Jeseničan Jure je zagnan, deloven in družbeno kritičen. Na intervju je prišel s partnerko Mašo Cilenšek. Tokrat se je pogovoru pridružil tudi moj dragi, ki je sam navdušeni bobnar in zagotavlja, da je Jure ta hip zagotovo najboljši slovenski ‘session drummer’. Maša in Jure sta obenem tudi gonilni sili Glasbene mineštre, ki jo z drugimi glasbeniki prirejata v Tea-ter baru na Jesenicah.

Kdo si, kaj si in kaj počneš v življenju?

Sem Jure Rozman, sem bobnar in igram bobne. To je to, kar počnem v življenju. Nastopam vsako minuto v dnevu.. To je to.

Jaz se te sicer spomnim še iz srednješolskih let, ko sem delala v Gledališču Toneta Čufarja. Vsakič, ko sem bila pri službenem vhodu, se je slišalo bobnanje iz kletnih prostorov. Delovalo je, kot da si vadil res vsako prosto minuto….

Ja res je, sem. To imam rad.

Kdaj si začel igrati bobne?

To zgodbo vedno povem. Enkrat, ko smo še stanovali na Koroški Beli, je oče domov prinesel boben. Z njim sem se igral in naekrat skozi opno zapičil palico. Boben je bil uničen.To so bili časi, ko nisi mogel kar tako kupiti nove opne. Nisi se mogel zapeljat v Lastro (glasbena trgovina, op.p) ali iti na internet in naročiti novo. Potem, ko smo se že preselili, sem opazoval očeta, ki je igral bobne v zaklonišču… Ko je vstal, sem se na stol vsedel sam in začel… imel sem slušalke, poslušal in igral. Rad sem pač igral bobne. To je to, v tem je vsa fora.

Glasbena šola?

Nižjo glasbeno šolo sem naredil na Jesenicah (štiri leta), potem sem spet igral bolj po posluhu, s slušalkami,…Sicer glasbena šola v smeri tolkala zajema tisto najožjo skupino tolkal, tako melodičnih kot tudi nemelodičnih…

Torej, bolj kot ne samouk?

Načeloma zelo samouk, srednja glasbena šola mi bobnarsko ni dala toliko kot samo poslušanje muzike.

John Densmore (The Doors), je enkrat rekel, da posluša vokalno interpretacijo besedil Jima Morrisona in obenem z močnimi poudarki na besedilu tudi sam daje poudarke na bobnih… Bobni torej niso samo ritem mašina….

Seveda ne. Šele ko interpretiraš, takrat boben postane melodičen instrument. Da uspeš razvozlati, da so bobni v osnovi melodičen inštrument, moraš preigrati še in še, preposlušati ogromno muzike, kdaj te mora kdo tudi ozmerjat,… Povedano enostavno:  na začetku, v dvajsetih in tridesetih letih dvajsetega stoletja, v času big bandov, so igrali z back beatom, zelo beatovsko. Z razvojem bebopa se je spremenila tudi vloga bobnov: prišlo je do hitrejših tempov, boben je, sam po sebi, prišel bolj v ospredje. Danes je vloga bobnov odvisna tudi od tega, v katerem glasbenem žanru pristaneš. Jaz sem bobne vedno bolj dojemal kot spremljevalni instrument in ne kot solo intsrument, čeprav v resnici to je solo instrument. In verjetno me imajo drugi glasbeniki zato tako radi, ker sem ‘supporter’.

Torej si v resnici session drummer….

Ja, v bistvu niti ne vem, kakšna bi bil slovenski naziv za to.

Bobnar za izposojo?

Ja, na poziv, (v resnici je izrekel besedo na k…., op.p.). High class escort. Ja, v bistvu res delujem na klic. Postavim svojo ceno, vsak mi lahko reče vse, kar želi, medtem ko delam, in tudi sam se poskusim nato vživeti na te poudarke. Recimo, sploh v jazzu, ko nekdo naredi nek glasbeni izraz, neko frazo, jo ti kot bobnar ne smeš ponoviti, ker bi bila to smrt. Narediti moraš nekaj drugega, nekaj kar bo kul. Zdi se mi, da session drummer ne potrebuje nujno obvladati čisto vsakega glasbenega žanra, ampak poznati pa mora filozofijo vsakega stila igranja.

