Prisotni na intervjuju: Branka Stojanović, Sonja Tušar, Veronika Vidmar, Haris Hatić,  Uroš Lakić, David Reihard, Jure Krašovec, Irena Kolbl

Kdo ste, kaj ste in kaj počnete v življenju?

Branka Stojanović: Smo skupina entuziastov in delujemo na atomski pogon. Zato se tudi ne širimo, imamo namreč preveč energije. Izrazito imamo poudarjeno tretje oko. Prihajamo iz različnih področij dela, kar je verjetno tudi naša prednost, saj imamo kontakt z resničnim svetom. Nismo nasledniki Ejga, čeprav nadaljujemo v njihovi smeri. Smo proaktivni, predvsem pa si želimo sprememb. Ne sprememb v smislu floskul, ki jih poslušamo, ampak resničnih sprememb. Ni nas strah vprašati stvari, ki jih ne vemo. Ni nas sram, če se zmotimo. Ko smo v zdajšnjem mandatu prišli v občinski svet, so nas sprejeli nekoliko porogljivo. Ampak mandat vseeno zaključujemo z velikim spoštovanjem kolegov znotraj občinskega sveta in navsezadnje tudi občinske uprave.

Kandidirate kot neodvisna lista – svojega županskega kandidata nimate. Ali nameravate katerega od zdajšnjih kandidatov podpreti oz. imate svojega izbranca/izbranko?

Uroš Lakić: Kot listo so nas sicer vabili pod okrilja raznih strank. Res je tudi, da bi pred štirimi leti lahko postali stranka. A dejstvo je, da smo zelo neenotni glede strankarskih opredelitev. Poleg tega pa smo izrazito lokalno usmerjena lista. Tudi glede programa, ki ga predstavljamo, si v marsikateri točki nismo enotni, tu se res krešejo mnenja. Kandidiramo kot neodvisna lista, kar pomeni, da smo izbrali težjo pot, saj smo na upravni enoti zbrali 240 podpisov podpore, da lahko kot lista ponovno kandidiramo.
V štirih letih smo dokazali, da lahko sodelujemo s komerkoli. Skoraj prepričan sem, da bo za izvolitev župana potreben tudi drugi krog volitev, zato menimo, da imamo dovolj časa, da se odločimo koga bomo podprli. Kdorkoli se bo na nas obrnil, smo mu pripravljeni prisluhiti, se z njim pogovoriti, in verjetno bomo na koncu povedali, kdo je naš kandidat/kandidatka.

Jure Krašovec: Vseeno pa smo mnenja, da smo pred štirimi leti ponudili najboljšega kandidata, ki je na Jesenicah takrat res naredil preboj. A na koncu ga ljudje niso izbrali in zato nimamo županskega kandidata iz naših vrst. Najboljšega smo pač Jesenicam ponudili pred štirimi leti. Takrat ljudje niso glasovali zanj, pač pa proti njemu.

Uroš Lakić: Z Ahmedom se je takrat zgodil neke vrste »reset« mesta. Je pa dejstvo, da je danes na Jesenicah funkcija župana razvrednotena. Vsak lahko kandidira, manjka nam samokritike. Mislim, da smo kot lista svojo zrelost pokazali tudi tako, da na listo nismo postavili županskega kandidata samo in zgolj zato, da ga imamo.

Zadnji mandat ste sedeli v občinskem svetu. Kako ocenjujete komunikacijo na občinski ravni? Odnos Občine do svetnikov, občanov? Kako zagotoviti bolj efektiven dialog?

Jure Krašovec: Problemi so z odnosom Občine na dane pobude. Občina nima posluha za občane. Veliko sokrajanov se je obrnilo na nas s konkretnimi vprašanji in pobudami, mi smo te probleme spisali kot pobude in oddali. V primerjavi z drugimi strankami in listami smo pobud oddali nenormalno veliko. A na veliko večino teh občinska uprava največkrat odgovori, zakaj se nekaj ne da. Namesto, da bi poskušali najti skupno rešitev, konsenz. Naše mnenje o delu občinske uprave in župana je zato, žal, zelo negativno.

