Imagine there’s no countries
It isn’t hard to do.
Nothing to kill or die for
And no religion too.

(John Lennon, Imagine, 1971)

Lennon je v resnici je samo parafriziral in upesnil Utopijo Sira Thomasa Mora iz leta 1516.

Med Slovenci velja zmotno prepričanje, da na Kitajskem živijo…Kitajci. No, seveda prebivalce Kitajske imenujemo Kitajce, a dejansko ne gre tako zlahka. Kitajska je namreč, kot mnoge druge azijske države, konglomerat, v katerem živijo različne narodnosti. Tisti, ki jih mi poimenujemo Kitajci, pripadajo največji kitajski narodnosti Han Kitajcem, ki jih je na Kitajskem približno 1,2 milijarde in so zato večina. Poleg teh na Kitajskem živi še 55 drugih narodnosti, med njimi tudi Ujguri, ki s Han Kitajci nimajo veliko skupnega, živijo pa v posebni avtonomni regiji Xinjiang (v slovenščini to preberemo kot Šinđjang), ki leži na SZ Kitajske in je po površini največja izmed provinc Kitajske (sledita ji Notranja Mongolija in Tibet). Xinjiang ali v prevodu ’Nova meja/ Nove meje’ meji kar z osmimi državami: Mongolijo, Rusko federacijo, Kazahstanom, Kirgizistanom, Afganistanom, Tadžikistanom, Pakistanom in Indijo, kar nam znatno približa idejo o velikosti te avtonomne regije.

Xinjiang, Kitajska, vir: Wikimedia

Xinjiang, Kitajska, vir: Wikimedia

Zemljevid regije Xinjiang Vir:http://www.silkroadencyclopedia.com/SilkRoadTravel-IpekYolu/X.htm

Zemljevid regije Xinjiang
Vir:http://www.silkroadencyclopedia.com/SilkRoadTravel-IpekYolu/X.htm

vir: wikimedia

vir: wikimedia

Ujguri spadajo med turška ljudstva, odlikuje jih lasten jezik, večinoma so muslimani in uporabljajo perzijsko arabsko pisavo. Tako etnično kot kulturno se veliko bolj kot s sonarodnjaki Han Kitajci čutijo povezane s centralnimi azijskimi ljudstvi. Formalno spadajo pod kitajski imperij že vse od 18.stoletja, leta 1949 so sicer za kratek čas razglasili republiko Vzhodni Turkestan, a že oktobra istega leta so spet postali del Ljudske republike Kitajske in njihova neodvisnost je splavala po vodi. Izmed dobrih desetih milijonov, koliko jih tlači našo zemljo, jih približno devet milijonov živi v avtonomni pokrajini Xinjiang. Majhna enklava pa obstaja celo v Münchnu. Po zadnjem popisu prebivalstva na Kitajskem leta 2010 Ujguri sestavljajo dobrih 45% prebivalstva, Han Kitajci pa kar že 40%. Gre za neke vrste notranjo kolonizacijo centralne vlade v Pekingu, ki mlade in izobražene Han Kitajci preseljuje na vzhod države, in tam praviloma ti zasedejo najboljše in najbolj plačane službe, kar je samo še eden od povodov za tenja med Ujguri in Han Kitajci. Poleg tega je tu veliko vojske, ki je prisotna v več vojaških oporiščih. Xinjiang slovi kot najbolj nemirna regija Kitajske in ta sloves je, poleg Tibeta, povsem upravičen. Trenja med Ujguri in Han Kitajci imajo dolgo zgodovino, rana pa se je ponovno odprla z letom 1990, ko je razpad Sovjetske zveze na vzhodnih in severnih mejah Xinjianga sprožil plaz ustanovitve novih držav, Stanov, in s tem Ujgurom ponovno dal upanje na ustanovitev lastne države. To upanje je lažno, kajti med drugim centralna vlada v regijo ogromno vlaga: gradijo se vetrne elektrarne, ki jih je prav tu največ na svetu, vlaga se v nove posle (npr. v razvoj vinarstva in vinogradništva v regiji Turpan), črpa se nafta… in z vsakim novim projektom ali naložbo je manjše upanje na odcepitev Ujgurov.

