PLANIRANJE

Na praznik naše države je prav, da se spoštovanje in občudovanje nameni naši domovini. No, sama sem tisti dan še delala, zato smo »prestavili« dan državnosti na petek, 26. 6. in si obljubili, da gremo nekam, kjer še nismo bili. Jasno, vsa družina. Ampak kam?

Sama sem se smatrala za dobro poznavalko Slovenije. Potem sem ugotovila, da podrobneje poznam samo zahodni del naše državice. Vzhod – Štajerska, Prekmurje, Prlekija – je zame še vedno enigma. Na boljše se je spremenilo kakih osem let nazaj s takratnim fantom, zdaj možem, ki se mu po žilah pretaka stoodstotna štajerska kri, a ima, ker je odraščal na Vrhniki, del življenja pa preživel v Vipavi in Novi Gorici, povsem shizofreno identiteto: ko je na primorskih koncih zavija primorsko, na Celjskem pri žlahti se besedno podredi njim, bojda pa zadnjih nekaj let prav lepo zavija po gorenjsko, kar sama, kot klena Gorenjka, sploh ne slišim. Jaz s krvjo, dušo in srcem ostajam Gorenjka, bolj precizno: Jeseničanka.

Malo sem zašla, a nadaljujmo našo zgodbo. Torej, oni dan brskam po internetu, pregledujem zemljevide kod in kam. Pa najdem najprej Celjski grad, na katerem je zaradi Covid situacije naenkrat lahko samo sto obiskovalcev. Od gradu naprej po celjski planinski poti do štorske Marije. Super, si mislim, konci mojega dragega. Sicer bo moral hoditi, kar mu ne bo po godu, a bo hodil po razmeroma nizkih gričih (nič primerljivega z Gorenjsko), jaz bom animirala njega in otroka in dan bo super. Potem mu omenim idejo: rekel sicer ni nič, ideja o Celjskem gradu mu je bila celo všeč, a potem neka kvazi romarska pot do štorske Marije – treba je iti peš in potem z vrha hribčka občudovati pokrajino Celjskih grofov. Sem videla, da mu ne diši preveč.

Potem odkrijem Žičko kartuzijo. Krasne slike. Ok, v mislih zapičim zastavico v to štajersko vasico. Imamo prvo točko dneva. Opazim, da se da kupiti združene vstopnice za žičko kartuzijo in Noordung center Vitanje. Noordung center je kraj, kamor sem v kratkem mislila peljati otroke in moža in voila –zapičeno imam že drugo zastavico. Potem najdem številko TIC-a v Slovenskih Konjicah. Prijazen ženski glas mi razloži, kako se moramo ustaviti še pri njih, če bomo v tistih koncih. Slovenske Konjice so eno od zgodovinskih mest Slovenije. Imam zapik že tretje zastavice. Vprašam, kako je s pešpotjo od Slovenskih Konjic do Žičke kartuzije. Gospa mi odsvetuje, ker je treba čez Konjiško goro, (kar se bo dragemu že slišalo grozno), torej to odpade. A mi gospa predlaga obisk vinskih gričev tik nad Konjicami. Kakih dvajset minut hoda, vmes še postanek v vinski kleti Zlati grič. Kupljeno. In slavnostni zapik četrte zastavice. Dovolj kulturno razvedrilnega programa za en dan.

Seveda nato v moji maniri cel večer preživim v študiju kartuzij, meniških redov v Sloveniji, o Otokarju III. Štajerskemu, o zgodovini samostanov, o grofih in knezih in povsem zanemarim zemljevide. Ti bodo na svoj račun prišli na dan odhoda.

VOŽNJA

Dan prej me moj z žlahtnim štajerskim pedigrejem obogaten dragi vpraša, kje so Vitanje. Moj brat omeni bližino Pohorja, jaz nevedno bleknem nekje pri Šentjurju pri Celju. Seveda nimam pojma in prav ima moj brat, a v familji sem jaz ta študiozna in moj mož mi seveda slepo verjame.

