V prvih jesenskih dnevih, ko je zjutraj že mraz, popoldan pa še vedno vroče, se vedno spomnim na jesen leta 2001, ko sem septembra počitniško delala v Kranjski Gori, mesec zatem pa že študirala v prvem letniku faksa v Ljubljani. Takrat sem vsako jutro sedla na avtobus in gledala v vršace na poti v Kranjsko Goro. Kristalno jasni razgledi na Špikovo skupino v Gozd Martuljku, pa Razor in Prisank, ki te pričakata v Kranjski Gori. Tisto poletje sem prelezla ogromno hribov in gora in še vedno voham oster gorski zrak, ki ti je objel pljuča ko si zlezel na vrh. Naše hribe imam še vedno rada in četudi sem bila že milijonkrat v Kranjski Gori, mi pogled iz Jasne proti Vršiču in tamkajšnjim goram še vedno nudi nepredstavljiv in sublimen užitek.

Verjetno se Gorenjci že malo rodimo s težnjo, da bomo prej ali slej zlezli na hrib v okolici, ki nas obdaja. Ne glede na to, ali sem bila v Novi Zelandiji, na otoški Samoi ali v tropskih pragozdovih Malezije, vedno je moj pogled instinktivno iskal neko višjo točko, kamor bi se dalo prilezti. Ko dosežeš vrh, preprosto uživaš v razgledu, morda narediš nekaj posnetkov in se nato zadovoljno vračaš v nižje kraje. Ker gre za tuje dežele, se vedno počutim nekoliko pustolovsko, kot nekakšen Steve Zissou, le da morja zamenjam za gore. Kadar imam čas, preštudiram rastje in živalstvo na poti, pregledam, kdo živi ob vznožju, kakšna je kameninska sestava in kaj se vidi z vrha. Mislim da bi bila moja gimnazijska profesorica geografije ponosna na mojo domačo nalogo. Teh je bilo kar nekaj, zato sem se odločila, da se danes osredotočim na mojo najljubšo goro Jugovzhodne Azije, to pa je Mount Kinabalu. To je tista gora, ki so jo v večernih poročilih letošnjega junija omenjali celo na slovenskih televizijah. Zakaj, se sprašujete? Zato, ker se je skupina nespametnih turistov na pragu dvajsetih let, ki so se podali na goro, odločila za skupinski striptiz in se slikala gola. Posnetki so seveda viralno zaokrožili svet in čez nekaj dni je potres z magnitudo 6.0 po Richterju zatresel tla na gori in v njeni okolici. Domačini so to razumeli kot posledico slačenja neumnih turističnih najstnikov na gori, oblasti pa so ukrepale. Nagce so polovili in jim sodili zaradi neprimernega vedenja, grozilo pa jim je celo dve leti zapora in neverjetne visoke globe. Jah, Malezija nima ravno milih kazni, navsezadnje je le rigorozna muslimanska država. Gora Kinabalu kot najvišja gora Bornea ima posebno pri tamkajšnjih domačinih, plemenu Dusun, posebno vlogo. V njihovem jeziku jo imenujejo Akinabalu in verjamejo, da na njej prebivajo duhovi umrlih, zato na gori ni zaželjeno niti preklinjanje, kaj šele nekaj tako nespodobnega, kot je slačenje.

pot skozi tropski pragozd na vrh

pot skozi tropski pragozd na vrh, vir: Ana Hering

Je najvišja gora na Borneu in najvišja gora JV Azije, saj meri 4092 m.n.v., leži pa v malezijski provinci Sabah. Geografsko je sicer otok Borneo razdeljen na tri države: največji del pripada Indoneziji, sledi Malezija (s provincama Sabah in Sarawak, ki sta tudi turistično najbolj oblegani del Bornea), najmanjša, pravzaprav žepna, a z nafto najbolj bogata država pa so Bruneji, (njihov sultan je bil še kako desetletje nazaj tudi najbogatejši zemljan). V Sabahu sem bila že dvakrat, (mislim da prvič leta 2008 in nato še štiri leta kasneje), in vsakič znova me je provinca navdušila s svojim edinstvenim šarmom: ni boljšega, kot se ob sončnem zahodu odpraviti na obalo Kote Kinabalu in pri lokalcih naročiti sočno ribo na žaru, s solatko iz zelenega manga in svežim kokosovim orehom. Ali opazovati orhideje, ki jih je v tej provinci nekaj več kot 700 vrst in so cvetovi nekaterih manjši od nohta na vašem mezinčku. (kot intermezzo naj povem samo, da lokalno prebivalstvo Dusun na Borneu do nedavnega sploh ni imelo imen za orhiej, saj jim niso ničesar pomenile – rastline so zgolj estetske vrednosti in razen vanilije, ki pa tam itak ne raste, se jih ne da kar jesti). Ali opazovati primate visoko v drevesnih krošnjah (in to ne v živalskem vrtu), še posebej so ljubki samotarski orangutani, ali nosate opice proboskiji, (ki so jih domačini humorno poimenovali po evropskih zavojevalcih kar ”the dutchmen”).

