dr. Borut Stražišar je predavatelj in praktik na različnih pravnih področjih. Je tudi nekonvencionalni mož in oče z otroškim raziskovalnim duhom. Pa tudi večni študent in sledilec novih tehnologij. V tem mandatu je občinski svetnik na listi DESUS. 
Njegovo videnje problematike Mala Mežakla se nekoliko razlikuje od ostalih, a prepričljivo ponudi utemeljen pogled iz drugačnega zornega kota.

Kakšen je vaš pogled na problematiko odpadkov?

Večina Slovencev misli, da so odpadki velik posel in se z njimi lahko ustvarja velik dobiček. To drži, če imaš dovolj veliko količino odpadkov. Problem vseh javnih služb v Sloveniji, in tu smo z velikimi državami EU žal neprimerljivi, je nezadostna ekonomija obsega, kar pomeni, da se posluje z izgubo. Problem je tudi v tem, da država ne razmišlja pravilno. Meni namreč, da bodo s privatizacijo določene javne službe začele ustvarjati dobičke.
Vzemimo primer sežigalnice odpadkov. Potrebujem dovolj veliko količino odpadkov, ki so obenem moja surovina. Z njihovim prevzemom pa tudi nekaj zaslužim. Obenem moram proizvesti v takem obratu dovolj toplote, ki jo moram nato tudi uspešno prodati. Vsi členi v verigi morajo biti trdni. Če ne, to pomeni, da zaslužek ne bo dovolj velik. Privatno podjetje se bo prilagodilo v prvi vrsti tako, da bo nižalo stroške dela. Vsi imamo utopična pričakovanja, da bodo privatna podjetja iz lastnega žepa in iz simpatij do lokalne skupnosti nekaj financirala. Ampak njihov primarni cilj je vedno in v prvi vrsti dobiček.
Odpadki v Sloveniji porajajo več vprašanj: ali jih ustvarimo zadosti, da lahko ustvarijo profit. Če je odgovor ne, potem moramo nalogo ravnanja z njimi predati javni službi, katere naloga  je, da dejavnost izvaja, ker jo mora izvajati, in ne zato ker je primarni cilj dobiček. Ker se taka dejavnost morda stroškovno ne pokriva v celoti, ali celo ustvarja izgubo, je treba razliko kompenzirati na drugačne načine: morda z davki, z drugimi prihodki, okoljevarstvenimi dajatvami, ipd.

Spregovoriva konkretno o Mali Mežakli in deponiji. Se strinjate z mnenjem občine, da je problem kopičenja lahke frakcije na Mali Mežakli problem na ravni države in ne več samo lokalni problem?

Primarno to je občinski problem, saj je občina razpisala koncesijo. Najprej mora občina rešiti koncesijsko razmerje in ugotoviti, kaj lahko iz tega še ‘iztrži’. Občinski problem je tudi zato, ker občina oz. skupnost občin ni dovolj pritisnila na državo in slednji pojasnila, da mora tako velik problem rešiti prav država sama. Skupnost občin je tista, ki mora na državni ravni predlagati koncepte, saj ima vsaka lokalna skupnost drugačne probleme in izzive. Problem z odpadki bi bilo potrebno enotno in celovito urediti na ravni države. Minister Leben (vmes je odstopil, op.p.) je to sicer zaznal in se lotil tudi novega zakona o odpadkih.
Če gledamo širše je problem Male Mežakle tudi problem neurejene državne politike ravnanja z odpadki. Naj dodam še nekaj o zažiganju odpadkov. Lahko se odločimo za eno sežigalnico, ki bi bila specializirana zgolj za ravnanje z odpadki ali pa se dejavnost porazdeli regijsko, kar se sedaj že dogaja. Sedaj npr. sežigajo nekaj odpadkov v Anhovem, nekaj v cementarni v Trbovljah …A treba se je zavedati, da je sežig odpadkov v teh podjetjih zgolj njihova dopolnilna dejavnost, kar pomeni, da nikoli ne bodo izpolnjevali najvišjih okoljevarstvenih standardov, zagotavljali bodo zgolj minimalne. Njihova primarna dejavnost namreč ni sežiganje odpadkov, temveč druga proizvodnja.

Lahko torej sklepava, da bi bilo podobno, če bi se odpadki sežigali v jeseniškem Acroniju?

Natanko tako. Podjetje pač na to gleda kot na dodatno surovino in dodaten vir zaslužka.
Sam zagovarjam koncept, da v primeru opravljanja tveganih dejavnosti, ki lahko vplivajo na okolje, ustanovimo specializirane organizacije, ki se ukvarjajo izključno in samo s tem. Gre za organizacije, ki so podvržene strogemu nadzoru in katerim lahko narekujemo, kako bodo delovale.