Naslednje jutro se zbašemo v avto: otroka in midva. Otrokoma že dan prej omeniva, da gremo v »vesoljski muzej« in ideja se jima zdi super. Ob desetih smo najavljeni na vodeno turo po centru Noordung. Zamujanje ne pride v poštev. Dragi v navigacijo odtipka Vitanje in ugotovi, da te seveda niso pri Šentjurju, ampak pol ure vožnje dlje. Postaja živčen, boji se, da nam ne bo uspelo priti pravočasno. Otroka bi še svežih rogljičkov, ki sva jih obljubila in treba je natankat avto. Smo zelo blizu, da se popoln družinski dan sprevrže v tragedijo. Še posebej, ko nonšalantno dodam stavek, da so Vitanje na Štajerskem, ki pa je, zemljepisno gledano, »nekje v vratu kure«. Dragi odvrne da je to enako, kot bi nekdo zamešal Kranj in Kranjsko Goro, ker itak oboje leži na Gorenjskem. Vidim, da je bolje, da sem tiho, a v glavi premišljujem, kako je vedno dramatičen, ko je živčen. No, priznam, tokrat ima prav. Umiriva se in naslednjo uro in pol poslušamo stare hipije, opazujemo spreminjajočo se pokrajino, otroka pa mljaskata čokoladne rogljičke.

VITANJE

V Vitanje sem si želela iz več razlogov: vesolje me je vedno zanimalo, v centru Noordung obljubljajo odlične VR izkušnje, mama Hermana Potočnika Noordunga pa se je pred poroko pisala Kokošinek, kar je bil tudi moj dekliški priimek.

V Vitanje smo se pripeljali skozi ozko dolino reke Hudinje in že njeno ime nakazuje, da gre za hudournik, ki zna ob nalivih prestopiti kak breg. Na vrhu doline vas prijazno pozdravi ogromen viličasti ključ in ponosno naznani da ste v kraju orodja Unior. Potem se kar naenkrat dolina odpre in pred vami so Vitanje. Na eni strani ceste cerkev, na drugi strani betonski NLP ali Noordung center, ki slavi pionirje odprav v vesolje. Sanjače, ki so imeli tako vizionarske ideje, da nekaterih še danes niso realizirali. Npr. vesoljske postaje Hermana Potočnika, ki se vrti in obenem ustvarja umetno gravitacijo, kar astronavtom omogoča, da se lahko v vesolju gibljejo enako, kot doma na zemlji.

Sam Noordung center nas je morda pustil malce hladne. Vodnici bi svetovala kanček več navdušenja. Še posebej me je motilo, ko je na skoraj vsako vprašanje odgovorila z ‘ne vem’, ali pa ‘to bi morala preveriti’. V tovrstnem centru bi morali delati veliki zanesenjaki, ki jim glava v vsakem delu dneva pogleduje navzgor, v nebo, v vesolje – nič hudega, če imajo mozolje, če so preobilni ali imajo mastne lase – piflarji imajo moč, da svoje navdušenje eksponentno množijo, če je v bližini mladež, ki ga vesolje vsaj kanček zanima. Prepričana sem, da bi bilo tako pri naših dveh. In tako bi bili na dobri poti do novih inženirjev, programerjev in kdo ve, morda celo avtohtonih slovenskih astronavtov brez dodanega ameriškega pedigreja, kakršna je denimo Sunita Williams.

A če imate vsaj nekaj predznanja o vesolju, ali če ste potočili kakšno solzico o ganljivem robotu – raziskovalcu Curiosity, ki nekoliko spominja na Wall-eja iz Pixarjeve risanke, in je na Marsu posnel svoj prvi selfie, potem ste na pravem mestu.

VR izkušenj se tokrat nismo poslužili. Otroka sta malce premlada za to in jima je že začelo primanjkovati mentalne kondicije, zato sva jih peljala na bližnje igrišče, kjer sta na tamkajšnjih igralih preizkušala posledice centrifugalne sile.

ŽIČKA KARTUZIJA

Pot nas je vodila naprej proti Žički kartuziji. Veliko gričev, vijugasta cesta, razgledi na celjsko pokrajino, brajde, kmetije, cerkvice, križeve poti, cvetoče lipe in kostanje. Resnično lepi konci. Pot nas je zopet vodila v ozko dolino svetega Janeza Krstnika v bližino naselja Žiče.

