Mitja Ploj, Arn Thor, je umetnik, ki ga je jeseniška javnost dodobra spoznala na festivalu Meteorita, kjer se je predstavil s svojo razstavo Retroskop.
Z Mitjo, ki se je iz Štajerske na Gorenjsko preselil pred petimi leti, sva se dobila na muhast deževen dan, ko zima še ni rekla zadnje besede, pomlad pa tudi še ni prišla. Govoril je vzneseno, a tiho, umirjeno in umerjeno. Mojster detajlov v umetnosti je tak tudi v besedi.

Kdo si, kaj si in kaj počneš v življenju?

Sem Mitja, prihajam iz Lenarta. Že kakih pet let živim na Gorenjskem. Sem pa,… ne vem, jaz bi sebe opredelil, morda se bo slišalo »mimo«, kot čistega umetnika. Mogoče me je to dostikrat teplo v življenju. V srednji šoli sem se učil za črkoslikarja, za poklic, ki je danes na robu izumrtja. Bolj sofisticiran »malar«. Takrat sem se prvič srečal tudi z razvijanjem fotografij, tehnikami tiska, sitotiskom. Natisnil sem si ogromno unikatnih majic,…
Po duši sem res umetnik, ampak pri nas s tem težko shajaš…

Misliš Slovenijo?

Mislim, da ljudje premalo cenijo umetnost, da bi lahko to človek udejanil v taki meri, da bi se s tem preživljal. Umetnost zato ostaja moj hobi, lahko pa rečem, da tudi življenjski slog.
Odkar imam otroka, je še manj časa za risanje. V zadnjem letu, odkar je mala na svetu, še nisem prijel svinčnika v roko.

Vse, kar je bilo razstavljeno na Festivalu Meteorita (v predverju OKJ, op.p.) je torej starejšega nastanka?

Ja, razstava zajema približno zadnjih deset let mojega dela. Zato taka raznolikost. In tudi zato je ime razstave Retroskop. Sestavljena je iz besed retrospektiva in kalejdoskop.
Ne morem ostati dolgo časa fiksiran na eno samo stvar. Tudi, kar se tiče tehnik ustvarjanja: obdelujem kamen, les, se ukvarjam z risanjem, grafiko, sitotiskom, grafičnim oblikovanjem – od slednjega sem se v zadnjih letih tudi preživljal.
V ustvarjanju sem popoln samouk. Od kar pomnim, sem rad risal. Že v osnovni šoli sem imel kar nekaj problemov, ker nisem sledil pouku v šoli, ampak raje risal. V šoli sicer nisem imel težav, ampak bilo mi je dolgčas. In sem risal. Še sedaj imam vedno s seboj v avtu skicirko, svinčnik, ali vsaj nek kos papirja, kak flomaster. Imel sem obdobja, ko sem zjutraj pri kavici najprej nekaj naslikal,…

Pri tvoji razstavi Retroskop je bila moja prva asociacija Escher. Tisti, ki ga poznajo, ga v tvojih risbah absolutno prepoznajo.

Seveda. Escherja res ne moreš zgrešiti. On je genij. Obožujem detajle. Bolj je slika detajlna, bolj mi je všeč. Ne morem si pomagati, ne vidim lepote v Piccassu, to mi je preveč,…

Kubistično, raztrgano?

Ne, preveč prazno. Obožujem Boscha. Ga poznaš?

Ja, seveda.

Dali, po svoje…

Ja, neka obdobja Dalija, ni mi pa všeč ves njegov opus. Bosch se res posveti detajlom, njegov Vrt naslade je res mojstrovina v detajlih.

Tudi renesansa. Če bi že kako obdobje moral izbrati, bi izbral renesanso.

Escher na drugi strani pa je že predstavnik moderne grafične ilustracije. Mojster optičnih iluzij. Sposoben narisati nekaj tridimenzionalnega v dveh dimenzijah, a hkrati nekaj, kar je v tridimenzionalni realnosti popolnoma nemogoče. Escherheva realnost bi bila denimo Kleinova steklenica,…

Escher je matematika v risbi. Ko sem ga prvič videl, hm, to je bilo vsaj dvajset let nazaj,… Tisto njegovo stopnišče. Belvedere. To je takrat v meni naredilo klik. Že sama ideja. Kako lahko človek pride na kaj takega?
Ne vem, kako bi opisal, kar vidim, ko opazujem njegovo delo. Gre za nekaj, kar je povsem logično, a obenem povsem nepojasnjeno. Tega pač ni možno narediti. Skozi leta sem podobno začel opažati pri sebi. Izjemno rad delam s šestilom. Šestilo je orodje, ki ima zelo širok spekter uporabe in omogoča kreativnost. S šestilom se da odlično narisati tudi forme, ki se pojavljajo v naravi in na katere v vsakdanjem življenju niti nismo tako pozorni. Denimo cvet – prašnik, ali satovje čebel. Tudi pod mikroskopom bi narava razkrila natančna matematična razmerja, a naše oko za to matematično percepcijo ni dojemljivo.