Kot država ne poznamo ‘sivine’ in imamo zato na zakonodajnem področju velike probleme. Državni uradniki med ničlo in 15 000 ne prepoznajo ničesar. Digitalna družba. Lučka gori ali pa ne. Vmesnih stopenj pač ni.

Mala Mežakla, 10.7.2017

Kot država ne poznamo ‘sivine’ in imamo zato na zakonodajnem področju velike probleme. Državni uradniki med ničlo in 15 000 ne prepoznajo ničesar. Digitalna družba. Lučka gori ali pa ne. Vmesnih stopenj pač ni.

Se torej strinjate z vizijo ministra Lebna, da v Sloveniji potrebujemo eno, največ dve neprofitni sežigalnici odpadkov?

Seveda, s tem, da ti bi ti objekti dobro izpolnjevali svojo primarno dejavnost. Če bi tak objekt  deloval s primanjkljajem, bi izgubo, kot že rečeno, nadomestili z npr. okoljevarstvenimi dajatvami. Če je naš cilj seveda, da živimo v zdravem okolju. Sam bi šel v tej viziji še korak dlje: vse organizacije, ki se v Sloveniji z odpadki in njihovo predelavo ukvarjajo, bi morale biti del tega enotnega podjetja.

Potem ste za to, da se dejavnosti na področju ravnanja z odpadki preprosto podržavi?

Res je.

To je bil načrt ministra Lebna. Vendar je takoj naletel na pomisleke GZS, manjših podjetij … Kar pomeni, da interesna sfera obstaja, oz. da dobiček v tem je. Kar je kontradiktorno vaši uvodni trditvi, da je slovenski trg odpadkov premajhen, da bi ustvarjal dobiček?

Pri odpadkih gre za specifiko. Del odpadkov je profitabilen. Ampak vse ostalo je neprofitabilno, trenutno tudi lahka frakcija.

Lahke frakcije tuje države ne uvažajo več. Očitno se bomo s tem problemom morali spoprijeti sami.

Točno tako. In zakaj bi privatnim podjetjem pustili še tisti majhen profitabilni del in posledično v javnem sektorju naredili še večjo izgubo?
Če podam primerjavo z zdravstvom. Spomnimo se samo politike Združenega kraljestva pod Margaret Thatcher. Sama je privatno zdravstvo dajala za zgled profitabilnosti, medtem ko je javno delalo izgube. A v javnem zdravstvu so ostali ‘najdražji’ pacienti – pacienti z najdražjimi zdravili, kronično bolni, težje oskrbljivi. Če je prej celovit državni zdravstveni sistem s proftinim delom vsaj delno nadomeščal izgube, jih sedaj ni zmogel več. Ob tem je treba vedeti tudi, da privatno zdravstvo ‘najdražjih’/najbolj zahtevnih pacientov ni želelo vzeti v svojo oskrbo. Ti so ostali na plečih države.
Za odpadke trdim podobno. Če obstaja profitabilen del, naj ostane znotraj javnega podjetja in na način naj se deloma kompenzira izguba, ki bi nastajala na ravni celotne dejavnosti.

Eden od predlaganih ukrepov Lebna je bil, da se bo toleranca embalažnine za podjetja na letni ravni iz sedaj dovoljenih 15 000 kg spustila na 0 kg.

Kot država ne poznamo ‘sivine’ in imamo zato na zakonodajnem področju velike probleme. Državni uradniki med ničlo in 15 000 ne prepoznajo ničesar. Digitalna družba. Lučka gori ali pa ne. Vmesnih stopenj pač ni.
Tu bi rad izpostavil še nekaj: razvoj na področju obdelave odpadkov v Sloveniji je ničeln, kljub temu, da imamo študij varstva okolja. Nimamo novih tehnologij, ne prepoznamo inovacij, kako bi odpadke koristno uporabili. Če povem praktičen primer: Indiji se je uspelo v petih letih očistiti vseh plastičnih vrečk, ker so razvili tehnologijo izdelave asfalta iz le teh. Gre za plastični konglomerat, katerega življenjska doba je 75 let. V Indiji so s plastičnim konglomeratom pokrili že 75 000 km cest. Tudi odpadke se s sodobno tehnologijo da ponovno uporabiti.

