Čas lahko razumemo na dva načina: cilkično ali linearno. Kot krog ali kot neskončno neprekinjeno črto.

Stare kulture so verjele, da se čas vrti v krogu. Vezane so bile na rodovitnost in radodarnost matere zemlje. Seme je moralo vzkliti, zrasti v rastlino, obroditi, da so jo nato poželi in spremenili v hranljivo mano. Bogov je bilo več, poznali so temno maščevanje groma in bliska in dobrohotno zavetje matere zemlje. Vsako leto se je življenjska drama ponovila in ljudje so molili k bogovom, da jim prizanesejo z ujmami in naklonijo rodovitno leto. Ciklične kulture si zato še danes slikamo kot harmonične, skladne z delovanjem narave, z miselnostjo, da naravi vzameš zgolj toliko, kot v resnici potrebuješ.

Potem smo dobrih dvatisoč let nazaj postali verniki v linearni čas.

Za to so poskrbele velike religije, na čelu katerih je bil vedno Oče Bog. Maščevalen, nepredvidljiv, ki kaznuje in pošlje sina, ki tolaži male ljudi in jim obljublja ‘nekaj več’. Kar naenkrat v središču ni več samo gibanje letnih časov in matere narave, pač pa se rešitev odmika v nepredvidljivo prihodnost. Ljudje morajo samo počakati, biti dobri, potrpeti, in potem bo, morda, morda pa tudi ne, nekoč prišla rešitev. Seveda je še vedno treba skrbno obdelovati polja in negovati seme, a je sedaj kmetovanje manj odvisno od muhaste narave in precej bolj od nepredvidljivega in nevidnega očeta.

Zadnji dnevi v avgustu in prvi dnevi v septembru so tisti dnevi leta, ki v meni najbolj sprožijo raznovrstna čustva.

Čustva, ki so povezana z zgodnjimi otroškimi spomini, ki so melanholično žalostno veseli. Ker nekaterih stvari ni več in jih nikoli ne bo. Ker jesen napove zimo in z njo čas umiranja. In čustva veselih spominov, ker sem hvaležna, da te spomine sploh imam, ker so mi dali tako veliko sreče, znanja in izkušenj. Čutim globoko hvaležnost moji družini, da me je naučila opazovanja narave in uživanja malih, vsakdanjih stvari.

V teh dnevih sem najbolj povezana s prvinskim, krožnim dojemanjem časa. Da se vse rodi in da vse umre. Ta čas leta se največ zadržujem v gozdu. Ker gobarim, ker nabiram gozdne sadeže, ker poslušam šelestenje vetra med drevesi, ali opazujem, kako po smrekovih iglicah polzijo tople kapljice dežja. Opazujem ples oblakov, ki napovedo pozne poletne nevihte z bliskom in gromom. Takrat pomislim, kako rastejo gobe, kako moram končno precediti smrekove vršičke, ki se že več kot štirideset dni namakajo v sladkorju. Septembrski čas je čas vkuhavanja sadja in kompotov. Na vrtu pobiram slive in jih vkuham v dišečo, z rumom zabeljeno marmelado. Vlagam mešane gozdne gobe in ko se zvečer zvlečem v posteljo, mi roke še vedno dišijo po pehtranu, lovorju in kisu za vlaganje. Še kasneje v oktobru se naša družina odpravi na preverjena nahajališča žoltih in mrtvaških trobent, ki vsako rižoto spremenijo v pravo poslastico. V gozdu sta moja spremljevalca pletena košara in zložljiv lovski nožek. Mobitel najraje pustim doma ali v avtu, čeprav vestno obljubim dragemu, da ga bom imela s sabo, če si slučajno v kakšnem grabnu zlomim nogo. Kadar grem v gozd sama, sem tam namreč najraje čisto sama. Tudi če pada dež, ali se vleče nizka megla. Takrat je celo bolj magično. In takrat se vedno vrnem nazaj v preteklost in se spomnim, kako smo vsi, mami, oči, Anže in mama Lida s košarami šli v gozd v dežju in brskali za sijajnimi dobrotami. Se vrnili in se že pred vrati slekli, ker smo bili premočeni kot miši. Potem pa topel tuš in topel čaj. V kuhinji spolzke gobe, ki so čakale na še bolj natančno čiščenje in rezanje, vlaganje,…  Ali vikendov na Dolenjskem, kjer smo s Ščepom in teto Pavo prehodili kilometre in kilometre, pekli krompir in mlado narabutano koruzo v ognju. S sabo v nahrbtnikih imeli vse: od obližev, soli, WC papirja, čaja, celo knjige, če smo predolgo nabirali robide in je Ščepu postalo dolgčas. Tiste robide smo nato 100% moderno reciklirali. Pava je vkuhala marmelado, skuhala sok v starem tridelnem sokovniku, ki je imel gumijasto pipico, iz katere se je cedila sveže skuhana temno vijoličasta brozga,… Tropine, ki so ostale po vkuhavanju soka, smo posušili na krušni peči in nato dodajali sadnim čajem.

Sedaj to čaščenje cikličnega časa predajam naprej svojima otrokoma. Sicer sta še premajhna, da bi znala ločiti užitno od strupenega, a najdeta gozdne detajle, ki jih odrasli velikokrat spregledamo. Koliko domišljije in iznajdljivosti. Koliko veselja pomeni najdena gosenica, ki se bo preobrazila v metulja. V dežju je vsak močerad miniaturen zmaj, ki še ni do konca odrasel in še ne zna bruhati ognja. Gobe so čarobne, saj v tistih z bolj debelim betom, živijo smrkci. Kostanjeve bodice pikajo, a znotraj je čarobna rjava kroglica, ki zraste v mogočno drevo, če ji le damo priložnost.

Ko tako premišljujem, smo še vedno častilci krožnega časa. To nas najprej naučijo naši predniki, nato pa še naši zanamci.

Na to se opominjamo tudi sami, če le ne izgubimo stika s prvinsko materjo naravo. Zato izkoristimo vsak trenutek, ki ga lahko in se podajmo na izlet v čarobni, zdravilni gozd. In postanimo častilci cikličnega. Kajti samo narava nas resnišno opominja, da smo ranljivi. In še prehitro minljivi.