V dokumentarcu It might get loud, kjer se predstavijo trije kitaristi (Edge, Jack White in Jimmy Page), Jimmy Page razlaga evolucijo svoje kitarske kariere: tudi sam je kakih deset let delal kot session guitarist, potem pa, tik preden je začel igrati v The Yardbirds in kasneje v Led Zeppelinih, spoznal, da si tega ne želi več. Da je sicer odličen kitarist, ampak da sam ničesar ne ustvarja, samo dela po navodilih drugih…

Ah, saj jaz imam tudi krizo. Kdaj si rečem, bravo, zdaj sem pa res nekaj dobrega naredil, ampak na koncu v resnici nimam ničesar za pokazat. Nimam svojega benda. Čeprav sem si vedno želel biti session drummer. Opazoval sem, denimo, kakšne kretnje imajo bobnarji, kako držijo palčke… Ne samo da igraš bobne, za bobni moraš tudi dobro izgledat, moraš imeti dobre bobne, vse mora zveneti dobro… Potem se moraš vklopiti v bend in poskrbeti, da vse skupaj zveni dobro. In če bo vse skupaj zvenelo dobro, potem mi ni mar za komplimente, ki jih dobim na račun igranja bobnov. Ja, super, hvala. Ampak pomembna je celota: dober bend, dober zvok, dobra predstava. V tem smislu sem izrazito timski človek. Redkokdaj mi kdo reče, naj naredim nek bobnarski solo, to se zgodi res redko. Ne maram soliranja na bobnih.

Maša: Jure je v resnici en tak ‘control freak’, on ima vse niti v rokah, lahko zafrkne ves band, oziroma jih lahko ‘drži gor’. V primeru zadnje Glasbene mineštre: vsi so res dobro igrali, ampak v resnici so se vsi naslonili na Juretovo igranje. V tem smislu lahko on s svojim igranjem drži ‘vse pokonci’. To je ena taka posebna energija, ki jo oddaja na odru.

Jure: Ja, in da potem to znaš pravilno dozirati. Pravila se spreminjajo. Če igraš v triu so pravilo drugačna, kot če gre za kvartet ali večji bend. Aranžersko se danes gleda tako, da se glasba ‘nalaga’: bobni so neka osnova, bas kitara mora narediti neko drugo delo in ne repetirati istega glasbenega vzorca. Tako se ‘nalagajo plasti’, vsak nekaj prispeva. Ker igram večinoma vokalno glasbo, pa je na koncu tudi zelo pomembno, da se naredi ugodje pevcu, da vsi v bendu podpremo pevca, da se bo on imel ‘fajn’. Pevec je namreč tisti, ki mora povedati zgodbo. In povedal jo bo dobro samo, če se bo lahko nekam ‘naslonil’.

Ne me narobe razumeti, v Sloveniji imamo mnogo vrhunskih glasbenikov, moti pa me skupna slika. Vsak želi biti vsem všečen, besedila so vsa v smislu ‘juhuhu hahaha’, pod rjuhco sva se fajn mela,… Potem gredo vsi mladi bendi v H&M, si vsi kupijo enake sprane kavbojke in šmeksi srajčke, potem pa gredo igrat harmoniko, klarinet,… Tu se mi zdi, da so stvari malo ušle iz rok. Moti me tudi to, da glasbeniki nimamo sindikata. Če igraš, če od tega živiš, potem igraj. Če delaš drugje, potem pač delaj. Ne pa dopoldan nekje, popoldan pa privoliš v ‘nek špil za jurja’. Omisli si profesionalno opremo, vadi, igraj in od tega živi.

Kateri so tvoji najljubši bobnarji? Imaš kakšnega bobnarskega vzornika?

