Ko te dni gledam novice, se držim za glavo in si mislim, da smo res pravi šalabajzerji. Gledamo, kako pravica velja za šibke in nemočne, samooklicana elita pa dela kar hoče in se ob tem nesramno naslaja, češ da ji to dopušča ta in ta zakon. Ali pa najame Čeferina/Matoza in se sicer formalno opere krivde, neformalno pa vsi vemo, koliko je ura. Večkrat premišljujem o tem, da nas je demokracija ujela nepripravljene; iz socialistične republike, ko smo del vladanja prepustili Beogradu in se obnašali kot ’bečki konjarji’, smo dobili oblast v lastne roke. Končno svobodni smo si vzneseno izbrali parlamentarno demokracijo in zaupali, da nas bodo srečneži v rjavi dvorani zastopali. V dobrem in slabem. Zdaj vsakodnevno spremljamo najstniška leta naše mlade države in s tem tudi najstniško obnašanje naših vladnih izbrancev. Ok, res ni vse črno belo, dogajajo se tudi pozitivne zgodbe. Vsaj prvi policist Fank je obsodil pijano jezikavost svojega najstniškega sina.

A pojdimo najprej na začetek. V prvem letniku filozofije na faksu je eden prvih pojmov socialne filozofije demokracija. Izhaja iz starogrških besed demos, ki pomeni ljudstvo in glagola kratein, ki pomeni vladati. Ergo: kratko povedano,  gre za vladavino ljudstva. V zlatih časih atenske demokracije je bila demokracija neposredna in nepredstavniška, vzpostavil jo je Klejsten že leta 508 pr.n.št. in je trajala vse do leta 322, ko so si Atene podjarmili Makedonci. V tej demokraciji so bili zajeti zgolj odrasli svobodni moški (ne pa ženske in sužnji). Na odločitve so imeli velikanski vpliv spretni govorniki ali demagogi. Ko so državljani nekaj večinsko izglasovali, sta za izvršitev odločitev poskrbela svet (bule) in uradniki, ki jih je prikladno določil žreb (vse, razen npr. vojaških uradnikov, od katerih se je logično pričakovalo določenih spretnosti –Šparta je bila le vojaško zelo močna), uradniška doba je bila kratka in ponovna izvolitev ni bila možna, pred zasedbo položaja pa so uradniki morali opraviti preizkus sposobnosti (dokimazija) in bili na koncu poklicani na zagovor (euthynai); pri sodiščih je bilo podobno, tudi porota je bila določena z žrebom, še več, država je vsem, ki zaradi revščine svojih državljanskih dolžnosti ne bi mogli opravljati, tudi plačala, plačevala je celo tistim, ki so prisostvovali v zasedanjih skupščine.

Tako je bilo v zlatih časih atenske demokracije. In sedaj se seveda lahko vprašamo, kje smo danes. Res je, da je naša demokracija danes posredna in predstavniška, biti parlamentarec ali (vladni) uradnik je danes bolj ali manj dobro plačana služba, govorniki pa so, (razen nekaj medlih izjem), vsi slabi in nepoučeni. Kar se tiče preverjanja ustreznosti – hm, o tem bi se pač dalo razpravljati. Prav tako bi lahko razpravljali o moralni neoporečnosti kandidatov, saj je ravno danes premier Cerar Mramorju dal zaupnico glede njegovih dolgoletnih prejemkov za pripravljenost. Ti prejemki so itak sporni, predvsem pa visoki, ampak premier očitno nima nikogar drugega, ki bi načeloval finančnemu ministrstvu. In on itak je Slovenec, ki ne jamra ampak išče rešitve. Naša vladna birokracija daje vtis, da se največkrat ukvarja še najbolj kar sama s seboj: saj veste: potegujemo se za kako slabo milijardo evropskega denarja nepovratnih sredstev, eno ministrstvo pošlje drugemu zahtevek, da opravi neko delo, to naloži delo spet neki drugi agenciji ali zunanjemu sodelavcu, in nato gre neka nepomembna uradnica na dopust za deset dni, nikogar v državi ni, ki bi delal to, kar dela ona, vsi zamujajo in joj, prejoj, projekt pade v vodo. In nato se vsi zgovarjajo, češ, mi smo delali v rokih, ampak zamočili so tam in tam… Zakaj se vlada ne čuti povezane? Zakaj ne dela za nas? Navsezadnje je to njen primarni namen, boriti se za državljana, mar ne?

prvi mož slovenske vlade išče rešitve, vir: Mladina

prvi mož slovenske vlade išče rešitve, vir: Mladina

A preden se dokončno razpenim čez neefektivnost naše vlade, bom podala pozitiven vzor, kako vidim vlado, ki dela nekaj dobrega. In na žalost ta vlada ni naša vlada.

