Category: Kitajska

Razglednica: Labrang

Po treh urah vožnje, ki so nevarno načele moj živčni, pa tudi prebavni sistem, smo prišli v razrito majhno vas po imenu Labrang. Ime je obetalo.
Ura je bila pet popoldan. Treba je bilo najti prenočišče. Mala vas je delovala apokaliptično: vse razrito, prašno, kot kitajski divji zahod. Razrita glavna cesta je razgrnila mestni prebavni sistem: malo mesto je dobivalo nove vodovodne cevi. V vsaki prodajalni, ki je gledala na ulico, sem izmenično prepoznavala hanske in tibetanske obraze, vse zagorele od višinskega, gorskega sonca. Nekateri so v svojih prodajalnah apatično in nemo zrli na ulico, zobali sončnična semena in ostanke pljuvali na pločnik. Nihče se ni pretirano obremenjeval z debelo plastjo oranžnega prahu, ki je prekrival staro zalogo Niveinih sončnih krem, zložljivih slamnikov, skladovnic kitajskih ledenih čajev in druge šare. Naposled se nas je, tistih nekaj prispelih popotnikov, odločilo, da se razkropimo v iskanju strehe nad glavo. Prispela sem v hotel, ki so ga vodili Hani. Imena ne vem več. Tekoče vode, zaradi popravil na glavni cesti, seveda ni bilo. Nazadnje sem sobo delila še s tremi popotniki iz Pekinga.

Read More

Preveč udobno potovanje

Zdaj je že jasno: v karanteni ne bomo zgolj štirinajst dni. Verjetno bomo v njej vsaj en mesec. Nekateri predvidevajo, da lahko celo dalj, z možnimi vmesnimi prekinitvami. In da bomo te ‘koronamore’ rešeni šele, ko bo prekuženega 2/3 globalnega prebivalstva. Ne sliši se optimistično.
Dejstvo je tudi, da po koronačasu svet ne bo več isti. Upam si trditi, da bomo bolj pozorni na higieno: na umivanje rok, na kašljanje. Marsikdo bo v družbi kihnil, a v to ga bo prisilil refleks telesa in ne lastna želja. Nelagodno bo. Sumljiv bo že navaden prehlad, saj se drugim morda tako ne bo zdelo, in bodo pomislili na kaj hujšega. Izkušnja koronačasa nas bo spremenila: kot posameznike, kot družbo. Preuranjeno je še govoriti, kako nas bo spremenila. Upamo lahko, da na bolje.

Read More

Su Ping: Tukaj je kultura drugačna in to ni slabo

Su Ping sem spoznala kmalu po njenem prihodu v Slovenijo. Je izredno sproščena, vedno nasmejana, prežemata jo neverjetna življenjska energija in optimizem. Vsak, ki se odpravi v njen kozmetični studio, se vrne prerojen in lepši. V družinskem podjetju Studiu Ping, ki ga upravljata skupaj z možem Matjažem, je tudi – kitajskim koreninam primerno, uspešna poslovna ženska. Kitajka, ki v Ihanu živi že devet let, obožuje naše krvavice, govejo juho, čisto okolje in dostopnost do izletnih točk, pogreša pa malo več večernega/nočnega dogajanja in več trgovin, ki bi bile odprte dalj časa.

Read More

Sodobni performans – provokacija, zavita v umetnost ali umetnost provokacije?

Performans nas ne sme pustiti hladnega – če nas, potem pač ni dober. Pravi performans se v resnici začne šele, ko se o njem začne govoriti. Zato lahko na tem mestu čestitam Simoni Semenič. Njen performans je bil skozi ta kriterij, če ne prej, pa deset let po izvedenem dejanju, več kot uspešen. Zopet smo začeli razpravljati o onečaščanju državnih in verskih simbolov, za kar mnogi trdijo, da je ‘čista zajebancija in umetnost na prvo žogo’. A kontekstualno njeno dejanje lahko pomeni, da postavimo novo, nedolžno, še nerojeno človeško življenje nad institucijo države. Redefiniramo in premislimo, kaj pomeni, da novorojeni v prvih tednih dobi take in drugačne številke (davčno, zdravstveno, emšo,…) in je takoj ob rojstvu institucionalno ‘zaznamovan’. Ker, če tega ni, nima ne pravic, ne dolžnosti. Ni državljan. Je povsem preprosto in v slovenski maniri nihče drug kot – Izbrisan.

Read More

O najbolj znani azijski opici, Sunu Wukongu

Smo že v tretjem mesecu leta, tik pred dnevom žena, meni pa so dnevi minevali predvsem ob brezčasnih čvekanjih o vremenu, boleznih in še dodatno, o otroških boleznih. Pri nas smo namreč kar naprej nekaj bolni, otroka privlečeta vse mogoče viruse in bakterije in moja pregovorno železna odpornost je popustila. Toliko antibiotikov, kot smo jih pri nas popapcali zadnje leto, jih je morda celotna neznana gorata vietnamska vas v zadnjih petih letih. Zato se komaj obdržim na površju pri vsakdanjih, na videz nepomembnih opravilih, kot so kuhanje, pospravljanje, pranje in sušenje perila. Kaj šele, da bi mi ob večerih uspelo kaj pametnega napisati v mojih zapisih. Ampak… vmes se je zgodilo tudi kitajsko novo leto. To leto bo leto opice.
Zato ne preseneča, da bo ta zapis namenjen najbolj znani kitajski opici, Sunu Wukongu 孙悟空, glavnemu junaku klasičnega kitajskega romana Potovanje na zahod…

Read More
Loading