Jah, ti vzorniki se vedno spreminjajo. Ko si mulc, te fascinira nek bobnar, ki ima preobilje bobnov, potem te fascinira nekdo, ki igra res hitro, pa potem nekdo, ki igra res glasno. Na začetku te res ne fascinirajo bobnarji, ki igrajo potiho, malo,… šele kasneje, ko si bolj v zrelih letih, pa vidiš kvalitete tega, da znajo igrati potiho, umerjeno. Trenutno me fascinirata  Aaron Sterling in Jim Keltner. Iz pop smeri tudi John JR Robinson… Oni so v resnici zelo dobri session bobnarji in njihovo glasbo poslušamo vsi, vidva, jaz, mi,…

Ko jih poslušam, ne poslušam več samo bobnov, ampak glasbo kot celoto. In začnejo te zanimati druge stvari: občutek, ‘drive’, zvok,…

Občutki bobnarja so pomembni: včasih lahko ‘uletim’ na špil samo s snare-om, pa bom stvar izpeljal. Včasih se zjutraj zbudim in premišljujem, kaj iz seta bobnov bom vzel s sabo na koncert: lahko grem igrat na, ne vem, stadion, pa si bom vzel nek minimalističen setek bobnov. Tako razmišljam. Vse po občutku.

Je to potemtakem tvoja filozofija? Manj je več? 

Eno je to, da imaš s sabo čisto vse in si zato pomirjen, spet drugo pa je to, da malo razmisliš, kaj lahko iz štirih bobnov dobiš ven. Ampak, spet je pomembno, za kakšno glasbo gre, kakšen je bend, ali lahko bend prevzame malo več tvoje vloge in ti narediš kaj drugega… Tukaj gredo stvari lahko globoko, ne gre zgolj za neko površinsko razmišljanje.

Če se vrnemo na opazko, da si ‘drag escort’. Kje vse delaš? Sama te veliko videvam na RTV-ju…

Ja, tam veliko delam. Igral sem bobne v oddajah HriBar, Ugani, kdo pride na večerjo, Spet doma, Moja Slovenija…Pač, padeš v krog ljudi, ki se poznajo,… Verjetno tudi zato tako dobro igram pop, ker imam v bendu same avtorje, producente, aranžerje. Sodelujem z Gašperjem Koncem, ki obvlada kompozicijo, Patrik Greblo je prav tako mojster kompozicije, Boštjan Grabnar je odličen za zvok, Anže Langus je zelo dober aranžer.

Kaj meniš o sodobni (popularni) slovenski glasbeni sceni?

Pri nas je narodnozabavna glasba tista najmočnejša veja, kot je denimo v ZDA country. Ne me narobe razumeti, v Sloveniji imamo mnogo vrhunskih glasbenikov, moti pa me skupna slika. Vsak želi biti vsem všečen, besedila so vsa v smislu ‘juhuhu hahaha’, pod rjuhco sva se fajn mela,… Potem gredo vsi mladi bendi v H&M, si vsi kupijo enake sprane kavbojke in šmeksi srajčke, potem pa gredo igrat harmoniko, klarinet,… Tu se mi zdi, da so stvari malo ušle iz rok. Moti me tudi to, da glasbeniki nimamo sindikata. Če igraš, če od tega živiš, potem igraj. Če delaš drugje, potem pač delaj. Ne pa dopoldan nekje, popoldan pa privoliš v ‘nek špil za jurja’. Omisli si profesionalno opremo, vadi, igraj in od tega živi.

Glasbeno mineštro na nek način delamo tudi zato, da izobrazimo ljudi, jih navdušimo nad estetskim. Poslušalce moraš izobraziti, da lahko dviguješ kvaliteto glasbe. Slovenci pa ne znamo iti naprej in ne znamo razmišljati z lastnimi glavami.

Kako bi to lahko spremenili, po kakšnih kanalih?

Maša: Kanali so v našem šolstvu. Na vrhu je še vedno stara garda, po mladih se pa tolče in se jih premalo usmerja, motivira, premalo spodbuja, da bi bili kreativni.

Jure: Če si bistre glave, ti je hitro jasno kako in kaj. Za razvoj glasbene scene pri nas se manjka kvalitetnih klubov. V Radovljici je tak klub Šmeks, v Kranju KluBar, v Kranjksi Gori Vopa, na Jesenicah Tea-ter, na Bledu Kult,… No, roko na srce, gre bolj za lokale kot klube. Ampak klubi bi morali biti v vsakem mestu, novo gibanje se namreč začne iz ene same sobe.