V nedeljo sva se z dragim podala na izlet na Kras z namenom, da obiščeva najina prijatelja in poslovna partnerja, Boštjana Furlana in Andrejo Jamšek. Boštjan Furlan je nov moderen gospodar, ki ga odlikuje razumska miselnost, da je za dobro vino potrebno trdo delo, vračanje v sožitje z naravo, selekcija trte, opazovanje, preverjanje, skrbno delo v kleti in nenazadnje tudi dobra zgodba, ki na koncu vino proda. Za domačijo Furlan je dragi oblikoval etiketo in logotip in na to sva oba zelo ponosna. Domačija Furlan se nahaja v vasi Kobjeglava, ki je rojstni kraj kraškega pršuta in nahajališče inovatorjev v renesansi terana. Pri Furlan -Titovih se lahko oskrbite z zalogo terana, malvazije, v prihodnosti pa sledijo tudi bariki, vinjak in olivno olje.

Kako do Domačije Furlan?
Po avtocesti se odpravite do izvoza Senožeče, tam zapustite avtocesto in se mimo Štanjela odpeljete še kakih deset kilometrov do Kobjeglave. Iz Krasa ne boste odšli lačni, še manj pa žejni.

Med Gorenjci in Krasom vlada posebna vez, posebna ljubezen. Sama sem nekaj poletnih počitnic preživela pri prijateljih v Krajni vasi in v spominu mi je ostala rdeča kraška zemlja, njive, na gosto posejane s kraškimi kamni in skalami, ki jih je bilo treba odlagati na stran, ko smo avgusta iz zemlje vzemali bero krompirja. Spominjam se suhe poletne vročine, ki je dopustila, da si vonjal sivko ali rožmarin, nasajen v lesenem čebru. Ali pehtran z vrta, sosedove pujse, ki so pridobivali mesovje na nogah, da bodo kasneje pršut postali. Vonj kamna, vonj Krasa. Spominjam se vaških štirn, ki kraljujejo na vaških trgih in balinanja v večerih, športa, ki ga Kraševci jemljejo smrtno resno. Pa pršuta in terana. Ljudi, ki so jih oblikovali burja, trma, bližina Italije, ljudi, ki so ostali marljivi, a si za prijatelje še vedno znajo vzeti čas. In to je danes redkost. Če Kraševce obiščemo napovedano, ob pravem času, se ustavi tudi čas sam.

Z Boštjanom in Andrejo sva se z dragim pogovarjala v kleti, kjer smo poskušali vina, zato je tokrat izjemoma izpraševalcev, s tem pa tudi avtorjev prispevka, več.

Pršut?

Ja, pred leti sem zorel pršut v kleti, ampak zadnja leta ni več pravih pogojev. Zime niso več enake, kot so bile. Letos nas je pestila stalna vlaga in to za pršut ni dobro,…

Sploh na Krasu so verjetno zime bolj kot ne suhe?

Včasih je bilo bolj vetrovno, čeprav je res, da se pršut na burji ne posuši…Zadnje čase ni pravega mraza, je pa stalna vlaga, veliko je drobnih padavin – pršica, ki nam onemogoča dobre pogoje. Kupili smo tudi dvajset ali trideset pršutov, to nasolili, posušili, ampak če se ti od teh dva ali trije pokvarijo,…

Je z dobičkom konec…

Ja, si v minusu. Poleg tega je na tržišču sedaj poplava mesnin,..

In kljub temu, da je vaše domače, se vseeno ne splača?

Malo je svoje prispevala kriza in ljudje so se navadili na nizkocenovne diskonte.

Kljub vsemu je gospodarska kriza prešla in menim, da se s kupno močjo vrača tudi kupovanje bolj kvalitetne, regionalno pridelane hrane.

Ja, tudi jaz tako mislim. Tudi ljudje so spet začeli gledati, da kupujejo domače pridelano. V Dutovljah imamo družinsko trgovino s kmetijskim blagom in sam opažam, da ljudje kupujejo več stvari za lastni vrt, torej želijo več pridelati sami. Ta trend se vrača. To ljudem dosti pomeni.

Zadnjič, ko sva bila pri tebi (pet let nazaj, op.p.), si imel, če se prav spomnim, v kleti manj sodov?

Ni bilo še barik sodov. Imam štiri sode barik: dva soda sta pripeljana iz Francije, eden je sod slovenskega proizvajalca Küzma, četrti je italijanski. V starih je cabernet, v novih pa merlot. Imam znanca, ki nekaj let nazaj ni vedel, kaj bi z grozdjem in mi je ponudil letino. Pa sem šel pogledat in grozdje je bilo res prvovrstno. Tudi vino je odlično. In čeprav sam ne pridelujem merlota, sem vzel grozdje in rezultat je odličen merlot, ki odležava v barik sodih.
V velikih sodovih pa je samo teran.