Urumqi, vir: Ana Hering

Urumqi, vir: Ana Hering

kje se sreča staro z novim, na ulicah Urumqija, vir: Ana Hering

kje se sreča staro z novim, na ulicah Urumqija, vir: Ana Hering

Regija je zato znana po nemirih in rednim klanjem med Ujguri in Han Kitajci. Klanjem dobesedno. Eden večjih nemirov se je zgodil leta 2009, eno leto pred mojim prihodom v Xinjiang, ko naj bi bilo po poročanju kitajske vlade v nemirih v glavnem mestu regije, Ürümqiju, , ubitih nekaj več kot 200 Han Kitajcev. Peking je poročal zgolj o ’lastnih’ žrtvah, torej o Han Kitajcih. V Ürümqiju sem bila julija leta 2010 in v enem bolj liberalnih kafičev v mestu, kjer se zvečer zbirajo predvsem tuji backpackerji in moderni Ujguri, se nam je zvečer pridružil neimenovani Nemec (zaradi zaščite izpuščam njegovo ime), ki v tem mestu živi že nekaj let. Fant nam je povedal grozljivo zgodbo o krvavih nemirih leta 2009. Začelo se je z incidentom v Guangdongu. Tam so namreč v neki tovarni zaposlili okoli 1000 Ujgurov in nek večer naj bi se neka Han Kitajka zmotila in vstopila v prostor, kjer so spali Ujguri. V vsesplošni zmedi naj bi nato Ujguri tekli za njo in ker je ženska kričala, se je nekako pojavila vest, da naj bi jo posilili. Prišla je policija/vojska in Ujgure brutalno pretepla. Čez čas se je govorilo, da ženska ni bila posiljena. Kakorkoli, vsesplošna zmeda in zgrožanje ob brutalnem nasilju nad Ujguri je med Ujguri v Xinjiangu sprožilo zahtevo, da centralna vlada v Pekingu vso stvar temeljito preišče in poda uradno poročilo o tem, kaj se je zares zgodilo v tovarni v Guangdongu. Ujguri so bili sprva pripravljeni čakati 14 dni, po treh tednih čakanja pa se je naveličanost čakanja odgovorov na zastavljena vprašanja spremenila v sprva mirne in spontane demonstracije. Seveda, na Kitajskem nihče ne sme protestirati in to zlasti ne v času, ko je Kitajska v naglem vzponu kot nova velesila sveta in se trudi prikazati v najboljši luči. Med demonstrante v parku v Ürümqiju je prihitela policija in iz vrst demonstrantov so potegnili mlado Ujgurko, eno od vodij demonstracij, in jo brutalno pretepli do smrti. Prvi val ogorčenja je med Ujguri sprožil divje pošiljanje SMS-ev svojim kolegom po vsem mestu. Ljudem se je zmešalo. Ujguri so baje dva dni ustavljali avtobuse, avtomobile, kolesarje in Han Kitajce množično pretepali ali ubijali, tudi s hladnim orožjem, kot so noži in kiji. Pokol se je nad Han Kitajci vršil kaka dva dneva, nato pa je centralna vlada iz Pekinga v Ürümqi poslala vojsko, in situacija se je obrnila. Koliko Ujgurov je umrlo, ni jasno. Po uradnih podatkih, kot že zapisano zgoraj, naj bi umrlo 200 Han Kitajcev. Naš nemški prijatelj trdi, da je samo v prvem dnevu umrlo kakih 1000 ljudi obeh narodnosti. Sam tri dni ni zapustil stanovanja in je prosil svoje cimre, naj ne hodijo ven. Po kakem tednu se je začela situacija umirjati, a je bilo še vedno napeto. To napetost se je čutilo tudi ob mojem obisku Ürümqija leto kasneje: veliki brat je povsod prisoten, kamere so te spremljale na vsakem koraku, sploh pa v četrtih, kjer živijo Ujguri. Najbolj presenetljivo je bilo v le teh zvečer, saj te je vsakih nekaj deset sekund presenetila bliskavica, saj oblast fotografira kar tako, za vsak primer, da bi imeli potrebne dokaze, v kolikor bi se zopet začeli neredi. Tudi na železniški postaji, kjer se je leta 2014 zgodil teroristični napad, ko so umrli trije ljudi, 79 pa je bilo ranjenih, je vedno napeto. Za to poskrbijo tudi do zob oboroženi varnostniki/vojaki, ki s čeladami in puškami na postaji polni tujcev, Han Kitajcev in Ujgurov poskrbijo za dodatno napetost.

