* ruski pregovor

Čas kislih kumaric je nedvomno mimo, vstopili smo v čas kislega zelja in rdeče pese. Pri slednji mi spomini uidejo v Rusijo. Boršč, (ruska enolončnica z govedino in rdečo peso), sem v Moskvi mljaskala vse štiri dni, kolikor sem jih preživela v glavnem mestu Ruske federacije.

Rusija me te dni dnevno spremlja s priljubljeno risanko naše mularije, sicer vsesplošnim hitom naših malčkov, to je risanko Maša in medved. Oba lika sta karikirano ljudsko-ruska: Maša s svojo roza ruto, ki jo ob praznikih in plesu na ledu zamenja za razkošni kokošnik, in medved, ki je že sam po sebi simbol Rusov, v risanki pa je omikan, pameten, in upokojen cirkusant, doma iz Sibirije, kjer nabira maline in gozdne jagode, gobari v brezovih gozdovih ruske tajge in ribari v svežih potokih, živi pa v idilični leseni koči, kjer ima tudi dobrine kot so televizor, budilka in seveda obvezni ruski samovar, ki ga pridno uporablja predvsem ob študiju šahovskih potez. Poleg te prijetne ruske invazije, ko nam v naših otroških trgovinah ponujajo od brisač do žog z motivi teh dveh risanih junakov, smo lahko te dni zasledili novico o srečanju Obame in Putina, ki sta se na štiri oči v kratkem sestanku pogovorila o vojni o Siriji. Baje je bilo hladneje od hladne vojne, ergo: Rusi bodo še vedno podpirali Asadov režim in mu prodajali orožje, ZDA pa v bran človekovim pravicam tega sicer ne odobravajo, a dejanskih rešitev tudi nimajo. Oslabljena bo Evropa, ki se bo morala še naprej verjetno srečevati z novimi migranti/begunci z Bližnjega Vzhoda.

Mikhail Nesterov: A Girl with kokoshnik (1885), Vir: Wikipedia

Mikhail Nesterov: A Girl with kokoshnik (1885), Vir: Wikipedia

In res, na kaj pomislimo, ko imamo v glavi kombinacijo besed Rusija in oktober? Na akcijo Lov na rdeči oktober (The hunt for the Red October), kjer je šarmantni Škot Sean Connery igral poveljnika ruske podmornice?  Na oktobrsko revolucijo, ki je potekala v noči s 25. na 26. oktober leta 1917 po še starem, julijanskem koledarju, (po našem, ta novem, gregorijanskem, bi se morala imenovati novembrska revolucija, ker je dejansko potekala v noči s  6. na 7. november), in je dokončno ustoličila Vladimirja Iljiča Lenina kot enega najpomembnejših ruskih voditeljev dvajsetega stoletja, dokončno pa pometla s carsko Rusijo in utrla pot boljševikom, delavstvu in Rdeči armadi. Morda pa pomislite, kot jaz, na Rdeči oktober (Красный Октябрь), slavno tovarno čokolade, ki se temno rjavo okopa v jesenskem večernem soncu na obrežju reke Moskve, tik nasproti Katedrale Kristusa Odrešenika. S svojo opečnato barvo in malimi okenci obljublja, da nas notri nestrpno pričakuje Willy Wonka, in se boste lahko najmanj spustili po toboganu v bazen te črne omame. No, takrat meni ni uspelo najti tistega muzeja čokolade, našla pa sem prodajalno, kjer mi je starejša gospa, ki ni govorila niti besede angleško, prodala tisto slavno 100 gramsko Alyonko.

čokolada Alyonka, deklica naj bi bila naslikana po podobi hčerke nekega delavca v tovarni čokolade, javilo naj bi se veliko odraslih žensk, ki trdijo, da so Alyonka, vendar nobena ni bila prava. Vir: Wikipedia

čokolada Alyonka, deklica naj bi bila naslikana po podobi hčerke nekega delavca v tovarni čokolade, javilo naj bi se veliko odraslih žensk, ki trdijo, da so Alyonka, vendar nobena ni bila prava. Vir: Wikipedia

