Zgornja čestitka je čestitka naših neokapitalističnih prodajalcev. Njihova povsem upravičena čestitka naši lastni neumnosti in črednemu nagonu. Nastavili so nam past in zopet jim uspeva. Trgovine bodo štiri dni zaprte, mi pa se obnašamo, kot da prihaja apokaliptični konec in je zato treba v nakupovalni voziček stlačiti še tisto nogo pršuta, majonezo za francosko solato (ki ji na Zahodu posmehovalno rečejo ruska), toast in tatarca, pa seveda kakih pet flaš penine in karton piva. Utapljamo se v reklamah, ki nam jih bašejo v nabiralnike, dan za dnem. To klasično oglaševanje svoj višek doseže z najbolj norimi akcijami prav v teh dneh, ko nam ponujajo vse, kar kupi denar. Ponujajo pa na poceni simbolni ravni. Tako poceni, da ne moremo verjeti, da res deluje. A deluje. Ne kupujemo nove spalnice brez DDV-ja, kupujemo srečo in seks s partnerjem v boljši postelji. Božiček se s svojimi škrati pogovarja o poceni naročninah za TV in telefone, kakšni plišasti medvedki in socialistične bomboniere, lepo vas prosim. Ne kupujemo zgolj penine, kupujemo srečne trenutke s prijatelji, ko se histerično smejimo na vsa usta, vsi popeglani v zlatih gvantih, brezhibno naličeni, s perfektnimi frizurami in mejkapom, medtem ko za nami poplesujejo zlati baloni za 1,99€ iz kitajske štacune.

Danes sem v avto posedla mati in odpravili sva se do Kranja. Pred enim večjih nakupovalnih centrov deset minut iskali prazno parkirno mesto in se nato zapodili v trgovine, ki so bile že prepolne ljudi, ki so hlastali za norimi akcijami, še boljšimi popusti, kupovanju brez DDV-ja in kaj vem kaj še. Priznam, tudi midve sva podlegli nesluteni mrzlici, kar nekaj zapravili, na hitro zlili vase slab kapučino in se prazni in izmučeni usedli v avto in šli domov.

Pri vsej tej nakupovalni noriji se spomnim, kako mi je oče pripovedoval, da doma niso imeli, še tisto, kar bi lahko imeli, pa je njegov oče zapil. Klasična disfunkcionalna jeseniška delavska povojna familja. S tremi otroci, eno plačo. Živeli so v stanovanju na Bokalovi in oče se spominja, kako so sosedi po novem letu iz stanovanja odvrgli smreko s še zavezanimi bomboni, on pa jih je trgal dol in si jih basal v usta, da mu je postalo slabo. Kako dragoceno darilo je bila pomaranča. Kako sladek je bil njen sok in kako so uživali v njeni oranžni barvi, znaku daljne Sicilije ali Španije.

Spomnim se pripovedovanja Martinčeve mame iz Plavških Rovt še bolj nazaj v preteklost, ko so otroci čakali Miklavža in se bali parkeljnov. Kako so bili veseli orehov, suhih tepk in jabolčnih krhljev. Kako so čakali kolednike, da so prinesli blagoslov k hiši in kako so jih postregli. Tudi tisti, ki niso imeli veliko so jim primaknili in dali, kar so lahko. Sliši še preklemansko dostojanstveno v primerjavi z nami. Ampak kot večkrat poudarjam, to je jeba človeškega spomina. Vse je boljše reverzno.

Danes živimo v času obilja in, kot se je slikovito izrazil moj kolega, histeričnega veselja. Naši otroci so zasičeni z materialnimi darili in poceni cukrom. Žene razmišljajo o dragih parfumih, možje o dragih igračah za moške, karkoli naj bi to že bilo. Vsem skupni imenovalec je vabilo v trgovine in trgovci si manejo roke. Neoliberalizem gre dalje. Kupujemo stvari brez esence, Coca Colo brez sladkorja, kavo brez kofeina, veganski tatarec, penino brez alkohola. Vse je uperjeno v to, da si z mastno hrano ne bi mašili žil, na koncu pa vseeno požremo vsega preveč. Pa smo srečni? A res smo? A ste srečni?  So prazniki tisti, ki nas zbližajo? Se res prešerno smejimo, ko okrasujemo smreko? Pojemo pobožne pesmi nad jaslicami? Ali zgolj čakamo, da gre vse mimo, in gremo tisti daljni ponedeljek nazaj v službo.

 Zaključujem optimistično, z izrekom moža, ki z božičnimi in novoletnimi prazniki ni imel skupnega imenovalca.
»Sam bodi sprememba, ki jo hočeš videti v svetu.« Gandhi

Ah, pa seveda, srečno 2019!

Tekst in fotografije: Ana Hering, KITana, dec 2018