Zajtrk je vitalni del dneva nas prepričujejo v TV oglasih za razne probiotične napitke, ki jih za svojo imunost morate spiti navsezgodaj na tešče, ali v tistem drugem oglasu za piškote, ki počasi sproščajo ogljikove hidrate čez cel dopoldan. Kakorkoli, večina TV oglasov nas prepričuje, da jejmo malo, ker itak nihče zjutraj nima več časa za to, da bi se usedel za mizo in v miru pojedel zajtrk. Seveda, pojejte dva mini piškotka in siti boste do kosila ob enih popoldan? I don’t think so. Ker zajtrk kot prehranjevalno družabni dogodek izginja, je v slovenskih šolah in vrtcih že nekaj let zapored v teku projekt, ko slovenski otroci zaužijejo tak pravi tradicionalni slovenski zajtrk. Pobudnica je bila Čebelarska zveza Slovenije, otroci pa so jedli kruh, maslo in med, pili mleko in jedli naša jabolka. Vse kajpak slovensko, lokalno, nam najbližje in zato bolj kakovostno. S tem se strinjam in skušam, če le gre, kupovati naše in lokalno. Ironija je, da je država zraven ponosno kimala, češ ja, je treba vcepit mlajšim rutino, ko pa so potem pobudnike ministre in vladne uslužbence vprašali, kaj normalno pozajtrkujejo, je takratni minister za šolstvo dejal, da sam na žalost res nima časa in popije zgolj kavo in morda kdaj še pomarančni sok, tako, zaradi vitaminov. Aha, propagiramo eno, delamo drugo.

zajtrk v hostlu v Singapurju, vir: Ana Hering

zajtrk v hostlu v Singapurju, vir: Ana Hering

Vem za ljudi, mednje spadata tudi moja mati in moj dragi, ki zjutraj v napol halucinatornem stanju res ne zahtevajo drugega kot lonček črne, omamne kave, ki jim nato počasi prebudi vse čute. Če jim omeniš kruh, bognedaj pa kakšno salamo ali jajčka, se jim kar obrne želodec. Potrebujejo vsaj dve uri, da jim hrana zadiši. Jaz, nasprotno, sem ljubezen do zajtrkov podedovala po očetu. Zjutraj se zbudim lačna in če slučajno malo dremam v postelji, v mislih že odpiram hladilnik in čekiram kaj se skriva v njegovi notranjosti. Ko sva z dragim začela najino partnersko pot, in je prespal pri meni, me je zjutraj na začetku malo butasto gledal, ko sem na svoj pumpernickel mazala avokado ali marmelado, še preden sem spila prvi požirek jutranje kave. On je imel za sabo že kakih deset let življenja v ajdovski pustinji in goriškem zaledju naše Primorske, zato seveda ’’pravi’’, klen gorenjski zajtrk ni prišel v poštev. Primorci namreč navado zajtrka povzemajo po svojih zahodnih sosedih Italijanih: dobra, kvalitetna kavica (najraje kar črna iz kafeterje brez vseh dekadentnih dodatkov – bela, kot je navada pri nas, ko v malodane pollitrski porcelanasti lonček zlijemo skoraj toliko mleka na pljunek turške kave, je zanje preprosto umor kave), zraven pa morda pogrickajo še tri Mulino Bianco piškote ali francoski marmeladni rogljiček. Da bi Italijana ali Goričana zjutraj prepričeval, naj poskusi kakšno hrenovko ali klobaso, je nekaj takega, kot odraslega Avstrijca ali Nemca prepričati naj se odpove kislemu zelju: ni šans. In ko že omenjam slednja naroda, mi Gorenjci premoremo zajtrk, zgledovan po njih: v krajih z višjo nadmorsko lego, kjer nas zbudi sonce in ne kaka depresivna megla, kjer je v jeseni normalen pojav slana, pozimi pa sneg, se zbudiš srečen in…lačen. Ker je treba nasekati drv za zakurit, skidati ves sneg izpred avtomobilov in svoje otroke napraviti v pet slojev oblačil, da se premikajo kot Neili Armstrongi po Luni, trije piškotki, pomočeni v nesladkano kavo res niso opcija. Zato seveda poleg že imenovane bele kave v pollitrskem lončku, sveže skuhane turške (obvezno barcaffe) kave, z veseljem privlečemo na plan ponvico (tudi če ura oznanja zgodnjo petnajst čez šest), in na njej obvezno na putrčku (najboljši je tisti od Zelenih dolin) spečemo dva jajčka na oko, ali skuhamo hrenovko, ali pa pač nimamo dneva za ponvice in preprosto bogato obložimo kruh s kakšno salamo, sirčkom, maslom, medom,… ja, tako gre to pri nas. Ponosno izjavljam, da sta od mame čut za zgodnje jutranjo lakoto podedovala oba otroka, zato so jutra kar pestra, rutina pa praviloma vedno enaka. Dragi se ves zaspan in krmežljav za prvih pet minut zapre v kopalnico, kjer sumim, da še malo drema na WC-ju. Malo deklico privežemo v stolček, in ko zagleda, da leto in pol starejši brat že gricka svoj kruh s sirčkom, sama dobi napad lakote in preden špricajo solze na vse strani, ji v njene sedemmesečne rokice z nadsvetlobno hitrostjo potisnemo kak maslen piškot. Ko otroka nekaj sekund grizljata jutranje dobrote, je čas moje jutranje meditacije, ko skuham črno kavo in iz opekača kruha potegnem prvi opečenec. Ko se nam pridruži dragi z veseljem pričnemo z mazanjem kruha, mljaskanjem in jutranjim pogovorom, kjer na grobo sestavimo bojni plan za dan pred nami, in gremo nato vsak svojo pot.