Rdeči oktober, nekdanja tovarna čokolade na bregu reke Moskve, vir: Ana Hering

Rdeči oktober, nekdanja tovarna čokolade na bregu reke Moskve, vir: Ana Hering

V Moskvi sem bila meseca oktobra pred zdaj že natanko desetimi leti. Tistih trdih socialističnih časov iz črno belih filmov ni bilo več. Hostel je bil na Novem Arbatu, (Arbatskaya je sicer ena najbolj znanih moskovskih ulic), nasproti Hard Rock Cafeja, na ulici pa še McDonald’s, nekaj pravoslavnih kapel, hiša, kjer je živel in delal Aleksej Sergejevič Puškin, ulica pa se konča z eno od sedmih sester Moskve, natančneje z zgradbo zunanjega ministrstva Ruske Federacije. Sedem sester je termin, ki ga sicer domačini ne poznajo, ti teh sedem velikank raje poimenujejo z imenom Stalinove stolpnice (Stalinskie Vysotki), gre pa za sedem velikanskih stolpnic, zgrajenih v Stalinovi dobi, ki so takrat predstavile neoklasicistični arhitekturni stil moderne Rusije: vplive ruskega baroka in gotike so združili z inženirskim znanjem gradnje nebotičnikov v ZDA in porodilo se je sedem lepotic: Hotel Ukrajina, najvišja sestra, ki je tudi danes hotel najvišjega ranga; stavba moskovske državne univerze, Leningradskaya hotel (današnji Hilton), stanovanjski stolpnici Kotelnicheskaya in Kudrinskaya, Rdeča vrata in omenjeno Zunanje ministrstvo. Spomnim se zlasti Hotela Ukrajine, ki je name naredila velikanski vtis s svojo enormnostjo. Takrat je bila sicer zaradi prenove zaprta, a prisežem, da si z lahkoto zamislim notranjost najboljšega apartmaja. Notranjost je bila seveda v svojem rojstvu verjetno socialistično razkošna, nekaj takega, kar sem videla v Titovem apartmaju v Vili Bled: torej veliko rdečih tapet in itisona, pa masivnih omar, razkošnih kristalnih lestencev in takisto težkih kristalnih kozarcev za konjak v bar omarici, katero je premogla tudi vsaka boljša dnevna soba v socialistični Jugoslaviji, morda še humidor za cigare, ki so bile poslane od kubanskih prijateljev za elitne socialistične ruske prijatelje, na stenah pa obvezno kak težak real socializem (ne verjamem, da so izobesili Kandinskega ali von Jawlenskega, a na koncu, le kdo bi vedel? Vsi vemo, da megalomanski samodržci večkrat javno propagirajo en okus, zasebno pa občudujejo nekaj drugega – dober primer je npr. Göring, pa še kak drug samodržec bi se našel.)

Zunanje ministrstvo, ena od sedmih Stalinovih sester, vir: Ana Hering

Zunanje ministrstvo, ena od sedmih Stalinovih sester, vir: Ana Hering

Moskva ima čar. Je milijonsko mesto, ki ima močan karakter in čudovite kotičke. Muzeji so čudoviti in v njih lahko občudujete vse, kar je v umetnosti pomembnega: od Rodinovih kipov (tudi slavnega Poljuba), do ameriškega Whistlerja, seveda veliko Rusov. Tudi katedrale so čudovite. Kot sladoledna kupa je morda nam najbolj poznana katedrala Sv. Vasiljeva na Rdečem trgu (Krasnaya Ploschad), kjer najdete še mavzolej Lenina in najbolj znan šoping center v Moskvi, GUM. Moj prijatelj je dejal, da je bila v težkih socialističnih časih na obeh straneh Rdečega trga gneča: pred Gumom se je vila dolga vrsta ljudi, ki so od ranih jutranjih ur čakali na kruh, pred mavzolejem pa druga vrsta, ki je z rdečimi nageljni čakala, da se pokloni balzamiranemu Leninu. Lenina že dolgo bolj kot ne občudujemo tujci, nasploh pa je balzamirano truplo bolj podobno plastični lutki. (Sicer si lahko ogledate še dva balzamirana socialistična voditelja: Maota v Pekingu in Ho Chi Minga v Vietnamu – slednjega sem videla tudi sama, in ker je bil Vietnam takrat še vedno zelo socialističen, so se vile tudi kolone Vietnamcev, ki so se poklanjali slavnemu voditelju. Vendar tudi tam nastajajo razpoke. In to na grobu Ho Chi Minga samega: pretkani cvetličarji namreč prodajajo vence in ko žalujoči to nagrmadijo pred mavzolej in odidejo, trgovci izkoristijo šanso, gredo po vence in jih nesejo nazaj na stojnico in še večkrat tisti dan prodajo. Ne vem, ali je na pohodu uničujoči kapitalizem ali pa zgolj vsesplošno znana azijska iznajdljivost in trgovska žilica?) Ok, back to USSR: Rdeči trg se sicer razprostira med najstarejšim ohranjenim predelom Moskve, imenovanim Kitai Gorod in Kremlinom, carskim predelom, kjer ima današnje domovanje tudi ruska vlada, na čelu s še enim vzdržljivim ruskim medvedom, Putinom. In če se vrnem na prej omenjeno veleblagovnico GUM: ne, vrst za kruh kakopak danes ni več, v veleblagovnici se svetijo napisi Luisa Vuittona, Armanija in drugih modnih gurujev, ki tudi s sicer prepovedanim in neželenim pravim krznom v drugih evropskih državah, razvajajo novopečeno rusko bogataško elito.

