Morda se spominjate filma Hero (2002), (v slovenščini prevedeno kot Junak?), z Jet Lijem v glavni vlogi. Gre za eno tistih kitajskih akcij, v kateri se mešajo romantična predstava o zgodovini, sijajni kung fu kadri, kjer lepe Kitajke letajo s sabljami po luftu in ostanejo tam gor neverjetnih trideset sekund in so moški vsi neverjetno visoki mišičasti tridesetletniki, neustrašni in brez mozoljev. Klasična zgodba o ljubezni med prelepo konkubino in zapostavljenim, a neustrašnim mladeničem. (In jasno, ker je zgodba malodane stripovska, kadri pa sijajni, a v realnosti nemogoči, je za predvajanje tega kitajskega blockbusterja v Evropi in Ameriki najbolj zaslužen sam gospod Quentin Tarantino). No, ne dolgovezi, kaj je zdej s tem filmom, si porečete. Gre za to, da ima Junak poleg izmišljene zgodbe tudi obrat: kot glavnega bad guya so postavili v ospredje resnično zgodovinsko osebnost: prvega kitajskega cesarja Qin Shi Huangdija (za vse zmedene v slovenščini se to prebere kot: Čin š Huangdi).

prvi cesar v nedavni kitajski kinematografiji, film Zhanga Yimoua Hero (2002), vir: Miramax

prvi cesar v nedavni kitajski kinematografiji, filmu Zhanga Yimoua Hero (2002), vir: Miramax

Tako kitajska stroka kot tudi javnost sta si še danes deljeni: kako označiti prvega kitajskega cesarja? Kot tirana, nezakonskega sina, bojazljivca, brezčutneža in megalomana…ali kot reformista, deloholika, vizionarja, ustanovitelja Cesarstva sredine? Resnica se nahaja nekje na sredi.

Qin Shi Huangdi se je rodil leta 260 pr.n.št. kot Ying Zhen in je bil sprva ‘zgolj’ kralj državice Qin. Umrl je zgolj petdeset let kasneje, zadnjih deset let je preživel kot kitajski cesar z imenom Qin Shi Huangdi. Kitajska je bila v času njegovega rojstva v zadnjih zdihljajih obdobja, zgodovinsko poznanega pod imenom Obdobje Vojskujočih se držav. Takratno ozemlje Kitajske je zajemalo šest kraljevin in ena od teh, kraljevina Qin, je ležala na skrajnem zahodu takratnih šestih kraljevin in zato tudi veljala za eno bolj barbarskih.  (Saj veste, kako to gre: če si v Evropi nihče ne želi biti na vzhodu ali na jugu – tam so namreč ‘ta spodnji’ in ‘ta vzhodni’; na Kitajskem nihče ne želi biti na zahodu, ker so tam njihovi ‘barbari’). Kakorkoli, kralj Ying Zhen je imel vizijo, da si podjarmi ostale kralje in to mu je uspelo: leta 221pr.n.št. je šest držav postalo enotno cesarstvo, in to cesarstvo je združil samooklicani prvi cesar Kitajske: Qin Shi Huangdi. Zaradi svoje neverjetne krutosti in še bolj krutih dejanj, ga niso marali niti sodobniki niti kasnejši zgodovinarji, ki so si izmišljali zgodbe kot je npr. tista, da je nezakonski sin. Tudi nadvse verodostojni zgodovinar Sima Qian iz dinastije Han je o njem zapisal marsikaj, kar je vrsto let zaradi napisane grandioznosti obveljajo bolj za mit kot za resnico. Še v sodobni Kitajski, so se nekateri zapisi sicer verodostojnih zgodovinarjev brali kot fantastični romani. Potem pa…šok. Res je, da se je vedno vedelo, kateri hrib v okolici Xi’ana je njegova grobnica. (Tako je pravilno zapisal tudi Sima Qian in dodal, da je njegova podzemna grobnica pravzaprav kopija njegove tuzemne palače, z vrtovi vred, in namesto vode se v njegovih podzemnih rekah pretakajo reke živega srebra – ja, to je pa zelo verjetno, si mislimo). Res je tudi, da si arheologi še niso pustili vstopiti vanjo, saj čakajo na boljše tehnološko znanje (marsikateri zaklad bi namreč v stiku s kisikom ali svetlobo preprosto izparel). Potem pa bum…leta 1974 sta dva kmeta iz okolice Xi’ana kopala vodnjak in naletela na glinenega voljščaka v naravni velikosti. Pa še na enega. In še enega… in sta se odločila malo obvestiti oblasti, ker če sta najdla tri, jih je mogoče pa še kaj, in res je, nista bila v zmoti. Nakopali so jih kar 8000. Gre za potrditev zapisa zgodovinarjev, za katerega se je dotlej verjelo, da je bolj kot ne, mit. In gre za največje kitajsko, morda pa tudi svetovno arheološko najdišče: veliko glineno vojsko prvega cesarja Kitajske, Qin Shi Huangdija. Vojsko glinenih vojščakov sestavljajo pešaki, konjenica in elitna vojska. Vsak vojak ima unikatne obrazne poteze, vsi imajo dodelane uniforme, lesena sedla so konjem že davno sicer popapcali črvički, a …hej, vse kar so napisali zgodovinarji, je bilo res. In končno so se zgodovinarji uščipnili od nejevere, saj je bilo kar naenkrat zelo verjetno, da so še včerajšnje zgodbe o njem, ki so veljale kot miti in legende, pravzaprav čista resnica.

