Saj veste: eno izmed pravih nedeljskih kosil: praznično pogrnjena miza s Palominimi papirnatimi servietami, ki si ga je fotr prišparal za naslednjič, ker ga ni uporabil, potem pa: goveja juha z domačimi nudeljčki, tenstan krompir, pohan piščanec (ker se je pri nas doma govedina iz juhe prišparala za ponedeljkov jesihflajš), solata in čokoladni puding s stepeno smetano (bognedaj rastlinsko). Zraven je bil pri nas doma obvezen še radio Triglav, z nekdaj precej bolj pogostimi čestitkami in željami za obletnice in rojstne dneve, (danes pač pošljemo sms ali mail), kjer smo na kosilo tudi trikrat slišali Mati Simone Weiss in še petkrat duet Naceta Junkarja in Helene Blagne, in ob pol enih še osmrtnice, kjer je umrla Marija Klinar, po domače Ašenbeherjeva iz Zgornih Gorij… Spominjam se moje stare mame in fotra, kako sta cuzala mozgove kosti iz juhe, se spraševala če sta mogoče poznala Ašenbeherjevo iz Gorij, kako sva se z bratom cufala za zadnje piščančje bedro, kako je mami na koncu kosila primaknila skledo z radičem k sebi in pojedla zadnje liste, teta pa potem po celem kosilu v preostali kis pomakala kruh. Takrat višek eksotike je bil, če je naša mati v tenstan krompir k praženi čebuli dodala še ščepec curyja (pač kari od Droge, saj veste, rumena začimba, ki ji da barvo kurkuma in malokdo ve, da je to v resnici drugod po svetu, ime za začimbno mešanico nasploh, v kateri je vsaj deset različnih mletih začimb – a o tem kdaj drugič).

Danes, ko so se dnevi Jugoslavije in socializma nepreklicno končali, Slovenci ne hodimo več v najbližji avstrijski kop po pomaranče, banane, kilo kofeta in Jolly barvice. Tega imamo na pretek na domačem pragu. Vstopamo v obdobje nečesa, kar imanujem kulinarična puberteta: navdušuje nas vse kar je novega, nam neznanega in ima vsaj rahli pridih eksotičnega. Vsi si želimo kuhati več in neznano, a…ne znamo. Vsaka sosedova Francka, ki ima sladek glas, dobro zgleda in je odkrila Barillo Regionale ali enkrat v Londonskem Bordersu videla Larousse gastronomique od blizu, postane prava uspešnica komercialne TV, (in ne, ne mislim na Novakova, tadva sta mi všeč). Trgovci si mastno manejo roke, ko nam prodajajo vijoličast krompir iz Irske, zlat kivi iz Nove Zelandije, pasijonke iz Peruja, sladek krompir iz ZDA, baby banane iz Indonezije… Na policah lahko kupimo eksotične začimbe, da si lahko pripravimo mafine z garam masalo. V hladilnikih nas čaka sir z belimi tartufi iz Francije po posebno nizki ceni 5,99€ za 200g, v zamrzovalnikih pa celi, na žalost že termično obdelani jastogi. Vse je super sterilno, super embalirano, kupcu prijazno, košer, halal, eko, bio, z nizko vsebnostjo maščob, zavito z mašnico…. Ko kupimo kos mesa, večkrat niti ne pomislimo, da je bilo nekoč to bitje, ki je živelo in se je ubilo in žrtvovalo za nas. V smetnjakih za nakupovalnimi centri gnijejo banane, ker so z rjavimi pikicami že estetsko neprivlačne, naši froci pa raje lupijo tiste napol zelene. Se je naša prehrana od časa osamosvojitve kaj spremenila? Si privoščimo več? Jemo bolj raznoliko? Jemo bolje? Si upamo spoznavati nove okuse? O tem bi bilo smotrno narediti raziskavo, (verjamem, da obstaja, a je ne poznam), a sodeč na obnašanje moje žlahte, so uspešni predvsem trgovci. Prodajo veliko novega, na žalost pa tudi veliko krafla. Mojemu fotru prodajo napol zelene mangove sadeže, ki jih doma zori potem še tri tedne, da lahko potem poje medli približek, (če samo pomislim kako se ti na Baliju pocedi rumeni, lepljivi sok po rokah, ko zagrizeš v to sveto sočnost); moji teti na prigovarjanje nečakinje prodajo še tako suh kokosov oreh – in to ne poceni, (na Samoi so domačini plezali po kokos, ga z mačeto spretno razdevičili, da sem se odžejala na otoku brez sladke vode – in to zastonj). Vsi ki smo imeli to srečo, da smo te sadeže poskusili v njihovih domovinah, se malo muzamo, si po tihem mislimo, poglej te tepce, a glej ga zlomka, marketing teh velikih štacun učinkuje tudi name, ki se sicer štejem med zgoraj opisano množico. Še meni prodajo napol zeleno papajo, za katero v trgovini kar verjamem, da bo v solati tako sočna, kot je bila vsako opoldne v tisti malezijski vasici.

