(Ubijalec, I, Ionesco, Eugene, 1912-1994)

 “Everything failed to subdue me. Soon everything seemed dull: another sunrise, the lives of heroes, falling in love, war, the discoveries people made about each other. The only thing that didn’t bore me, obviously enough, was how much money Tim Price made, and yet in its obviousness it did. There wasn’t a clear, identifiable emotion within me, except for greed and, possibly, total disgust. I had all the characteristics of a human being – flesh, blood, skin, hair – but my depersonalization was so intense, had gone so deep, that the normal ability to feel compassion had been eradicated, the victim of a slow, purposeful erasure. I was simply imitating reality, a rough resemblance of a human being, with only a dim corner of my mind functioning. Something horrible was happening and yet I couldn’t figure out why – I couldn’t put my finger on it.” 
(American Psycho, Bret Easton Ellis, 1964-)

Uradniki so silno vzgojeni, vendar enostransko; v svojem oddelku bo uradnik razumel zaporedje misli iz ene same besede; če pa gre za stvar drugega oddelka, ki mu jo na dolgo pojasnujejo, bo nemara vljudno kimal, razumel pa ne bo niti besede.

(Grad, Franz Kafka, 1883-1924)

Najprej, ja res je, oglašam se po dolgih 7 mesecih. Vmes se je zgodilo veliko: zaključila porodniška, se ponovno samozaposlila, končno postala profesorica filozofije in se vselila v prostorno coworking pisarno, kjer v dopoldanskem času delava skupaj z dragim, z Ervinom in vsemi ostalimi, ki so jim naša vrata pisarne vedno odprta.

Danes se je zgodilo še nekaj drugega. D-day, Donald day, yeah! Amerika je po dolgem času izbirala med dvema slabima alternativama, a se je načeloma dajala prednost Clintonovi, ki se ji je pripisovalo več političnih izkušenj in večjo kredibilnost. Novi predsednik pa je Trump, ki je presenetljivo ugnal nepriljubljeno Clintonovo. Amerika še ni pripravljena na prvo predsednico, Trump se vede, kot da je vedno vedel da bo zmagal, zato je, med drugim,  zmetal (zanj verjetno drobiževski znesek), 3.7 milijona dolarjev v rdeče redneckovske kape, ki obljubljajo s sloganom, da bo Ameriko naredil zopet veliko. Nekateri ljudje so jezni, depresivni, spletna stran Immigration Canada je počepnila, Dow Jones je padel na rit, … Nekateri so depresivi in jezni celo pri nas, ampak,… na koncu je to to. Še en politik, ki nas bo zabaval (vsaj) naslednja štiri leta, če ne še dalj. Temu klovnu bodo zaupali kode jedrskega programa in če mu kaj ne bo prav,… who knows?

3beaae32f011030e1e6e71262997889d

https://www.pinterest.com/saltnlime7/mc-escher/

Nekateri so jezni in depresivni tudi pri nas. A mislim, da je tokrat za spremembo prav, da bi se zazrli vase, v lastno državo in se vprašali, koliko Trumpov resnično sedi na pomembnih državnih stolčkih? Ljudi, ki jih primarno zanima lastni dobiček in nimajo obraza, da bi to vsaj javno priznali, kot stori Trump, ampak se izmikajo z nespretno retoriko, medtem ko jim zatekajo lastni bančni računi ali računi njihovih podjetij.

Slovenska politika rada poudarja, da imamo bitke, ki jih bijemo samo mi. A če bi se ozrli čez planke, bi videli, da temu ni tako. Ideološki boji med ‘ta rdečimi’ in ‘belimi’ so potekali bolj kot ne povsod po Evropi. Naše stranke niso pripravljene na pobot; nekaj sicer uspeva Pahorju, ideološko je tu največ naredila slovenska Antigona, Spomenka Hribar,… ampak rane se še vedno odpirajo. Rane v srcih in rane v zemlji. Teharje, Huda Jama, primoske fojbe, bolj kot ne kolateralne žrtve za začetek nekega boljšega jutri. Tudi našo x generacijo je to prizadelo, in kot kaže bo to zadevalo tudi generacijo y.

A prav slednji smo morda zamišljeni in zatopljeni v lasten svet, ki se rapidno preoblikuje. Večina nas je samozaposlenih in se od marsikaterega pohlepnega slovenskega Trumpa razlikujemo že po tem, da smo ponosni, da nam uspe preživeti mesec z lastnimi plačami, ki zagotovijo najnujnejše. Seveda imamo višje cilje, a do njih ne pridemo zlahka. Velikokrat tako trčimo s starim ali pretirano birokratsko naravnanim svetom državnih uradnikov na vseh ravneh, ki so navajeni plačanih sestankov, mastnih sejnin in puhlih govoric. Nam pa gre za akcijo, za to da bi morda res premaknili sprva kamenčke, potem pa začeli valiti skale.

franz-kafkas-its-a-wonderful-life

dostopno na:http://www.openculture.com/2014/02/franz-kafkas-its-a-wonderful-life.html

Trenutno delam na projektu coworking Plavž na Jesenicah, ki se z nekaterimi, bolj gospodarskimi in manj političnimi temami, tudi zares ukvarja. Rešujemo konkreten primer. Na Jesenicah so dobra podjetja, ki imajo velike potenciale in apetite po mladih, specifično izobraženih, ki bi pokazali nekaj motivacije in se pri njih zaposlili. Na drugi strani imamo mlade, ki svet teh podjetij, ali vsaj nekaterih od njih, vidijo kot nekaj, kar so počeli njihovi očetje in dedki in stagnirali,… zato ti mladi želijo pobeg v najmanj Belo Ljubljano, če ne dalj. Občina je z nekaj izjemami, ki se resnično trudijo kaj spremeniti, velik okoren aparat, ki deluje ali ne. Tisti, ki želijo delati in so nemalokrat zato hiperaktivno nastrojeni, vsak obisk na uradih doživljajo kot obisk Kafkovsega Gradu, kar zna biti res srhljiva izkušnja. V vsej tej godlji se lahko prepozna manko, ki je v pomanjkanju pravilne in ustrezne komunikacije. Saj veste, raje se smehljamo in mlahavo stiskamo roke drug drugemu, kot da bi rekli bobu bob.

V upanju, da bo jutri bolje.