
Letak Imam svojo vrečko: MOP, sep 2018, spletna stran MOP

Marec  2019 ©