kokosi na tržnici v Kota Kinabalu; Borneo, Malezija

kokosi na tržnici v Kota Kinabalu; Borneo, Malezija; vir: Ana Hering

In ker pogrešam pravo domačo azijsko hrano, jo tudi sama kuham. Morda drugič napišem kak recept, a današnji zapis je bolj intro v stanje eksotike pri nas. Doma nerada hodim v kitajske, tajske, mehiške in indijske restavracije. Kitajske restavracije so mi sicer všeč, ker lahko z delavci malo poklepetam in ker vedno navijajo kitajske pop šlagerje, ob katerih se v spominih vrnem v kak kitajski avtobus s karaokami, kjer vrtijo best of videokaseto leta 1994. Sicer pa kitajske restavracije niso avtentične – velikokrat sprašujem natakarje ali lastnike (seveda v kitajščini, da nas drugi ne razumejo), kaj hudiča je to za ena hrana, tega pač nisem jedla tam, pri njih dol na Kitajskem. Na Brezovici mi je lastnica povedala kar naravnost. ”Ne, les je, mi jemo boljšo hlana, ampak vi, Slovenci, ne lazumeli, vi ne bi dala 35€ za kilo molskih polž iz Italija.” Se strinjam, zlasti ne v obični kitajski restavraciji, kjer med tednom lahko ješ kosilo za 4,99€. S tajskimi restavracijami je ponavadi še slabše: v Evropi jih večkrat vodijo Kitajci, ki zavohajo priložnost: velika večina turistov, ki gredo na Tajsko pa je bodisi seks turistov, ki jih bolj kot hrana zanimajo ladyboyi bodisi bogatih penzionistov, ki gredo v resorte na Phuket in jedo super in doma ne zaidejo v cheap tajske restavracije, kar je dovolj pošteno. In ker tajska kulinarika bazira na svežih zeliščih in sestavinah, je hrana medla in na žalost niti daljni približek avtentične. V mehiških se počutim, kot da sta namesto kuharja zaposlena friteza in mikrovalovka, natakar pa vse to samo nesrečno naloži na krožnik, račun pa je masten – dobesedno in figurativno. Ampak nam je vseeno, saj vsak najprej poplakne tri tekile, kar tako, za dobrodošlico, te pa ti itak uničijo brbončice in si pijane poželijo cvrtja – kot nalašč gre za začaran krog. Indijske restavracije so ponavadi najboljše, a še te znajo razočarati, ker nikoli ni nič ’indijsko pekoče’, pač pa prirejeno Slovenčkom. Znana ljubljanska indijska je nekoč pozimi nudila masala chai, ki je bil na žalost zame prav tako razočaranje. Enostavno premalo začinjen. A z lastnikom sem poklepetala in zagotovil mi je, da Slovenija grozno komplicira pri uvozu začimb in zelišč. Da morajo po vsako stvar na Dunaj. Kar me ne preseneča. A vseeno ne toliko šparat pri začimbah, no. Tudi vaši sorodniki v Sariko štacunah indijskim začimbam grozno navijajo cene. Res žalostno.