Uroš Lakić: Kar zadeva komunikacijo smo na koncu mandata dobili očitek, da preveč napadamo občinsko upravo. Prišli smo do sklepa, da v županu, občinski upravi, nimamo sogovornika. Župan je tisti, ki predlaga in vodi seje.

Branka Stojanović: Župan bi moral v Ljubljani »viseti« na vratih uradnikom na raznih ministrstvih, zavodih, institucijah. Trenutni župan tega ne zmore, saj dela zgolj štiri ure.

Uroš Lakić: Morda je bila tudi naša napaka, da smo se na sejah vse prevečkrat obračali na vodje oddelkov ali pa kar na direktorico občinske uprave. Vendar se ta napaka lahko razume kot posledica županove popolne neodzivnosti.

Veronika Vidmar: Občutek je, da vse skupaj bolj vodi direktorica občinske uprave.

Prva točka vašega programa je lokalno gospodarstvo. Eno od rešitev vidite v prevetritvi pogojev za pridobivanje subvencij. Druge rešitve se navezujejo na neizkoriščeno v gospodartvu, kjer je ena od točk voda. Govorimo o bivši Julijani, ki se je iz Karavank dnevno v Savo izteče 40 000 litrov. Komentar?

Jure Krašovec: Novi jeseniški župan, kranjskogorski župan, podjetje Karavanška voda d.o.o., (jeseniško in kranjskogorsko komunalno podjetje sta skupaj leta 2007 odprli podjetje Karavanška voda d.o.o., op.p.), in  vsi ostali deležniki bi se morali pogovoriti, če in kaj se lahko reši v naslednjih štirih letih. Sicer pa poteka že postopek, da se karavanška voda doda kot dodatni vir za potrebe občanov Jesenic.

Branka Stojanović: Glede vode še naslednja opazka. Pred leti, ko je potekalo odločanje o zapisu pravice do pitne vode v Ustavo RS, smo podali pobudo, da k pobudi pristopi in jo podpiše tudi občina Jesenice. Ko smo na seji občinskega sveta podali predlog, sta se oglasila župan in podžupanja, ki sta dejala, da sta imela to točko pripravljeno za naslednjo sejo, kljub temu, da se je predlog vpisa zaključil še tisti mesec. Gre preprosto za to, da vodstvo – na čelu z županom – ne dela za občino. Ne razumejo, da poskušamo vsi delati za dobrobit občine. Gre za to, da tam sedimo mi in oni.

V programu izpostavljate tudi neizkoriščen plavški travnik. Za katero parcelo gre in kaj bi se z njo lahko dogajalo?

Sonja Tušar: Gre za območje na področju bivšega Elima na Hrušici. Direktorica občinske uprave in vodja komunalnega oddelka si še vedno nista enotna, ali je zemljišče komunalno opremljeno ali ne. Občina je to mesto predlagala kot možno zemljišče za izgradnjo nove regijske bolnišnice.

Irena Kolbl: Svet SBJ se sicer s parcelo na plavškem travniku ne strinja, ker bo na eni strani dvotirna železnica, na drugi avtocesta, vmes teče še Sava. Lokacija se Ministrstvu za zdravje ne zdi primerna. Država bo zemljišče kupila, občina v tem primeru lahko poda zgolj predlog, kje vidi novo regijsko bolnišnico. Junija je SBJ dokument, kaj vse potrebuje novo zemljišče za izgradnjo nove regijske bolnišnice, posredovala Občini Jesenice, a do danes odgovora še ni prejela.

V programu zagotavljate, da se boste potegovali za participativni proračun, ki bo namenjen mladim, z zneskom 10.000€. Na kakšen način mislite ta znesek deliti, na podlagi česa, kdo bo komisija in navsezadnje, kdo sploh so mladi?

