Te dni sem premišljevala o mojem dolgem popotovanju na Novi Zelandiji. Na to me je, med drugim, spomnila tudi super zdrava oddaja na Popu Zdravo, Tereza, v kateri nam istoimensko dekle pokaže nekaj kuharskih receptov za tiste, ki prisegajo na superživila, na hrano, varno srcu in ožilju,na hrano brez maščob in aditivov. Kar je, če rečem nekoliko satirično, po mojem mnenju značilno za tiste, ki niso rojeni sladokusci. Ki ne prepoznajo vrhunec okusov v dekandentnem maslu, smetani –pravi kravji, v suhomesnatih dobrotah in občasno tudi beli moki v obliki kakih pravih penastih buhteljnov. Jaz se namreč, vsaj dokler mi ne odrežejo ene ledvice, ne mislim prostovoljno odpovedati putru, divjačini, steakom in drugim dobrotam narave za zmiksan plastičen lonček nekih super jagodk z mandljevim mlekom, v katerega morda enkrat tedensko pade še banana, ker je drugače sama po sebi kalorična. … Tereza ne kuha nič posebnega, vsaj ne za moje standarde, po svoje pa ji zavidam, da živi v Aucklandu.

poštni nabiralniki v Balcluthi, vir: Ana Hering

poštni nabiralniki v Balcluthi, vir: Ana Hering

Pregledala sem tistih dva tisoč in še nekaj neverjetnih fotk, ki sem jih prinesla iz Nove Zelandije in si zadala nalogo, ki ni najlažja. Ko nas večina pomisli na sosedo tiste dežele ’down under’ (Avstralije), pomisli na prostrane pašnike, polne ovac, na čudovite doline z bujnimi slapi, na prastare divje gozdove, polne praproti, na neskončne peščene plaže, kjer poležavajo tjulni in poskakujejo pingvini, skratka, pomisli na naravo. A ta dežela je čarobna tudi zaradi ljudi. Zato si bom danes zadala težjo nalogo in pisala zgolj o njih.

kiwi, vir:http://nzbirdsonline.org.nz/species/north-island-brown-kiwi

kiwi, vir:http://nzbirdsonline.org.nz/species/north-island-brown-kiwi

Večino narodov oblikujejo neke skupne poteze – imenujmo to značaj naroda. Ta značaj se pri celinskih narodih na mejah države staplja z značaji sosednjih narodov. Še posebej velja to za Evropo, kjer na razmeroma majhni površini živi ogromno narodov z lastnimi državami. Če smo šparovni Gorenjci, smo to morda ’podedovali’ od šparovnih severnih sosedov. Če gledamo Novogoričane, so ti neprimerno lepše oblečeni, kot prebivalci drugih deov Slovenije, ker se pač zgledujejo po svojih zahodnih sosedih Italijanih,… Romanski južni narodi so stereotipno bolj nagnjeni k poležavanju, opoldanskim siestam, dolgim obrokom, klepetanju in kavicam kot germanski severnjaki, ki so bolj zaprti vase, delovni, navajeni kratkih, mrzlih dni in zato mastne hrane in alkohola. Nekako tako gre. Pri Novozelandcih je vseeno malce drugače: so otoški narod in tako izolirani od vseh zunanjih vplivov, kar jim je tekom let omogočalo, da so razvili povsem lasten značaj. Za najbližje sosede lahko smatrajo Avstralce, ali kot jih sami ’ljubkovalno’ imenujejo Aussije, pa še ti so v najbljižji točki vsaj kaki dve uri vožnje z letalom stran.

visokogorska papiga kea, Mount Aoraki, vir: Ana Hering

visokogorska papiga kea, Mount Aoraki, vir: Ana Hering

Najprej začnimo z njihovo čudno lastnostjo, da se kot narod poistovetijo s ptico, ki je endemit Nove Zelandije. Sami sebe skorajda ljubkovalno kličejo kiwiji, (nikakor ne po sadju, ki ga moraš tam dosledno imenovati z besedno zvezo kiwi fruit), pač po istoimenskem izredno priljubljenem in zaščitenem, a neletečem nočnem ptiču, ki je sicer zelo pernat, plašen, ima dolg kljun in majhne očke, in če ga ponoči osvetlite z žarometom, nekoliko butasto zmrzne v svojem gibanju, kar povzroči, da ga sem ter tja kakšen navdušeni turist zbije s svojim najetim avtodomom in povzroči nacionalen alarm prve stopnje. To se je dejansko zgodilo ob mojem bivanju na Južnem otoku in ljudje so na neki točki razmišljali celo, da bi prepovedali turistom izposojati avtodome. Ptice so nasploh zelo priljubljene, je pa zanimivo, da je moja NZ prijateljica Ellen samokritično priznala, da je nekoliko čudno, da so si za ljudsko maskoto izbrali tako butastega ptiča. Veliko lepše bi bilo, če bi si izbrali izredno lepo in nagajivo visokogorsko papigo keo, ki je vsaj pametna. Ostanimo pri ptičih in njihovimi analogijami z ljudmi. Tui je naslednji ptič, ravno tako endemit Nove Zelandije, ki je izredno redek, in lep predvsem zaradi svojih dveh belih bunkic na vratu, ki mu omogočata neverjetno petje. Tui je tudi znamka znanega NZ piva, katerega slogan je ”yeah right” in ga odlikujejo domiselni oglaševalski panoji, skozi katere se zrcali unikaten humor naroda.

