Gornjesavski muzej Jesenice pripravlja novo muzejsko razstavo z naslovom Migracije. S tem namenom so povabili vse someščane, da z njimi delijo zgodbe tisti(h), ki so se na Jesenice preselili od drugod, ali tisti(h), ki so iz Jesenic migrirali drugam in si tam ustvarjali nove priložnosti.

Ena od migrantk na Jesenicah je tudi Rusinja Irina Pashagich, ki s ponosom pove, da je že dvajset let pripadna Jeseničanka, a v srcu še vedno tudi zavedna Rusinja. Družabna, prijazna, komunikativna in poslovna so izrazi, ki jo najbolje opišejo. Direktorica incoming turistične agencije Situr je obenem tudi predsednica podružnice Mednarodnega kluba Slovanov Ruslo na Bledu, je članica Plavž Coworkinga, v prostem času pa navdušena nad športom, predvsem odbojko in curlingom.

Najprej, kdo si, kaj si in iz kje si?

Prihajam iz ruskega kraja Volzhsky, to je mesto, ki leži ob Volgogradu, nekdanjem Stalingradu, ki je poznan iz druge svetovne vojne, (velika bitka pri Stalingradu, tam je sreča dokončno obrnila hrbet Hitlerju, op.p.). Volzhsky je mesto s 350 000 prebivalci, kar je primerljivo s številom prebivalcev Ljubljane, a je mesto po ruskih standardih vseeno le majhno mestece. Študirala sem v Moskvi, in če zopet potegnemo paralelo med Slovenijo in Rusijo, je tu normalno, da gremo študirat v 60 km oddaljeno Ljubljano, tam pa je razdalja do Moskve “samo” 1000 km. V Moskvi sem “zapečatila svojo usodo”, ko sem spoznala svojega sedanjega moža, se z njim poročila, tam se nama je rodila tudi hči, leta 1995 pa smo nato prišli živet v Slovenijo. Sprva smo dve leti živeli v Kranju, leta 1997 pa smo se preselili na Jesenice, tako da letos naša družina praznuje jubilej – dvajset let, odkar smo postali Jeseničani (smeh).

A mož ne prihaja iz Slovenije,…

Mož je bil rojen v Bosni, z bratom sta imela gradbeno podjetje, ki je ravno takrat gradilo v Moskvi in tako sva se z možem tudi spoznala. Oba sva na Jesenice sicer prišla kot tujca, on je medtem dobil slovensko državljanstvo, jaz pa ostajam ruska državljanka.

Praznovanje osmega marca, dneva žena v Rusiji. Vir: osebni arhiv Irine Pashagich

Kakšne spomine imaš na življenje v Rusiji, z ozirom, da si sedaj že 20 let Jeseničanka?

Lahko bi rekla, da prihajam iz povprečne ruske družine – takrat pri nas ni bilo ekstremno bogatih ali zelo revnih – podobno kot pri vas v režimu socialistične Jugoslavije, četudi ste bili vi za nas še bolj posebni –predstavljali ste nam mešanico socializma in tržne ekonomije. Torej, ja, prihajam iz povprečne družine: potovali smo, si privoščili izlete; če si dobro opravil šolo, si lahko šel studirat, po končanem šolanju sta te čakala zaposlitev in stanovanje. Odraščali smo v veri, da bo tako tudi v prihodnosti.  A podobno, kot se je na pragu devetdesetih Jugoslavija znašla v krizi, je razpadla tudi Sovjetska zveza, sledila so leta negotovosti, tako kot pri vas (v Sloveniji op.p.); podjetja so se morala prestrukturirati in poiskati novo pot, nova tržišča. A še vedno nisem odgovorila v celoti na prvo vprašanje, zato se vračam nazaj: danes sem direktorica turistične agencije Situr, pred kratkim pisarno preselila na Jesenice, prej sem pet let delovala na Bledu. Naša agencija se ukvarja z incoming turizmom, delamo samo z rusko govorečimi gosti, ki prihajajo iz Rusije, Ukrajine, Belorusije, Kazahstana, Azerbajdžana, Litve, Estonije,… Imamo že precej stalnih strank, ki se v Slovenijo vračajo bolj kot ne vsako leto, kar je pokazatelj, da nudimo res kvalitetno storitev. In poudariti moram, da naše podjetje in naši gosti prispevajo v dobrobit Slovenije, saj z davki prispevajo v državni budget. In to je majhen delček, ki ga lahko ponosno dam Sloveniji.

