Ker imam dva otroka in je starejšemu že dodobra začela delati domišljija, praznični mesec nekoliko podoživljam skozi njihove oči. Saj veste, kako se otrokom posvetijo oči, ko dobijo zavojček s pentljico in potem s svojimi mali prsti in nestrpno radovednostjo strgajo ovoj in pogledajo, kakšno igračo je pod drevescem pustil eden od dobrih mož.

Zato se tudi sama včasih vrnem v svojo preteklost in se spomnim tistih najlepših praznovanj. Ko sem bila v osnovni šoli, je prvi opomnik, da se bliža december, pokazala tradicionalno bolj ostra zima, ki je na vrh Mežakle poslala prvo pošiljko snega že tam nekje konec oktobra. Spomnim se, da se je bela Mežakla lepo videla iz šolske jedilnice in s sošolci smo ob jutranjih malicah klepetali o naših pričakovanjih v decembru, ki je bil še kaka dva meseca stran, a nam se je vleklo kot leto. Res je minila cela večnost, da se je pokazal tisti peti december, ko smo šli spat in je zjutraj prišel Miklavž. Pri nas je tradicionalno nosil kako čokolado, pa agrume in suho sadje in oreščke, tudi rožiče. Včasih je v peharju pustil še kako leskovo šibo z rdečo pentljo. Stara mama je hodila ven rožljat z verigami in naju z bratom strašila, ko sva totalno prestrašena v kuhinji čepela v kakem kotu in upala, da naju ne odpeljejo parkeljni. Božiček nas ni obiskal, tudi kičastih reklam Coca Cole na tv-ju še ni bilo, pač pa je prišel Dedek Mraz. In ta je prišel na Silvestrovo zvečer. Nekaj dni prej smo postavili smrekico, ki je bila seveda tipično kičasta: čeprav se je moja mati trudila, da bi bilo vse v stilu in je velikokrat okraske izdelala sama (predagoški ”foh”, ni kaj), sva potem z bratom na smrekico obesila vse kar je šlo gor: od tistih košatih srebrnih girland, ki so bile tako ’in’ v zadnjih zdihljajih Jugoslavije, do starih steklenih okraskov, ki smo jih podedovali od prednikov z začetkov dvajsetega stoletja, pa vse do plastičnih jabolk različnih velikosti, ki jih je ob večjih nakupih v decembru svojim rednim strankam podarjala takrat še trgovska veriga Rožca, ki jo je leta kasneje seveda odkupil danes že hrvaški najboljši sosed Mercator.

Silvestrovo je bilo zgodba zase. Spominjam se, da je naš televizor lovil dva programa, torej striktno in samo nacionalko, na prvem je bil kao nek zabaven program s kako Mišo Molk, oddajo so seveda posneli vnaprej. Kičasta scena z imitacijo zunanjih mestnih svetilk in umetnega snega; obvezna podložena ramena, trajne in  roza senčilo za veke. Ja, burna osemdeseta. Peli so nam New Swing Quartet, v katerem je pel tudi moj zdajšnji tast (kapo dol), pa obvezno smo imeli vsaj en duet Helence in Naceta Junkarja, opolnoči pa seveda ni manjkala penina z Alfijem in njegovim zlajnanim silvestrskim poljubom. Če pogledam face v nocojšnji oddaji na prvem je, kot da se ni spremenilo nič. Tudi suknjiči so še vedno kičasti. In ob polnoči bodo iz naftalina obudili tudi Alfija v kičastem plavem rekelcu, na katerem se lesketa tona bleščic. Na drugem programu nacionalke je bil kak depresiven iranski film, tako da smo seveda gledali prvi program, čeprav je bil enako zanič. Danes ni nič bolje: na prvem programu se nas še vedno trudijo zabavati, le izbor muzike je danes tisti bolj goveji (torej, ki paše k goveji juhi).

vsak december nas še vedno navdušujejo zimzeleni New Swing kvartet

Vsak december nas še vedno navdušujejo zimzeleni New Swing Quartet

Kot otroci smo se Silvestrovega veselili, saj smo smeli biti pokonci celo do kakih pol dveh zjutraj, šli smo do sosedov, kjer sva imela z bratom najboljši prijateljici, Evo in Nino. Vedno smo jedli praznično: se ve, hladna narezana svinjska pečenka, kako pohanje, francoska solata, biftek in maslo na majhnih opečenih kruhkih, pa veliko salam in sira. Otroci smo se ponavadi še nalivali s kakšnimi jupiji in orami in pijačo naše vaše mladosti, cocto. Spomnim se, da je eno leto Eva dobila ’super truper’ darilo od Dedka Mraza: igro – imitacijo francoske rulete, ki je imela žetone, plake, sfejkano tapeto, cilinder in celo grebljico za žetone. Nam štirim se je zdelo strašansko kul in smo fantazirali, da smo zadnji večer v letu v casinoju v Monte Carlu, in ob polnih kozarcih ore iz ’evrokrem porcelana’ in izdatno porcijo smokijev v plastični posodi uživamo na veliki nogi. (Čez slabih dvajset let se je to moje fantaziranje uresničilo: v Hitovski Perli in Parku sem preživela delovno kar nekaj Novih let. Ne tako glamurozno kot sem si predstavljala v otroštvu. Morda tudi zato, ker nisem sama zapravljala bogastva na francoski ruleti, pač pa ob servisiranju bogatih Kitajcev, ki praznujejo svoje Novo leto, in se zato niso pustili motiti.)

Tako smo potem v našem otroštvu živčno pogledovali na uro in čakali, in odštevali, da se je približala magična polnoč, ko smo odšli ven pred hišo in vrgli tistih nekaj petard in dve raketi, ki sta tvorili ognjemet s kakimi petdesetimi raketami našega višje ležečega soseda, se polupčkali in stisnili dlan za srečno 19_ _, potem pa se počasi odpravili domov, kjer se je na prižganih tv-jih vrtel Fantom iz opere ali Moje pesmi, moje sanje.

Včasih se mi zakolca po tistih praznovanjih. Bili smo tako nedolžni in resnično otroško smo se veselili stvari. Danes smo odrasli s svojimi družinami. To leto bom sama s hčerkico, staro deset mesecev, katere telo so posule norice. Namazala si bom kruh z divjačinsko pašteto, popila kozarec cenenega vranca iz Lidla, zložila perilo iz sušilca in dala prati novo rundo. Pri sosedih vrtijo Hayat tv, jaz pa bom verjetno pogledala kak film iz devetdestih in grem spat. Brez pompa. Z vsemi, ki mi pomenijo največ v življenju, se bom videla zjutraj in jih polupčkala za novo leto. In počakala še nekaj let, da bom opazovala vznemirjenje v očeh svojih otrok in podoživljala svoje lepo otroštvo.

Pa zdravo, lepo in uspešno 2016!