ogromna vojska iz gline, vir: Ana Hering

ogromna vojska iz gline, vir: Ana Hering

portreti, vir: Ana Hering

portreti, vir: Ana Hering

Biografija Qin Shi Huangdija je res nekoliko nejeverna: v desetih letih vladanja kot prvi kitajski cesar, mu je uspelo neverjetno: poenotil je denar in izdal nove kovance, ki so nadomestili stare vseh mogočih velikosti in oblik. Poenotil je mere in uteži in ukazal enotno osno razdaljo za kočije, tako da so lahko povsod zgradili enako široke ceste. Poenotil je pisavo, kar je nemara njegov največji dosežek, saj je bil to resnično temelj kitajske civilizacije. Na severu je zgradil prvi kitajski zid, ki jih je branil pred vpadi močnih nomadskih plemen na konjih (ne, to ni ta zdajšnji slavni kitajski zid; njegovega so pač že zdavnaj podrli), na jugu pa je zgradil kanal Lingqu, ki je bil glavna plovna pot med severom in jugom in je obveljal kot eden največjih dosežkov starodavnega inženirstva.

Prav tako je zanimivo njegovo osebno življenje: ljubil je ženske in imel nešteto konkubin. Pripisujejo mu, da je imel nekje okoli petdeset potomcev: vsaj trideset sinov in petnajst hčera. Kljub temu se ni nikoli poročil, tako da ni imel cesarice ob sebi. Najmanj trikrat so mu stregli po življenju, a jim ni uspelo. Uspelo jim je zgolj to, da je bile den najbolj varovanih osebnosti: nihče od ‘navadnih neznancev’ se mu ni mogel približati na manj kot spo petdeset metrov, zaupal pa je le redkim svetovalcem. Legenda govori, da naj bi spal vsak dan v drugi sobi, ker se je tako bal atentata. Kasnejšim zgodovinarjem se je najbolj zameril zaradi velikega požiga knjig leta 213pr.n.št. Za državno doktrino je obveljal legalizem, ki je striktno določal zakone in obveznosti/dolžnosti podanikov. Prvi cesar ni bil zagovornik raznovrstnosti mnenj, ker se je bal močnih nasprotnikov in državnega prevrata. Leta 213 pr.n.št. je tako zapovedal požig večine konfucianskih, daoističnih in drugih, večinoma filozofskih knjig, obenem pa na grmadah sežgal tudi 460 konfucianskih učenjakov. Ni treba preveč poudarjati, da ga tudi zaradi tega kasnejši zapisi izpod peres večine konfucijanskih šolarjev, niso marali.

Qin Shi Huangdi, vir: wikipedia

Qin Shi Huangdi, vir: wikipedia

Čeprav velik vizionar in deloholik, pa je bil prvi cesar razvpit tudi zaradi svoje neverjetne vraževernosti: celo življenje je iskal eliksir nesmrtnosti. Na morje je poslal celo ladjevje z več sto mornarjev, ki naj bi mu našli mitološko kitajsko goro nesmrtnosti Penglai in se z nje vrnili z zvarkom nesmrtnosti. Člani odprave so si bili enotni, da je kitajski cesar velik zasanjan vraževernik, in da je bolje, če se brez eliksirja ne vrnejo, saj bi jih dal nemudoma vse ubiti. Zato so se odločili, da odplujejo in se ne vrnejo nazaj. Legenda pravi, da so pripluli na Japonsko in se tam kot prvi naseljenci tudi ustalili. Prav tako naj bi leta 211pr.n.št. nekje ob spodnjem toku Rumene reke padel z neba velik meteorit, na katerega naj bi nekdo napisal: “Prvi cesar bo umrl in njegova dežela bo razdeljena.” Cesar se je takoj podal v preiskavo in naročil, naj najdejo človeka, ki je na meteorit zapisal to blasfemično grozoto. Ker se ni nihče javil, se je cesar odločil, da, iz preventivnih razlogov, pobije kar celotno sosesko. Nemara največja ironija njegovega življenja je, da naj bi na koncu umrl ravno zaradi tablet živega srebra, ki so mu jih kot eliksir nesmrtnosti prodajali njegovi lastni alkimisti.

Xu Fujeva ekspedicija na morju: iskanje eliskirja nesmrtnosti, vir: wikipedia

Xu Fujeva ekspedicija na morju: iskanje eliksirja nesmrtnosti, vir: wikipedia

No dejstvo je, da je bil Qin Shi Huangdi velik vladar. In, čeprav se lahko sami odločimo, ali bo bad guy/good guy, njegovih dosežkov ne more zanikati nihče. Kot tudi ne prekrasnih razgledov na njegovo veličastno glineno vojsko.