Uroš Lakić: Skozi cel mandat smo poudarjali, da če nečesa ne znamo, naj nas ne bo sram potrkati na vrata sosednjih občin in njih povprašati, kako nekaj izpeljejo. Participativni proračun so uvedli prvič v občini Kranjska Gora. Znesek ni toliko pomemben, lahko govorimo tudi o 5000€ ali začetnih simboličnih 3000€. Pogledati bi morali, kako so to izpeljali v omenjeni občini, nato pa na podlagi njihovih izkušenj poskusiti podobno preslikati v našo občino. Kdo so mladi, bodimo realni, nekje do 25 let.

Pri pridobivanju raznih subvencij ali vizumov za delo v tujini je ponavadi meja 30 let.

Uroš Lakić: Ok, lahko je meja tudi 30 let. Potem pa je treba pogledati, za koga gre: ali gre za skupino študentov, ali je to posameznik z zelo dobro idejo. Ustanovila bi se neka komisija in že naslednje leto bi se lahko izpeljal testni projekt. Pogledali bi, kakšen je odziv in potem to nadgrajevali. Na naši Občini je problem, da vsi vse znajo … Ne vem, zakaj ne bi šli v Avstrijo, morda čez mejo v Beljak in pogledali, zakaj njim stvari dobro tečejo, nam pa ne. Vmes so, navsezadnje, samo Karavanke.

Konkretno: Ragor je izpeljal pred nekaj leti projekt povezovanja podjetnikov iz slovenske in avstrijske smeri, a se je projekt zaključil, ker na naši strani ni bilo dovolj interesentov.

Uroč Lakić: Tu pa preprosto lahko krivimo Ragor. Kaj je Ragor naredil na področju marketinga, da je to sporočil ljudem? A so ljudje za ta projekt vedeli?

Vem, da so sporočali so preko biltena EU, torej novic, ki jih pošiljajo preko elektronske pošte. Sama sem na te novice naročena in morda zato vem.

Jure Krašovec: A so ljudje za to sploh vedeli? Torej, če nisi naročen na novice, o tem ne veš nič. Katere druge medije so še uporabili?  So o projektu poročali na lokalnih radiih, na radiu Triglav, Gorenc, Kranj? So o tem poročali v Jeseniških novicah, Gorenjskem glasu, na Facebooku, Twitterju? Je bil ta projekt kot dobra ideja predstavljena na RTV SLO? Medijev je veliko, a se jih ne izkoristi za pravi namen.

Branka Stojanović: Obveščanje pri nas je zelo problematično, saj vse deluje »post festum«. V Jeseniških novicah lahko preberemo, kaj se je dogajalo in ne, kaj se bo dogajalo. Delujejo kot neke vrste »spominska knjiga«.

Se strinjam, da je komunikacija večinoma enosmerna.

Uroč Lakić: Glede mladih naj dodamo samo še to. Mlade je treba spodbuditi, da se zavejo, da lokalna politika vpliva na njihova življenja. Veliko bolj, kot si lahko mislijo. Prav tako, kot Slovenci naivno mislimo, da je »politika iz Bruslja« daleč stran. A temu ni tako. Veliko bolj nas oblikuje, kot si morda mislimo. Treba je iti na volitve in sooblikovati svet, v katerem živimo.

Pojdimo na še eno »smrdečo temo«. Vaš komentar na Malo Mežaklo?

Uroš Lakić: Gospod Hrženjak (direktor podjetja Ekogor, ki je podizvajalec na Mali Mežakli in upravlja s sortirnico, op.p.) se je kljub neštetim pozivom, da se mora udeležiti občinskih sej, tem spretno izogibal, se dvakrat opravičil, zamudil. Skratka, do Jeseničanov ima zelo ignorantski odnos. Pri nas radi poudarjajo, da je lahka frakcija vseslovenski problem. Ne, to je jeseniški problem. Smrdi. Blaž Račič je izpostavil problem občinske parcele, na kateri so skladiščeni odpadki in bi jo moral Ekogor očistiti do maja 2018, a vidimo, da se smeti še kar kopičijo. To je neposredna krivda župana in občinske uprave, ki to dopuščata.

