Že nekaj časa se poigravam z mislijo, da bi zapisala nekaj o Jesenicah. Tistih Jesenicah, za katere velika večina Slovencev meni, da so grdo, revno, industrijsko mesto na njihovi avtocestni poti v Planico ali Kranjsko Goro ali še naprej, meni pa predstavljajo mesto, kamor sem se znova in znova vračala, zdaj pa tu spet živim.

Kaj pa vem, verjetno so bile kot mesto res nekaj grdega nazaj v, recimo, šestdesetih, ne bi vedela, me takrat še ni bilo. Lahko pa govorim o svojem doživljanju Jesenic od rojstva naprej.

Včasih, ko hodim ali se vozim skozi mesto, razmišljam kaj se je spremenilo. In takrat me spreleti čarobnost kakšnega preteklega dogodka, morda spomin na kraj ali človeka, ki ga ni več…. Zato bom zgolj podala nekaj “jeseniških skic.” Prva skica je moj rani spomin na Savo, na Žvagnov most in Žvagnovo kmetijo.

Moj oče izhaja iz stare jeseniške kmečke družine, po domače se jim je reklo pri Žvagnovih. Njegova mama Anica, po kateri sem sama dobila ime, je bila najmlajša od 11 otrok. Kmetija je bila res velika, ko sem bila majhna, se  mi je zdelo, da imajo v lasti pol Mežakle, oče pa mi je znal povedati, da je bila včasih še veliko večja, vse do Hrušice in naprej, a so potem zemljo počasi, kos za kosom (raz)prodajali. Na Žvagnovi kmetiji se je med drugo svetovno vojno zadrževalo veliko partizanov, skoraj vsi moški z domačije so bili prvoborci in skoraj vsi so v vojni padli. Živa je ostala očijeva teta Angela, ki je bila v vojni kurirka. Po vojni so dolga leta na Žvagnovi kmetiji prirejali plese Zveze borcev, kasneje so te plese preselili na sosedovo Goževo kmetijo. Sama se spomnim zgolj ene take prvoborčevske zabave, kjer sem morala imeti kakih pet let, a zadosti, da se spomnim okroglega betoniranega “tanzpodna”, na kateri se je ob živi muziki plesalo, pa improviziranega lesenega odra, kjer se je šibilo Unionovih gajb piva in manjših rdečih gajb jupija za otroke. Tisto oranžado smo, kot odrasli moški pivo, otroci žlampali kar iz steklenic, in smo bili tako še bolj podobni tastarim, kar nas je, zgolj v naših očeh, naredilo še bolj odrasle.

vir: Gorenjski Glas, št. 61, izdano 6.8.1976

Glede Žvagnove kmetije, ki danes neslavno propada, se spomnim še, kako sva z mamo Lido tja hodili po mleko. Takrat sta imeli teta Angela in teta Malči še nekaj glav živine in sta nam prodajali sveže mleko. Z Lido sva hodili tja s kanglico za mleko in na klancu nad takratno jeseniško klavnico sva se vsakič ustavili, Lida pa mi je v pokrov kanglice nalila sveže pomolženo mleko, da sem se okrepčala. Še danes, ko imam priložnost spiti sveže mleko, ga ne odklonim, a tako dobrega, kot je bil takrat, morda ne bom pila nikoli več.  Hlev na Žvagnovi kmetiji je bil že takrat star, zdaj je, seveda, še starejši in streha se bo vsak hip sesedla sama vase. Naslednikov, ki bi kmetijo peljali naprej, namreč ni. Spomnim se visoke jablane pred hlevom, ki je rasel sredi ogromnega kupa gnoja, ki so ga iz hleva vozili kar naravnost ven s samokolnico po starem plohu. Tista jabolka so bila še posebej dišeča in sladka, a le redka so padala na travnik, večina bolj v gnojno jamo. V hlevu je bilo kakih pet krav, pred hlevom pa hud pes na verigi, As, zato v hlev nisem šla velikokrat. Še zdaj se spomnim močnega avgustovskega sonca, ko sem sedela na klopci, čakala starše, da so končali z obračanjem sena, teta Angela pa nama je z bratom prinesla kos kruha, na debelo namazan s Podravkinim pekmezom. Ata Dani si je kasneje, ko je moj oče kupil majhen traktor, tega prišel sposojat vsakič, ko so spravljali seno ali otavo. In tudi vonj po sveže pokošeni travi mi je še danes ljub.

Fotografija prikazuje Žvagnov most okoli leta 1970 in je objavljena v knjižici Kako so na Jesenicah včasih živeli v okviru zgodbe Spomini na Spodnji Plavž, ki jo je napisal Rudi Reichmann., vir: Kamra, Občinska knjižnica Jesenice

Žvagnov most je povezoval oba dela. Delavci železarne so med vikendi poleti prirejali piknike ob Savi. Iz vsakega grmičevja se je kadilo, v mrzli Savi pa se je hladila mrzla gajba Uniona ali Laškega.  Pozimi pa, ko je bilo snega že dovolj in se je zaradi senčne lege Podmežakle obrdžal še pozno v marec ali april,  so s tekaškimi smučmi brzeli do Mojstrane ali še naprej, do Kranjske Gore, ki je v tistih časih spadala še v “veliko” jeseniško občino.

Spomnim se, da smo na drugi strani Žvagnovega mosta imeli njivo, na kateri smo pridelali krompir in ogromno fižola prekličarja. Poleg njive je bila še majhna baraka, v kateri je imel oči tekaške smuči za zimo, da si jih je tam nataknil in lahko naredil rundo do sosednje gostilne v Mojstrani.

Nabrežje Save je bilo, pred izgradnjo sedanje avtoceste, naravnost čarobno. Spomnim se shojenih potk, nizkega grmovja, ribičev v grmovjih, ki so lovili postrvi “na šverc” in tistih z ribiško dovolilnico, ki so jih lovili vsem na očeh. Reka je bila tudi poleti zelo mrzla, a to me ni odvrnilo, da sem takoj, ko sem lahko, sezula poletne sandale in čofotala v majhnih mivkastih zalivčkih, dokler nisem imela pordelih nog od mraza in so me prignali ven iz vode. Ko sem bila stara nekje tri leta, sva pozno poleti z mami šle na njivo in postalo mi je dolgčas, zato sem šla sama pogumno čez most in na obrežje. Mami je povedala, da me je začela mrzlično iskati in končno je panično letela čez most, tam pa srečala znanca, od katerih je bil eden ribič, ki je pregledoval, če imajo ribiči v tem revirju ribiške dovolilnice. (Moj oče je sicer tam kot Žvagnov poba vedno lovil ribe “na šverc” – to je bilo jasno, ker so bili tam doma, je bila to nekakšna predpravica, ki si so ji jemali). Mami me je zagledala in kriknila: “Ja Ana, kaj pa delaš?” “Ja, libe lovim, tko kukr moj oči, a veš?”, sem ji odgovorila, mami pa se je z znancema samo spogledala in zasmejala. Sankcije za lovljenje rib na šverc nas niso doletele, sicer pa tudi danes nismo neki blazni ljubitelji rib, tako da ste lahko brez skrbi. V Dolinki še dandanes, preverjeno, plavajo lepe postrvi in verjetno jih še sedaj nekateri “lovijo na šverc.”