stojnica hrane zvečer v Penangu, vir: Ana Hering

stojnica hrane zvečer v Penangu, vir: Ana Hering

Na potovanjih sem zajtrk doživljala drugače. Tam ni domače džezve in bolj kot si na Orientu, večja presenečenja so tudi zajtrki. Ker imam navado ostati v poceni hostelih, ponavadi zajtrk ni vključen v ceno, če pa je, je pa kaj dolgočasnega, kot na primer najbolj poceni toast iz najbližjega supermarketa, najbolj poceni margarina in zelo sladka marmelada. Zato se večinoma odpravim ven in najdem kakšno presenečenje. Moj najljubši zajtrk v JV Aziji sta zato Sarawak laksa (seveda morate biti v Sarawaku) in nasi lemak. Ni zanemarljivo dejstvo, da sta oba zajtrka iz Malezije: v tej državi živi toliko različnih ljudstev: od Indijcev, Kitajcev, Malajcev, vrste lokalnih  plemen, Peranakančanov,…da je na vsakem koraku moč najti nekaj novega.  Laksa je tip juhice, doma iz Malezije, s skupnimi močmi pa so jo ustvarili Malajci, ki so se poročali s priseljenimi Kitajci, oziroma Peranakančani. Peranakan ali Baba Nyonya kulinarika je stapljanje kulinarik domačih Malajcev in priseljenih Kitajcev, ki so se naselili predvsem v Penangu (Georgetownu), Melaki, v drugih delih Malezije, pa tudi v Indoneziji in Singapurju. Kitajske jedi so obogatili s svežimi, aromatičnimi zelišči in drugačnimi tehnikami priprave.  Oplemenitili so jih s kokosovim mlekom, korenikami sveže kurkume (kunyit), galangala, cvetovi ingverja, listi pandana in lakse, s tamarindom, belačanom in limonino travo. Rezultat je slasten.

