Z Daretom sva v prvi vrsti povezana sorodstveno – je namreč moj tast. Je tudi ljubiteljski slikar, pevec v pevskem zboru, neizbirčen gurman, ljubeč mož, oče in dedo. Ko sva se z možem spoznala in kasneje poročila, je kariera New Swing Quarteta mirovala, a fantastični štirje so letos ponovno zavihali rokave, se zaprli v studio in vadili. V opoju stare slave in z nestrpnim pričakovanjem zveste dolgoletne publike so 12. februarja nastopili pred razprodano dvorano hotela Union v okviru zimskega dela Festivala Ljubljana. Na ta način so slovesno proslavili svojih petdeset let delovanja.

Kdo si, kaj si in kaj počneš v življenju?

Ojej…

To vprašanje izgleda enostavno, a v resnici se večkrat že iz njega razvidi v katero smer se bo zapeljal pogovor.

Vseeno moram malo razmisliti. V bistvu sem imel srečo, da sem se rodil mami, ki je bila zelo razgledana, zelo izobražena – oobvladala je več jezikov, denimo francoskega, nemškega, italijanskega. Obvladala je tudi nekaj latinščine, ker je bila farmacevtka. Veliko je vedela in znala, a jaz sem bil njen razvajenček in veliko stvari, ki bi jih lahko, nisem izkoristil. Nisem maral eksaktnih ved, matematika je bila zame kazen božja, da ne govorim o fiziki. A po drugi strani mi je bilo všeč vse, kar je lepo: rad sem kaj narisal, kaj napisal. Spomnim se pisemca, ki sem ga poslal mami v Beograd, kjer je delala, (sam sem v tistem času živel z babico), in tisto pisemce že takrat ni bilo od muh. Imel pa sem tudi srečo, da me je babica, ki je bila druga pomembna ženska figura v mojem življenju, vzgojila zelo lepo, z nežnostjo. Razvil sem se v pravega razvajenčka, kar ni bilo vedno meni v prid. V določenih stvareh nisem vztrajal in mi ni bilo treba. Edina stvar, ki me je v rosnih letih zanimala, je bila literatura. Veliko sem prebral, navduševali so me predvsem viteški in pustolovski romani. No, zdaj malček nakladam, ane?

Skratka, imel sem luštno otroštvo, spočetka sicer nekoliko osamljeno, ker sem bil edinec. Mama si je želela, da bi se dodatno izobraževal, in tako sem poleg šole, kjer sem bil kar uspešen, začel igrati klavir. Z mamo sva se potem preselila v Šentjur pri Celju, na tako imenovano zaostalo Kozjansko, kjer je mama dobila mesto vodje lekarne. Tudi v Šentjurju sem nadaljeval z urami klavirja, že v četrtem ali petem razredu pa smo oblikovali trio iz harmonike, kitare, sam sem igral pa bobne, ker so bili za igranje najlažji. Marjan Razdevšek, poznejši član New Swing Quarteta, je pel. Z otroškimi popevkami smo se prijavili na oddajo Pokaži, kaj znaš, in dobili tudi nagrado, na kar smo bili strašno ponosni. Klavirja takrat nisem maral igrati, in namesto da bi me mama prisilila, da igram naprej in mi prisolila eno okoli ušes, mi je rekla, da potem pa ok, mi ni treba več igrati. Če bi takrat zahtevala več od mene, bi danes znal bistveno več, tako pa,… Pel sem tudi v pevskem zboru,… Iz maminega sinka sem se razvil v predpubertetnega mulca, hotel sem se meriti z ostalimi, zato sem začel trenirati stvari, za katere sem bil totalno nepripravljen. Igral sem nogomet, imel sem zelo vztrajnega profesorja telovadbe, ki nas je vodil skozi naporne treninge in na ta način sem si razvil mišice, pljuča, zrasel. Igral sem nogomet v NK Šentjur, bil vratar, obranil sem res težke napade, a spustil v gol najlažje žoge. Pri nogometu sta bila tudi brata Razdevšek in po tekmi smo ob spremljavi kitare peli razne popevčice, takrat tudi zelo popularno Leskovarjevo Poslednji vlak… Nato smo začeli prepevati nekoliko bolj resno, predvsem smo veliko vadili. No, na gostovanja nas res še niso vabili, a vedno smo pripravili staršem kaj za rojstni dan in jim zapeli. Potem smo prišli do Jugotonove ‘extended play’ Golden Gate Quartet plošče, ki nam je bila strašansko všeč. Odločili smo se, da bomo prepevali njihove skladbe. Sprva nismo vedeli, kaj pojemo. O besedilih res nismo imeli pojma…

