*Tečem, torej sem.

Mario me je pričakal na dogovorjenem mestu, nasmejan in sproščen, kljub dejstvu, da sva se prvič zagledala ‘v živo’. Mišljeno je bilo, da posnameva intervju, kar je navsezadnje prepoznavni pečat KITAne. A njegova zgodba je drugačna. Ne potrebuje mojih vprašanj. Pustila sem, da je diktafon nemoteno posnel njegovo zgodbo. Ob sebi je imel tiho poslušalko, le na trenutke sogovornico, presenečeno nad pretresljivo življenjsko izpovedjo. Ko sem odhajala, me je spreletelo, kako čisto majčkeni so naši vsakdanji problemi. Mario pokaže, kaj je v življenju pomembno. Mario pokaže, kaj je borba za življenje. In Mario je utelešena sla po življenju.

Mario, moj poklon.

 

Sem Mario Ponjavić, preprost, dober po srcu. Zase nimam pravih besed, drugi povedo, kdo sem. Sem borec. Predstavim se lahko kot mešanica med življenjem in neživljenjem. Pred nesrečo, ki me je doletela pri dvajsetih, sem bil mladenič s polno karizme, polno ambicij, bil sem poln življenja in neizkoriščenih potencialov. Želel sem si odpreti gostinski lokal, ravno sem zaključeval s šolanjem, a potem zadnji dan pripravniptva doživel hudo prometno nesrečo. To štejem kot moje predživljenje. Prej sem bil hiperaktiven, iz mene je vrelo … Že prej sem rad tekel, tek je bil moja svoboda. Šola, hja, neka srednja žalost,  življenje je bilo gibanje, tek, igre z žogo. Vsem sem rad pomagal, sam sebi pa, če prav pomislim, niti ne. Nikogar ne krivim za nesrečo, je pa naključje, da sva se ravno tisti večer s svojim tedanjim dekletom sprla. Nesreče se sicer ne spominjam. Ne spominjam se niti kakega meseca pred njo. Imam pa fotografijo iz pomola v Portorožu kjer se vidi, da sem bil poln samozavesti, poln ambicij, poln adrenalina. Vendar je bila v meni vseskozi tudi žalost zaradi tedanjega dekleta. Vedno sem jo na nek način prosil za ljubezen. Ta mi ni bila vrnjena na način, kot sem si takrat želel. Življenje samo je zato takrat reklo: »Mario, sedaj se pa umiri, sedaj pa premisli, kako boš živel.« Ker sem pozitivna oseba in znam marsikaj prenesti, bo morda moja pot pomagala tudi komu drugemu. In to je to. To se danes dogaja.

Takoj po nesreči je dnevnik o meni pisal moj oče. Ker sta z mamo nesrečo težko prenesla, ker je bil to zanju velikanski šok, je bil dnevnik eden od načinov, kako se spopasti z bolečino. Oče je pisal dnevnik vse dokler nisem šel v Rehabilitacijski center Soča. V komi sem bil 36 dni in predvsem takrat je bil dnevnik za starša velika uteha. Dnevnik je sicer oče predal meni že takrat, po prebujenju, saj je želel, da nadaljujem s pisanjem. Prebral sem prvo stran in ga zaprl. Mislil sem si, da to ni zame. Zares sem ga odprl in prebral šele čez dvajset let. In prebral sem ga zato, ker sem bil poškodovan. Poškodba, ki me je pripeljala do tega, kjer sem danes. Tek me je rešil iz depresije, iz črne luknje, v katero sem po nesreči padel, zastarana poškodba pa mi je spet preprečila, da bi tekel v obsegu, ki bi si ga želel.

Dnevnik sem tako takoj po nesreči zaprl in ga vrnil očetu, saj nisem bil pripravljen. Začel sem delati na sebi, na fizični moči. V času, ki sem ga preživel na Soči sem trpel zaradi tedanjega dekleta. Klical sem jo ves teden, a ni imela moči, da bi prišla in mi vsaj rekla, da ne more biti naprej, da je to prevelik šok. To je bil tudi eden od razlogov, da neke nedelje preprosto nisem želel nazaj v Sočo.

