Ta zapis danes je nastal spontano, ampak premišljeno. Po skoraj dveh letih sem se na slovenski dan kulture, ko bi se spodobilo napisati kaj o Prešernu, vrnila v Narodno galerijo. Slike so neme in statične in so mi zato všeč. Pa tudi izpovedne so neverjetno, če jih le znamo brati.

Muzeji in galerije niso samo za stare snobovske prdce, jaz jih od vedno obiskujem in mi predstavljajo posebno osebno kontemplacijo, ki je ne dosežem v nobeni katedrali, na nobeni plaži, in v nobenem wellnessu. Še najbliže se obisku muzeja ali galerije približa hribolazenje, ko se povzpneš v višave, »na streho«, in tam začutiš Kantovo sublimnost. Tako sva z dragim izkoristila priložnost, in tik zatem, ko sva otroka pustila na počitnicah pri dedu in babiki, odhitela v Narodno galerijo. Danes ni bilo vstopnine in temu primerna je bila gneča.

Poenostavljeno filozofsko bi se reklo, da na aristotelovsko podstat, ki si jo lahko predstavljamo kot osnovo umetnine, nalagamo plasti biti, ki so zgodbe in alegorije o njej. Z vsakim ogledom umetnine naplastimo novo bit, staro plast laka restavratorsko odluščimo, kjer je to potrebno, in zagladimo robove in osvežimo barve, da alegorija zasije v ponovnem pomenu.

Gmeča pred Narodno galerijo danes zjutraj, ko sva z dragim že odhajala. Gneča, ker smo Slovenci tako kulturni ali gneča, ker smo Slovenci taki stiskači, da denarja za kulturo ne damo? Hm.

Muzeji in galerije so kraj, kjer se v meni zgodi nek klik. Osebno zaslugo za to, da na umetnost, sploh na sakralno, gledam skozi drugačna očala, ima moj pokojni ‘stric’, dr. Ratko Ščepanović, ljubkovalno Ščep, ki me je v rani mladosti »mučil« s pregledovanjem knjig o sakralni umetnosti in iskanjem alegorij in simbolike. Ščep ni bil veren, morda je priznaval Boga Spinoze, ki se skriva v vsem živem. Ali Boga, ki se nam v sledeh skriva v heideggerjanski fenomenološki analizi sveta. Če bi doživel, bi mu bil verjetno všeč Malickov film Drevo življenja. Če bi že moral biti veren, bi mu bil vsekakor verjetno bliže protestantizem, ki dopušča več kontemplativne vere in ima manj pravil in zapovedi. A je obenem tudi manj obilja in  manj razkošja, manj sakralne estetike in ni podob. Ravno zato sta bili krščanska in pravoslavna ikonografija nekaj, kar mu ni dalo miru. In starejša kot sem sama, bolj dojemam, da je tudi zame ta veja umetnosti iz leta v leto večji izziv in večji vir raziskovanja. Zato je vsak (ponoven) obisk galerije ali muzeja enkraten in neponovljiv. Gre za nalaganje na podlago. Poenostavljeno filozofsko bi se reklo, da na aristotelovsko podstat, ki si jo lahko predstavljamo kot osnovo umetnine, nalagamo plasti biti, ki so zgodbe in alegorije o njej. Z vsakim  ogledom umetnine naplastimo novo bit, staro plast laka restavratorsko odluščimo, kjer je to potrebno, in zagladimo robove in osvežimo barve, da alegorija zasije v ponovnem pomenu.

Pieta (ok.1400), neznani avtor
vir: Narodna galerija, www.ng-slo.si

Marija z detetom (1450-1460), neznani avtor
vir: Narodna galerija, www.ng-slo.si

 

V muzejih in galerijah se prepletajo čustva – Narodno galerijo sem v času študija obiskala vsaj enkrat letno in šla počasi skozi vse prostore. Prazni ambient me je pomirjal, brnenje razvlaževalcev v prostoru tudi, slike in kipi pa so itak neme priče spomina. Meni najljubši so sakralni kipi in nabožni motivi, ki se začnejo spodaj. Leseni Kristusi iz 13.stoletja, potem žalujoče matere s Kristusom – pieta, pri katerih se starost piete določa sorazmerno z naraščujočo velikostjo Kristusa v materinem naročju. Manjši in bolj nesorazmeren z materjo je namreč kip Jezusa, večja je verjetnost da je pieta starejša (prve so iz 12.stoletja!).  Pa da ne pozabim raznih relikvarijev in monštranc, oltarjev z vdelanimi relikvariji, v katerih počivajo strohnjene, prhke, z zlatom in srebrom ovešene kosti mučenikov, ki so zagotovo marsikateremu trpečemu prinesle odrešitev. Pa zgodnja kiparska figuralika lesenih Marij z malim detetom, ki v rokah drži jabolko ali hruško, sadeža obilja. Pa »ostentatio vulnerum«, stigmate, rane, ki jih na svojem telesu kaže Kristus ali drugi mučeniki. V vsem tem je zame nekaj zelo perverznega, nekaj motečega, nekaj kar ni mistično in sublimno, ampak želi prej pokazati na tisto najbolj izvorno življenjsko, na kri, na meso, na smrt. Pri tem izstopa tudi pogosti motiv svetih Treh kraljev. Jure Mikuž v svoji knjigi Nema zgovornost podobe navaja, da je »skoraj vsaka poslikana srednjeveška cerkev pri nas imela v notranjosti, na največji površini severne ladijske stene, naslikan prizor pohoda in poklona sv. Treh kraljev. Pogostost motiva lahko razložimo z verjetjem, ki se je skozi stoletja izoblikovalo bolj med ljudmi samimi kot med cerkvenimi avtoritetami, da imajo namreč Trije kralji čudežno zdravilno moč.« (Mikuž, 1995, str. 13).