Kakšna je razlika v sodovih?

Barik sodi so od znotraj ožgani, kar potem, ko vino odleži, le temu da tisto značilno aromo in različne cvetlice, (karamela, vanilija, kava,…). Barik je iz surovega hrastovega, od znotraj z različno močjo ožganega lesa, ki pusti pečat kvalitetnemu vinu. Imam štiri sodčke po 225 litrov. Oznake na sodu povedo, koliko je sod ožgan. M+ pomeni medium plus. Sodovi so narejeni iz hrastovega lesa, francoski hrast je bolj redek, ameriški pa denimo bolj gost. Nasploh velja, da je francoski hrast bolj kvaliteten.
Z bariki je težko: če imaš vrhunsko surovino in sod ni pravi, lahko sod vino povozi. Potrebna so leta izkušenj in eksperimentiranj, da odkriješ kaj uspe in kaj ne.
Veliki sodovi pa so narejeni iz obdelanega lesa. Teranu morda sod da nekaj okusa v prvem letu, dveh, potem pa nič več. Veliki sodi se zato lahko uporabijo večkrat, medtem ko male barik sode uporabimo nekajkrat, potem pa odslužijo svoje…

Andreja:  In jih potem uporabimo za mize (smeh).

Bariki se uporabljajo predvsem za eno samo sorto vina, ki v sodu odleži dve ali tri leta in potem se jih ustekleniči (botelira). Sicer dandanes močna, korpozna vina niso več toliko v modi, zato se najboljša vina v bariku razvijejo v seriji, ki sledi prvi. Tako vino ima še vedno svoj okus, cvetlico in karakter, a je bolj blago in to je danes bolj zaželjeno. Sod se lahko uporabi večkrat, a sčasoma se hrastova aroma porazgubi, vino nima več prave arome, zato sodovi odslužijo svoje,… Bomo poskusili cabernet iz Küzme, ki je res krasno vino. Barik sodi držijo 225l (59 galon, barrique sod izvija iz francoske vinske regije Bordeaux; če vinarji želijo omiliti vpliv ožganega lesa na vino, lahko uporabijo tudi večje različice soda, imenovane hogshead sod, ki drži 300 litrov oziroma 79 galon,  op.p
Veliki sodi za teran pa so narejeni iz obdelanega lesa in držijo različne volumne: sam imam en sod, ki drži 1500 l in tri sodove, ki držijo tisoč litrov. Z dvema hektarama vinogradov, kar je 8000 trt, na Krasu spadam med srednje proizvajalce terana. Samo delo z vinom mi je všeč, pri prodaji pa nam manjka še kak korak.

 

In sodovi so vsi polni?

Ne, ne več. Po trgatvi gre teran v velike lesene sode, ko pa je zrel in goden za prodajo, ga pretočimo v inox posode, kjer ga je najlepše plasirati. Lesen sod mora biti namreč vedno poln, drugače se vino pokvari. Vina v lesenem sodu preprosto ne moreš kontrolirati. Inox posode so dvoje vrst: z inertnim plinom so večje, druge pa imajo plavajoče dno, na katerega se prilije olje. Na ta način se vino skladišči in se poskrbi, da ne izgublja na kvaliteti.

Kako gre sama prodaja vina danes? Ob upoštevanju, da si veliko tudi v družinski agrarni trgovini v Dutovljah?

Ja, počasi bo treba prevzeti. Oče bo uradno v penziji, a ne bo izpregel, dokler ne bo izpregel do konca (vsi smeh). Z vinom pa je borba. Samo vino napraviti, delo v vinogradu in v kleti,…to res ni problem. Problem nastane, ko je treba vino prodati. To vzame veliko časa.

Kaj pa pritisk Brd, ki so komercialno in marketinško zelo uspešna? Koliko se to pozna pri sami prodaji terana na Krasu?

 Kras je specifičen, ker imamo tradicijo drugih sort vina kot Brda. Mi imamo malvazijo in teran, oni pa rebulo in cabernet sauvignon. Brici so legende, povedano pošteno, so res uspeli. Znali so oblikovati zgodbe, kar je danes nuja in marketinško so zelo uspešni.

Koliko se vinarji s Krasa povezujete med sabo?