Ko sem se zbudil iz kome, sem se soočal z neverjetnimi bolečinami, postopoma sem zapadel tudi v depresijo. Ampak bolečine … teh res ne znam opisati. Najprej sem moral pozdraviti svoje telo, nisem mogel jesti, niti hoditi. Z levo stranjo telesa imam še danes probleme, tudi zaradi možganske kapi. Možgansko kap smo itak odkrili šele dvajest let po nesreči …

Avto po nesreči

Mario ob ‘usodnem drevesu’

Nesreča. Baje je strahovito počilo, domačin ki je poklical na pomoč, je živel kakih tristo metrov stran. Gledal je televizijo, ko je zaslišal pok. Ni mu dalo miru, odpravil se je ven in zagledal tragični prizor. Poklical je policijo in reševalce. Ti so me najprej izvlekli iz avta, nato pa začeli oživljati. Kirurgi so sicer takoj posumili na kap, ampak dr. Rems, moj rešitelj, je ugotovil močno, kritično otekle možgane in počeno lobanjsko dno. Življenje je viselo na nitki in zdravniki so se odločili za inducirano komo, brez premikanja. Šlo je za preprosti da ali ne življenju. Oče je tisti večer, ko se je nesreča pripetila, zdravnike vprašal, če bom preživel in zdravniki so mu dejali, da so storili vse, kar so lahko, ostalo pa, da je v božjih rokah. In so čakali. Moji starši so zelo verni in takrat se jim je življenje spremenilo v drugo smer, v borbo za moje življenje. Očeta so čez nekaj dni klicali na konzilij in mu svetovali, da se z mamo pripravita na najhujše. Da se pripravita, če bi prišlo do trenutka, ko me bodo morda morali odklopiti iz naprav, ki mi omogočajo življenje, da se pripravijo na podpis. Oče tega mami takrat sploh ni upal povedati. To bolečino je zadržal zase, vsi moji sorodniki po svetu so molili, nam stali ob strani, darovali svete maše. Čeprav me danes boli, ker ljudje vedno stojijo nekomu ob strani takrat, ko boli, ko je hudo. Kaj pa potem, ko si človek opomore, okreva, začne spet hoditi, teči? Zakaj takrat ni nikogar, ki bi se veselil s tabo? Zato mi je danes hudo. Zakaj danes ni nikogar od teh sorodnikov, ki bi prišel, me pogledal v oči in mi rekel, da si zaslužim vso čast, za vse, kar sem iz sebe naredil.

Ko sem se po dolgi komi začel prebujati, se še kak teden nisem zavedal, kje točno sem. Odprl sem oči, pogledal, pokimal, če sem koga spoznal, zaspal nazaj. Prvi dogodek, ki se ga po nesreči v celoti spominjam, je pripetljaj z medicinsko sestro, ki je prišla k meni in pretipala mojo plenico. Pogledal sem jo, začuden, sestra pa mi je odvrnila: »Mario, nič se bati, samo pregledujem, če si moker.« Meni ni bilo nič jasno, kakšna plenica, kdo je moker, zakaj naj bi bil moker? Takrat sem se šele začel zavedati, da je nekaj narobe. Da imam plenice, da se ne morem premikati, da sem v bolnišnici. To je bil zame velik šok. Ne spominjam se nesreče, celo krajšega obdobja pred nesrečo ne, potem pa bolnišnica. Ko sem se »vrnil«, se zbudil iz kome, so se zame šele zares začele prave bolečine. Videl sem lastno telo, v plenicah, noge ovite s povoji, nisem se smel premikati. Najhujše fizične bolečine, ki sem jih čutil, so bile globoke preležalnine v petah, ker mi je odmrl dobršen del tkiva. V petah sem imel luknje, velike dva centimetra, tako velike, da bi vanje z lahkoto spravil večjo slivo. Dr. Pšenica je posumil na gangreno, saj je videl zastajanje krvi na petah. Zato so mi mrtvo tkivo izrezali in ostali sta dve luknji. Te bolečine so bile neznosne, še posebej ko so medicinske sestre razkuževale rane in jih na novo povijale. Sestra je v peto vtaknila dva prsta in tako očistila rano, to je tako peklo, da sem si želel, da bi umrl. Bolečine so bile neznosne. Te pete čutim še danes: ko tečem, ko se uležem, ko obujem superge. Vendar, kot pravim, kar me ne ubije me ojača. In vsak tak dotik na peto me ojača.

Jesenice tečejo

Moje življenje je zmaga. Najboljši maraton sem pretekel v manj kot treh urah, kar ne uspe niti promilu ljudi na svetu. Kljub vsem omejitvam po nesreči sem bil fizično in psihično v taki formi, da sem se v trenutkih najboljše pripravljenosti lahko meril z najboljšimi. Z ljudmi, ki so zdravi že vse življenje. Letos, pri 42 letih sem pretekel zadnjo maratonsko bitko.

Življenje je zmaga.