Vesela jesen, 1973/74

Gospel in spiritual sta glasbena izraza, ki sta močno vezana na afroameriške korenine, četudi obstaja tudi belski gospel. Zanimivo je, da vaši začetki segajo v čas, ki so ga v ZDA zanamovali ljudje kot so Martin Luther King in brata Kennedy. Zasledila sem, da si celo sam oblikoval prve plakate kvarteta, na katerih so bile tvoje risbe bratov Kennedy in Martin Luther Kinga. Zanima me, kako so to ljudje sprejeli takrat v Jugoslaviji, vodilni sili bloka neuvrščenih? (Tito je sicer obiskal predsednika Kennedyja, tako da ne moremo govoriti o ekstremno hladnih odnosih med državama, pa vseeno). Kako so naši ljudje dojeli to glasbo in te plakate?

Martin Luther King je veljal, podobno kot Che Guevara, za junaka, ki je osvobajal svoj rod, tj. Afroameričane. In, ko je podlegel atentatu, je bila to novica, ki je strašno odjeknila tudi v takratni Jugoslaviji. Učili so nas, da to ni prav… Ko pa je bil storjen še atentat še na John F. Kennedyja, smo sami naredili recital s koncertom. Razdevšek je recitiral beatniško poezijo, mi pa smo peli in koncerti so bili kar dobro sprejeti. Od začetka je bila sicer proti nam naperjena opozicija starejših komunistov, med njimi tudi naš podravnatelj šole, ki nam je dejal, glejte fantje, ne ga sračkat, tole je pa vseeno malce prehudo. V Šentjurju sicer med Cerkvijo in takratno socialistnično oblastjo ni bilo velikih trenj, ker je bil takratni kaplan, kasneje župnik Šentjurja, odlikovan tudi kot narodni heroj. V času občinskih proslav si je predsednik Krajevne skupnosti V Vrhu nad Laškim šel k župniku v cerkev sposodit klopi, spet na kak cerkveni praznik pa si je kaplan sposodil stole od Krajevne skupnosti. Na Štajerskem tako sodelovanje ni bila taka redkost, saj so župniki in kaplani že med drugo svetovno vojno stopili v boj proti okupatorju.

Leta 1972 ste imeli, takrat kot že priznani in dokaj uveljavljeni New Swing Quartet, (Gregorja Bezenška je takrat že zamenjal mladi Oto Pestner, op.p), nastop tudi pred Titom v Beogradu (na Dan mladosti, Tito je takrat praznoval svoj osemdeseti rojstni dan, op.p.). Okoli tega nastopa kroži kar nekaj anekdot?

Res je. S prvimi javnimi nastopi in posnetimi radijskimi oddajami je naša glasba postajala prepoznavna in med publiko kar dobro sprejeta. Sem ter tja smo naredili tudi kakšno neumnost. Spomnim se koncerta pred božičem v Žalcu, kjer smo nastopili na občinski proslavi z direktnim radijskim prenosom. Ljudje so bili silno navdušeni in aplavzu kar ni bilo konca. Oto, ki je bil takrat še novinec, mislim, da je bil star kakih šestnajst let, in mu je navdušenje publike prišlo do živega, je predlagal, da zapojemo še eno božično. Mislim, da smo spontano zapeli Sveto noč. Nekateri ljudje iz prve vrste so protestno odšli, tehnik je ustavil prenos v živo. Sam sem nato vrsto let kasneje izvedel, da je bil takratni urednik Radia Celje za dve leti degradiran na nižji položaj, Oto pa je imel prepoved javnega nastopanja v Savinjski dolini za eno leto. Te informacije je pridobil Drago Medved v Muzeju novejše zgodovine, ko je delal raziskavo za svojo knjigo o New Swing Quartetu. To je bila taka smešna zgodba.

In to je bila edina sankcija, da se jo spomniš?

Da. Čeprav je res, da nas ni odobraval niti mariborski škof Držečnik in nam je nastope v cerkvah prepovedal. Naš prvi menedžer Feri Smola je imel idejo, da bi gostovali po šestdesetih slovenskih cerkvah, škofov zadržek pa je bil, da se v cerkvah sicer lahko daruje, ne sme pa se izvajati pridobitniška dejavnost. Nekateri duhovniki, ki so bili bolj svobodomisleni, so nam nastope kljub temu dovolili. V tem oziru smo imeli sankcije iz ‘obeh smeri’.

