(Brez)časno Archives

Mitja Ploj, Arn Thor, je umetnik, ki ga je jeseniška javnost dodobra spoznala na festivalu Meteorita, kjer se je predstavil s svojo razstavo Retroskop.
Z Mitjo, ki se je iz Štajerske na Gorenjsko preselil pred petimi leti, sva se dobila na muhast deževen dan, ko zima še ni rekla zadnje besede, pomlad pa tudi še ni prišla. Govoril je vzneseno, a tiho, umirjeno in umerjeno. Mojster detajlov v umetnosti je tak tudi v besedi.

Podjetništvo je srednjega spola*

Ana Hering | Apr 18, 2018 | (Brez)časno | 0

V skandinavskem prostoru, kjer so se spolnih kvot lotili med prvimi, so poleg birokratskih dekretov v upoštevanje morali vzeti tudi druge dejavnike. Predvsem v tem, da so z res široko paleto ukrepov na področju usklajevanja dela in življenja poskrbeli, da so moške začeli spodbujati k skrbi za družino. Gre za to, da so razmišljali izven okvirjev. Ok, želimo več žensk na vodstvenih položajih, zato moramo spremeniti gledišče na tradicionalno poslovno kulturo in začeti razbijati ta nevidni stekleni strop. Istočasno pa je treba ob tem aktivno razmišljati o redefiniciji moške aktivne vloge v družini, zaposlovanju, na porodniški ali negi za otroka. Skratka, za spremembe sta potrebna oba spola. In tu ne mislim toliko zakonodajnih rešitev, kot pa premik v načinu razmišljanja.

Dare Hering: New Swing Quartet – moja zgodba

Ana Hering | Mar 2, 2018 | (Brez)časno, Pogovori | 0

Z Daretom sva v prvi vrsti povezana sorodstveno – je namreč moj tast. Je tudi ljubiteljski slikar, pevec v pevskem zboru, neizbirčen gurman, ljubeč mož, oče in dedo. Ko sva se z možem spoznala in kasneje poročila, je kariera New Swing Quarteta mirovala, a fantastični štirje so letos ponovno zavihali rokave, se zaprli v studio in vadili. V opoju stare slave in z nestrpnim pričakovanjem zveste dolgoletne publike so 12. februarja nastopili pred razprodano dvorano hotela Union v okviru zimskega dela Festivala Ljubljana. Na ta način so slovesno proslavili svojih petdeset let delovanja.

Sodobni performans – provokacija, zavita v umetnost ali umetnost provokacije?

admin | Feb 8, 2018 | (Brez)časno, Kitajska | 0

Performans nas ne sme pustiti hladnega – če nas, potem pač ni dober. Pravi performans se v resnici začne šele, ko se o njem začne govoriti. Zato lahko na tem mestu čestitam Simoni Semenič. Njen performans je bil skozi ta kriterij, če ne prej, pa deset let po izvedenem dejanju, več kot uspešen. Zopet smo začeli razpravljati o onečaščanju državnih in verskih simbolov, za kar mnogi trdijo, da je ‘čista zajebancija in umetnost na prvo žogo’. A kontekstualno njeno dejanje lahko pomeni, da postavimo novo, nedolžno, še nerojeno človeško življenje nad institucijo države. Redefiniramo in premislimo, kaj pomeni, da novorojeni v prvih tednih dobi take in drugačne številke (davčno, zdravstveno, emšo,…) in je takoj ob rojstvu institucionalno ‘zaznamovan’. Ker, če tega ni, nima ne pravic, ne dolžnosti. Ni državljan. Je povsem preprosto in v slovenski maniri nihče drug kot – Izbrisan.