Glava sv. Janeza Krstnika (1290-1300), neznani avtor
vir: Narodna galerija, www.ng-slo.si

Kristalni relikviarij krvi sv. Janeza Krstnika, (zač. 13.stol.), neznani avtor
vir: Narodna galerija, www.ng-slo.si

Tudi prvo nadstropje Narodne galerije ne konča mesenih krščanskih tegob. Baročne slike s polnim zanosom prikazujejo sicer po zadnji modi zaobljene in v svilo oblečene svetnike, kot so sv. Lucija, sv. Barbara, sv. Hieronim, sv. Avguštin in druge. A pozorno oko tudi tu opazi anomalije. Sveta Lucija, kristjanska iz tretjega stoletja, ki je živela v Sirakuzah na Siciliji v času cesarja Dioklecijana, je po pričevanju svoje devištvo obljubila Bogu, zavrnila poroko s poganom in svojo doto razdala ubogim. Mit pravi, da je niso mogli ne premakniti, ne sežgati, zato so ji sprva iztaknili oči, nato pa so jo zabodli in tako ublili. V Narodni Galeriji opazimo sliko Valentina Metzingerja iz 1741 s prepoznavnim motivom svete Lucije: na pladnju drži par iztaknjenih oči. Mikuž pri baročnih motivih svetnikov izpostavlja predvsem značilne geste telesa, ki imajo svoj izvor že v egipčanski umetnosti in se skozi renesanso nadgrajujejo do baroka. Ena roka je ponavadi na prsih (sveta Lucija te možnosti sicer nima, ker mora v roki držati svoje oči), druga roka je iztegnjena navzdol, kar pomeni priseganje Bogu. Najbolj pa so opazne oči, ki so močno obrnjene navzgor. »Za navzgor obrnjene oči je Charles Le Brun ugotovil, kot lahko razberemo iz njegove risbe v Louvru, da je to eden izmed dveh gibov, ki pripada samo človeku. Pa tudi za ‘normalnega’ človeka ta gib ni prav normalen tako da so ga že kmalu zatem imenovali fenomen Charlesa Bella.« (Mikuž, 1995, str 37)  Oči so torej tiste, ki nakazujejo na ekstazo, zamaknjenost k Bogu. Mistično nagnjenje k Bogu je torej v baroku zvedeno na končno gesto, s katero se je upodabljajo svetnike.

Valentin Metzinger: Sveta Lucija (ok. 1741)
vir: Narodna galerija, www.ng-slo.si

Baročna motivika zaznamuje tudi Grassijevi sliki, ki izvirata iz Jesenic, natančneje iz cerkve Marijinega Vnebovzetja na Stari Savi. Gre za tri oltarne slike, ki bi jih mnogi Jeseničani radi videli nazaj v nekoč obnovljeni cerkvi. V Narodni galeriji sta na ogled dve, posoja pa ju Gornjesavski muzej jesenice: Marijino vnebovzetje in Rožnovenska Mati Božja s sv. Dominikom in sv. Frančiškom Asiškim.

Baročna motivika zaznamuje tudi Grassijevi sliki, ki izvirata iz Jesenic, natančneje iz cerkve Marijinega Vnebovzetja na Stari Savi. Gre za tri oltarne slike, ki bi jih mnogi Jeseničani radi videli nazaj v nekoč obnovljeni cerkvi. V Narodni galeriji sta na ogled dve, posoja pa ju Gornjesavski muzej jesenice: Marijino vnebovzetje in Rožnovenska Mati Božja s sv. Dominikom in sv. Frančiškom Asiškim. Včasih težko dojamem, da so tri tako mogočne slike krasile oltar na Stari Savi. Ampak tudi Narodna galerija jima nameni prostor, ki si ga umetnini zaslužita.
V galeriji je bila danes sicer glavna zvezda Ivana Kobilica. Midva sva jo danes rade volje »prešpricala«.  Se vrneva, ko bo manj gneče in več časa.

Nicola Grassi, dve oltarni sliki, 17.stoletje
vir: Ana Hering

Tekst: Ana Hering, KITana ©, feb 2019
Viri fotografij: Ana Hering in www.ng-slo.si
Navedeno delo: Jure Mikuž, Nema zgovornost podobe, založba Domus, Ljubljana, 1995