Če smo pošteni, niti ne toliko. Saj veš kako je, slovenska mentaliteta…

Če sosedu krava crkne,…

Ja, tako tako. Kar je dogodkov, povezanih s teranom, se povezujemo. Ravno v petek je bila promocija terana v Sesljanu.

Andreja doda: Kar se povezovanja tiče, je zelo uspešno Martinovanje v Štanjelu. Naslednje leto morata biti tam. Lani je šlo v Martinovem vikendu čez Kras približno 11 000 ljudi, samega dogodka pa se je udeležilo med 4500 in 5000 ljudi. Povezan je cel Kras, iz Sežane na pol ure vozijo avtobusi, ki ljudi odložijo pred odprtimi kletmi, osrednji dogodek pa je na grajskem dvorišču v Štanjelu, kjer se s kulinariko in vinom predstavljajo lokalni ponudniki. Vsak chef se predstavi s svojimi verzijami martinovih jedi – Marino Furlan vedno naredi martinovo pojedino s sodobnim pridihom. Na dvorišču lahko kupiš bone za hrano in degustacijo vina.

Teh degustacij in promocijskih dogodkov se pač udeležiš, ne greš vnaprej računati ali se splačajo ali ne. To je tvoj vložek v marketing.

Kakšni so vajini cilji?

Moj cilj je ukvarjati se z vinom na način, da le ta doseže najvišjo možno kvaliteto. Sam trenutno nisem zadovoljen s trtami. Leta 2005, 2006 se je na Krasu masovno sadilo nove trte. Pri tem ni prišlo do nobene selekcije pri trsničarjih. Vzelo se je vsakega trsničarja, ki je potreboval ali se ponujal za delo. Na ta račun danes trpi kvaliteta pridelanega terana.
Včasih so trte zdržale 50, celo 60 let. Sedaj je vinograd star 15 let in od tega moraš 20 odstotkov trt že zamenjati. Vinogradi, ki so bili zasajeni nazadnje, so danes obstojni kvečjemu trideset let. Potem je njihova doba končana. In ob tem se je treba zavedati, da sam vinograd raste 10-15 let, preden postane grozdje dovolj zrelo in polno za pravo vino…Pred tem so trte mlade, žive in vino še ni tisto pravo.

Mene je fasciniral obisk Toskane pred leti, kjer smo bili na posestvi nekega vinarja, ki je rodbine nazaj začel kultivirati povsem svojo sorto trte sicer tokansko in svetovno prepoznane San Gimignano. Sedaj ima klon te trte, ki se imenuje ravno po tej rodbini, in ga lahko dobiš povsod na svetu. To me je res fasciniralo. Sam bi rad vrnil nazaj prave trte, pravo grozdje, pravi teran. Danes so namreč grozdne jagode napite z vodo, grozdi so veliki, grozdje je na gosto posejano v grozdu in na ta način, sploh če je nekoliko več vlage, grozdje hitreje plesni. Iz tega se pač ne da napraviti kvalitetno vino. Včasih so bili grozdi manjši, jagode drobne in v grozdu posejane na redko, tako da grozdje skoraj nikoli ni bilo gnilo. Če se je ob trgatvi zmečkala grozdna jagoda, je iz nje pritekel temen in gost sok, značilen za teran. Teran je bil gosto vino, sedaj, če smo pošteni, je največji krivec za to razvoj enologije. Sam sem začel spravljati cepiče iz najboljšega vinograda. Ta vinograd je sicer manjši, a je neverjetno zdrav in proizvaja odlično grozdje. Druge vinograde je bilo treba sedemkrat ali osemkrat poškropiti, tega mogoče samo dvakrat.

Se pa zavedam, da je na kratki rok to težko. Treba je vztrajati. Res si želim, da bi uspel zasaditi vinograd, kjer bi trta refoška zopet rasla in uspevala kakih 50 ali 60 let.

Moj cilj je ukvarjati se z vinom na način, da le ta doseže najvišjo možno kvaliteto. Sam trenutno nisem zadovoljen s trtami. Leta 2005, 2006 se je na Krasu masovno sadilo. Pri tem ni prišlo do nobene selekcije pri trsničarjih. Vzelo se je vsakega trsničarja, ki je potreboval ali se ponujal za delo. Na ta račun danes trpi kvaliteta pridelanega terana.

Kako je na Krasu z mladimi gospodarji? Slovenske kmetije so znane po tem, da stari gospodarji gospodarjenja nočejo prepustiti svojim potomcem, kakšno je stanje na Krasu?