Pred Ekogorjem na Mali Mežakli, 13.12.2018

Načeloma se z vami povsem strinjam. Ne želim biti pesimistka, a glede na to, kako se v Sloveniji odvija povezovanje na ravni gospodarstvo/znanost/politika …se mi zdi to v danem trenutku znanstvena fantastika.
Nedolgo nazaj sem bila v Italiji, tam so manjše nosilne plastične vrečke za sadje in zelenjavo nadomestile škrobnate, ki so okolju bolj prijazne. Vaš komentar?

Glede ravnanja z odpadki bi se sam oddaljil od koncepta, ki ga zagovarjajo mediteranske države in morda za vzgled vzel raje skandinavski model. Tam k problemu pristopijo zdravorazumsko. Pristopijo k regionalnim fakultetam, šolam in jim kot nalogo zastavijo problem. Stroka tako rešuje težave politike, korist imata pa obe. Problem slovenske znanosti danes je prav nezmožnost pridobivanja referenc, ker je tovrstnih sodelovanj občutno premalo. V Sloveniji potenciala stroke, žal, ne znamo ustrezno izkoristiti. Zato pri nas velja ta birokratski pristop – ali je ničla ali pa enka.

Pri Lebnovem predlogu za zmanjšanje odpadne embalaže za podjetja na 0 kg, je ta ‘birokratski pristop’ pomislek mnogih. To bo katastrofalno vplivalo na male proizvajalce, ki bodo administrativno in finančno precej bolj obremenjeni.

Naloga politike bi morala biti postopno reševanje problemov: morala bi si zadati nek akcijski plan, začrtati neke mejnike, da ljudje vidijo, da se je do danih mejnikov nekaj tudi dejansko naredilo. Na tak način bi ljudje začeli politiki zaupati. Čez noč se ničesar ne da spremeniti.

Saj se povsem strinjam z vami, a tu sama pomislim na še en velik (slovenski) problem in ta je  da se ne znamo pogovarjati, da v mnenjih ne znamo biti inkluzivni in da nismo zmožni uspešne konstruktivne presoje.

Spet se bom vrnil na model skandinavskih držav. Kot ste sami ugotovili, imamo pri nas več segmentov: nezadovoljno ljudstvo, neuporabljeno stroko in politike, katerih cilj je obdržati se na položajih. Manjkajo pa nam ‘vezivo’, ga Skandinavija uporablja. Pri nas politiki bodisi ne znajo, bodisi nočejo aktivirati (tega še nisem uspel razvozlati) civilne družbe in akademske sfere. Zgolj pojavijo se z nekimi rešitvami in jih poskušajo vsiliti državljanom. Niso odprti za predloge in zato izdelujejo ‘politične’ projekte, za katere upajo, da jih bodo obdržali na oblasti. Ne izdelujejo pa projektov, ki bi bili v interesu večine.
Morda bi imel tu povsem praktičen predlog: uradnike na državnih položajih bi morali izobraževati v projektnem vodenja. Ti bi morali biti povezovalci in vodje v smislu, da iz stroke in javnosti dobimo kar največ in to ustrezno vključimo v projekte.

Zadnje čase se zopet govori o smradu, ki prihaja iz Male Mežakle. Zasledila sem, da je podjetje Snaga pred leti na ljubljanskem Barju odredilo meritve smradu. Smrad v slovenski zakonodaji ni opredeljen. Civilne iniciative v Sloveniji, ki se bojujejo s podobnimi problemi, tudi smradom, se sklicujejo na 72.člen Ustave, ki govori o zagotavljanju zdravega okolja.  Kako gledate na to zadevo, glede na to da ste sami pravnik?

Smrad kot kategorija varstva okolja je problematičen, ker je nemerljiv. V stvarnem pravu zato govorimo o emisijah in imisijah. Emisije se da meriti, imisije pa lahko samo zaznavamo. Okoljsko pravo se ukvarja z emisijami, torej s tistim, kar je merljivo.
To problematiko bi lažje navezali na sosedsko pravo, ki pa smo ga v Sloveniji zanemarili. Sosedsko pravo se ukvarja z imisijami, torej nemerljivim delom (zaznavami nemerljivih izpustov). Če podam plastičen primer: sam težko izmerim smrad, če ima moj sosed prašiče. Lahko pa grem na sodišče in soseda tožim zaradi prekomernih imisij – ker mi smrad, ki prihaja iz njegovega hleva, onemogoča nemoteno uporabo moje nepremičnine. V takem primeru bo sodišče naredilo zelo banalno zadevo: opravilo bo ogled na terenu. To pomeni, da bo sodišče, vključno s porotniki, šlo v mojo hišo. Vsak član sodniškega ogleda bo prišel do popolnoma subjektivne ocene, ali jim smrdi ali ne. Če je sodnik odraščal na kmetiji, bo rekel, da so hlevski vonji običajni, in primer bi verjetno padel. Če je sodnik človek iz urbanega okolja, lahko tožnik na sodišču zmaga.