Za nastop na Dan mladosti V Beogradu so nas predlagali v Socialistični zvezi na Celjskem. Štiri dni pred samim nastopom smo prispeli v Beograd, kjer so nas nastanili v hotelu Šumadija. Stregli so nas kot kralje, šampanjec je tekel v potokih in tri dni se ni zgodilo nič. Nihče se nas ni ogledal. Četrti dan smo imeli v Ljubljani v okviru praznovanja 25.maja koncert z Vladkom Korošcem in vojaškim orkestrom. V Beogradu so nam zagotovili  letalo do Ljubljane, ki je takoj po koncertu odletelo nazaj v Beograd. Tik preden smo sedli na letalo za Ljubljano, pa smo imeli pa še avdicijo in ko smo odpeli repertoar, nam je režiser prireditve rekel: »Dragi mladeniči, tako pa ne gre. V angleščini pa ne bo šlo. Ste Slovenci in od vas se pričakuje, da zapojete kaj v slovenščini. Saj imate vrsto krasnih popevk.« Ko smo sedeli na letalu nazaj v Beograd in tuhtali o vseh možnostih (od dirigenta Vojaškega orkestra smo si celo sposodili aranžmaje),  je Oto rekel, da slovenskih popevk pa res ne bo pel. Tako sva potem Oto in jaz predelala gospel End of my Journey in sva v naglici ‘sklanfala’ nek slovenski tekst, neko dogodnico za Tita, spremljal pa nas ni Srbski Big band, kot je bilo v načrtu, pač pa jazzovski kvartet Saša Radojčića.

Tako smo za Tita odpeli nesrečno slovenjen gospel, na sprejemu pa je potem Tito pripomnil, kako to, da nismo peli gospel, saj mu je Stane (Dolanc, op.p), povedal, da pojemo to zvrst glasbe. Odvrnili smo mu, da nam protokol ni dovolil izvajati glasbe v angleškem jeziku. Pa je Tito pripomnil: »Uvijek nešto seru.« In potem je predlagal, zapojte pa sedaj. In smo spontano peli in igrali še kake pol ure, dokler niso rekli, naj prenehamo.

Tako smo za Tita odpeli nesrečno slovenjen gospel, na sprejemu pa je potem Tito pripomnil, kako to, da nismo peli gospel, saj mu je Stane (Dolanc, op.p), povedal, da pojemo to zvrst glasbe. Odvrnili smo mu, da nam protokol ni dovolil izvajati glasbe v angleškem jeziku. Pa je Tito pripomnil: »Uvijek nešto seru.« In potem je predlagal, zapojte pa sedaj. In smo spontano peli in igrali še kake pol ure, dokler niso rekli, naj prenehamo.

Po tem nastopu so se vam na široko odprla vrata povsod in o kaki cenzuri ni bilo več ne duha ne sluha?

Nikjer ni bilo več problemov. Ni bilo več reakcij s strani socialistične politike; ta se je sploh v sedemdesetih že močno demokratizirala in tudi zaradi tega ni bilo več sankcij. Naj omenim, da je bil New Swing Quartet tudi prvi bend, ki je naredil božični repertoar pesmi. Hrvaška založba Jugoton je sicer za jugoslovanski trg izdala ploščo z naslovom Sretna nova godina, a v resnici je šlo za nabor božičnih pesmi.

Vaš prvi menedžer, Feri Smola, vas je želel potisniti tudi v pop vode, a ste se mu vztrajno upirali.  Sploh zate vem, da na to obdobje nisi pretirano ponosen, (smeh).  Slovenska popevka, Vesela jesen in vaše skorajda ponaredele melodije To še spijemo pa gremo, Obrtniki – je to njegov vpliv na vas?

Res je, da si je naš menedžer tega želel, še posebej po Otovem preboju na Slovenski popevki, ko je ta zmagal s skladbo Trideset let. A v resnici gre tu za malce drugačno zgodbo. V tem zgodnjem obodbju smo zamenjali precej spremljevalnih glasbenikov in mentorjev, (Jože Kores, Edi Goršič, Hinko Haas, če omenim zgolj nekatere).

