V času, ko je kulturna Slovenija navajala Prešerna in ohranjala spomin nanj, sva doma z dragim pogledala biografski film o Stanleyu Milgramu, priznanem socialnem psihologu, ki je bil znan po svojih kontroverznih poskusih z elektrošoki, kjer je pri testirancih ugotavljal, kje je meja njihove poslušnosti avtoriteti. Shema poskusa je bila sledeča: v prvi sobi sta sedela nadzornik poskusa (avtoriteta) in prostovoljec, ki se je javil, da bo “učencu”, ki je sedel v drugi sobi, ob napačnih odgovorih na njegova vprašanja dal elektrošoke; ti pa se bodo s količino nepravilnih odgovorov stopnjevali. Elektrošoki so bili namišljeni, kar pomeni, da je “učenec”  sprva hlinil nezadovoljstvo, nato pa vse večjo bolečino, in če je prostovoljec šel do konca, bi bili elektrošoki v realnih okoliščinah smrtni, (kar je bilo testirancem na začetku poskusa tudi povedano). Dejstvo je, da so rezultati osupnili ne samo Milgrama, pač pa tudi širšo javnost. Zelo malo je bilo namreč tistih, ki so se odločili za humano plat in odnehali, in to kljub temu, da je avtoriteta od njih zahtevala, naj nadaljujejo. Presenetljiva večina prostovoljcev, med katerimi so bile tudi ženske, so poskus izpeljali do konca, kar pomeni, da so “učencu” ob napačnih odgovorih zadali smrtne elektrošoke.

shema Milgramovega eksperimenta: v beli sobi sedi “učenec”, ki ob nepravilnih odgovorih prejema elektrošoke, v rumeni sobi pa nadzornik poskusa (avtoriteta) in prostovoljec, ki izprauje učenca. vir: http://www.nytimes.com/2008/07/01/health/research/01mind.html

Milgramova starša sta bila evropska Juda, ki sta se na začetku 20.stoletja preselila v Ameriko. Beseda Milgram naj bi v judovsekm jeziku pomenila granatno jabolko. Nadarjeni mladi Milgram je venomer čutil simpatijo do svojega semitskega porekla, zato ga je obsedalo kontroverzno sojenje v imenu judovskega ljudstva, ki je na zatožno klop privedlo znanega upravljalca koncetracijskih taborišč med drugo svetovno vojno, Adolfa Eichmanna.

Stanley Milgram,
vir: https://www.bostonglobe.com/ideas/2013/09/28/stanley-milgram-and-uncertainty-evil/qUjame9xApiKc6evtgQRqN/story.html

O procesu Eichmann je v New Yorker svoje članke kar med procesom izstavljala Hannah Arendt, sicer slavna nemška filozofinja z judovskim poreklom, pred drugo svetovno vojno tudi domnevna ljubica slavnega, takrat že poročenega filozofa Heideggra, ki je sodeloval na nacistični univeri v Heidelbergu, (uf, kako zamotano). Stvari niso črno bele: Eichmanna je v Argentino v začetku šestdesetih prišla ugrabit izraelska tajna organizacija Mossad, ki (še danes), milo rečeno, ni na najboljšem glasu. Eichmanna so izsledili in ga z diplomatsko pošto privedli v Jeruzalem, kjer so mu v dolgem procesu sodili. Samo sojenje je bil kontroverzno, na koncu pa so ga, jasno, obesili. Kot pravi Darij Zadnikar: “Eichmanna v Jeruzalemu niso hoteli prevzgajati, njegov zločin je izhajal iz njegove spodobnosti, pridnosti in normalnosti. Prevzgojiti ga v bolj ubogljivega, podredljivega in lojalnega avtoriteti ni bilo mogoče. Zato so ga obesili. Je bil s tem dosežen namen?” Arendtova je s poročanjem v New Yorkerju in kasneje z izdano knjigo Eichmann v Jeruzalemu razjezila mnoge, predvsem pa izraelsko javnost. To je naredila s tremi provokativnimi vprašanji, ki si jih je vzporedno s procesom zastavljala: kljub temu, da je šlo za sodni proces, je trdila, da so Izraelci banalnost zla izrabili za birokratski ritual; ves čas je tudi odkrito dvomila v korektnost sodnega procesa, ki se je odločil, da bo sodil predvsem nacističnemu režimu in ne konkretno Eichmannu samemu, (“Kajti ta primer je temeljil na tem, kar so pretrpeli Judje, in ne na tem, kar je storil Eichmann:” Arendt, 2007, str. 17), in tretji pomislek, da je bil Eichmann kljub relativno visokemu položaju zgolj majhen, brezdušen birokrat.