Praznik dela, prvi maj v takratni Sovjetski zvezi, v ozadju portret Lenina, vir: osebni arhiv Irine Pshagich

Misliš, da je razlog za vračanje ruskih gostov tudi v tem, da imamo skupne korenine, torej da smo vsi Slovani? Ali ruski gostje temu pripisujejo kak pomen?

Ja, to sem mislila še posebej izpostaviti. Naši gostje se vračajo predvsem zaradi tukajšnjih ljudi. Slovenija nudi kvalitetne turistične storitve: od hotelov, gostincev, transferjev,… o tem ni dvoma, ampak gosti se radi vračajo predvsem zaradi ljudi. Res je, da je danes kapitalizem na vrhuncu in ne bi rada govorila čez lastno državo, a pri nas težko vidiš nasmejan, prijazen obraz. Jaz vedno vprašam svoje goste: “A je bil policist na mejni kontroli na Brniku nasmejan, je bilo vse v redu?” Gostje potem vedno nekoliko presenečeno odgovorijo: “Ja, pa res, bil je,… kako to, da je bil nasmejan?” Ja, tu se res počutim kot doma. In rekla bi, da imamo iste korenine, isto dušo,…

…slovanska duša,…

…ja, točno, slovanska duša. Glede vzgoje si nismo podobni, Slovenci ste vzgojne vzorce in urejenost pobrali bolj od Avstrijcev in Nemcev, pri vas mora biti vse vedno čisto in urejeno,…Pri nas se sicer trudimo, a ni isto (smeh). Duša pa je vseeno ista.

Poleg tega si tudi predsednica podružnice Mednarodnega kluba slovanskih rojakov Ruslo Bled,…

Predlani je naše društvo praznovalo deset let delovanja. Na začetku smo želeli zgolj združiti slovanske rojake, ki so imeli probleme z integracijo v slovensko družbo. Danes pa skupaj praznujemo tudi nekatere naše praznike, organiziramo dogodke,…

Kako bi danes opisala vzporednice/razlike med Slovenijo in Rusko federacijo?

Že ko sem brala vprašanja, se mi je to zdelo najtežje. Vsekakor vidim perspektivo sodelovanja med državama. Slovenija res nima resursov, vendar jih zna izkoristiti in narediti dobre končne izdelke, s tem pa lahko konkurira na trgu. Gorenje je zastopano skoraj v vsaki ruski trgovini z belo tehniko, potem so tu še Krka, Lek,…

Kako se počutiš na Jesenicah?

Odlično. Ko smo prišli v Slovenijo, mi je bilo načeloma vseeno, kje bom živela. Imela sem nekaj denarja, ki sem ga lahko namenila za nakup nepremičnine. Garsonjera v Kranju ali trisobno na Jesenicah,… Hiš si sploh nisem ogledovala, ker sem vajena življenja v stanovanjskih blokih. Pogoj je bil, da živimo v mestu, in Jesenice so, (v slovenskem merilu, op.p), vseeno večje mesto. Blizu so vrtec, šola, zdravstveni dom,…

Torej nimaš predsodkov o Jesenicah kot o umazanem, industrijskem mestu?