ena najmanjših orhidej na svetu, ob socvetju je moj palec

ena najmanjših orhidej na svetu, ob socvetju je moj palec, vir: Ana Hering

še ena butasta primerjava s prstom, Nephentes rajah, vir: Ana Hering

še ena butasta primerjava s prstom, Nephentes rajah, vir: Ana Hering

nekega jutra, ko se zdani - na gori, vir: Ana Hering

nekega jutra, ko se zdani – na gori, vir: Ana Hering

Gora Kinabalu leži v istoimenskem parku v osrčju province, do nje pa vodi ovinkasta, strma in ponekod nevarna asfaltna pot, podobna naši na Vršič. Če štartate iz Kote Kinabalu, se kmalu poslovite od morja in s pogledom objamete tropski deževni gozd. Sam vzpon na goro je treba rezervirati in plačati prej, najbolje da v Koti Kinabalu, (stvar ni poceni: kot tujec morate obvezno najeti gorskega vodnika, ki vas spremlja na poti navzgor in navzdol, plačate pa še nastanitev v koči Laban Rata in vse obroke v dveh dneh, kolikor traja sam vzpon na goro. Vse skupaj za nekje okrog 200EUR). Sama sem goro osvojila dvakrat, kar je večkrat kot povprečen Malezijec. Prvič sem sicer šla po standardni poti, a noro prehlajena in zato je trajalo precej časa, da sem prilezla do koče, kjer smo prespali. In spominjam se musklfibra po dveh dneh, ko sem bila že nazaj v mestu, ki je bil naravnost za umret. Še dobro, da so bili v Koti Kinabalu klimatizirani šoping centri s tekočimi stopnicami, da si se lahko popeljal do najbližjega malezijskega fast food cornerja. Drugič sem si omislila daljšo pot iz vasi Mesilau. Zato sem dobila vodiča, ki je bil zadolžen samo zame. Pravi privilegij. Štarta se na 1922 m.n.v. in se praviloma v zgodnjem jutru naslednjega dne doseže 4092 m.n.v. visok Low’s Peak (najvišji vrh od več vrhov te čudovite gore). Seveda sem bila tokrat fizično bolj pripravljena, predvsem pa brez prehlada. Iz Kote Kinabalu sem se odpravila že dan pred vzponom in si rezervirala prenočišče ob vznožju gore, a še vedno izven parka, in to v visokozveneči D’Villa Rina Lodge. Lastnica je bila seveda Kitajka, ki je ime za svoj penzionček očitno dobila iz preštevilnih malezijskih telenovel, ki sta jih s hčerko redno gledali, kadar nista nadirali svojih zaposlenih. Da bi zapravila čim manj, (tu je na delu moja gorenjska logika), sem se odločila, da prespim v sobi za osem ljudi. Itak, sem si mislila, grem naslednji dan zjutraj v park in potem na goro, v Laban Rata koči pa so postelje udobne. Že na recepciji me je lastnica te ’’vile’’ vprašala, če želim proti doplačilu še ekstra žimnico. Ne, le zakaj bi človek to potreboval?! Kaj pa ekstra deko za pokriti se? Ne, tudi tega ne rabim, sem dejala samozavestno. In se seveda uštela. Soba je bila pravo razočaranje: noč je bila posledično ena najdaljših v mojem življenju. Izkazalo se je, da bi morala vzeti dodatno žimnico, saj sem v osnovnem paketu čutila vse deske. Mrzlo in vlažno vreme me je prisililo, da sem nase navlekla vse, kar sem imela v nahrbtniku. Celo noč so me grizljale stenice in zjutraj ob šestih sem zgledala, kot bi me zbil kamion. Obljubila sem si, da je naslednji hotel s petimi zvezdicami, pa četudi plačam dvesto evrov za eno noč. Seveda, v mislih sem imela Le Meridien v koti Kinabalu, ki je ta najbolj fensi hotel daleč naokoli če ne kar na Borneu. Tam bo kopalnica ok, brez vonja, s čistimi brisačami in postelja brez dodatnih nadležnih odjemalcev. (Ko sem prilezla z gore, so bile muke pozabljene, jaz pa nazaj v poceni hostlih). Naročila sem zajtrk (kao angleški): nek popečen fižol s sluzasto ocvrtim jajcem in sladko žemljo (jebiga, rabila sem energijo za lazenje na goro) in potem se je začel lepši del pustolovščine.

na terasi koče Laban rata

na terasi koče Laban rata; vir: Ana Hering

osvojial sva vrh, jaz in Richard, vir: Ana Hering

osvojila sva vrh, jaz in Richard, vir: Ana Hering

Laban Rata in v ozadju gora, vir: Ana hering

Laban Rata in v ozadju gora, vir: Ana Hering

Moj vodič Richard je bil iz plemena Dusun, ki živi ob vznožju gore. Imela sem resnični privilegij, da sem skozi tropski pragozd lezla navkreber z nekom, ki mi je pokazal kakšno res redko rastlinico ali žival. Rastje je neverjetno, še posebej mesojedke, med njimi tudi endemična Nephentes rajah, oz. za nas laike velikanska mesojedka, ki se hrani z žuželkami, moj vodič pa mi je rekel, da so v svoje trebuhe zvabile tudi že manjše miši. Kmalu sem prispela na kočo Laban Rata, v kateri se zbere večina hribolazcev tistega dne in se odspi do druge ure zjutraj, ko se zbudimo za kaloričen zajtrk, potem pa v temi s svetilkami na glavi krenemo na vrh. Do vrha sem sama potrebovala tri ure in ob petih sem v neverjetnem mrazu in še vedno temi občudovala luči Kote Kinabalu in ogenj naftnih ploščadi na morju. Še obvezna fotka na vrhu, potem pa nazaj v dolino. Na poti nazaj se je prebujal tudi dan in skozi meglice so se začeli neverjetni razgledi. Tole hribolazenje je sicer tehnično nezahtevno, zato se ga lahko lotite vsi, ki imate vsaj malo kondicije in željo po doseganju višav. Kinabalu je poleg tega eden redkih krajev v Maleziji oz. JV Aziji, kjer vas dejansko lahko zebe, saj se temperature spustijo na raven vašega domačega hladilnika. In morda se samo zaradi tega splača preveriti deželo orhidej, mesojedk in orangutanov.