Jure Krašovec: Prebral sem pogodbo z Ekogorjem, se posvetoval s kolegom odvetnikom in ugotovila sva kršenje pogodbe. Zahtevali smo preklic pogodbe, a so nas na seji preprosto ignorirali. Lahko bi tožili občino …

Ampak predstavniki občine trdijo, da je pogodba itak veljavna samo še dve leti in da jo je nesmiselno zdaj prekinjati ali spreminjati.

Jure Krašovec: Če občinski svetnik vloži pobudo oz. zastavi vprašanje, mu morajo odgovorni odgovoriti z jasnim da ali ne. To se v našem primeru ni zgodilo. Lahko bi uporabili vsa pravna sredstva in preprosto Občino tožili.

V občinski upravi je zaposlenih kar nekaj ljudi, ki niso Jeseničani in se po oddelani službi odpeljejo domov. V drugih občinah so zapolseni praviloma lokalni prebivalci. Zakaj torej pri nas ni več Jeseničanov?

Jure Krašovec: Tu je več faktorjev in je treba biti pazljiv. Razpisi za službe so javni in nanje se lahko prijavi kdorkoli, pogoj, da so iz istega kraja je diskriminatoren. Menim, da se Jeseničani na ta mesta ne prijavljajo, ker plače niso ravno visoke. Če je nekdo sposoben, bo šel v privatni sektor in zaslužil več.
Pri tem moram izpostaviti, da trenutno na Občini Jesenice delata dva informatika, ki, resnici na ljubo, ne delata dosti. Spletna stran razpada, padajo 404 obvestila, … Kar delata onadva, dober IT-jevec naredi v eni uri. A problem je večplasten. V IT sektorju je najnižja plača 1700 do 1800€ bruto. Kakšna je plača za tako delovno mesto v javni upravi? Precej nižja. Torej, v javno upravo se na zaposlitve, ne samo v IT sektorju, pač pa na vseh področjih, prijavljajo ljudje, ki niso imeli dovolj kompetenc, da bi jih v svoje vrste pritegnil bolje plačan privatni sektor. To je na žalost vseslovenski problem javne uprave.

Irena Kolbl: Oziroma splošni problem javnega sektorja.

Jure Krašovec: Izpostaviti je treba še en problem v zvezi z zaposlovanjem v javni upravi. Ko smo izbirali novega direktorja Zavoda za šport, je ravno naša lista predlagala, da se s kandidati opravijo intervjuji. Na občini so nas gledali kot deseto čudo. Do takrat take prakse namreč ni bilo in se je zaposlovalo, več kot očitno, na lepe oči, morda po poznanstvih, vezah ali preprosto na blef.

V programu omenjate možnost spremembe zakona o obveznosti opravljanja tečaja slovenskega jezika za tujce/priseljence. Sprememba zakona ni v domeni lokalne politike. Sklicujete pa se na integracijske modele, ki so v rabi v skandinavskih državah. Kaj konkretno se s tem mislili?

Uroš Lakić: Tu pa se tudi med nami krešejo mnenja. Ta predlog leti konkretno na albansko prevajalko, ki ji je bilo izplačanih približno 13 000€ iz občinskega proračuna z namenom, da se vzpostavi boljša komunikacija med domačini in albanskimi priseljenci.

Irena Kolbl: Integracija že poteka. V bolnišnici je petnajst (neuradnih) prevajalcev, ki se jih v primeru, da pride v bolnišnico Albanec/Albanka, ki ne govori slovensko, pokliče in ti prevajajo, razložijo – brez opravljenega izpita slovenskega jezika, težavo, do katere je prišlo. Ampak za sestre v bolnišnici ni zahtevana zgolj osnovna raven slovenskega jezika, pač pa višja raven in obenem poznavanje medicinskega izrazoslovja. In ta dekleta te stopnje slovenskega jezika, na žalost, niso zmožna opraviti.