Ko sem doma okreval in čakal, da me sprejmejo v Rehabilitacijski center Soča, je zame skrbela mama. Ni si dovolila, da bi bilo z mano karkoli narobe, varovala me je kot punčico svojega očesa, ves čas je skrbela za mojo rehabilitacijo, razmigavanje. V bolnišnico nazaj nisem več hotel. Deloma zato, ker nisem več hotel tam ležati, deloma pa tudi zato, ker sem čakal na tedanje dekle, da bi prišla k meni, da bi mi rekla … karkoli. Ona takrat tega ni bila sposobna. Nikogar ne krivim za nesrečo, danes jo razumem.

Ko me je oče z avtom pripeljal iz bolnišnice domov, so bili pred stolpnico moji prijatelji, vrstniki, ki so za mojo nesrečo seveda vedeli. Moj oče je najprej iz avta vzel invalidski voziček in potem odprl še vrata na moji strani, me dvignil in posedel v voziček. Ne vem komu je bilo težje. Meni ali njim. Vsi so utihnili, gledali so me, ocenjevali kakšen sem, kaj je z mano. Verjetno me je marsikdo od njih obiskal v bolnišnici, me gledal skozi steklo, ko sem ležal v komi. Tisti mesec, ko sem prišel domov, sem postal zver. Bolelo me je zaradi ljubezni, bolelo me je zaradi glave, bolele so me pete, bolelo me je telo, vse, bil sem razorožen od bolečine. Ampak v meni je ves čas tlela volja do življenja. Velikanske zasluge za okrevanje imata seveda moja starša. Oče je odmikal pohištvo v dnevni sobi, položil na tla blazino in starša sta razmigavala moje noge, moje roke. Oče mi je masiral noge, mama je premnoge noči prebedela ob meni, ko sam zaradi ljubezenskih ali telesnih bolečin nisem mogel spati, me tolažila, z mano jokala, mi masirala noge. Starša sta bila neverjetna in njima gre zahvala.

Spomnim se tudi svoje prve velike zmage. Ko sem bil že nekaj časa doma, sem se zjutraj zbudil, mama in oče sta pila kavo v dnevni sobi, jaz pa sem se odločil, da ne bom nikogar poklical, pač pa šel naravnost k njima v dnevno sobo. Prijel sem se za rob postelje, počasi vstal in nadaljeval. Prvi korak od postelje do vrat, brez pomoči, brez bergel, brez vozička. To je bila zmaga. Prišel sem v dnevno sobo in starša nista mogla verjeti svojim očem. Bili smo nepopisno veseli. Z njima sem popil čaj, oče je odšel v službo in življenje se je nadaljevalo.

Preden sem šel  v rehabilitacijski center Soča sem moral še na kontrolo v Splošno bolnišnico Jesenice. Nisem pustil, da bi mi starša pomagala pri hoji, nisem želel bergel za hojo, ampak sem šel sam. Na kontroli niso mogli verjeli, da hodim v tako kratkem času po taki nesreči. Kmalu po tistem sem odšel v Ljubljano na rehabilitacijo. V Soči mi ni bilo lepo. Takrat sem se razšel tudi s tedanjim dekletom. Morda tudi zaradi tega nisem več želel nazaj v Sočo. Enostavno, prišla je nedelja, ko me je oče pozval, da se moram začeti oblačiti, da grem nazaj v Sočo in sem rekel, da ne grem nazaj. Čutil sem, da mi Soča ne pomaga, da je ne rabim. Če se bom pozdravil, se bom doma. Odgovorni v Soči se niso strinjali z mojo odločitvijo, zato je oče moral podpisati, da ostajam doma na lastno odgovornost. Še danes ne vem zagotovo, ali je to za okrevanje pomenilo nekaj dobrega ali nekaj slabega. Nikoli ne bom vedel, vem pa, da je bil tisti trenutek to prava odločitev.

