Jesen je čas, ko nas zasipajo darovi narave. Vse, kar je čez leto cvetelo, brstelo, poganjalo, se debelilo, spreminjalo in dobivalo barvo, v jeseni pričaka končno obliko in sadeži narave so nared za pripravo ozimnice. Med darove narave naša družina redno uvršča tudi gobe (se razume: takšne, nabrane v naravi in ne dolgočasnih gojenih šampinjonov iz najbližjega supermarketa), ki jih bodisi sušimo, vložimo ali zamrznemo za gobovo juhico, ki jo potem kuhamo v mrzlih zimskih nedeljah. Najboljše pa so seveda sveže: te pri nas snedemo največkrat v osnovnih treh različicah: bodisi v juhicah, bodisi z govejimi zrezki v smetanovi omaki s pehtranom, ali pa jih preprosto prepražimo z majhno čebulico, dodamo jajčka in peteršilj, v baročni izvedbi pa nastopi tudi smetana.

borneo gobe

neznana družinica gob iz Bornea, Mount Kinabalu park, vir: Ana Hering

Pri nas jih nabiramo že od nekdaj: spominjam se, da je cela familja letela po prvem močnem nalivu, (včasih pa celo v nalivu) in ob pravi luni (”luna dol, gobe gor”), v svoj rajon, kjer smo se nato v dežnih plaščih in s klobuki na glavah srečevali in si kukali v košare, kdo jih je nabral več. Ko smo prišli domov, smo se slekli že v veži, ker smo bili itak premočeni do gat, naša Lida ali mami pa je potem skuhala vroč čaj, ki so si ga ta stari obvezno še malo zabelili s kakim rumom, ki je bil sicer prihranjen za peko potice. Familija mi je privzgojila ljubezen do vsega, kar se da nabirati v naravi: divja hrana je bila pri nas velikokrat na jedilniku: poleg spomladanskega regrata, ki ga itak nabira pol Slovenije, (ostala polovica pa opranega kupi na ljubljanski tržnici), do cikorije za v solato, koprive za špinačo, čemaž za konkurenco česnu. Mlado bukovo listje kot dodatek solati. Kozarci s smrekovimi vršički s sladkorjem, ki se sončijo na okenskih policah moje tete Pave od pozne pomladi do konca poletja, ko jih prelije v stekleno embalažo fructalovih sokcev. Regačica, ki na vsakem vrtu raste kot plevel in je s svojimi korenikami nadvse nadležna za tiste pedantneže, ki ne marajo tujkov v svojih gredicah, je sicer čudovita v zelenjavnih juhah. Potem pridejo razni plodovi: gozdne jagode, borovnice, brusnice, maline, kostanj… Na Primorskem sem pomladi krenila v lov za divjimi šparglji, ki sva jih nato z dragim jedla na sto in en način. Poleti sem se napasla na murvah, ki jih razvajeni Goričani raje drago kupijo sušene v kakem butiku zdrave prehrane, kot bi pred taisto štacuno splezali malce na drevo in zaužili to sladkobo, ki nam jo ponuja to čudovito kitajsko drevo, (murve izvirajo iz Kitajske in so bile hrana za sviloprejke, ki so s svojimi nitmi odgovorne za najbolj fino tkanino Vzhoda – svilo). Skratka, to da se pasemo po gozdovih in travnikih je nekaj prvinskega; ne samo da se nadihamo svežega zraka, v času nabiranja se vrnemo v prazgodovino lova in nabiralništva in kot jamski ljudje pustimo, da začutimo primarno vez med nami in materjo naravo. Seveda, z odsotnostjo sabljezobih tigrov ali ogromnih medvedov, ki bi lačni prežali na nas.