Branka Stojanović: Bolnišnica, navsezadnje tudi občina, morata na nek način zagotoviti osnovno komunikacijo med tujci in domačini. Ne moremo pač narediti ločenega oddelka v vrtcu, ki bo zajel zgolj albanske otroke. To je diskriminatorno.

Veronika Vidmar: S tem ukrepom smo si želeli le, da bi se državne inštitucije obvestilo o problemu, ki ga kot lokalna skupnost imamo.

Ampak osnova vsakega priseljevanja k nam je, da se tujci naučijo slovenskega jezika. Kako to država doseže in s kakšnimi mehanizmi, je nekaj povsem drugega. Dejstvo je, da katerakoli država, ki jo jemljemo za zgled, npr. Švedska, ta v procesu integracije od migrantov v švedsko družbo zahteva, da se najprej naučijo švedščine.

Branka Stojanović: Ampak večina migrantov govori angleško, tu pa ti migranti, konkretno Albanci, ne govorijo nobenega drugega jezika, omogočiti pa se jim mora osnovne stvari, kot je denimo obisk zdravnika ali vpis otroka v vrtec. Naši ukrepi so mišljeni bolj v smislu motivacije, da bi se tudi albanske ženske bolj vključile v družbo in naučile slovenskega jezika.

Veronika Vidmar: Obenem si želimo tudi, da bi naš župan preko sveta županov bolj pritisnil na samo državo in bi ta ukrepala in spremenila integracijsko politiko.

V svoji točki o športu in kulturi predvidevate možnost, da bi šport in kulturo financirali bolj pravično in na podlagi doseženih rezultatov. Meni osebno se šport in kultura ne zdita primerljiva: v športu se lahko merijo dosežki, v kulturi pa je o dosežkih »per se« težko govoriti, sploh če gledamo parametre kot so obisk, doseg, ipd. se nam hitro lahko zgodi, da naše gledališče postane drugi Špas teater, ker se najbolj številčno pri nas gledajo lahkotne predstave. Podobno je s financiranjem športa: Občina sledi nacionalnemu programu športa, v katerem so dane smernice za razvoj športnih panog. Kaj konkretno je s tem mišljeno?

Uroš Lakić: Mislim, da smo tukaj bolj merili na šport, ne na kulturo. Kar se tiče kulture, to urejajo društva. Bolj smo se usmerili na šport. Konkretno, koliko od nas ve, da jeseniški kegljači igrajo v prvi slovenski ligi? Kegljači nimajo urejenih sanitarij v klubskih prostorih, a jim je poklicni podžupan zagotovil, da le te lahko uporabljajo v sosednji hali Podmežaklo. Ne zatiskajmo si oči: tu govorimo o hokeju in drugih športih. Sedeli smo na seji, ko se je govorilo o strategiji športa in bodimo pošteni: nihče ne reče, da smo hokejsko mesto. In dejstvo je, da je hala Podmežaklo hokejska dvorana, ne pa večnamenska dvorana.

Jure Krašovec: Lahko bi pač napisali nov občinski odlok, Jesenice razglasili za hokejsko mesto in preprosto rekli, da 80% vseh sredstev, namenjenih športu, dajemo hokeju. Ostale športne discipline pa so hokeju podrejene. Lahko pa rečemo tudi, da so vse športne discipline enakovredne. Ampak dajmo reči bobu bob in nekaj zapišimo, nekaj recimo. Tako pa se dela vse pod mizo.

Oživitev Stare Save?