Po kakih štirih mesecih sem se začel redno sprehajati za Savo, sprva s starši. Začeli smo z raztezanjem in potem sem vsak dan naredil nekaj korakov več, vsak dan sem pretekel več, nato pretekel sto, dvesto metrov. Rehabilitacija je bila dokaj uspešna in moral sem končati še zadnji dan pripravništva. Tako sem po nesreči in rehabilitaciji potreboval še celo leto, da sem zaključil pripravništvo. Sicer sem bil za delo usposobljen, a ga zaradi fizičnih omejitev nisem mogel opravljati. Umiral sem na obroke. Leta 1998 sem naredil napako in svoji takratni delodajalki rekel, če bi lahko delal za novo leto. Delal karkoli, pobiral bi kozarce po mizi, poliral pribor … Bil sem že samostojen, počutil sem se samostojnega. Življenje je bilo v meni, a v sebi sem bil žalosten. Izkušnja dela na Silvestrovo me je postavila na realna tla, mi pokazala kdo v resnici sem, kaj sem in kaj zmorem. Končno sem si moral priznati, da nisem več, kar sem pred nesrečo bil. Spoznal sem prijatelja, pesnika Sašo Ravena. Oba sva se borila z depresijo: on zaradi matere, ki mu je umrla za rakom, jaz zaradi nesreče, ki mi je spremenila življenje. In kot radi rečejo, če slep slepca vodi, oba v jamo padeta. S Sašom sva res delala bedarije, hkrati z alkoholom sva goltala antidepresive, posegla celo po kaki drogi. Nisva se reševala, pač pa ubijala. Po letu najinega druženja sem se sam umaknil, na prijazen način. Rekel se mu, da ima on svoje življenje, jaz pa moram živeti svojega, moram delati na sebi. Potem sem res začutil, da potrebujem samoto. Pojavile so se psihične težave in kmalu zatem so kot posledico nesreče diagnosticirali tudi shizofrenijo. Hospitaliziran sem bil v Begunje. Kasneje sem dojel, da je psihiatrična bolnišnica v Begunjah zgolj hotel za »lene riti«, ki se jim v življenju nič ne da. Točno tako. Ješ, piješ, spiš, požiraš tablete in to je to. Prišel je trenutek, ko sem ugotovil, da tega res ne potrebujem. V meni je bil vedno tek, tek in še enkrat tek. Torej, rešil me bo tek. Tekel sem po Plavžu do Hrušice in nazaj. Začel sem delati na sebi. Kupil sem si prvi računalnik, preko ‘irca’ pa spoznal tudi mati mojega sina, Renato. Ko sva se spoznala, je ravno zaključevala študij agronomije v Mariboru. Zaljubila sva se, ona je študij končala in se zaposlila, nato pa službeno odšla za devet mesecev. Ta čas sem delal samo na sebi in tekel. Renata in Marko, moj sin, moja zlata kepica, kot ga rad kličem, sta bila poleg mojih staršev moja rešitelja.

Team Ponjavić

Tek je moje življenje. O njem bi ti lahko govoril cel dan. Tek je moja rešitev. Ko sem sedel v sobi v Soči, sem zagledal skupino tekačev, ki so, bilo je poznega oktobra, tekli mimo. Sestra mi je povedala, da se pripravljajo na ljubljanski maraton. V tistih časih ni toliko ljudi teklo kot danes, marsikomu so se zdeli tekači takrat malo trčeni. Sam pri sebi sem si takrat misli, da če se bom sestavil, bom tudi sam nekoč oktobra v kratkih hlačah letel skozi Ljubljano.

Prvi ljubljanski maraton je bil leta 2007, zadnji maraton sem odtekel letos. Z maratoni sem končal, ker so se preveč začele kazati posledice možganske kapi, ki sem jo doživel ob nesreči. Hitreje se utrudim, tudi leva polovica telesa se ne odziva tako, kot bi si želel in zavoljo mojega zdravja je bolje, da odneham. Leta 2016 sem končno odšel na magnetno resonanco in izvidi so bili zame velik šok. Cel kup neznanih medicinskih izrazov. Zato sem šel k zdravnici, ki mi je tolmačila diagnozo. V šali je dejala, da imam precej »razcefrano glavo«. Smejal sem se ji in ji povedal za nesrečo. Povedala mi je, da je v moji glavi luknja, del možganovine je odrmrl in v luknji je danes voda. Možgansko kap sem verjetno utrpel med trkom ali tik pred njem. Nikoli ne bomo zares vedeli. Poleg tega so mi pred kratkim v Izoli na pregledu povedali tudi, da sem imel dvojno zlomljeno vretence tik nad hrbtenjačo, kar je bila neverjetna sreča.

Moje življenje je zmaga. Najboljši maraton sem pretekel v manj kot treh urah, kar ne uspe niti promilu ljudi na svetu. Kljub vsem omejitvam po nesreči sem bil fizično in psihično v taki formi, da sem se v trenutkih najboljše pripravljenosti lahko meril z najboljšimi. Z ljudmi, ki so zdravi že vse življenje. Letos, pri 42 letih sem pretekel zadnjo maratonsko bitko.

Življenje je zmaga.

Zapis: Ana Hering, KITAna
Fotografije: Osebni arhiv Maria Ponjavića