jurček ali jesenski goban, vir: Ana Hering

jurček ali jesenski goban, vir: Ana Hering

lisičke, vir: Ana Hering

lisičke, vir: Ana Hering

Pa vendar se nič ne more primerjati z ljubeznijo do nabiranja gob, teh malih gozdnih čudes, ki nas vsakič znova očarajo s svojimi oblikami in barvami. V naši familiji se strinjamo, da je najlepši pogled na navadnega jesenskega gobana, ali vsesplošno znanega jurčka. Moj fotr celo verjame, da si s prvim, ki ga najdeš v začetku sezone, natreš oči in jih potem do konca sezone lažje nabereš več. S to vražo je okužil tudi mojega dragega, ki je sicer za gobe bolj kot ne slep kot kura, a je nor nanje in jih poje v vsaki obliki. Velik gobarski navdušenec je bil moj pokojni stric Marjon, ki me je nekoč peljal na gobarsko razstavo in je v pravih dneh hodil v Mežaklo kar z nahrbtnikom. Moja sicer ne najbolj pedantna, zato pa toliko bolj pozitivno impulzivna stara mama Lida, je bila ravno tako navdušena gobarka in nekoč je v njeni košari med sicer užitnimi bisernicami končala tudi tem izredno podobna mlada rdeča mušnica: takoj po zaužitju je ugotovila, da je nekaj narobe, spila nekaj mleka in si uspešno vtaknila prst v usta, si izpraznila želodec ter preživela. Menda je odveč, če omenim, da od takrat dalje pri nas bisernic ne nabiramo več. Sicer pa je pri nas največji gobji poznavalec moja teta, ki jih pozna in nabira več kot 25 vrst: od vsesplošno znanih jurčkov in lisičk, pa marel, ki jih najraje paniramo po dunajsko, do bolj eksotičnih vrst, kot so voščenke, spomladanski mavrahi, gozdni šampinjoni, bukovi ostrigarji, sivke, sirovke, štorovke vseh vrst, brezovci, macesnovci in drugi sorodniki gobanov, maslenke, in mrtvaške trobente. (Pri nas niso znane in ne nabirane, v Franciji denimo, pa so trompettes des morts čislane bolj kot jurčki in je njihovo kulinarično mesto takoj za mavrahi in tartufi; tako nas pouči tudi Larousse gastronomique). Slednje sta s pokojnim partnerjem Ščepom nabirala še, ko v Sloveniji še niso bile kulinarična pogruntavščina. Z mojim bratom sva bila še v osnovni šoli, ko sta nas nekega sobotnega jutra, ko se je zjasnilo po celem tednu dežja, peljala v gozdove med Poljanami in Gorjami. Ščep je seveda preučil teren in ker je bila pozna jesen, nekje ob koncu oktobra, je presodil, da se bomo k avtu vračali polnih košar. Hodili smo in hodili, a o gobah ne duha ne sluha… po kakih dveh urah lomazenja po globelih gor in dol, je mojega mlajšega brata pritisnilo na večjo potrebo. Pava in Ščep sta bila znana po svojih MacGyver scenah: v nahrbtniku sta imela v stranskih žepih poleg tistega wc papirja v roza lističih vedno tudi kak prigrizek ali čutaro čaja, (če smo se izgubili), kakšno knjigo (v gozdu sicer popolnoma neuporabne vrednosti, a v primeru da se je Ščep naveličal nabirati borovnice, je posegel po knjigi), vžigalice, če je bilo treba zakurit taborniški ogenj ali pa mačeto, s katero smo nasekali leskovih vej za improviziran šotor. Torej, če se vrnem na zgodbo: wc papir smo imeli, in ravno ko je mali brat odtaval za prvo skalo in pričel uživati, je Ščep opazil, da to počne sredi polja črnih, mrtvaških trobent. Mali brat se je moral preseliti na drugi konec gmajne, mi pa smo pohlepno nabrali črno bogastvo.

črne ali mrtvaške trobente, vir: Ana Hering

črne ali mrtvaške trobente, vir: Ana Hering

Botanično so gobe nekaj posebnega. Z izrazom goba poimenujemo plodišče nekaterih gliv, te pa si kot botanična sistematska kategorija niso vse blizu, saj so nekatere zaprtotrosnice (npr. nam poznani mavrahi in tartufi), ali pa prostotrosnice (jurčki, lisičke ipd.). Živijo lahko kot gniloživke (saprofiti), kot zajedavke ali v sožitju (v simbiozi) predvsem z drevesi. Nekaterih vrst še vedno ne moremo gojiti, ker je to preveč zapleteno in znanost še ni našla odgovorov na nekatera vprašanja oz. ni še praktičnih rešitev. Vedno znova me preseneti dejstvo, da smo klonirali ovco (saj se spomnite Dolly), pristali na meteorju nekje na koncu našega osončja, našli božji delec aka higgsov bozon, ne znamo pa gojiti jurčkov? Res, ko zagledaš gobo, ti je jasno: res so čudesa narave.

gobje bogastvo naravnost iz gozda, vir: Ana Hering

gobje bogastvo naravnost iz gozda, vir: Matic Hering

V prehrani naj bi se uporabljale zgolj kot začimbe, saj so znane po tem, da so težko prebavljive (nekatere vrste človek prebavlja tudi dva dni), imajo nizko kalorično vrednost, veliko pa vode, mineralov, vitaminov in nekaj ogljikovih hidratov. Gobe je treba, ko jih prinesemo iz gozda, najprej do konca dodobra očistiti – ne pozabimo, da so dom raznim žuželkam in polžem, nenazadnje tudi smrkcem. Prvo čiščenje poteka sicer že v gozdu, kamor se po gobe obvezno odpravimo z žepnim nožkom in košaro – vse ostalo je šlamparija. Ko smo jih očistili, jih lahko posušimo in v kozarcu na suhem in temnem mestu shranjujemo eno leto; lahko jih zamrznemo – naša mami iz le teh naredi najboljšo gobjo juhico na svetu; lahko pa jih vložimo v kis ali v olje. Sama najraje vlagam v kis, predvsem jurčke, sirovke, sivke in štorovke. Zavretek mešanice kisa in vode je preprost: nekaj zrnc črnega popra, lovor, tri dele kisa za vlaganje, štiri dele vode in s tem zalijem rahlo blanširane gobice. Kozarce zaprem, jih zavijem v toplo odejo in pustim, da se počasi ohladijo do naslednjega dne. Ne vem, koliko časa so užitne vložene, saj pri nas praviloma izginejo pred začetkom nove nabiralne sezone.

nesporno čudovita, a v majhnih količinah halucinatorna, v večjih pa smrtna: navadna rdeča mušnica, vir Ana Hering

nesporno čudovita, a v majhnih količinah halucinatorna, v večjih pa smrtna: navadna rdeča mušnica, vir Ana Hering

Na koncu še nasvet iz Kalabrije, kjer so ljudje od nekdaj nabirali divje gobe vseh vrst. Če ne veste, ali so gobe prave ali ne, jih v loncu skuhate s strokom česna in srebrnim kovancem. Če ta počrni, so gobe strupene in jih zavrzite, če pa srebrnik ostane neomadeževan pa… bon apetit.