Volga, ponos USSR, vir: Ana Hering

Volga, ponos USSR, vir: Ana Hering

še en vsakdanji prizor, Arbatskaya, vir: Ana Hering

še en vsakdanji prizor, Arbatskaya, vir: Ana Hering

Moskva je mesto presežkov, v njej sem bila sama in sem neizmerno uživala. In povem vam, da štiri dni ni dovolj. Še anekdota, kako sem se sploh znašla tam. V času študija sem napisala članek, ki je bil nato objavljen v zborniku univerze v Permu in prijatelj profesor Knap me je vprašal, če bi šla tja na tridnevni obisk ruskih študentov. Itak da bi šla. Ravno sem se dobro vrnila iz semestrskega študija na Kitajskem, iz Laosa in Vietnama. Svet je bil takrat zame ena velikanska, še neraziskana avantura. Vendar so vsi moji sošolci na Šeremetjevu samo presedli na drugo letalo, sama pa sem si, malce naivno, želela pustolovščine. Že na ruski ambasadi v Ljubljani, so mi sicer prijazno pojasnili, da sem lahko v Moskvi zgolj tri delovne dni, ker je moj namen potovanja znanstveno raziskovalen in ima cilj v Permu. Ok, ok. No problem, sem si mislila. Potem so mi povedali, da v treh dneh moram odpotovati naprej v Perm, ker me sicer lahko aretirajo. Vau, sem si rekla, to pa ni kar tako, doma ne bom kaj dosti razlagala, sploh pa ne fotru, ker bi ga sicer pobralo od skrbi. Domačim tudi nisem kaj preveč razlagala, da gredo sošolci direkt z letalom v Perm. Jaz, sem si rekla, grem iz Moskve v Perm in nazaj z vlakom. Da si ogledam in doživim vsaj del te slavne transibirske železnice. Profesor Knap ni deloval zaskrbljeno: ”Samo malo ruščine se nauči, pa brati cirilico, pa bo šlo.” v Moskvi so me sicer enkrat policaji legitimirali (znani so po tem, da iščejo napake v vizi in tako z majhnimi podkupninami zastrašijo turiste), a jaz sem imela posebno vizo, tako šmek zlato-rjavkasto, raziskovalno- znanstveno, in so se čudili dvakrat. Najprej vizi, potem pa še slovenskemu potnemu listu. Ko sem razložila, kje da je Slovenija in da smo ’s Srbi na ”ti”,’ sta me policista peljala na kavo blizu Rdečega trga in v kombinaciji srbo-hrvaščine in ruščine smo se nekaj pomenkovali. Skratka, Titovi časi, socialistična federativna Jugoslavija, vse to se mi je v Rusiji obrestovalo. Ko sem šla v Moskvi kupit karto za vlak v Perm, mi je gospa na šalterju za tujce, brez znanja angleščine, čeprav je bil to šalter za tujce in so mi dodatno zaračunali še nekih petdeset rubljev, ker so z menoj ’kao’ govorili angleško, razlagala, koliko stane karta za pojeszt (vlak) in mi zraven ves čas ponavljala, da ”to nije Leningradski vakzal.” Ok, pač ni Leningrajska postaja, sem si mislila, vendar ker je nisem razumela, ni odigralo večje vloge. V sredo, na dan odhoda v Perm, sem se, verjetno zaradi neke notranje intuicije, odpravila na vlak veliko prezgodaj in na licu mesta ugotovila, kaj mi je želela dopovedat gospa: na moji karti je pisalo 18.45 Пермь (Perm), na tabli odhodov železniške postaje pa Самара (Samara): ja, nisem bila na ta pravi železniški postaji: glavnih je namreč v Moskvi kar pet in so razdeljene glede na želeno smer odhoda. Hvalabogu, se je takrat kot angel iz nebes pokazal meni sicer neznani Rus, se predstavil z imenom Anton, in mi v perfektni angleščini pojasnil, da nisem na pravi železniški in da naj mu dam moj velik nahrbtnik, da bo letel z mano na drugo postajo? Kaj, za vraga? Najprej sem trmasto vztrajala in s celo prtljago letela za njim, ker sem sumila, da me lahko okrade, po desetih minutah pa se vdala in mu prepustila moj dragoceni velik nahrbtnik. Imela sva srečo, da je bila moja prava železniška postaja relativno blizu, in petnajst minut pred odhodom vlaka me je pospremil do mojega vagona, kjer me je skrbno naličena stevardesa, vso izmučeno in prepoteno, prijazno pozdravila. Nisem vedela, kako naj se zahvalim temu Antonu, zato sem odprla denarnico in mu ponudila bankovec za dvesto rubljev. Bil je užaljen: ”You are from Yugoslavia, we Slavic, we friends.” Hvala Anton, baje so boljši prijatelji z Rusi sicer takisto pravoslavni Srbi, ampak tudi mi smo baje dobri. Saj veste, Ruska kapelica, pa to….

Novodevičji samostan, najstarejši pravoslavni kompleks v Moskvi, vir: Ana Hering

Novodevičji samostan, najstarejši pravoslavni kompleks v Moskvi, vir: Ana Hering

neobičajen pogled na Rdeči trg, vir: Ana Hering

neobičajen pogled na Rdeči trg, vir: Ana Hering

Katedrala Kristusa Odrešitelja, vir: Ana Hering

Katedrala Kristusa Odrešitelja, vir: Ana Hering