* prvi stavek iz Kritike ciničnega uma, Peter Sloterdijk

Te dni sem prebrala uvodnik  tedenske priloge Dela Ona izpod peresa Sabine Obolnar. Ta hip se ne spomnim naslova, a ta niti ni tako pomemben. Pomembno je, da je gospa pisala o beguncih iz Bližnjega Vzhoda in o podobi umrlega dečka Aylana Kurdija, katera je bila dodobra predebatirana in zlorabljena te dni. Res je, da je ta hip morda najmočnejša fotografija na svetu, ki vpije s svojo sporočilnostjo. Podoba je res grozna in zame, mater dveh malih otrok, je kratko malo, ne samo žalostna, ampak nezamisljiva. A gospa Obolnarjeva me je z uvodnikom razočarala. Uvodnik piše, naj se zganejo vsi, predvsem pa svetovni voditelji. Le kako, da jih ta podoba ne gane? Se sploh zavedamo, koliko Sircev beži pred Asadovim nasiljem? Draga gospa, mislim, da si postavljate napačna vprašanja. Dejanja se začnejo in končajo zgolj pri nas samih.

1003-fang-lijun

Fang Lijun, Group Nr.2

A lepo po vrsti. Te dni sva se z dragim pri zajtrku, kjer obenem hraniva skoraj že dveletnega fantka, animirava polletno deklico z igračkami in zraven zaspano grickava opečenec, razpravljala, kot vsako jutro, o vsem mogočem in govor je nanesel na begunce. Gledala sem prispevek naše komercialne TV, kjer so poročali, kako se na avstrijskem Koroškem begunci že bolj ali manj uspešno vključujejo v njihovo družbo. Moj dragi me je povprašal, zakaj tudi mi ne bi sprejeli npr. najstniškega begunčka ali pa denimo, mame z otrokom. ”Halo? Mi imamo samo majceno trisobno stanovanje in ob dveh malih otrocih je še za nas včasih malo utesnjeno, a zdaj naj pa naselimo noter še najmanj dva begunca?!,” sem zmedeno protestirala. A njegovo vprašanje me je razjedalo. Resnično, vsi dnevno gledamo prizore nepreglednih množic ljudi, ki se peš odpravijo čez pol Evrope, in zraven mirno grickamo večerni prigrizek. Prizor utopljenih otrok je grozen, tako neznosen, da raje prestavimo na drug kanal, in problema za nas ni več. In na tem mestu je pomembno, da se vrnem nazaj na uvodnik gospe Obolnarjeve: ok, morda je prav, da nas, moralno, a lahkotno opozarjate na svetovne probleme, a to počnete podobno, kot misice na lepotnem izboru, ki si želijo svetovnega miru. Mene osebno je konkreten predlog mojega dragega, ki sem mu takoj seveda nasprotovala, spodbodel veliko huje. In te dni se tako sprašujem, kaj dejansko mi je v moči, da naredim. Ker nismo ravno polni ne denarja, ne prostora, sem razmišljala, da bi lahko pomagala s prostovoljnim delom. Nekaj takega je konkretno naredilo jeseniško društvo Up, ki je odhitelo na pomoč beguncem v italijanski Gradiški, in jim neslo vodo, osebne pripomočke, pač vse, kar potrebujejo. Predvsem mladi moški, za katere ni prostora v azilnem domu, kampirajo na bregovih Soče. Kako dolgo bodo lahko še vztrajali, saj se poletje neusmiljeno poslavlja, ni jasno. Njihovo gesto zato več kot pozdravljam. Ni veliko, a je vse, kar ta hip lahko naredimo. Oziroma vsaj nekaj naredimo.

Vsi zagotovo poznate dva pregovora, ki jih pozna vsak evropski narod. Če bi si želela debate pri uri filozofije v gimnaziji, bi v debato med gimnazijce spustila ta dva pregovora. Prvi se glasi ”Pomagaj si sam, in Bog ti bo pomagal.” Drugi pa ”Človek obrača, Bog obrne.” Pregovori nam dajo svobodo, da si jih interpretiramo, kot si jih želimo. Zame je prvi pregovor vedno rezultiral kot znamenje človeške samodejavnosti, odločnosti in neresigniranosti. Morda ga instinktivno bolj povežem s severnim protestantskim prostorom. Njihove cerkve so bile zame vedno, prej kot prostor molitve, prostor kontemplacije. Ker v njih ni dejanske podobe bogov, ni slik Kristusa in drugih svetnikov, ni ikon, se v njih vedno bolj znajdemo sami z lastno vestjo kot v okrašenih katoliških, kjer nas nagovarjajo podobe. Kakorkoli že imenujemo neko višjo silo, naj bo to Bog ali usoda, mi smo tisti, ki sami oblikujemo svoja življenja. Drug pregovor ”Človek obrača, Bog obrne”, pa je zame znak resignacije človeka in ga bolj povezujem s katoliškim, južnim prostorom. Ta je bil vedno bolj vezan na podobe, na mučenike in zbiranje vseh možnih ’ostankov’ le teh, ki zaviti v zlato in ovešeni v bisere ležijo po kostnicah katedral in drugih svetih prostorov. Na bogate freske s prikazom Kristusovega življenja. V teh cerkvah nas nagovori nema zgovornost podobe in nam vcepi, da smo le skromna figura v velikanskem božjem načrtu. Človek se lahko muči in muči, a vedno bo na koncu o njegovi usodi odločala višja sila. Lahko stokamo in jamramo do onemoglosti, saj je za vse, kar se nam zgodi, vedno odgovoren nekdo drug. Hm, se ne sliši to takooo tipično slovensko? Meni že.