Na take detajle je zelo navezana in pozorna islamska umetnost, kjer je upodabljanje oseb omejeno, ne bom rekla prepovedano, ampak so pa stroga pravila. V ta namen se je razvila čudovita umetnost, ki se ji pri nas hitro prida slabšalni podton ornamentalne ali dekorativne umetnosti.

Točno. Seveda, tako je do vplivov prišel tudi Escher. V mladosti je preživel nekaj časa v Granadi in tam prišel v stik z mavrsko kulturo in od tam njegovo hrepenjenje po iskanju popolne simetrije.

Pri tvojem delu opažam tudi navdušenje nad fantazijskimi in fantastičnimi liki, znanstveno fantastiko. Kako je s tem?

Lahko rečem, da sem tudi v tem že od malega. Prvi moj film, ki sem ga gledal v kinu, sicer povsem nehote in neplanirano, je bil sci-fi klasika, Red Sonya. Podoben je Konanu. Poznaš? Oče je včasih štempljal karte v kinu in me je včasih vzel s seboj. To je bil moj prvi film, ki me je zaznamoval.  Vedno me je vleklo v te žanre: horror, fantasy, sci-fi. Obočujem recimo Stephen Kinga. Sicer sam sebe dojemam zelo prizemljenega, a me ti žanri privlačijo skozi prizmo umetnosti, ilustracije.

V Guardianu sem zasledila članek, ki govori o tem, zakaj je žanr sci-fija zadnja leta tako popularen. Eden od razlogov je tudi velik napredek tehnologije, ki je poskrbel, da lahko danes nekdo nekaj nariše v nekaj urah s primernimi programi in orodji, ki jih ima denimo na svojem Macu. Včasih pa so za to potrebovali risarje, umetnike, scenografe, programerje, ki so delali dneve in tedne za pet minut filma.

Ja se strinjam. A hkrati mislim, da se je vseeno izgubil suspenz, ki se je odražal predvsem v filmski umetnosti. Na primer Hitchcock. Njegovi filmi so hudo grozni, ampak za to ne poseže nujno po najbolj dramatičnih sredstvih. Nikoli nisem padal na ‘slešerje’, seveda sem pogledal vse Freddyje, pa vse dele Petka trinajstega, Michael Myerse.

Če razumem, te bolj pritegne srhljivo?

Ja, tudi Stephen King mi je zaradi tega blizu. Ali John Carpenter, ki je v svojem času začel z vampirskimi sagami. Danes je to postal najstniški žanr… Ne vem, kdaj sem nazadnje gledal res dobro grozljivko. Všeč mi je bil slovenski film Idila. Slovenski ‘slešer’, ‘koljačina’ po domače. Ga res priporočam v ogled.

Kaj pa vem, ne vem če sem sama pravi naslov za to. Sem bolj tip, ki pogleda Orwella in njegovo ekranizacijo 1984. Tisto je bil zame eden najbolj gnusnih filmov sploh.

Ja, saj ni vsak za vse. Tudi Hitchcock in Kubrick nista primerna za kakšnega štirinajstletnika. Ti ljudje so dejansko pustili pečat na generacijo. Kingov It – njegov klovn denimo. Govoriva seveda o stari ekranizaciji, novo (2016) sem ugasnil po petnajstih minutah in si rekel, da si ne želim pokvariti vtisa na klasičnega Pennywisa.

Ukvarjaš se tudi s fotografijo?