Oglasili smo se v najstarejši gostilni v Sloveniji, gostilni Gastuž, ki je sprva služila kot prenočišče in gostišče obiskovalcem kartuzije. Tokrat je bila verjetno po dolgih stoletjih od svoje ustanovitve zaprta, razlog pa seveda nadležni koronavirus.

Odpravili smo se po vstopnice in ob nakupu dobili vsak svoj avdio vodnik. Lidija je bila malce razočarana, ker ni bil vsaj »voki toki«, da bi lahko koga poklicala, Aljaž pa je ob vsaki številki na tabli spretno odtipkal željeno in se prepustil zasanjanemu konverzu, ki nas je popeljal v čase, ko je kartuzija delovala s polno paro.

Meni so nasploh samostani dragi že od otroštva, ko sta me teta Pavla in stric Ščep – oba sicer zaprisežena agnostika – večkrat peljala k cistercijanom v samostan Stično. Njihov meniški moto je Ora et labora – Moli in delaj, kar je bilo na srečo po godu vsem dosedanjim vladarjem in režimom že vse od samostanskih začetkov v 12. stoletju. Na ta račun jim je uspelo preživeti in ohraniti svojo skupnost.

A vrnimo se nazaj v Žiče. Kraj izžareva posebno energijo, nezavedno smo se vsi umirili in slišalo se je le petje ptic. Čeprav je bilo kar nekaj obiskovalcev, so se obiskovalci instinktivno podali v kontemplativni sprehod po križnih hodnikih in vrtovih nekdanjega samostana.

Žička kartuzija je ena izmed štirih kartuzij na Slovenskem, (poleg nje še Bistra, Jurklošter in edina še delujoča, Pleterje), in ima impresivno zgodovino: ustanovljena je bila okoli leta 1160, njen prvi prior Beremund pa je bil grof cornwallski, žlahtnik angleške kraljeve rodbine. Gre za najstarejšo kartuzijo v Srednji Evropi in prvo izven matičnega območja Francije in Italije. Kartuzijanski meniški red, katerega ustanovitelj je Sveti Bruno, je najstrožji meniški red, vsak njihov samostan pa se deli na dva dela: zgornji samostan (Domus Superior), kjer so prebivali patri z glavnim patrom – priorjem in spodnji samostan (Domus Inferior), kjer so prebivali konverzi in se je tu nahajal nekaj kilometrov nižje v vasi Špitalič. Zgornji samostan je običajno obsegal celice za 12 patrov in hišo priorja. 12 patrov je simboliziralo Jezusove učence, prior je potemtakem simbolno zavzel funkcijo Jezusa.

Zahodni razkol med leti 1378 in 1417, ko sta katoliški cerkvi poveljevala dva papeža, eden v Avignonu, drugi v Rimu, je za kartuzijo v Žičah pomenil največji razcvet. Bratje so držali z Rimom in njihov samostan je bil eden najpomembnejših samostanov, za slabi dve desetletji pa je po ukazu rimskega papeža Urbana VI. Žička kartuzija postala sedež generalnega kapitlja kartuzijanskega reda v zahodnem delu. V času shizme so prav patri iz Žič ustanovili številne nove kartuzije na zahodnih in severnih tleh. Med njimi so tudi zelo znane v Mainzu, Trierju, Koelnu, Koblenzu in druge.

V 14. stoletju je v kartuziji deloval Filip iz Žič (Phillip von Seitz), ki je iz latinščine prepesnil nad 8000 verzov obsegajoč ep o Marijinem življenju. Ker je rokopisu dodal pridevnik »Žički«, se z zagotovostjo lahko trdi, da je prepis nastal prav v tem samostanu, a je danes shranjen v Nemčiji. Hrani ga Univerzitetna knjižnica v Heidelbergu.