čakanje na večerni kebab, vir: Ana Hering

čakanje na večerni kebab, vir: Ana Hering

Hani poleg tega tudi načrtno rušijo dele ujgurskih četrti (uradno seveda skozi politiko razvoja in napredka Xinjianga) in stara in manj stara naselja se umikajo izgradnji novih nebotičnikov in šoping centrov, ki bodo ob izgradnji verjetno predragi za ’drugorazredne’ Ujgure in bodo v njih živeli in zapravljali Han Kitajci.

Urumqi, Tianchi lake (106)

Ujguri, vir: Ana Hering

Ujguri pa Han Kitajcem kljubujejo s svojim časom. Ujgurski čas se namreč ravna po bolj realnem in racionalnem času, ki za tri ure predhodi kitajski enotni časovni pas, ki se ravna po Pekingu. Tako se v Ürümqiju znoči šele ob desetih zvečer in zaspan postaneš šele okoli ene ure zjutraj, zato je popolnoma razumljivo, da je deveta ura zjutraj podobna naši šesti zjutraj. Trgovine se zato odpirajo šele okoli enajste po pekinškem času in da zmeda ni prevelika, se ponekod pojavijo napisi za oba časovna pasova: za pekinškega, po katerem se sicer Ürümqi formalno mora ravnati, in za tistega centralno azijskega ki Ujgure povezuje z njihovimi bratranci v vseh sosednjih Stanih.

zadovoljni mesar, vse sveže, vse halal, vir: Ana Hering

zadovoljni mesar, vse sveže, vse halal, vir: Ana Hering

živahen pogled na ulice urumqija, ujgurski predel, vir: Ana Hering

živahen pogled na ulice Urumqija, ujgurski predel, vir: Ana Hering

 Če se boste kdaj tja odpravili turistično, naj vas opozorim, da angleščina ne pomaga kaj dosti. Res je, da so bolj znane regije kot Turpan, Urumqi in Kashgar vajene turistov, a glavna jezika sporazumevanja ostajata ujgurščina in kitajščina. Tudi s pisavo ni kaj bolje, včasih imate napise zgolj v arabščini ali kitajskih pismenkah, in s tem si kaj dosti ne morete pomagati. Ko sem bila tam leta 2010, je za mano na koncu capljala že cela četica Evropejcev (bili smo združba Slovencev, Francozov, Nizozemcev, Angležev in Čehov), ki so skrušeno priznali, da bi na nekaterih mestih brez mojega posredovanja v kitajščini preprosto obtičali za kak dan ali dva. Torej, to vzemite le kot dobrohoten nasvet: v kolikor se odpravljate tja, priporočam šnelkurz kitajščine ali ujgurščine. Prav tako ne pomaga, če ste po izobrazbi kakšen novinar ali svobodni raziskovalec, saj je oblast do teh še posebej sumničava in jih praviloma ne spusti v Xinjiang. Enostavno se preveč bojijo, da bi kakšne informacije nelegalno zapustile državo.

Sicer pa je Xinjiang regija, ki vas začara. Geografsko je zelo razgibana, od puščav Gobi in Taklamakan, v njej je turpanska depresija, neverjetne Ognjene gore in Nebeško jezero (oz Tianchihu), ki leži v bližini pogorja Tianshan. Kaj več o naravnih lepotah sledi v kakšnem drugem zapisu, saj sem se v tem precej razpisala o, recimo nekoliko diplomatsko, politični situaciji. Ne pretiravam pa, če rečem, da je Xinjiang moja najljubša regija Kitajske. In ravno zato sem ji dolžna zapis, ki vas bo popeljal med najlepše, za masovni turizem še neodkrite točke te celinske, srednjeazijske regije.