(prevod: Mile ljubi disko, disko, jaz pa kolo jeseniško)

Tudi pri nas je zadnje čase v vzponu ”street food”. Ker je tako kul tudi ime samo, ga ne prevajamo v ’ulično hrano’, ker bi se nemara slišalo preveč poceni. Gre za stojnice s hrano, razne predelane tovornjake, kjer vam kuhajo slovenski chefi (včasih tudi, pohvale vredno, dobrodelno – ali spet slovensko: ferfud). Postrežejo vam ponavadi na papirju ali plastiki, pribor je prav tako za enkratno uporabo (če se ga sploh uporabi). Seveda te stvari ostajajo tam, kjer je največji pretok denarja in ljudi, zato jih naše Jesenice, kjer sicer ni problem pretok ljudi, ne dočakajo.

Dogodek, kjer se v enem dnevu napokamo vsega, od šrilanskega karija do zavite baklave in slovenskih krapov, pa imamo tudi na Jesenicah, imenuje se festival Multi-Kulti-Narika. Jesenice? A ni tam ena železarna, sivo mesto in je vse kr nekej? Mimo Jesenic se morda povprečen slovenček pelje dvakrat letno, še takrat po avtocesti odbrzi zgolj mimo, ko gre bodisi s svojim najnovejšim modelom BMV-ja in, jasno, z zastonj nažicanimi kartami v VIP šotor na pokal Vitranc,  nažirat se z zastonj kanapeji, ali pa s Tamovim tovornjačkom svojega PGD-ja in polnim sodom vina navijat za naše orle v Planico? No, Multi-Kulti-Narika se je letos dogajala že drugič, pobuda pa je nastala, ker so Jesenice, če rečemo politično korektno, precej etnično mešane.  Če pa povemo v preproščini: imamo en kup ‘ta spodnjih’ (in zato verjetno največ naročnikov na Siolov paket Pink v Sloveniji), in tudi nekaj ‘ta zgornjih’, baje pa obstaja skupno celo 40-50 etničnih skupin. Kar je fajn iz več razlogov: še vedno trdim, da so Jesenice eno bolj tolerantnih mest v Sloveniji – poglejte kakšne Deskle, pa boste videli, da to niti ni tako težko. Kulturni razlog: vsak Slovenec na Jesenicah poleg Severine pozna vsaj še Halida Bešlića ali Mileta Kitića. (Če sicer vprašam avtohtonega Bosanca Mikija, kdo je največji Bosanec nasploh, dobim dva odgovora: Dino Merlin – superhero gastarbajterjev (Moja je život švicarskaaa) in pa Edin Džeko, kdo za vraga?! – aja poguglano: fuzbaler, mi mora bit oproščeno, ker sem doma iz mesta jekla in narcis in hokeja). Še en dober razlog, da so Jesenice multi kulti, je hrana. Ker radi raznoliko in dobro jemo: zmeraj je kak praznik in vsi se za bajram nažremo baklave, za pravoslavni božič jemo črnogorsko žito sa šlagom, za Veliko noč farbamo pirhe in jemo potico…

Sarajevo, z rekordoma najdalj obleganega mesta v sodobni zgodovini in najboljših burekov in zeljanic

Sarajevo, žalostno dejstvo: najdalj oblegano mesto v  sodobni vojni zgodovini; veselo dejstvo: najboljše aščinice na svetu, vir: Ana Hering

 

Moj pokojni stric Šćep je bil kot zavedni Črnogorec in neomajen agnostik sicer povsem toleranten do različnih religij, sta ga pa ob času pravoslavnega božiča in nato še novega leta vedno zagrabila neko nedefinirano domotožje in rahla melanholija. Enkrat (še v času tranzicije, ko so obstajali yugoti in stacionarni telefoni), je klical v pekarno na Javorniku, ker je izvedel, da tam baje pečejo baklavo po naročilu. V hrepenenju po dveh koščkih te nebeške lepljive sladkobe je poklical in glas na drugi strani mu je dejal: “Seveda, koliko plehov je pa želite?” Šćep je seveda odložil slušalko. Ko je naša mati zvedela za to, se ji je Šćep zasmilil in se je podala v raziskovanje. Sicer je odlična kuharica, a že v štartu je bilo meni jasno, da bo težko spacala baklavo. Poklicala je kolegico Bosanko z neigovorljivo dolgim priimkom in jo prosila za recept. Ko je popisala že drugi list z napotki predpriprave, je vrgla puško v kukuruz: “Ah, Ditka, kar pozabi. Tole ne bo šlo.” Seveda, naslednji dan ji je Dita baklavo prinesla kar v vrtec, kjer mati dela kot vzgojiteljica in je takrat po naključju pazila tudi njene sinove. Našo mati je bilo čisto po slovensko malce sram in ji je hotela baklavo plačati, ampak Dita o tem ni hotela niti slišat: “Ah, sej vem, vi Slovenke tega pač ne znate tako kot me.” Imela je prav, kdo bo umaknil pohištvo v dnevni sobi, da bo razvaljal testo tako na tanko, da se še vidi skozenj, a se kljub temu ne strga?! Še za testo za štrudel smo se polenile in kar nekaj velikih kmetic iz Plavških Rovt, izučenih na kuharskih tečajih pri sestri Vendelini na Brezjah, kupuje testo v Hoferju, da se jim ni treba več matrat. Ni sicer več isto, je pa hitro. Eden od stranskih produktov kapitalizma in njegove izbire. Skratka, ko je Šćep videl cel pleh domače baklave, se mu je skoraj odpeljalo od veselja, a kot preudaren filozof z načelom prave/srednje mere, je pojedel košček in ostalo porazdelil najprej med nas in potem še med naslednje dni. Na žalost njegove drage, moje tete Pave, ki bi lahko pol pleha pojedla kar takoj, za poobedek h kavici.

