Kategorija: Kitajska

O najbolj znani azijski opici, Sunu Wukongu

Smo že v tretjem mesecu leta, tik pred dnevom žena, meni pa so dnevi minevali predvsem ob brezčasnih čvekanjih o vremenu, boleznih in še dodatno, o otroških boleznih. Pri nas smo namreč kar naprej nekaj bolni, otroka privlečeta vse mogoče viruse in bakterije in moja pregovorno železna odpornost je popustila. Toliko antibiotikov, kot smo jih pri nas popapcali zadnje leto, jih je morda celotna neznana gorata vietnamska vas v zadnjih petih letih. Zato se komaj obdržim na površju pri vsakdanjih, na videz nepomembnih opravilih, kot so kuhanje, pospravljanje, pranje in sušenje perila. Kaj šele, da bi mi ob večerih uspelo kaj pametnega napisati v mojih zapisih. Ampak… vmes se je zgodilo tudi kitajsko novo leto. To leto bo leto opice.
Zato ne preseneča, da bo ta zapis namenjen najbolj znani kitajski opici, Sunu Wukongu 孙悟空, glavnemu junaku klasičnega kitajskega romana Potovanje na zahod…

Read More

Imagine there’s no countries… ali o Novih mejah

Med Slovenci velja zmotno prepričanje, da na Kitajskem živijo…Kitajci. No, seveda prebivalce Kitajske imenujemo Kitajce, a dejansko ne gre tako zlahka. Kitajska je namreč, kot mnoge druge azijske države, konglomerat, v katerem živijo različne narodnosti. Tisti, ki jih mi poimenujemo Kitajci, pripadajo največji kitajski narodnosti Han Kitajcem, ki jih je na Kitajskem približno 1,2 milijarde in so zato večina. Poleg teh na Kitajskem živi še 55 drugih narodnosti, med njimi tudi Ujguri, ki s Han Kitajci nimajo veliko skupnega, živijo pa v posebni avtonomni regiji Xinjiang (v slovenščini to preberemo kot Šinđjang), ki leži na SZ Kitajske in je po površini največja izmed provinc Kitajske (sledita ji Notranja Mongolija in Tibet). Xinjiang ali v prevodu ’Nova meja/ Nove meje’ meji kar z osmimi državami: Mongolijo, Rusko federacijo, Kazahstanom, Kirgizistanom, Afganistanom, Tadžikistanom, Pakistanom in Indijo, kar nam znatno približa idejo o velikosti te avtonomne regije.

Read More

La vie est trop courte pour boire du mauvais vin. *

Staro slovensko ime za oktober je vinotok. Valentin Vodnik je o tem mesecu zapisal:

Grozdje mastí
veseli Dolénjc,
vózi pa mošt
bogati Gorénjc.

(bravo, še ena na račun šparovnih, a bogatih Gorenjcev.)

Pred dnevi nas je razveselila novica, da je ugledna ameriška revija Wine&Spirits med sto najboljših vinskih kleti na svetu uvrstila tudi dve slovenski, namreč vsem že znano klet Aleša Kristančiča Movia in klet slovensko-francoske naveze Kabaj, ki se na lestvico uvršča že drugič. Sama ne spadam med šolane sommelierje, niti med velikanske navdušence, bolj med amaterske poznavalce, recimo da v vinski kapljici zgolj uživam. Všeč so mi korpozna rdeča vina in sladka bela, občudujem pa dobra desertna, ker poleg težke čokoladne torte ni najboljša kava, ampak požirek dobrega portovca. Morda se od povprečnega Slovenca razlikujem po tem, da sta mi všeč portovec in sherry, in poleg dobrega izbranega gina, ki ga včasih zmešam s tonikom, bi se ob tem zapisu lažje prekvalificirala v kako snobovsko Angležinjo.

Read More

Dobro jutro – Selamat Pagi

Zajtrk je vitalni del dneva nas prepričujejo v TV oglasih za razne probiotične napitke, ki jih za svojo imunost morate spiti navsezgodaj na tešče, ali v tistem drugem oglasu za piškote, ki počasi sproščajo ogljikove hidrate čez cel dopoldan. Kakorkoli, večina TV oglasov nas prepričuje, da jejmo malo, ker itak nihče zjutraj nima več časa za to, da bi se usedel za mizo in v miru pojedel zajtrk. Seveda, pojejte dva mini piškotka in siti boste do kosila ob enih popoldan? I don’t think so. Ker zajtrk kot prehranjevalno družabni dogodek izginja, je v slovenskih šolah in vrtcih že nekaj let zapored v teku projekt, ko slovenski otroci zaužijejo tak pravi tradicionalni slovenski zajtrk. Pobudnica je bila Čebelarska zveza Slovenije, otroci pa so jedli kruh, maslo in med, pili mleko in jedli naša jabolka. Vse kajpak slovensko, lokalno, nam najbližje in zato bolj kakovostno. S tem se strinjam in skušam, če le gre, kupovati naše in lokalno. Ironija je, da je država zraven ponosno kimala, češ ja, je treba vcepit mlajšim rutino, ko pa so potem pobudnike ministre in vladne uslužbence vprašali, kaj normalno pozajtrkujejo, je takratni minister za šolstvo dejal, da sam na žalost res nima časa in popije zgolj kavo in morda kdaj še pomarančni sok, tako, zaradi vitaminov. Aha, propagiramo eno, delamo drugo.

Read More

Trikrat hura za tibetanske ženske

Tibet. Mistična dežela neznanskih prostranstev. Slovenci, oziroma zahodnjaki nasploh, radi slikamo Tibet kot harmonično utopijo, kot Šangrilo iz romana Izgubljeno obzorje Jamesa Hiltona. K romantični predstavi o Tibetu pripomore še pop kultura: spomnimo se npr. filma Sedem let v Tibetu (z mladim, in tako blond Brad Pittom, ki zaigra nacističnega spreobrnjenca), romanov pisateljice Xinran (njene knjige so bile uspešnica zdolgočasenih gospodinj tudi pri nas – spoznala sem jo v Novi Zelandiji, gospa pa je sicer nadvse simpatična novinarka iz Pekinga), Kashmir od Led Zeppelinov,… za vse bolj poduhovljene je tu tibetanska joga, s katero se zadihate vsak dan; lahko si mrmrate tibetanske mantre ali razbijate po tibetanskih zdravilnih skledah ali gongih, ali si prerokujete usodo s pomočjo tibetanske numerologije. Skratka: čira čara za vsak okus, tega je res ogromno. Seveda so v naših površnih očeh Kitajci, (kot sinologinja moram zapisati bolj specifično: Hani, oziroma še bolj specifično, Komunistična partija Kitajske), zato zgolj in samo zavojevalci, agresorji in tisti, ki so od leta 1950 s svojo prisotnostjo na Tibetu uničili malodane vse. Pisati politično o Tibetu je nehvaležna naloga. Posneto je neštetih filmov in napisanih mnogo knjig, ki stavijo bodisi na Kitajsko, še več pa na Tibet, le redki pa so sposobni prikazati objektivno pričevanje zgodovine in sedanjosti. Vedno se najdeta kak ampak in toda, a situacije se le ne sme risati tako črno-belo. Vprašanje je, ali se da na kratko orisati sedanje razmere brez globoke refleksije in poznavanje zgodovine (sama bi rekla, da ne).

Read More
Loading