Nadja Tratnik se rada pošali, da je vaška šivilja, čeprav je resnica daleč od tega. Je na moč ustvarjalna, zadnje čase jo poznamo predvsem po lastni blagovni znamki CIS CIS, v kateri ustvarja dekorativne izdelke, torbe in oblačila za najmanjše. Je zagovornica recikliranja šiviljskih izdelkov in rada izpostavi unikatne slovenske projekte kot so Smet Umet in Destilator. Poleg tega je ena od umetnic patchworka (krpanke) v Sloveniji – šiviljske tehnike, ki ima sicer v svetu, kot kaže, veliko več privržencev kot pri nas. Kot ugotavljala skupaj, je pri nas ljudem unikatno šiviljsko ustvarjanje sicer všeč, a ko pride do denarja, se hitro zalomi. Ja, tudi Slovenci se bomo z naraščujočo kupno močjo morda zavedli, da je za kvaliteto, izvirnost in kreativnost, včasih treba poseči v žep globlje, kot npr. v najbljižjih trgovinah velikih korporacij, kjer mesečno menjajo svoje kolekcije in prodajajo izdelke z malim deležem naravnih materialov. 

Kdo si, kaj si in kaj počneš v življenju?

Sem Nadja Tratnik in predvsem šivam… uf, (izdihne) imam tremo. Šivam že od malih nog, šivala sem že za svoje barbike, kasneje hodila na šiviljski tečaj. V meni je bila želja po šivanju odkar pomnim…. Res je, da sem naredila šiviljsko šolo v Kranju, (ki je danes ni več), za šolo sem takrat celo morala opraviti sprejemne izpite, a potem se nikoli nisem profesionalno ukvarjala s šivanjem…. Je bilo pa  moja velika ljubezen in  to tudi ostaja.

Sedaj si ustanoviteljica lastne blagovne znamke CIS CIS. Kaj pomeni Cis Cis?

Ja, Cis Cis bo kmalu star eno leto, (odkar sva posneli ta inetrvju je eno leto verjetno že dopolnil, op.p.). V krajih od koder prihajam – Begunje, so starejši govorili majhnim otročkom, ki so bili lepo oblečeni in lepi, »Joj, kako si ti cis cis – ali pa kako si ociskan,…«. Moj stari nadimek je bil sicer Na Trati (skrajšano za Nadja Tratnik), a to je bilo drugo življenje, ki so ga spremljali drugi ljudje, o tem niti nočem več razmišljati,…

Šivanje je bilo včasihv Sloveniji močna panoga,…

Ja, res je. Spominjam se, da sem prakso delala v Gorenjskih oblačilih. Delalo se je po principu tekočega traka. Spomnim se, da je bilo plačilo mizerno… Jaz sem tam delala poletno prakso in v vsem poletju zaslužila, kar bi bilo danes cca 250€. Ko si prišel v dvorano je zatulilo, si pričel delati, ko je ponovno zatulilo, je bilo spet 15 minut pavze,… Jaz sem cel mesec sestavljala karo vzorec na rokavu suknjiča,… zato morda sedaj ne trpim karo vzorca (smeh). Nasploh pa mi delo tam ni bilo všeč tudi zato, ker nisi mogel biti ustvarjalen, kreativen.

Danes smo priča hitri menjavi kolekcij, ki jih narekujejo svetovni trendi. Srednje/nizko cenovna moda – znamke kot so H&M, Zara, C&A,… ipd. prodajajo količinsko vedno več oblačil, trpijo pa predvsem materiali. Nedolgo nazaj je bil v nemškem Spieglu na to temo objavljen odličen članek (prevedli so ga v Mladini). Res je, da na razprodaji lahko kupimo majico že za en evro, a je praviloma mešana s poliestrom, akrilom in drugimi umetnimi vlakni. Nedavno so opozorili, da so taka vlakna za okolje škodljiva, saj se ob pranju razkrajajo na mikrodelce, ki potem priplavajo vse do morskih mikroorganizmov, ki jim škodujejo. Kakšen je tvoj pogled na hitro modo in te »plastične« materiale?