Sarawak laksa, vir: Ana Hering

Sarawak laksa, vir: Ana Hering

Obstaja več variacij peranakanške kuhinje: na severu Malezije, okoli Penanga, ki leži južno od tajske meje, zato tudi hrana dobi pridih tajske hrane: značilna je uporaba tamarinda in kislih, svežih okusov. Znana laksa iz Penanga je zato obogatena z začimbno mešanico asam laksa. Nyonya kuhinja iz Singapurja in Melake ima bolj indonezijske vplive, kot je zelo radodarna uporaba kokosovega mleka, kar rezultira tudi v njihovi laksi lemaku. V Sarawaku se laksa obvezno je za zajtrk. Najboljša je v Kuchingu, poleg glavne avtobusne postaje. Priti morate med sedmo in deseto zjutraj, kasneje je namreč ne strežejo več. Gre za skupino več stojnic pod eno streho, (vreme zna biti v času monsuna muhasto, kar pomeni da dvakrat na dan pričakujete močne deževne nalive), ki jih povezuje osrednji prostor z neuglednimi plastičnimi rdečimi mizami in takisto plastičnimi stoli. Za približno slab evro boste pri Chong Choonu dobili omamno skledico saravaške lakse, ki združuje okusno kislo pekočo juho, narejeno s pasto iz čilijev, česna, šalotke, arašidov, galangala, voščenih oreščkov (candlenuts) in limonine trave, v tej juhi pa se bohotijo nudlčki (bee hoon), sveži kalčki, trakci jajčne omlete, trakci pečenega piščanca, sveži rakci, vse pa potresejo s kitajskim peteršiljčkom aka svežim koriandrom. Osnova juhe je tudi sambal belachan (v bistvu gre za posušeno pasto iz fermentiranih rakcev, ki jo je treba obvezno prepražiti, preden jo stresemo v juho), za zadnjo perfekcijo okusa pa poskrbite tako, da na juho stisnete polovico kalamansi limete. Na tem mestu bi lahko dodala še recept, kako sestaviti juho pri vas doma, a je nekoliko odveč, saj v vašem hladilniku skoraj zagotovo ni ne belačana in ne sarawak laksa paste (čeprav bi slednjo lahko zmiksali v multipraktiku, a spet – verjetno nimate svežega galangala). S temi juhicami je problem: vedno so najboljše v njihovem domačem okolju, zato jih je trba jesti tam: navsezadnje, tudi govejo juho najbolje skuha vaša mama.

posušeni inčuni - ikan bilis, osnva malajske kuhinje, Vir: Ana Hering

posušeni inčuni – ikan bilis, osnova malajske kuhinje, Vir: Ana Hering

sveža korenika kurkume, kunyit, vir: Ana Hering

sveža korenika kurkume, malajsko kunyit, vir: Ana Hering

Sedaj pa še nekaj besed o nasi lemaku. Nasi lemak v prevodu pomeni oljnat riž in je priročen zajtrk, saj ga, zavitega v bananinem listu, prodajajo povsod, kjer strežejo zajtrke. Je zelo hranilen in res posebnega okusa, še zlasti če zraven naročite drugo specialiteto jutra, to je teh tarik ali ’povlečen čaj’, (gre za pravi črni čaj, obogaten z kondenziranim sladkim mlekom, ki ga malajski mojstri vešče z višine enega metra prelivajo iz enega kozarca v drugega in ga nato polnega pene, še vročega in dišečega postavijo pred vas). Nasi lemak torej sestoji iz riža, skuhanega v kokosovem mleku s pandanovimi listi, ki se mu dodajo posušeni inčuni (ikan bilis), surovi arašidi, trdo kuhano jajce, sveža narezana kumara, čilijeva pasta in govedina ali piščanec, kuhana v karijevi omaki. Ni odveč pripomniti, da je zajtrk močno kaloričen in greste lahko po njem mirne volje preganjati orangutane ali krokodile na kak foto safari v porečje reke Kinabatangan.

Nasi lemak pred odprtjem, vir: Ana Hering

Nasi lemak pred odprtjem, vir: Ana Hering

nasi lemak, vir: Wikipedia

nasi lemak, vir: Wikipedia

Tak kot je temperament zajtrka, je tudi temperament države. V Maleziji bo tako skladno z vremenom: vedno nekaj vročega, pekočega, polnega sladko slanih okusov, a vseeno narejeno z lokalnimi in svežimi sestavinami, ki so v izobilju. Prav je, da se tradicije ohranjajo in zato se bi lahko tudi sami vrnili h koreninam in si za zajtrk postregli s tistim, ki je naše, lokalno in najboljše: v deželi, kjer se cedita med in mleko si v mrzlem jesenskem jutru na dišeč črn kruh namažimo domač putr in med in si v šalco nalijemo toplega mleka s sončne strani Alp. Pa dobro jutro.