Hieronimous Bosch, pekel (detajl)

Hieronimous Bosch, pekel (detajl)

In v kateri pregovor lahko sedaj spustimo dejanja beguncev? Na žalost v oba. Ko so se odločili za beg proti obljubljenim deželam Evrope (zlasti Nemčije, katere ime so navdušeno skandirali pred glavno železniško postajo v Budimpešti), je za njih govoril prvi pregovor. Usodo so vzeli v lastne roke. Končali s preganjanjem, zapustili so domove in se podali v upanje na boljši jutri. Problem je, da se znajdejo v drugem reku, brž, ko se znajdejo na Madžarskem. Ne glede na to, kako močne so njihove želje pri prodiranju globlje v Evropo, so obsojeni na drugi rek. Čakajo, a tokrat ne odloča ne usoda ne Bog, pač pa Evropa. Politiki. In ker je demokracija precej neotipljiva reč in ker radi pozabljamo, da naj bi kot državljani poleg paketa pravic izpolnjevali tudi paket dolžnosti, se je te dni veliko ’malih ljudi’ odpravilo na pot in pomagalo lačnim, ubogim popotnikom. In medtem, ko se naši in vrh Evrope še vedno pogovarjajo o kvotah koliko ljudi smo pripravljeni vzeti (res, o kvotah, kot da bi šlo za kvoto sladkorja, ki ga moramo skladiščiti, ali za kvoto paradižnika, ki nam bo zgnil zaradi prenizkih cen konkurence na trgu), so ponekod drugje mali ljudje stopili v akcijo. Župnik v avstrijski vasici je v župnišče naselil ducat ljudi, nudijo jim hrano in prenočišče. A se tu ne konča. Za dobro integracijo v okolje, je treba tem ljudem nuditi nekaj več zato jih dvakrat dnevno učijo nemško. Meni se to zdi krasna popotnica. Pri nas, slišim, je še vedno veliko nestrpnosti in predsodkov. Nekateri bi najprej vse begunce pokristjanili, to je denimo na svojem twitter računu objavila sestra Eve Irgl, Lejla Irgl, ki je sicer nekoč rekla, da je treba v Sloveniji narediti konec politični nestrpnosti in delitvi na ’ta leve’ in ’ta desne’. Draga Lejla, če bi res rada najprej vse begunce ’očistila’ in pokristjanila, mislim, da je skrajni čas, da začneš pri sebi. Spremeni si lastno ime, ker je namreč – muslimansko.  Spet drugi, kot npr. v preteklosti odlikovan intelektualec, ki se bori za evropske vrednote, Sebastjan Erlah, izjavi, da jih je treba kar pobiti. Sedaj se ga vsi politiki sramujejo, izključili pa so ga tudi iz stranke SDS (hm, ste opazili da so najbolj glasni z nestrpnimi predlogi prav iz njihovih vrst? – fishy fishy). Predsodki ostajajo pri ’mali raji’ češ, da bo Evropa postala muslimanska, umazana. Ah dajte no, živim na Jesenicah, ki so precej muslimanske za ostalo slovensko podeželje, a se imamo prav fino. Nič mi ne manjka. Nihče me ne sili brati Korana ali nositi burko. Te odprtosti nam, Slovencem manjka. Morda zato, ker smo le redki pokukali čez planke in videli, kako lep je lahko raznolik svet. Zato Slovenci: zberimo trohico samorefleksije in se vprašajmo, kako bi lahko pomagali. Ker begunci ostajajo in prihajajo novi. In pri tem naj nam bo vodilo starodaven rek: ”Pomagaj si sam, in Bog ti bo pomagal.” Naj na koncu dodam slavni Voltairov stavek: ”To ste imenitno povedali, toda čaka nas vrt.” (Ali drugače: čas je, da od besed preidemo k dejanjem).

Ilustracija:  Fernand Siméon from 'Candide ou L'optimisme' by Voltaire. Paris: Jules Meynial, 1922. NYPL, General Research Division.

Ilustracija: Fernand Siméon from ‘Candide ou L’optimisme’ by Voltaire. Paris: Jules Meynial, 1922. NYPL, General Research Division.