Uroš Lakič: Zdaj se bo zdelo, da ponavljamo za Blažem Račičem, a pred leti je naš občinski svetnik Andrej Lavtar predlagal, da bi se v cerkvi na Stari Savi, ki je v občinski lasti in ni sakralen objekt, uredil nočni klub. Problem pa je, tokrat res, državnih razsežnosti, saj to področje ureja Zavod za kulturno dediščino, ki ima tako zakomplicirane zakone, da bi bil to domala nemogoč projekt. V Italiji s tem nimajo težav: uredijo pročelje, zadaj pa postavijo neko ultra moderno zgradbo v kateri je druga dejavnost, tudi nočni klub, če želite.

Branka Stojanović: Enako je z Ruardovo graščino: v njej je muzej, lahko pa bi tam uredili tudi knjižnico.

Uroš Lakić:  Ljudje so dokaj zgroženi, da se bo v obnovo Ruardove graščine vložilo več kot dva milijona evrov, a bojim se, da ne bo nič drugače, kot je sedaj. Pod isti zavod spada Planinski muzej v Mojstrani, ki pa je odlično obiskan, ima zanimiva predavanja, … A ko sem želel kupiti karte za predavanje v muzeju na Jesenicah, so dejali, da moram v Mojstrano in da oni s tem nimajo popolnoma nič. Pa gre za isti javni zavod.

Predvidevate, da bi se Zavod za šport preimenoval v Zavod za šport in turizem. Verjamete, da bo s tem zavod imel več pooblastil in rešil problem inflacije in obveščanja o dogodkih na Jesenicah?

Uroš Lakić: To je bila ideja Ahmeda Pašića. A vmes smo govorili z zdajšnjim direktorjem Zavoda za šport, gospodom Gorinjacem, ki nam je lepo argumentiral, zakaj to ni možno. S tem bi namreč porušili osnovno namembnost Zavoda za šport. Vemo pa, kdo je v svoj program lokalnih volitev to zapisal in zanimivo je, da se direktor Zavoda za šport kar naenkrat s tem strinja.

Ok, ampak trenutno je pisarna TIC, ki spada pod okrilje Oddelka za gospodarstvo, med vikendi, ko je na Jesenicah največ turistov, zaprta. Tudi če se turizem na Jesenicah res želimo iti: zadnja leta je zrasel izključno zaradi zasebnih vlaganj. Morda bi morali razmišljati o nekem jeseniškem »Eventimu« (ni nujno, da bi šlo za fizični prostor, lahko bi bil to nek spletni portal), kjer bi zbralo in oglaševalo vse dogodke, ki se na Jesenicah odvijajo?

Irena Kolbl: Turizem se začne pri slapu Šum v Vintgarju, ki ga letno obišče pol milijona ljudi. Ti ljudje si želijo hrane, pijače, parkirišča, muzeja, … A naša občina tega ne dojema kot turistično priložnost. Blejske Dobrave na občinskem zemljevidu preprosto ni. TD Gorje, ki z Vintgarjem upravlja, deluje na površinah, ki se raztezajo od občine Jesenic, preko občine Gorje do občine Bled. Skoraj polovico članov tega društva sestavljajo Jeseničani.TD Gorje ima v imenu res ime Gorje, a ozadje razkriva še kaj drugega. Blejski Dobravi manjka zapis na turističnih zemljevidih. Tam se začne.

Branka Stojanović: Vemo zakaj se turizma v naši občini otepajo. Turizem je najbolj rastoča gospodarska panoga, ampak prevsem pa pomeni delo, delo in še enkrat delo.

Zadnji komentar?

Uroš Lakić: Kot ste verjetno videli sami, ne strinjamo se v vseh točkah programa, kar pa ni nujno slabo. Sami to dojemamo kot prednost. Sami tudi svojega programa ne vidimo toliko kot program, ampak bolj kot izhodišča za pogovore, ki nas lahko privedejo do boljših Jesenic. Ampak tu predvsem potrebujemo župana, ki bo zmožen voditi seje, predlagati dobre ideje in biti povezovalen.

Tekst: Ana Hering, KITana 
Fotografije: Ana Hering

©KITana, oktober 2018