Tukaj se mladi gospodarji preštejemo na prste dveh rok. Je pa res, da imamo vsi zdravo mentaliteto, to je, da bi zavestno teran ohranili kot kakovostno vino. Že kvalitetno vino je danes težko prodati, kaj šele, da vino ni ok.
Sicer je naše vino okoli prodajal že moj oče, jaz pa sem ga začel tudi stekleničiti. Če je vino kakovstno, ga ne moreš prelivati v plastične kangle.

Kako je z opazovanjem letnikov? Lahko že skozi samo dozorevanje grozdja oceniš, ali bo letnik dober ali ne?

Deloma lahko. Letnik 2017 je bil težaven letnik. Najprej smo imeli 21. aprila hudo pozebo, trte so že odgnale in prvi odganjki so vsi pomrznili, potem so se po štirinajstih dneh razvili drugi odganjki iz spečih očes in od tam so se stvari razvijale drugače: speče oko se lahko razvije v grozd, lahko pa tudi ne. V sami predispoziciji trte so prvi odganjki vedno najboljši, saj v genskem zapisu nosijo, da se bo iz njih razvilo grozdje. Potem je poleti nastopila suša, ki je trajala skoraj do same trgatve, ob trgatvi pa je nastopilo deževje. Grozdne jagode so bile nalite z vodo, hitreje so plesnele. Več škode je bilo zlasti na rdečih sortah, ki imajo trgatev dva do tri tedne za belimi sortami in zlasti lanski letnik je bil za rdeče vino dokaj neugoden.

Kako je sedaj s teranom? Vemo za boj s Hrvati in pritožbami/sodbami na EU v zvezi z uporabo imena teran.  Hrvatom  je  uspelo in sedaj imajo pravico poimenovati svoje vino teran. Lahko pokomentiraš?

Teran je bil in je zaščiten v Sloveniji z geografskim poreklom. Trta, iz katere se pridela teran je refošk. Hrvati pa so želeli zaščititi tudi trto teran, ki je v bistvu ni. Največ trt refoška na Hrvaško je šlo iz Vipavske doline. In obstajajo dokumenti, da so bile trte enake kot pri nas, torej je šlo za refošk. Trte terana ni…

Zadnjič sem pil hrvaški teran in moram priznati, da je vino odlično. A ni enako našemu. Geografske značilnosti pri dozorevanju trte so drugačne: njihovo vino definira bližina morja, zemlja je drugačna, veter. Res, ni kaj, vino je odlično. Problem nastane, ko se buteljke znajdejo na policah trgovcev: štirje terani iz Krasa in štirje hrvaški. Na vseh namreč piše teran, ampak vino ni isto. Bolj svetovno vino pa je, na žalost, danes hrvaški teran. Nekaj zavoljo dobrega hrvaškega marketinga, nekaj pa tudi zaradi specifik vina: hrvaški terani dosegajo višje alkohole, nižje kisline… Po okusu je danes hrvaški teran bolj moderen, bolj svetovljanski.

Imate v hiši sommelierja?

Moj brat Marino je sommelier in vrhunski chef. Z njim imamo tudi sicer v prihodnosti še načrte.
Sicer pa je danes z vini tako: moraš imeti hišnega enologa. Včasih se je slišalo čudno, če si omenil, da imaš enologa, danes je to bolj kot ne nuja. Enologu poveš, kaj bi rad s svojim vinom dosegel, katero pot si izbral. Večinoma delaš res sam, a je na koncu prav, da vino daš preveriti še enologu, ki določi parametre vina, pove kakšna je kakovost.

Kakšno vlogo pri vinu igra vinska klet?

Sedaj je v kleti dokaj mrzlo in vino stagnira. Za razvoj vina je namreč še malo premrzlo. Vino ne zori, ko bo topleje pa se bodo začeli odvijati kemijski procesi. Res je, da je vreme letos čudno, tudi ko se pogovarjam z drugimi vinarji, potarnajo, da je letos vreme neugodno.

Upajmo, da bo letošnje vino boljše.

Kljub temu, da je tu konec intervjuja, se najina odisejada po Krasu še ni končala. Boštjan in Andreja sta naju popeljala do vinogradov in frišnega nasada oljk, ki bodo v prihodnosti zagotavljale oljčno olje. Ustavili smo se tudi pri vaškem mesarju, ki goji »muzej na prostem«, Mihi, in si ogledali stara vaška orodja ter preizkušali vinjak, liker iz črnega bora, brinjevec, morda še kaj, in se vmes slinili ob pogledu na njegovo mesno klet. Kraševci, hvala in do prihodnjič na zdravje!