Ko boste v Žičah, ne zgrešite avdio dela, kjer konverz razlaga vsakdanje življenje patrov in konverzov. Ker jih inkvizicija ni preganjala, veljajo za začetnike lekarnastva in zeliščarstva pri nas. Trdo so delali, veliko meditirali, veliko brali in prepisovali v knjižnicah. Vsak menih je obdeloval majhen kos vrta in imel svojo delavnico. Patri so imeli veliko knjižnico in so prepisovali in prevajali. Kartuzijanski menihi niso smeli jesti živali s štirimi nogami. Tako obstaja legenda, da naj bi v Žičah konverzi v silni lakoti poskušali vzgojiti prašička s tremi nogami, a jim je spodletelo. Zanimiv je tudi praznični jedilnik velike noči z začetka 18. stoletja. Na meniju so razne ribje paštete, bobrove juhe, poslastice iz vider in potočnih rakov – vse postreženo s samostansko zelenjavo in zelišči.

SLOVENSKE KONJICE

Tja verjetno ne bi šli, če me nekaj dni prej po telefonu ne bi povabil prijazen ženski glas iz Turistično informacijskega centra. Morda pa se oglasimo še tam, sem si mislila. Predvsem zato, da izvemo od lokalcev, kje je kakšna dobra gostilna.

Slovenske Konjice so eno od zgodovinskih mest Slovenije. So rojstni kraj pesnika, prevajalca in urednika Ivana Minattija (1924 – 2012), verjetno najbolj poznanega s pesmijo Nekoga moraš imeti rad, a je med drugim prevedel tudi Malega princa (Antoine de Saint-Exupery).

Če boste šli na sprehod v stari del Konjic, kjer po sredini trga teče potok, si lahko v eni od tamkajšnjih kavarn privoščite Minattijevo kavo – mi si je zaradi pomanjkanja časa sicer nismo in pojma nimam, kakšna je. Stari trg se prijetno vzpenja proti Konjiški gori, na obeh straneh pa nas pozdravljajo enonadstropne meščanske hiše. V pritličjih se bohotijo velika izložbena okna. Marsikatera obrt je zaprla svoja vrata, odprta pa je kakšna trgovina ali okrajna pisarna naše vladajoče stranke. V eni od teh hiš danes domuje tudi TIC. Ob kruljenju naših želodčkov nas je prijazna informatorka takoj usmerila na Konjiške griče, v vinsko klet Zlati grič in v gostilno na griču s preprostim imenom Grič. Tam se bodo otroci lahko podili naokrog, medtem ko bomo čakali na hrano, je dejala. Pa še razgledi so neverjetni. Tik preden smo šli, je Aljažu dala še brošuro o mini živalskem vrtu. Z dragim sva se malce pisano spogledala, ampak sva otrokom obljubila, da gremo, a le, če bosta pojedla kosilo v celoti in brez afnanja.

ZLATI GRIČ

Zlati grič je več kot samo grič nad Slovenskimi Konjicami. Je konglomerat različnih dejavnosti ali “za vsakogar se nekaj najde”. Lahko zavijete v vinsko klet na kozarček, se še malce povzpnete na grič in se ob čakanju na gurmansko razvajanje malo razgledate naokrog. Če se  zapeljete še sto metrov naprej, si lahko rezervirate romantični vikend v apartmaju v vinogradniškem dvorcu. Če ste želeli prehajati med občinami ob koncu korona karantene so vam palice za golf nudile odličen alibi, da se podate čez širno Slovenijo v Slovenske Konjice, saj tu lahko odigrate svojih devet lukenj.

Vinska klet je moderna, vkopana v klet in arhitekturno povsem neinvazivna okoliški vinorodni pokrajini. Mlada dama, ki si je ob našem vstopu hitro nadela masko, nas je celo popeljala v vinsko klet, čeprav se predhodno nismo najavili. Kar je imelo še poseben čar, saj je sproti prižigala luči, sprehajali smo se mimo praznih steklenic, željnih novega vina; med lesenimi paletami na dolgih hodnikih, med škatlami pecljatih kozarcev. Bilo je vznemirljivo. Glavni zastor se je dvignil, ko je gospodična slavnostno prižgala luči v vinski kleti. Zasijali so zloščeni kovinski sodi do vrha kleti, v katerih zorijo štajerska vina. Posebnost gradnje te vinske kleti je bila, da so vinske sode postavili najprej na predvideni prostor, šele nato so klet zaprli in zgradili do konca. Sodi so različnih velikosti, sprejmejo pa skupaj do 1,3 milijona litrov žlahtne kapljice. Posebnost so penine Zlati Grič, ki zorijo v Otokarjevi kleti v Žički kartuziji. Otokarjeva klet je na ogled le izjemoma, saj je zorjenje penin dokaj rigorozno, zahteva stalno temperaturo in vlago, vse steklenice pa obračajo ročno.