Nekaj časa nas je spremljal tudi ansambel Unioni, ki je bil v tistem času relativno znan bend, mi pa smo veljali za novince. Menedžer Smola nas je spravil skupaj in skušal ujeti neko finančno ravnovesje. Veljalo je, da spremljevalni glasbeniki dobijo manjši honorar, mi pa smo pristali na to, da bi imeli enak honorar. Na koncu smo se zaradi finančnih nestrinjanj tudi razšli. Nato se je pojavil nov bend, ki je nastal iz bivših Belih vran, to so bile Črne vrane. Njihov član je bil tudi žal že pokojni Berti Rodošek, ki je ustanovil glasbene festivala Melodije morja in sonca v Portorožu in Veselo jesen v Mariboru. On je tudi avtor naše uspešnice To še spijemo pa gremo.

Črne vrane

Snemanje novoletne oddaje na RTV Slovenija 1969/70
iz leve proti desni: Bor Gostiša, Ditka Haberl, Marjan Petan, Neca Falk, Majda Sepe, Lado Leskovar, Dare Hering; foto: Zmago Zidar

No, ta skladba je nekaj, po čemer vas prepozna laična širša publika v Sloveniji…

(smeh) Ja. Je res. Ampak resnica je tudi, da smo z gospelom preživeli vsako luknjo v Sloveniji. Kar je zame še vedno fascinantno, je dejstvo, da so ljudje, četudi niso razumeli besedil, našo glasbo čutili. In to je ta prvinski vpliv te duhovne glasbe.

Vaš prvi vpliv je bil nedvomno Golden Gate Quartet, s katerimi ste kasneje imeli čast tudi nastopiti. Član Orlandus Wilson vam je menda svetoval, da v svoj gospel vnesite slovenski izraz. To je morda prišlo najbolj do izraza pri vašem sodelovanju z Janetom Webrom (I saw the light, We shall overcome). Del slovenskega izraza je nedvomno že v sami postavitvi kvarteta, kjer je glavni drugi tenor, medtem ko je v ameriških postavitvah praviloma ta vloga zaupana baritonu…

Baritonisti so bili na ameriškem jugu pridigarji in od tod je izhajala taka postavitev. Pripovedovanje svetopisemskih zgodb je bistven del – tako gospela kot spirituala. Mi smo glavno vlogo namenili drugemu tenorju, ki ga izvaja Oto Pestner, ki je bil vedno odličen v poznavanju besedil. Slovenski izraz se kaže predvsem v drugačni harmoniji: ni toliko medklicev, basistova vloga je drugačna, ker ne ‘šarmira’ toliko, kot basist ameriškega gospela. Preprosto povedano, črpa se iz tradicije slovenske večglasne narodne pesmi.

Ko poslušam prvo ploščo, mi gre še vedno na smeh, ker smo angleška besedila peli po principu, kar smo razumeli. Angleščina je bila res polomljena. A voklano je stvar funkcionirala.

Orlandus Wilson je opazil, da dejansko nismo bili Golden Gate Quartet »cover band«. Opazil je, da imamo nek svoj izraz in nam svetoval, naj pri tem ostanemo, saj bomo s tem drugačni. To je bila opazka, ki se jo da razumeti na dva načina: zelo dobronamerno, ali pa preprosto »ziheraško«.

Spiritual in gospel sta glasbena izraza, ki izhajata iz tradicije duhovne glasbe. Predvidevam, da se neka vera pričakuje tudi od izvajalcev take glasbe? Afroameričani jo pojejo v svojih cerkvah, še posebej vsako nedeljo ob bogoslužju,… Vi ste v Slovenijo pripeljali »črnsko duhovno glasbo«, ampak danes je že sama beseda črnci politično zaznamovana in na robu korektnosti, zato se danes raje uporablja druge izraze (temnopolti, Afroameričani). Bi bilo morda bolj smiselno reči, da ste v Slovenijo vpeljali tradicijo barbershopa ali blenda, deloma tudi soula? Zlasti v zadnjih projektih je vaš gospel nekoliko začel uhajati v jazzovske vode, tudi sodelovali ste z, večinoma, jazzovskimi glasbeniki, kar ni čisto značilno za ameriško tradicijo?

Ja, to si dobro zadela. Willy Leiser, eden bolj znanih ambasadorjev jazza iz Švice, nekdanji direktor Jazzovskega festivala v Montreauxu, je nekoč dejal, da naša glasba ni gospel. Da mešamo »jabolka in hruške«. On si je silno želel, da bi ohranili tradicijo izvajanja gospela in spirituala in nam je hotel priskrbeti gospelovskega pianista in ni želel, da nas spremljajo jazzovski glasbeniki.

Ja, za jazz je bolj značilno, da se poudarki instrumentalni, vokali pa so v ozadju, medtem ko je pri gospelu in spiritualu glavni podarek vokalni.

