* ”Človek človeku volk” Thomas Hobbes (1588-1679)

CTukshqVEAAZdHX

Petek trinajstega se je končal slabo. Sicer nisem vraževerna, a napadi v Parizu so v nas vseh  sprožili nove valove čustev. Silovita in močna čustva so tista, ki jih moramo ob temi množičnih terorističnih napadov nekoliko potisniti vstran, se poskušati umiriti in nekoliko hermenevtično filozofsko prevprašati, kaj sedaj, kaj sledi. Instinktivno si v teh trenutkih želimo podati odgovore na vprašanja, a odgovorov ni in ni.

Naj začnem torej na začetku. Tudi pri, recimo jim, ”posrednih krivcih”, t.j. medijih. Ti slabe novice vedno povzdignejo na novo raven, še bolj senzacionalistično, z več zgodbami o tistih, ki so bili pogumni, požrtvovalni, negibni od strahu, s še več šokantnih, krvavih prizorov. Šok se prodaja, spomnite se samo na enajsti september in odziva medijev. Seveda, bolj kot dobre novice, se prodajajo slabe. V luči terorističnih napadov je današnja osrednja informativna oddaja na pop tv-ju izpostavila dve temi: teroristične napade in migrantski tok ljudi iz bližnjevzhodnih in afriških držav. Že tu se nam sproži prvi alarm: gre za generiranje strahu, ki bo zajel vso slovensko populacijo, če/ki bo pustila prosto pot močnim in silovitim čustvom. Če se ne umirimo, ne predihamo in ne razmislimo, nam namreč že oni ponujajo odgovore: eden od napadalcev je bil baje v migrantskem toku in prečkal tudi Slovenijo. Mediji nam tako sami narekujejo, naj se vprašamo od kod so ti ljudje, zakaj v trumah prihajajo mladi z družinami, zakaj moški ne ostanejo dol in se borijo proti Islamski državi? Ergo: vsi tisti, ki so bili še včeraj nekoliko skeptični proti naši novi pridobitvi na južni meji, (govorim o žičnati ograji z britvicami, o kateri so naši pisatelji /humanisti s Svetlano Makarovič na čelu tako glasno protestirali), so danes seveda že, brez pomislekov, za. Vse migrante je treba popisati, nekateri pa bi tiste, ki so brez dokumentov, kar poslali nazaj dol. Mediji nam sublimno sporočajo, da se moramo teh ljudi bati. Strah, sam po sebi, pa, vemo,  ne porodi nič dobrega.

vir: https://www.quora.com

vir: https://www.quora.com

Druga stvar so teroristični napadi. Ti med ljudi zopet zasejejo strah. Ne gre za ’staromodno’vojno napoved, ki bi jo ena država napovedala drugi in bi tako vsaj vedli pri čem smo, pač pa za to, da se nek (ponavadi islamski) fundamentalist infiltrira v množico in tam postreli ljudi ali se, še raje, razstreli tudi sam.

Religulous_poster

Sama se nimam niti za religiozno bitje, niti za ateista, pač pa ostajam zavezan agnostik. Kar pomeni, da obstoja kateregakoli Boga niti ne zanikam, niti ne potrjujem. Verjamem v moč znanstvenega dokaza in to se mi zdi najbolj fer. Ko me bo kdo prepričal, bodisi v to da nekaj tam gori obstaja, ali ne obstaja, bom z veseljem spreobrnjena. Do takrat lahko verjamem le v, po zaslugi CERNA, ki je našel higgsov bozon aka božji delec, vse bolj in bolj znanstveno dokazan veliki pok ali filozofsko gledano Aristotelovega prvega negibnega gibalca (starogrško ho ou kinoúmenos kineî ali latinsko primum movens). Religiozni občutek mi zlahka nadomesti občutenje življenja, slavljenje življenja, kot ga je skozi Heideggrovo fenomenološko analizo sveta najbolj širši množici izvrstno predstavil Terrence Malick v svojem odličnem filmu Tree of Life (2011). Branja religioznih knjig se sicer vedno lotevam z vdano spoštljivostjo in ponižnostjo, če hočete, vendar na velike religiozne knjige, kot so Sveto pismo, Talmud in Koran, gledam zgolj kot na skupek priporočil, prilik, anekdot, basni in pripovedk, ki jih lahko beremo zgolj figurativno, nikakor pa ne dobesedno. Zato nekoliko bogokletno verjamem, da če je Jezus dejansko obstajal in živel, in so njegovi apostoli res podali biografijo nekega judovskega izobčenca tistega časa, upam, da je živel po, za Cerkev prepovedani, biografiji izpod peresa apostola Tomaža in ga je najbolj lirično povzel Nikos Kazantzakis v svojem prekrasnem romanu Zadnja Kristusova skušnjava. Zato se moram na vso moč strinjati z Billom Maherjem, ki pravi, da je neverovanje pravzaprav privilegij. In prav slednji je svoje mnenje na šaljiv in zbadljiv ton podal v dokumentarnem filmu z naslovom Religolous (2008), ki bi ga po mojem skromnem mnenju moral videti vsak, ki nesmrtno verjame v neko višjo silo tam zgoraj in je obenem zmožen vsaj nekaj samorefleksije in samokritičnosti. Verjeti v nekaj resda daje uteho, a manjšina fundamentalno verujočih žal deluje tudi razdiralno in nasilno. In to nasilje je nesmiselno. To je poanta, ki je zelo pomembna. Gre za to, da ozavestimo, da je teroristično nasilje samo po sebi brez smisla, prazno. To smo namreč dolžni v znak spoštovanja vsem tistim, ki so na nesrečni petek trinajstega žalostno umirali na pariških ulicah.