Krajani Spodnjega Plavža se ne morejo sklicevati na 72.člen ustave, pač pa na drugo ustavno pravico, 67. člen, ki govori o lastnini. Ta je kršena na način, da lastnine ne morem nemoteno uporabljati. Na primeru to lahko pomeni, da poleti ne morem imeti odprtih oken, ker mi drugače v hiši smrdi. Pri konkretnem primeru smradu iz Male Mežakle je potem potrebno ugotoviti še, od kod smrad dejansko prihaja. Vendar ponovno, tožba bi bila lahko uspešna samo na podlagi sosedskega prava, nikakor pa na podlagi okoljevarstvenega.

Krajani Spodnjega Plavža se ne morejo sklicevati na 72.člen ustave, pač pa na drugo ustavno pravico, 67. člen, ki govori o lastnini. Ta je kršena na način, da lastnine ne morem nemoteno uporabljati. Na primeru to lahko pomeni, da poleti ne morem imeti odprtih oken, ker mi drugače v hiši smrdi. Pri konkretnem primeru smradu iz Male Mežakle je potem potrebno ugotoviti še, od kod smrad dejansko prihaja. Vendar ponovno, tožba bi bila lahko uspešna samo na podlagi sosedskega prava, nikakor pa na podlagi okoljevarstvenega.

Kaj pa civilne iniciative, ki se nanašajo na 72.člen Ustave?

Pravica do zdravega okolja – vsekakor, a smrad sam po sebi … Kot sem ponazoril z zgornjim primerom, smrad lahko povzročajo sosedovi prašiči. Nihče še ni umrl zaradi hlevskih vonjav.

Torej imajo krajani Spodnjega Plavža, ki jih moti smrad iz Male Mežakle, na voljo pravno pot ali ne?

Imajo. Ne morejo se sklicevati na 72.člen Ustave, pač pa na drugo ustavno pravico, 67. člen, ki govori o lastnini. Ta je kršena na način, da lastnine ne morem nemoteno uporabljati. Na primeru to lahko pomeni, da poleti ne morem imeti odprtih oken, ker mi drugače v hiši smrdi. Pri konkretnem primeru smradu iz Male Mežakle je potem potrebno ugotoviti še, od kod smrad dejansko prihaja. Vendar ponovno, tožba bi bila lahko uspešna samo na podlagi sosedskega prava, nikakor pa na podlagi okoljevarstvenega.
Ljudje imamo v inšpekcije precej nezaupanja. Mislimo si, aha, ko pridejo inšpektorji, da ti zaradi povezav z lobiji, morda koruptivnih elementov, priredijo rezultate po svoje. Ne zaupamo merilni tehnologiji ipd. Danes so merilne naprave relativno poceni. Zakaj ne bi v dobi informacijske tehnologije, ko so naprave postale bolj dostopne, vsak državljan imel možen dostop pregleda teh merilnih naprav na spletu – 24 ur na dan, 7 dni na teden. Lahko bi pogledali meritve za en mesec nazaj ipd. Uradne merilne naprave bi bile zapečatene, dostop do podatkov pa možen kadarkoli. Na tak način bi podjetje, ki se z okoljsko dejavnostjo ukvarja, delalo bistveno bolj transparentno, saj bi vedeli, da so pod stalnim nadzorom.

Če si dovolim biti malce zlobna. Komu je potemtakem v interesu, da se takih merilnih naprav ne uredi?

Verjetno je to v interesu tako politike, kot tudi podjetij. Podjetja prelagajo odgovornost na politiko, saj trdijo, da je politika tista, ki odpadke ustvarja, saj jih ni zmožna zajeziti, medtem ko sama sebe dojemajo kot tista, ki problem z odpadki rešujejo. Politika na drugi strani ima slabo vest in ker nima neomejenih sredstev. Ker pridobivanja dodatnih sredstev ne zna zagovarjati, naredi nekaj ‘napol’. In tu se vrneva na moje izhodišče: odgovornost za ravnanje z odpadki ne sme biti v rokah privatnih podjetij. Vprašanje odgovornosti je predvsem politično, zato morajo na tem področju delovati državna/javna podjetja.

Hvala za vaš čas.

Tekst: Ana Hering, KITana
Naslovna fotografija: Ana Hering
Fotografiji Male Mežakle: Simona Demšar

Marec 2019 ©