Torej, mi smo tukaj res naredili nek preboj. Imeli smo čast sodelovati z vrhunskimi jazzovskimi glasbeniki in čutili smo, da na tak način lahko svojo glasbo nadgradimo. S tem smo dosegli tudi širšo, predvsem jazzovsko publiko. Vseeno sam menim, da je bila naša glasba bolj blues, morda tudi soul, to dvoje bolj, kot pa sam jazz. A spremljevalni glasbeniki so tu nedvomno pustili svoj pečat, (pianist Blaž Jurjevčič, Ratko Divjak Band, kitarist Primož Grašič). Neko novo svežino so pred kratkim v naš izraz vnesli tudi The Moodswingers, ki so nas spremljali na koncertu v unionski dvorani.

»Stranska veja« New Swing Quarteta je tudi New Swing Singers?

To je čas mojega dela na RTV-ju, kjer sem deloval kot izvršni producent razvedrilnega programa, Dušan Hren pa je bil eden od avtorjev serije Tribute to. Šlo je za serijo več koncertov, posnetih v Galusovi dvorani Cankarjevega doma. Takrat smo bili vsi silno navdušeni nad Singers Unlimited, ki so sicer v svojih skladbah vokale nasnemavali, (štirje pevci so posneli vse), mi pa smo se odločili za razširjeno zasedbo, tako da so se New Swing Quartetu pridružile še Alenka Godec, Simona Vodopivec, Sonja Kos, Marta Zore in Metka Štok. Aranžmaje je napisal maestro Jože Privšek, posneli pa smo kakih pet oddaj. V bistvu je šlo za projektno delo. Nismo mogli ostati New Swing Quartet, ker nismo bili več samo štirje…

V ameriški glasbeni tradiciji bi lahko, saj kvartet pri njih zajema vsaj štiri člane, lahko pa jih je tudi več…

(smeh). Ja, res je. Ampak ime je bilo izbrano tudi zaradi našega navdušenja nad Singers Unlimited.

Orlandus Wilson je opazil, da dejansko nismo bili Golden Gate Quartet »cover band«. Opazil je, da imamo nek svoj izraz in nam svetoval, naj pri tem ostanemo, saj bomo s tem drugačni. To je bila opazka, ki se jo da razumeti na dva načina: zelo dobronamerno, ali pa preprosto »ziheraško«.

New Swing Singers

Ni odveč pripomba, da ste ob vsej prepoznavnosti New Swing Quarteta, (za vami so bile sovjetske turneje, dobro ste bili sprejeti v Jugoslaviji, na evropskih turnejah, ipd.), do leta 1988 delali izključno na amaterski ravni, šele nato ste se podali v vode profesionalnih glasbenikov. Po Feriju Smoli in Dušanu Petanu si sam, kljub temu da si bil redno zaposlen na RTV-ju, prevzel še menedžersko vlogo. Kako ti je to uspevalo?

Sam sem kot producent razvedrilnega programa imel kar nekaj kontaktov, bil sem dober v organizaciji. Zagrebška koncertna poslovalnica nas je tako prvič peljala na prvo sovjetsko turnejo… Po eni strani je bilo precej naporno, a boljši sodniki bi bili moja žena in otroci, saj me ni bilo nikoli doma. Je terjalo svoj davek, tudi pri boleznih… Nisem se preveč pazil in sem marsikaj kompenziral s pivom, hrano, kajenjem,… Največji sovražnik pa je bil zagotovo stres. Zato me je bolezen tudi ujela.

Ko smo šli v profesionalne vode in sem pustil svojo redno službo, je bilo zagotovo slabše za družinsko življenje. Morali smo se boriti za vsak koncert, za vsak »špil«, poleg tega pa nas je potem ujela še vojna za osamosvojitev, mene osebno tudi srčne bolezni,… Ni bilo lahko. V kvartetu me je takrat nadomeščala odlična Alenka Godec.

Svojo petdesetletnico delovanja ste obeležili s koncertom v Unionski dvorani 12. februraja. To je častitljiva starost za slovenski bend. Kaj vas je pravzaprav obdržalo skupaj?

Predvsem smo bili, in ostajamo, v osnovi prijatelji. Gregor Bezenšek in Marjan Razdevšek sta nas sicer zgodaj zapustila, zamenjala sta ju Oto Pestner in Tomaž Kozlevčar, a se mi zdi, da smo danes kljub vsemu ostali v dobrih prijateljskih odnosih.

Naslovna slika: Anže Krže
Ostale fotografije: osebni arhiv Dareta Heringa