V tednu, ko počitnice preživlja zahodna polovica Slovenije in se pripravljamo na smučarski praznik na Vitrancu, sem se spomnila, kako smo zimske počitnice preživljali mi. Ne vem zakaj, z leti morda vara tudi lastni spomin, a zdi se mi, da je bilo včasih snega med zimo bistveno več, kar je botrovalo, da smo otroci na plano vlekli sani, smuči, polivinilne vreče od umetnega gnojila in vse ostale improvizirane pripomočke, ki so nas po bregu spustili s kar največjo hitrostjo. Ko je bilo snega dovolj in ni treba na delo, so otroka v sebi našli tudi odrasli in se tudi sami podali na bele strmine. Moj stari ata Pavel je bil eden od pionirjev turnega smučanja. Pred komercialnimi smučišči so smučali v gorah – moja teta in mami sta se kot otroka tako naučili smučat pri planincih na Vršiču, še danes so priljubljene turne smuke s Karavank: Babe, Golice, ali denimo z Mojstrovke,…

ata Pavel, ki je rad smučal poleti in pozimi; smučanje v Vratih, foto: osebni arhiv Pavle Klinar

Sankanje je del tradicije vsakega, ki izhaja iz Plavških Rovt – kot moja mami, ali vsakega, ki ima adrenalinsko žilico –  kot moj oče. Pripovedovala sta mi, kako so se na pragu osemdesetih v večernih urah sankali po cesti od Erlahove gostilne do trgovine Pr’ Čufarju. Prometa v Plavški Rovt in Planino pod Golico je bilo takrat bistveno manj kot danes, cesta pa pozimi tudi redko kopna, zato pa kot naravna proga za sankanje idealna. Pri Erlahu so si privoščili rundo za pogum, potem pa na sani in v dolino, pa spet nazaj,… Enkrat se je njihova klapa sankala celo z nerodnimi, težkimi “rodlni”. (Rodl so kmečke sani, ki so jih uporabljali za spravilo vej, listja za kmečko steljo ipd., v zimskem času pa so nudile tudi svojevrtstno zabavo).

Sankanje s kmečkimi sanmi -rodli iz Plavškega Rovta leta 1917; foto: osebni arhiv Pavle Klinar

Pri nas doma smo sankali in smučali. Smučati sem se naučila na klancu pod domačo hišo. Ta stari so nam potegnili progo, potem pa sva se z najboljšo prijateljico Evo bolj kot ne cel dan mučili s smučanjem in se pretvarjali, da sva Mateja Svet, zvečer pa sanjali, da bova zadeli glavno nagrado v Podarim Dobim akciji. V klanec sva “štamfali” vsaj petnajst minut, sama vožnja je trajala slabih deset sekund, ampak midve sva imeli železno voljo. Ko smo se otroci zadosti naučili vsaj osnov, so se nas starši usmilili in nas peljali vsaj na smučanje v Mojstrano. Španov vrh v mojih otroških letih ni bil meni najljubši – bil je prestrm, na srednji postaji pa je proga zavila celo malo navzgor in smo se zadnje metre celo poganjali, da smo zopet prismučali na strmino. Pa še v časih moje pubertete enosedežnice niso bile kul, saj nisi mogel s prijateljicami fantazirati o najbolj kul fantih ali se smejati nerodam na smučišču. Izlet na smučanje v Kranjsko Goro je bil drugačen, bolj “monden”, ker se je šlo pa le v Kranjsko Goro. Protokol vedno enak: dan prej smo šli k Čufarju v trgovino, kjer je mami kupila sokove Pingu, žemlje, pariško in Zdenka sirčke, vse to spretno zložila v sendviče in jih zavila v celofan. Naslednje jutro smo se nekako vsi zbasali v jugota, seveda s težkimi pancarji, palicami, vso malico in še daljšimi smučmi, in se odpeljali v Kranjsko Goro. Skibutcke dol, pancarje gor in gremo…

jaz in Eva pri enem od prvih smučarskih podvigov: imeli sva zgolj en par, tako da sva se menjali, foto: osebni arhiv

Moj oče je svoje čase aktivno tekmoval v sankanju na naravnih progah v Savskih jamah, zato smo imeli doma tudi tiste, ta prave dirkalne sanke, ki pa so bile namenjene samo progi v Savskih jamah. Jaz sem se tam sputila samo enkrat, imela sem kakih šest let, a sem tako zelo “bremzala z nogami”, da sem povzročila pravi zastoj, zato pa je bil moj brat bistveno bolj drzen in se je spustil dol kar na “blef”. Po sankanju v Savskih jamah smo šli vedno na čaj k Betelu, kjer so imeli sankači mizo v preddverju, Vera pa nam je včasih postregla s kuhanim krompirjem s skuto ali kakšno drugo dobroto.

dnevi zmagovalcev, vir: The Slovenia Times

In poleg sankanja je bilo tu spet smučanje. V času “velike jeseniške občine”, ki se je raztezala od Žirovnice do Kranjske Gore, in v časih, ko je Železarna Jesenice zaposlovala bolj kot ne vso Zgornjesavsko dolino, je bilo nekaj normalnega, da si na sindikatu kupil smučarske karte na “luknjanje” in šel na Zatrnik, v Mojstrano, Kranjsko Goro ali v Španov vrh. Še zdaj se spomnim rdeče karte, ki je imela ob rubu številčnico od 1 do 50:  tri luknje za ta malo vlečnico Mojco, pet za sedežnico v Podkorenu,…Seveda, če nisi bil otrok kot jaz, si si privoščil vsaj dopoldansko karto na Zatrniku, se malo “posmučkal” , potem pa še posončal in šel na pir in klobaso. Smučanje je bilo takrat dostopno vsem, tako s s mučarskimi kartami, kot z opremo. Če se nisi zapeljal do Begunj v Elan in si tam privoščil novih 2,15m dolgih RC Elank, kakršne je imel tudi Ingemar Stenmark, s katerimi si bil potem največji as, si si rabljeno opremo lahko za bistveno manjši denar privoščil na Sejmih rabljene športne opreme v Hali Podmežaklo ali na Osnovni šoli na Koroški Beli, kjer tradicija traja še danes. (Podobno tradicijo sejmov in  razstav imajo denimo tudi na drugih osnovnih šolah:  vsakega novembra si tako npr. lahko ogledate najlepše italijanske kure ali angora zajce z medaljami na vsakoletni razstavi Rejcev malih živali Jesenice).

smučanje na Zatrniku v sedemdesetih, foto: osebni arhiv Pavle Klinar

 

Nočem biti sentimentalna, pa tudi jamrala ne bom. Moje otroštvo je bilo lepo in naučili smo se drsati, sankati in smučati. In čeprav smo bili “working class heroes”, je bilo vse to dostopno tudi nam. Upam, da take zime čakajo tudi moje otroke.