Sama bi si rada kupila kaj naravnega, vendar je to težko, sploh za meni privlačno ceno. Glede na to, da je moje delo orientirano direktno na stranko, jaz zavračam šivanje iz poliestra. Če se le da, poskusim dobiti bio bombaž, ki vsebuje manj barvil in posledično manj odvečnih kemikalij.

Kaj pa elastan?

Elastan pa, žal, je nujen pri oblačilih za najmanjše, ampak si prizadevam, da je njegov odstotek v blagu čim manjši. Če elastana ni, se npr. hlače hitreje raztegnejo na kolenih in posledično moramo tudi zaradi tega oblačilo zavreči prej, kot bi ga sicer. Elastan, ja, elastan je pač nujno zlo.

Kljub vsemu se mi zdi, da stanje v tekstilni industriji ni tako slabo…. Res je, da imamo eno skrajnost, kjer se oblačila hitro nakupuje in hitro odvrže. A obenem se tudi dviguje zavest ljudi, da se vračajo nazaj k naravnim materialom. Dober primer je npr. reciklarna  Destilator, kjer se iz že zavrženih stvari na novo sešije, oblikuje uporabne predmete. Moja prijateljica na tak način že celo desetletje ni kupila novega oblačila, pač pa vse sproti predela, prešije,.. Drugi tak projekt je Smet Umet, ki da novo uporabno vrednost starim predmetom.

Danes je nov ‘trend’ mamic na porodniškem dopustu, ki jim je dolgčas in so navdušene in šivajo za svoje malčke. To je super in zelo vzpodbudno, dokler šivajo zgolj za svoje otroke. Vsaka peta od teh mamic pa ima podjetniško idejo, da bi to prodajala, in potem naredi hlačke za 12€, kar pa je popolnoma nerealna cena, ker toliko stane samo blago za takšne hlače. In na ta način se tudi tu naredi dumping cen tistim, ki so res kreativni, kvalitetni in pozorni na materiale.

V kolikšni meri se strinjaš s slovenskim pregovorom, da obleka naredi človeka?

Na splošno se mi zdi, da Slovenci nismo dobro oblečeni. Lahko bi se bolj potrudili. Tudi sama, a ne najdem neke prave energije. (smeh) Že če gremo malo na jug, so ženske in moški…no, pač več dajo nase. Nisem zagovornica tega, da bi morali iti v trgovino  ‘poštimani’ od nog do glave, mi je pa všeč, če ima človek nek osebni stil in ga upošteva, ne glede na vse.

Obvladaš tudi tehniko patchworka… Lahko poveš kaj več?

Patchwork – krpanka – je sestavljanje večjih vzorcev iz manjših koščkov blaga. Priljubljen je denimo v ZDA, po patchworkih so znani Amiši. Preden se dekle poroči, si mora izdelati doto: posteljno pregrinjalo – krpanko.

Problem je, da v Sloveniji za to ni trga. Patchwork vzame ure in ure časa, dela, potrpežljivosti in volje, že samo blago je drago, ena taka odeja – posteljno pregrinjalo, bi stalo od 500€ naprej, recimo. Nisem prepričana, da so Slovenci toliko pripravljeni odšteti za, sicer unikaten kos ‘gospodinjskega’ tekstila.

Organiziraš tudi delavnice za šivilje in vse, ki bi se radi naučili šivanja.

Delavnice izvajam individualno glede na potrebe udeležencev: učim razne šiviljske tehnike, lahko tudi patchwork, ….Ponavadi delavnica traja štiri ure, zagotovim še en meter blaga, iz katerega potem ustvarjamo. V enem dopoldnevu se osnove da naučiti. Poučevanje mi je tudi sicer zelo všeč. Šivanje je moja terapija.