Hannah Arendt,
Vir: http://www.timesofisrael.com/hannah-arendts-angst-was-born-in-the-usa-says-author/

To so stvari, ki so življenjsko in karierno obsedale tudi Milgrama. O poslušnosti se pred tem ni veliko govorilo. Dejanje, ki ga naredimo na povelje, je psihološko gledano in gledano po značaju, bistveno drugačno kot spontano dejanje. Kaj je gnalo tisoče ljudi, med katerimi so bili tudi Judje sami, (ja, res je šlo za peklenski ustroj), da so na ukaz pobili milijone in milijone ljudi? Eichmann je skozi proces vseskozi zatrjeval, da je le ubogal ukaze nadrejenih, da je to izvrševal karseda vestno in natančno, (toliko o pregovorni nemški natančnosti), in da ga je ravno to na koncu spravilo na vislice. V tem oziru je treba razumeti tudi Milgramov eksperiment, ki je bil, če želite, tudi manjši nateg. Prostovoljcem namreč niso povedali, da je “učenec” v drugi sobi le navidezno priklenjen na stol in da so elektrode in elektrošoki lažni, “učenec” pa jo odnese brez poškodb. Pred Migramovim eksperimentom je tako četica njegovih kolegov, kot tudi Milgram sam trdila, da bodo prostovoljci z elektrošoki prenehali pri neki razumni meji. A temu ni bilo tako. “V prvem Milgramovem eksperimentu je šlo vseh štirideset prostovoljcev prek 300 voltov (!) in kar slabi dve tretjini do konca (torej do 450 voltov)”.

Film Experimenter, toplo priporočam ogled. Vir: IMDB.com

To spoznanje v nas zbudi nelagodje in nas postavi nekje na območje vprašanja do kam nepreklicno ubogati avtoriteto in kje se obnašati skladno z lastno humanostjo. Vprašanje, ki še zdaleč ni zastarelo. Ne, Milgram je danes bolj aktualen kot kdajkoli prej. Razen vojn v Siriji, Jemnu in še marsikje drugje, razen migrantske krize, ki je svojevrstna vojna, se vojne danes odvijajo za računalniki in vse prej izgledajo kot simulacije igralniške igrice s slabo grafiko; ali pa so spisane v obliki vohunskih računalniških programov (Snowden). Zato marsikdaj izgine tudi neposredna vpletenost v smrt drugega, kar pa je samo še bolj nevarno in še večji povod, da se nekdo ob zločinu sklicuje na avtoriteto, ki je zločin ukazala.

V ZDA predseduje Trump, ki se v ovalni pisarni Bele hiše obnaša kot ponoreli buldožer. Ruši vsevprek. Igra avtoriteto na dveh nogah. Veliko rožlja, z besedami in orožjem (zadnje, po njegovem, dokazuje nedavna sila uspešna akcija v Jemnu, kjer so umrli civilisti, med katerimi so bili tudi otroci). Kdo se mu bo zoperstavil?

Kako pa bi vi ravnali?

Viri:

Arendt, Hannah: Eichmann v Jeruzalemu, Študentska založba, Ljubljana, 2007

Milgram, Stanley: Poslušnost avtoriteti, edinstveni eksperiment, ki je izzval človeško avtoriteto, Umco, Ljubljana, 2009

https://www.bostonglobe.com/ideas/2013/09/28/stanley-milgram-and-uncertainty-evil/qUjame9xApiKc6evtgQRqN/story.html

http://www.timesofisrael.com/hannah-arendts-angst-was-born-in-the-usa-says-author/