Ko so govorili da so Jesenice mesto rdečega prahu, se mi je zdelo smešno. Tudi Volzhsky je industrijsko mesto, polno dimnikov in prahu, vendar imamo tam stepo in mesto se opazi tudi 100 km naokoli,…tu pa so vsenaokrog hribi. In sedaj sploh ni več take industrije na Jesenicah, z veseljem opazujem, kako se mesto razvija, spreminja,… Vesela sem, da sem Jeseničanka. Sem tudi turistična vodička in vsi moji gosti vedo za Jesenice. Vedno jim rečem, da lahko pozabijo na Ljubljano, ampak na Jesenice pa ne smejo (smeh).

mesto Volzhsky, vir: osebni arhiv Irine Pashagich

Nad čim pa so tvoji gosti, ko jih voziš po Sloveniji, najbolj navdušeni?

Narava. Vem, da je Slovenija ponosna na svojo kulturno dediščino, ampak v primerjavi z Italijo, Francijo ali našo Rusijo, je Slovenija zgolj,…

…Periferija?

Ja, točno, bolj periferija. Ampak narava je čudovita in dejstvo, da smo lahko v dveh urah in pol v Salzburgu ali v enakem času v Benetkah. In tu bi povedala še nekaj: naši ljudje težko prepoznajo Slovenijo kot državo. Veliko jih Slovenijo še vedno zamenja s “Slovakio”,…

…kljub dejstvu, da je bil Putin že nekajkrat pri nas, pa tudi Medvedjev,… (smeh)?

Ja, ko poveš, Ruska kapelica,… aja a to je pri vas? In sedaj ko je bil Pahor v Rusiji, to moram pa prav povedati, so vsi rekli, kako lepega predsednika imamo (smeh).

…ja, nedvomno je eden najlepših predsednikov v Evropi, (smeh)…

Zagotovo (smeh). Res je, da turiste vedno peljemo k Ruski kapelici na Vršič in kar ne morejo se načuditi, kako lepo skrbimo za ruske grobove in obeležja iz prve svetovne vojne,… Slovenija skrbi za kakih 3000 spomenikov in obeležij iz prve in druge svetovne vojne. Grob ruskega vojaka na Dovjem, šestnajst grobov ruskih vojakov iz prve sv. vojne v Bohinju,… Način, kako lepo skrbijo Slovenci za te grobove, pri ruskih turistih vzbudi spoštovanje, hvaležnost in marsikateri ganjeno potoči tudi kakšno solzo. Skoraj vsaka ruska družina je izgubila vsaj enega člana v drugi svetovni vojni, zato je še danes to za nas boleče…Da ne govorim o Ruski kapelici, ki je postala simbol rusko-slovenskih odnosov….

Še zadnje vprašanje, kako se počutiš kot podjetnica v Sloveniji/na Jesenicah? Bi lahko primerjala stanje z Rusijo?

Podjetnica sem bila zgolj v Sloveniji, tako da ne morem primerjati, vendar predpostavljam, da je tu lažje. Stvari so tu bolj urejene, vse bolj teče… Marsikdo se z menoj ne bi strinjal, vendar vsakič, ko kdo kritizira Slovenijo, me ima, da bi ga posedla na avtobus ali letalo in ga  za nekaj časa poslala kam drugam. Potem bi videli, da ni vse tako slabo. Kot vsak podjetnik tudi jaz nisem zadovoljna z davki (smeh), ampak po drugi strani imamo na račun le-teh urejeno zdravstvo, šole, brezplačno fakulteto. Ko me turisti sprašujejo o Sloveniji, ne samo o Ljubljani in Plečniku, ampak o vsakdanjem življenju, jim rečem: “Pripravite se, da slišite pravljice,…” Zaenkrat za minimalno dopolnilno zdravstveno zavarovanje dobimo brezplačno zdravstvo, otroke lahko za razmeroma nizko ceno vključimo v športne klube lai letna letovanja,… davki vse to na nek način omogočajo,…

…torej se strinjava, da je treba delati proti sivi ekonomiji,…

ja, zagotovo…

Ta petek, 24.3.2017 ob 18.00 bo Irina gostja dogodka Blue Spot v Plavž Coworkingu na Spodnjem Plavžu 24e, na Jesenicah, kjer bo imela predavanje z naslovom Rusija in Slovenija: Tako blizu in tako daleč. Vabljeni!