Čeprav z dragim nisva najavila svojega prihoda, naju je gospodična na koncu razveselila s tremi degustacijami: preizkusila sva konjičana, potem cuvée Konjičan + Sauvignon, ki je zares dober in si ga z dragim privoščiva ob večerih za lep zaključek dneva. Cuvée ni čisto nič dramatičen in pretenciozen, pač pa zelo svež in piten. A ker je obenem tudi zelo dober, ga bi bilo škoda za špricar.

Za konec sva poskusila še Modri pinot. Ta je druga pesem: integrirana pridelava, ročna trgatev, rahlo barikirano: to vino je bolj zahtevno in ni za ležerne večere. Če sem si ob prejšnjem belem cuvéeju zamišljala Vivaldijevo pomlad, je modri pinot bolj Šostakovičeva Peta simfonija. Zahteva precej več pozornosti, a vseeno ohranja igrivost in ostrino. Obisk vinske kleti sva z dragim zapustila s tremi steklenicami vina in rahlo vinjena, saj sva Gorenjca (no, vsaj jaz), in se vina v naših koncih ne spodobi pljuvati ven.

Samo kakih petdeset metrov nad vinsko kletjo se nahaja gostilna Grič, kjer krožnike ustvarja Andrej Smogavc. Trihodni meni brez vina stane nekaj čez dvajset evrov in ga toplo priporočam. V poletnih dneh ni lepšega, kot uživati v pogledu na vinorodne griče, na vinogradniški dvorec, na oddaljeni Boč, vmes pa gurmansko uživati. Otroka sta sicer jedla klasični otroški meni, a je bilo vse prvovrstno. Restavarcija je del priporočene gastronomske poti francoske gurmanske dvojice Gault & Millau, kar bo nejeverne Tomaže morda še dodatno spodbudilo, da se podajo na romarsko pot v Slovenske Konjice.

MINI ZOO

Ob vsej kulturi, znanosti, ob vseh muzejih, vinskih degustacijah in gurmanskih popotovanjih, sta na koncu prišla na svoj račun še otroka. Ker sva jima obljubila ogled Mini zooja, če bosta vse pojedla, smo morali še tja. Prišli smo uro in pol pred zaprtjem. V Mini zoo landu vas pričakajo kenguruji,  par lenobnih levov, psihično izmučene makake, vsenaokrog skakajoči zajci, odštekani lemurji, surikate s podmladkom. Vse to spremljajo malce groteskni prizori iz Divjega zahoda, doma sestavljena podmornica, kamor se lahko stlačijo le otroci in je meni delovala klavstrofobično. Da omenim zgolj atrakcije, ki so nam najbolj ostale v spominu. Malce kičasto za moj okus, a otrokoma je bilo nadvse všeč. In prijazna je tudi cena vstopnice.

Epilog

Z dragim nama je bilo na koncu žal, da nisva tu vnovčila enega od turističnih vaučerjev, ki jih letos ob korona krizi časti država, opa, mi davkoplačevalci. Slovenske Konjice z okolico niso nujno samo enodnevni izlet in tudi ni treba na Roglo. Če ostanete zgolj v neposredni okolici mesta in si morda rezervirate apartma v vinogradniškem dvorcu, vam z malo domišljije ne zmanjka idej za preživljanje časa. Poleg naštetega greste lahko za začetek vsaj še na konjiški grad, za kar je nam tokrat zmanjkalo časa. Organizirate si lahko dan na Pohorju, greste morda na Sprehod med krošnjami. Odkrijete dvorec Trebnik. Idej zlepa ne zmanjka.

Do naslednjič, Slovenske Konjice. Ker pridemo še nazaj.

Tekst in fotografije: Ana Hering, KITana
Naslovna fotografija: Matic Hering

julij  2020