tui v naravi, ujela sem ga v parku v Wellingtonu, vir Ana Hering

tui v naravi, ujela sem ga v parku v Wellingtonu, vir: Ana Hering

oglas za Tui, vir: http://www.stuff.co.nz/

oglas za Tui, vir: http://www.stuff.co.nz/

vir:http://www.stuff.co.nz/

vir:http://www.stuff.co.nz/

tuiad2

65aa736289e1bf127242dbc192e273d1

Kiwije odlikujejo tudi druge lastnosti: neradi govorijo o politiki, (za razliko od nas, ki bomo očitno še svoje vnuke zastrupili z zgodbicami o ta rdečih in ta belih). So zelo neobremenjeni z modo, sploh na Južnem otoku vse govori v prid praktičnosti: ko se sredi poletja ustavite v kakšni vasici sredi ničesar, je zato normalen prizor, da se v eni od dveh trgovin ustavi kmet s širokim klobukom, v kratkih hlačah in visokih gumijastih škornjih in s svojo platinasto Visa kartico kupi ”essentials” (najnujnejše): za klenega novozelandskega moškega iz Južnega otoka to pomeni toast kruh, maslo in twelve pack piva, saj ima kakih pet tisoč ovc doma na pašniku in pojedo tisto, ki si je zjutraj nesrečno zlomila nogo. Torej, te ’essentials’ naloži na prtljažnik svojega terenca, kjer ga čaka še pet škotskih mejnih ovčarjev in skupaj odrinejo novim dogodivščinam naproti. Otroci so večino časa, ko to dopušča narava, bosi. In bosi so tudi v velikih mestih, hodijo bosi po asfaltu, parku, trgovinah. Nekaj povsem naravnega. In po zadnjih raziskavah, kot me je poučila sestrična, ki je priznana slovenska fizioterapevtka, je to zelo dobro, saj točke na stopalih tako bolj aktiviramo, posledično pa krepimo nevronske poti v naših možganih. Ok, povedano na kratko, zelo je priporočljivo hoditi bos in njihovi otroci so morda zato bolj pametni, zagotovo pa so zelo neobremenjeni z videzom in sproščeni. Novozelandske hiše v povprečju niso velike, in ker je podnebje relativno milo, ne poznajo centralnega ogrevanja, (ko je bolj mraz, si pač oblečeš pulover več, v posteljo pa greš s termoforjem). Ko sem živela dober mesec pri Ellen v Dunedinu, ki je imela za njihove razmere ogromno hišo, sem se čudila, zakaj je bila skoraj v vsakem prostoru vsaj še ena škatla s suho hrano, konzervami, baterijami in radiem. Pojasnila mi je, da so navajeni, da jih doletijo razne nesreče: od gozdnih požarov, do potresov in zato so vedno pripravljeni (kar pa ne pomeni, da so tudi zaskrbljeni). Sama sem bila v Christchurchu natanko dve leti pred uničujočim potresom leta 2012 in sem imela srečo, da sem zaščitni znak mesta, njihovo katedralo, videla v vsem svojem sijaju. Danes je večina katedrale porušena, a jo bodo kiwiji baje restavrirali, kolikor bo le možno. In tu je še ena njihovih lastnosti: le stežka obupajo in nasploh so zelo pozitivno naravnani. Naravo dojemajo kot nekaj danega, kot silo, ki se ji prilagajaš, in ne kot nekaj, kar je treba na vsak način premagati ali si podrediti.

katedrala pred potresom, Christchurch, vir: Ana Hering

katedrala pred potresom, Christchurch, vir: Ana Hering

katedrala danes, vir: Wikipedia

katedrala danes, vir: Wikipedia

Morda so tudi zato zelo občutljivi na vsako temo v zvezi z okoljem. Greenpeacovci se tam počutijo dobrodošle, sploh po incidentu iz leta 1985, ko se je Mavrični bojevnik (Rainbow Warrior), greenpeacovska ladja, zasidrala v luki Aucklanda, kjer so aktivisti protestirali proti francoskim jedrskim poskusom na otoku Moruroa. Francoska obveščevalna agencija je tja poslala dva agenta, ki sta ladjo potopila, na ladji pa je umrl priznan fotograf Fernando Pereira. Francija je sprva svojo vpletenost zanikala, a je NZ policija oba agenta ujela, jih soočila z obtožbami požiga, namerne povzročitve škode in umora in ju končno obsodila na desetletno zaporno kazen (odsedela sta sicer samo dve leti). V luči škandala je moral odstopiti takratni francoski minister za obrambo Charles Hernu. Kiwiji so šli tako daleč, da so bojkotirali celo francoske maslene rogljičke, bagete in ves francoski sir, s svojimi privatnimi jahtami in jadrnicami pa množično odjadrali do otoka Moruroa, kjer so demonstrirali proti jedrskim poskusom in v prid domačemu prebivalstvu. Francoska vlada se nikoli ni uradno opravičila, kiwiji pa so še danes malce penasti na Francoze.

aktivistični zid v Aucklandu, vir: Ana Hering

aktivistični zid v Aucklandu, vir: Ana Hering

Tudi novozelandski dialekt je nekaj posebnega: precej bolj podoben angleščini, kot amerikanščini, a vse se izgovarja z zelo ozkim e-jem. Tisti, ki vsaj malo razumete angleško, si zato morate, ampak res morate ogledati sledeči posnetek na Youtubu.

Ker tema o ljudeh sploh ni tako težka, napovedujem drugi del tega zapisa v kratkem.