Tudi bosansko čevapdžinico premoremo na Jesenicah (gre sicer za franšizo Das ist Valter), imenovano po legendarnem jugoslovanskem filmu Valter brani Sarajevo (ta se v lokalu tudi non stop vrti), reklamira pa jo samooklicano najbolj znan Bosanc v Sloveniji Denis Avdić, (baje ima svojo franšizo v Kamniku). Ime so nastavili tako, da slutimo, da se želi franšiza prej ko slej seliti med severne oberkrainerje v Avstrijo in Nemčijo – ampak predvsem v slednji kraljuje Turkmafien z njihovim dönerjem, tako da bo preboj možen samo s težko mašinerijo. Čevapčiči v Valterju so najboljši približek tistim mojim najljubšim iz čevapdžinice Željo 2 v Sarajevu. Malo me moti, ker se doplača kajmak, ampak jebiga, ne more bit še bosanskih cen. Naročite lahko tudi super ne presladko baklavo, tufahijo, tulumbe in pravo bosansko kavo, ki vam jo postrežejo v džezvi, s pripadajočima drino in ratlukom.  Vse pohvale, bi bilo pa fajn, če bi se kdo po sarajevskem vzoru lotil še odprtja kake burekdžinice, predvsem pa meni najljubše aščinice (jedi na žlico), kjer bi dnevno lahko človek pojedel kakšno šareno dolmo, tripice, filane paprike in vse podobno, kar je pripotovalo z rahlimi moderacijami iz (vsaj) Turčije k nam.

jasno, da imamo dobre čevape, pečejo nam jih Bosanci

jasno, da imamo dobre čevape, pečejo nam jih Bosanci; vir: Ana Hering

Pred dvema tednoma smo šli na praznovanje petdesetletnice v Gotovlje pri Celju. Praznoval je stric mojega dragega in kot pravi Slovenci smo imeli piknik na domačem vrtu, z domačim izborom jedi. Jasno, jedli smo srbski žar. Pekla sta Srb Miki in njegov kolega. Miki je dejal, da je računal pol kile mesa na odraslo osebo. V mislih me je ta računica begala, ker sem videla nedeljsko jutro s kilami ostankov mesa – naslednje jutro pa je ostalo mesa za dve osebi po Mikijevem računanju – moj bog, smo res požrli toliko? Mize so se tako v soboto šibile od lepinj, kajmaka, čevapov, domačih vešalic in mesnih uštipcev, šobske solate, popolna zmaga pa je bil prebranac, katerega recept mi je zaupal Mikijev kolega -samo zato, ker sem iz Jesenic (sumim, da je bil Bosanc).

Prebranac od Mikijevega kolega, čigar imena ne vem

(Količine so navedene za sobotni piknik tridesetih srednje požrešnih odraslih)

0.5l olja

3,5 kg čebule

5 kg kuhanega fižola tetovca (majhen in bel)

100g sladke paprike

sol

poper

peklenska varianta vsebuje še zdrobljene čilije

Na olju pražimo ne preveč tanko narezano čebulo do neprepoznavnosti. To se dogaja dve uri, a pozor, če jo zažgemo, vržemo vse stran in se lotimo še enkrat. Zato je, razumljivo, ne zažgemo. Čebula mora preiti v tekoče, želatinasto, smrkljasto stanje. Po dovolj dolgem mučenju, čebulo damo v nepregorno posodo, ki jo bomo ali postavili v pečico (zimska varianta) ali pa kar na žar (poletna varianta), in ji dodamo fižol, sladko papriko, sol in poper. Cmarimo še toliko časa, da se na fižolu pokaže olje in da vrh dobi tako temno rjavo tančico.

Če smo nagnjeni k raznim črevesnim vragolijam, prebranac jemo po pameti – a v naši familji to žal ne gre, tako da priporočam spanje na prostem ali vsaj pri odprtem oknu.

p.s. Zgornja predvidevanja o osvajalskem Valterju so bila pravilna: napadli so že sosede in odprli lokal v Filahu, 🙂 Odštevamo do maščevanja nad Turki v še bolj severni deželi