V zadnjih treh letih se s tem največ ukvarjam. S fotografijo sem se srečal čisto slučajno. Sorodnica je kupila fotoaparat, ki se ji je takoj, ko je njeno začetno navdušenje uplahnilo, začel prašiti na polici. Z družino smo šli na nek izlet in od takrat sem čisto očaran. Tudi s to dejavnostjo sem samouk. S tem, da samega sebe učim, pridem večrat do boljših rezultatov, kot če me uči nekdo drug. Sploh pri umetniškem izražanju mora vsak ustvariti samega sebe. Neka vodila sicer so, ampak vedno želiš narediti nekaj unikatnega.
Fotografija ti odpre nove čute. To opažam, ko se vračam, resda bolj poredko, nazaj na Štajersko. Koliko stvari opazim šele sedaj, koliko sem jih spregledal, ker sem jih jemal za samoumevne. Tudi z ljudmi, ki me vizualno ne pritegnejo, se težko povežem. Vedno iščem motive skozi objektiv fotoaparata. Spomnim se odličnega izleta v Firence, ki ga je vodil priznani sociolog Igor Škamperle. Kar malo sem bil razdvojen med gledanjem per se in gledanjem skozi objektiv fotoaparata.

Danes me skorajda nič več ne preseneti. Preveč smo nasičeni z dražljaji. Internet nam pove vse. Tudi v glasbi že dolgo časa nisem slišal nič, kar bi me presenetilo, naredilo ‘vau efekt’.

Morda se moramo ravno zato obrniti v preteklost in pogledati retrospektivno.

Ja, morda me ravno zato tako nagovarja renesansa. Če vzamemo v ozir, kaj so takrat ljudje zares (samo) vedeli in videli, potem pa imamo umetnike kot so Michelangelo, Dante ipd. Da so se našli taki geniji svojega časa. Marsikdo je imel sploh srečo, da je preživel. Da Vinci, recimo. Po pravilih bi takrat moral že petkrat goreti na grmadi. Car je bil, da je s svojo prezenco lahko okoli prsta vrtel celo Cerkev, ki je sicer imela vse pod nadzorom. Svoj čas je odlično izkoristil, imel je veliko vizij, bil je pionir… ampak bil je pred svojim časom.

Tudi Slovenci imamo ljudi, ki so živeli pred svojim časom. Hermana Potočnika, recimo.

Z njim sem prišel v stik kakih petnajst let nazaj, ko sem prvič slišal za besedo Nordung. V mariboru so bili grafiti, N_ _ _ _ _G, nad njim pa portret Potočnika. Ni mi dalo miru, šel sem brskat in ugotavljat, kdo je Potočnik pravzaprav bil. In obenem je raslo moje navdušenje.

Pri nas je za njegovo »ponovno« rojstvo v veliki meri odgovoren Dragan Živadinov… V slovenski percepciji taki umetniški projekti, kot je Nordung Živadinova veljajo za elitistične, za nekaj, kar ne zajema »nas«, vsakdanjih ljudi.

Živadinov lahko postane »mainstream« samo, če ga javnost postavi v »mainstream«. Menim, da Živadinovu ni uspelo približati teh projektov vsakdanjemu človeku. Tudi v Vitanje obiskovalci hodijo iz povsem drugih razlogov: stari peljejo otroke gledat astronavtske obleke, kot bi šli v nek tehnični muzej. Kar ni bistvo. Jaz sem šel ta z drugim namenom. Že sam muzej je postavljen na način, kot da vstopaš v časovni stroj. Kot da sam potuješ v vesolju.

Kako dojemaš sodobno umetnost? Jaz imam občasno pomisleke, pa se tolažim, da stvari rabijo svoj časovni odlog. Ali pa, da se pač staram,… (smeh). Meni že obdobja od poparta naprej predstavljajo problem. Dali je denimo, na svojem potovanju po ZDA, odkrito priznal, da je bilo povpraševanje po njegovih stvaritvah večje od njegove zmožnosti kreativnega produciranja. V nekem momentu je zato navadnim lesenim stolom odrezal eno od štirih nog in se nanj podpisal, ter ga prodal za bajno vsoto. Je to umetnost ali ne? Legitimno ali ne?

Za moje pojme ne. Moraš ostati zvest samemu sebi. Veliko delam po naročilu. In te stvari so mi, če sem povsem odkrit, na nek način muka. Potem naredim »pet pred dvanajsto«. Izdelek, ki ga delam, material iz katerega delam, vedno nagovorim. Vprašam ga, kaj bi rad postal. To pomaga. Ne bom rekel, da s svojimi izdelki nisem zadovoljen. Izpilim do perfekcije, dokler nisem sam zadovoljen.
Moj izdelek, moje delo, mora naprej živeti svoje lastno življenje. Če bom čez deset let videl svoj izdelek, moram biti še vedno z njim zadovoljen.