Nova Zelandija je nam res nenavadno daleč, v časovnem smislu je natanko dvanajst ur pred nami, s svojim vodenjem države pa svetlobna leta. Ne vem če veste, ampak Novozelandci v tem letu na referendumu izbirajo novo zastavo. Začelo se je lansko leto maja, ko je vlada svoje državljane povabila v razpravo o zastavi, imenovano ”The flag consideration project.”Sedanja novozelandska zastava je za mnoge nekakšen anahronizem, saj je v zgornjem levem kotu še vedno Union Jack, kot je ’ljubkovalno’ poimenovana zastava Velike Britanije, ki je obenem nekdanja kolonizatorka Nove Zelandije in še vedno vodja Commonwealtha. Ob njej se bohotijo še štiri zvezde, ki predstavljajo ozvezdje Južnega križa (Crux), ki je viden samo iz južne hemisfere. Za nameček novozelandsko zastavo od avstralske loči le, da ima slednja v spodnjem desnem kotu pod Union Jackom še eno zvezdo, (sicer sedemkotno), zvezdo Commonwealtha. In večina laikov jih zlahka zamenja, kot tujci ne ločijo slovaške in slovenske. Baje se novozelandska javnost za sam projekt izbire nove zastave ni preveč vnela, ampak v državi, ki ima štiri milijone in pol prebivalcev, je v izbor prišlo nekaj več kot 10000 osnutkov novih zastav, odbor, ki ga sestavlja vrsta ”uglednih Novozelandcev,”pa je na koncu izbral pet zastav, o katerih je ljudstvo odločalo na referendumu konec leta 2015. Izbrali so zmagovalko, ki bo v marčevskem referendumu stopila v drugi krog s staro varianto zastave. Odločilo bo seveda ljudstvo.

Morda se sprašujete, kaj ima ta zastava Nove Zelandije opravit z nami? Nič, ima pa krasno in nezapleteno spletno stran, na kateri si vsak laik lahko na hitro pregleda celoten projekt in je navdušen nad tem, kako sicer nek zahteven problem na ravni države približati laiku v zunanjem svetu. Takšna je tudi celotna uradna spletna stran novozelandske vlade in je zato primer dobre prakse. Na žalost ne morem trditi enako za slovensko vladno spletno stran. Črke so majhne, stran prenatrpana s podatki, teme nezanimive in suhoparne, slike in slogani pa take, kot jih lahko izbere samo nekdo, ki je vrsto let urejal spletni katalog kake slabe turistične agencije. Preverite samo stolpec z obetavno atraktivnim naslovom Kam gre vaš denar, v katerem vam naša vlada želi pojasniti, kaj koristnega naredite s tem, da vzamete račun v vsaki trgovini. (Poleg tega, da zbrane račune pošljete na davčno in sodelujete v žrebu za 10 000 evrov). Pisava je majhna, na strani kraljuje neka barvna razpredelnica, ki izgleda kot da jo je v excellu naredila neka tretjerazredna tajnica med odmorom za kosilo, ker se je mudilo. Da ne govorim o jeziku, ki naj bi bil prijazen uporabniku:

“V nadaljevanju so predstavljeni prihodki in odhodki po namenu porabe javnih sredstev, primanjkljaj ter dolg sektorja država v letu 2014, ki so namenjeni predvsem ozaveščanju državljanov, da vsako izogibanje plačevanju obveznosti do države vpliva na zmanjševanje obsega javnih sredstev in kakovosti javnih storitev. Ob tem želimo poudariti, da so vsi navedeni deleži le ocene, izračunane na podlagi proračuna za leto 2014 in apliciranja podatkov Statističnega urada RS iz leta 2012 po metodologiji COFOG na leto 2014.” (citirano, 19.1.2016)

Priznajte, da vas je branje minilo že ob prvem mastnem tisku, ko se začnejo prihodki. Jaz sem odstavek sicer zavedno prebrala, v glavi pa sem si mislila zgolj bla, bla, bla,… Človek ne more drugače, kot da se strinja z Ilirskobistrčani, ki so uvedli svoj denar, fičnike, in se tako izognili davčnim blagajnam. Ja res, če nam prodajate tako spletno stran, ki jo, mimogrede, plačujemo davkoplačevalci, potem se včasih res vprašam za koga delate.

Zato morda ni napačno, če podam primer dobre prakse in tu se vrnemo na novozelandsko vladno spletno stran. Pisava in razmak med vrsticami sta nekoliko večja zaradi lažje berljivosti. Take strani radi berejo starejši, zato je ta izbira povsem smiselna, a obenem deluje tudi pregledno, preglednosti in transparentnosti pa se v naši(h) vlad(ah) vedno manjka. Vidni so tudi odstavki in smiselno urejeni zavihki. Nič suhoparnosti, nič odvečne birokracije, zelo priročna in zelo pisana na kožo uporabnikom. Najbolj od vsega mi je všeč zavihek ”The Gov.nz style guide”, ki bi si ga moral obvezno ogledati tisti, ki je glavni urednik spletne strani naše vlade. V tem zavihku je tudi alineja z naslovom ”Jezik, ki ga ne uporabljamo” (Language we don’t use): da bi stran čimbolj približali uporabniku, nam povedo, da ne bodo uporabljali zapletenih in laiku nerazumljivih besed, in moralno opredeljenih besed, ki bi implicirale, da so oni na vrhu lestvice, mi pa smo njihovi podložniki. Skratka, res so se vprašali, kdo je povprečen Novozelandec in kako uporabo spletne strani in obenem delo vlade čimbolj približati uporabniku. Ker delajo zanj. Ker so plačani od njega. In če vam stran kljub vsemu še vedno ni všeč, potem lahko izpolnite spletno anketo in jim pošljete odziv, kaj vse vam še vedno ni dovlj dobro razloženo, napisano oz. je nečitljivo.

Na koncu naj dodam samo en primer izrazoslovja, ki se mu novozelandska  vlada želi izogniti. Primer:

”pomembno ali vitalno za vas je” – ni naše delo, da bi vam povedali kaj je za vas pomembno ali ne. Gre za to, da nekaj bodisi naredite ali pač ne.

(it’s important to or it’s vital to — it’s not our job to tell you what’s important to you. Either you have to do something or you don’t.)

Ja, če človek hoče, je lahko tudi delo vlade opisano preprosto in razumljivo. Z vsakdanjimi besedami. Ker oni delajo za nas, mar ne?