No, nisem tako grozno izbirčna in imam nekaj dragih in ljubih mi izjem: najboljši riž v Sloveniji skuhajo v Radhagovinda samopostrežni vegetarijanski restavraciji v Ljubljani: verjetno tudi zato, ker kuhajo skupaj z Hare Krišno, ta pa, kot vemo po pokojnem beatlu Harrisonu, je njihova ljubezen, če pa kuhaš z ljubeznijo, ergo hrana mora biti dobra. Moj dragi je za moj zadnji rojstni dan neznansko tvegal in me peljal v azijsko restavracijo Shambala v Ljubljani, kjer sva za soliden račun odhajala več kot zadovoljna, in sem prvikrat v Sloveniji podoživela nekaj pravih azijskih okusov. Ambient prefinjen (pustili so stari Ljubljani, da zadiha kot glavna igralka in v restavraciji, ki je v resnici pokrit atrij hvalabogu ni bednih zlato pofarbanih kipov Bude ali kakih umetnih bambusov – vsaj ne spomnim se?!) Ker sem bila sama v veselem sedmem mesecu pričakovanja, v njihovem barčku nisva ravno slingala s Singapore Slingi, vendar je hrana zadovoljila moje razvajene brbončice. Njihov Tom Yum je bil minimalističen: odlična jušna osnova, v katerem sta se sveža galangal in limonina travca res spoprijateljila s kozicami, postrežen s svežim tajskim čilijem na palčki ob strani, v jušni osnovi pa sta se bohotili dve rezini šampinjonov in ščep svežega narezanega koriandra. Glede na to, da sem v sebi že nosila še deklico, bi se me lahko usmilili in prinesli dvojno porcijo. Vseeno: hvala dragi! (Pa še kdaj).

Kuham z začimbami, ki sem jih zadnje potovanje prešvercala v Slovenijo v posebej za to kupljenem kufru v Singapurju, kot sem prešvercala tudi sadje kot je rambutan in kraljico sadežev mangostin, durian se mi zaradi neznosnega smradu ni posrečilo (na tem mestu: cariniki, ne berite in hvala letalski družbi iz Bljižnjega Vzhoda, ki dovoli economy razredu 35kg prtljage!). Ostale sestavine kupujem v kitajski trgovini Kitajski vrt v Ljubljani, kjer z dragim med drugim vsakih nekaj mesecev kupiva kar petkilsko vrečo basmati riža (doma imamo kuhalnik riža in ga po mojem pojemo več kot krompirja). Sicer se splača pogledat tudi v štacuno harekrišnovskega meniha Poldeta v tempelj Hare Krišne v Ljubljani. Dobiš pravi kumin za bora dva evra. Hvaležna sem tudi tujim štacunam, ki konkurirajo nekdaj domačim, zdaj pa hrvaškim hipermarketom, ker so nam omogočili, da ceneje kupim pločevinko kokosovega mleka…

sobotna tržnica v Kuchingu, Malezija

sobotna tržnica v Kuchingu, Malezija, vir: Ana Hering

Nasploh ugotavljam, da se kulinarična puberteta splača. Ker je kapitalizem razuzdana pocestnica, bo samo še bolje. Ponudili nam bodo še več, po še boljših cenah. Vprašanje je, ali bo cenam sledila tudi kvaliteta. V pravi puberteti še vedno nismo in nemara nikoli ne bomo: nikoli si ne bomo privoščili rimske razuzdanosti in kot Apicij k bogato obloženim pladnjem z nadevanimi taščicami in predjedjo iz morskih ježkov ponudili tudi vedra, kamor bomo kozlali. Ampak le mirno, za puberteto pride odraslost.

centralna tržnica Bilbao, Španija

centralna tržnica Bilbao, Španija, vir: Ana Hering