Sprva najprej kratka opomba o mnogoteri naravi jezikov. Vzeta je iz knjige Marka Forsytha: The Etymologicon: A Circular Stroll Through the Hidden Connections of the English Language. (str. 45-46) (Priredba prevoda v slovenski jezik je moja).

“Metulji sveta”

Iz nam neznanega razloga svetovni jeziki namenjajo več truda v poimenovanje metuljev, kot za katera koli druga bitja. Vse od Norveške do Malezije so ta poimenovanja nenavadna.

Malajščina nima takšne množine, kot jo pozna angleščina. V agleščini namreč preprosto besedi dodaš –s na koncu. Nasprotno pa v malajščini množino dobiš tako, da ponoviš samostalnik, tako da npr. ‘miza’ postane v množini ‘miza miza’. Gre za system z notranjo logiko. Če gre za več kot eno besedo oz. ponovitev le-te, potem je tudi več kot ena stvar.

Za Malajce sistem deluje, vse dokler ednina določenega samostalnika ni formirana že s samo ponovitvijo, tako kot na primeru metulja. Malajska beseda za metulja je ‘rama-rama’, zato so metulji ‘rama-rama rama-rama’. In tu se ne konča. Kadar Malajci želijo neko dejanje še dodatno pouadriti, ponovijo glagol, tako da bi se fraza ‘jaz ljubim’ v malajščini slišala kot ‘ljubim ljubim’. Včasih to naredimo tudi v slovenskem jeziku, ko rečemo: ‘Res moram, moram videti ta film.’ In vse to pomeni, da je malajski stavek za ‘Ljubim metulje’:

‘Saya suka suka rama-rama rama-rama.’

vir: Ana Hering

vir: Ana Hering

Za Slovence je kitajski jezik nekaj, kar se izgovarja kot “čing čang čung” in je zato zelo zabaven. Ker nam je tako daleč in ga tako malo slišimo, nam je razumljivo s svojo tujostjo tudi smešen. Vsi voditelji tv dnevnika na naših televizijah si še vedno nerazumno lomijo jezik, ko poskušajo (večinoma neuspešno) izgovarjati kitajska imena. S pisavo je drugače: morda se večini zdi kul in nekako poduhovljeno new agerska zato si vsak tretji amaterski fuzbaler in vsak peti učenec karateja v Sloveniji na telo vtetovira približek prevoda lastnega imena. In to ponavadi čez cel hrbet ali na vrat, da je še bolj opazno. Sama imam pri tem pomisleke, morda zato ker pisavo zelo spoštujem, ali pa preprosto znam prebrati pismenke in se mi zazdijo absurdne v teh kombinacijah, predvsem pa zato, ker je kitajska pisava sistem, star vsaj dvatisoč let, in katerega logika se močno razlikuje od naših indoevropskih jezikov.

primer male pečatne pisave, vklesane na kamen; Beilin muzej, Xi'an, vir: Ana Hering

primer male pečatne pisave, vklesane v kamen; Beilin muzej, Xi’an, vir: Ana Hering

To, kar Slovenci imenujemo kitajščina, je na Kitajskem poznano kot jezik Hanov (v kitajščini Hanyu), sicer največje narodnosti Kitajske, (vseh narodnosti je 57 – vključno s Hani). Hanov je približno 1,2 milijarde, zato je kitajski jezik najbolj govorjen jezik na svetu. Od tega 960 milijonov Hanov govori pekinški dialekt (Beijing hua) oziroma nam poznano mandarinščino, to pa je tudi uradni jezik celotnega kitajskega ozemlja. Ker je pisava enotna za vse kitajske dialekte narodnosti Han, se za latinični zapis uporablja t.i. pinyin system, ki nam pove, kako se pismenka izgovarja.

tradicionalne pismenke, zapis na kamnu, Beilin muzej, Xi'an, Kitajska; vir: Ana hering

tradicionalne pismenke, zapis na kamnu, Beilin muzej, Xi’an, Kitajska; vir: Ana Hering

Kitajske pismenke

So tiste, ki nas očarajo.

Gre za piktograme ali poenostavljeno povedano sličice. Pisava se je razvijala več kot dvatisoč let in prešla več tipov pisav. Prva pisava se je imenovala jiaguwen oz. pisava na želvjih kosteh, saj so jo ustvarili dvorni vedeževalci, ki so na želvje oklepe vrezali pismenke, nato pa jih žgali na ognju in iz razpok delili nasvete vladarjem. Ta tip pisave se je razvil že vsaj 1400 let pred našim štetjem. Temu tipu je sledilo še več drugih, med najpomembnejše pa sodijo mala in velika pečatna pisava (okoli 220pr.n.št.), uradniška pisava (okoli 200pr.n.št.). Zadnji tip pisave, ki se je razvil v času dinastije Han, je že osnova za današnjo kitajsko pisavo. Skupaj z ustanovitvijo Ljudske republike Kitajske leta 1949 se je zgodila tudi ogromna reforma v kitajskem pisanem jeziku: prišlo je namreč do poenostavitve velikega dela kitajskih pismenk, tako da danes skoraj vsako pismenko lahko zapišemo s tradicionalno ali poenostavljeno pismenko. Poenostavljene pismenke se uporabljajo samo v Ljudski republiki Kitajski, medtem ko Tajvan, Hong Kong in Japonska uporabljajo nepoenostavljene, tradicionalne pismenke.

pisava jiaguwen, ki se je ohranila na želvjih oklepih, vir: www.chinamodern.ru

pisava jiaguwen, ki se je ohranila na želvjih oklepih, vir: www.chinamodern.ru

Kitajsko imenujemo tudi Cesarstvo sredine, (prav to namreč pomenita pismenki Zhongguo, s katerima Kitajci še danes imenujejo lastno domovino), in Kitajska je dejansko imela ogromen kulturni vpliv na celotno regijo. Kitajske pismenke uporabljajo ne samo na Kitajskem, pač pa tudi širše v azijskem prostoru: z imenom kanji jih poznajo na Japonskem, kjer so jih približno 4000 uvozili za časa kitajske dinastije Tang, kot hanja so znane na korejskem polotoku, z imenom chu Nom pa v Vietnamu. Četudi korejski polotok in Vietnam danes ne uporabljata več kitajskih pismenk, so obvezno gradivo za vse, ki se želijo podati v pisno preučevanje preteklosti.

razvoj kitajskih pismenk skozi različne tipografije, vir:c n.hujiang.com

razvoj kitajskih pismenk skozi različne tipografije, vir:c n.hujiang.com

Za vse, ki ste se v tem zapisu že izgubili: ja, gre počasi. In študij kitajščine ni nikakor romantičen, (kot sem mislisla sama, ko sem prišla na filo faks), pač pa pridobivanje usnjene riti ali imeti zicleder.