O Slovencih in njihovi prirojeni in privzgojeni navezanosti na gore.

“Visoko v gorah iščem čim manj okrnjeno naravo. Urbanizirana mi ne ponuja izzivov. Mestni parki so strašno lepi, toda raje imam, kar narava sama ustvari. Žal zadnja leta komercialne odprave tudi Everest prilagajajo človeku. Šerpe in vodniki postavijo tabore, namestijo vrvi, potem pa se skupaj s klienti v vrsti vzpenjajo na vrh.” (Viki Grošelj)

Prispevek sem prvič objavila pred letom in pol, a sem ga tokrat iz arhiva pobrala iz dveh razlogov: prvič, služi kot odličen napovednik v sredino predavanje Vikija Grošlja, ki bo v Občinski knjžnici Jesenice, in drugič,   v alpinističnem svetu se stvari odvijajo hitro. Ne mine dan, da ne bi kakšen alpski bojevnik osvojil katerega od vrhov po novi pristopni smeri, osvojil kakšnega od osemtisočakov v alpkem slogu, ali, bolj tragično, na poti k osvojitvi vrha žrtvoval tudi tisto najsvetejše, svoje življenje. Slednji od razlogov je tudi ta, da sem prebrala Vikijevo knjigo Mojih 40 let soočenj s Himalajo, ki mi je odprla nove poglede na marsikaj. Zdaj pa lepo počasi in po vrsti.

Nekaj zadnjih dosežkov slovenskih alpinistov in plezalcev:
  • Lokalno: prijateljica Anita Kofler je prva Mojstrančanka, ki je smučala iz Mont Blanca
  • Zamejski Slovenec Roman Benet in njegova Nives Meroi sta kot prva zakonca preplezala 14 osemtisočakov.
  • Janja Garnbret je zmagala v balvanskem plezanju na Triglav The Rock Ljubljana 2017

Slovenci se smatramo za narod, tesno povezan s hribi in gorami, in verjetno imamo, statistično gledano glede na majhnost države in številčnost prebivalcev, največji odstotek alpinistov in planincev na svetu. Resda nismo tako modno ozaveščeni kot npr. naši sosedje Italijani, ki od glave do peta hodijo naokrog oblečeni tipi topi, zato pa ni dvoma, da vsak vsaj tretji Slovenec dobro ve, kateri gojzarji so najboljši, kje je najboljša turna smuka in kdaj si nadeti dereze. Hvalabogu, imamo tudi enega najlepših in najboljših planinskih muzejev, ki mu niso delali nasilja in ga stlačili v Jankovićevo Ljubljano, pač pa so mu nov dom namenili pod slovanskim očakom Triglavom v Mojstrani, kamor tudi spada. Čeprav so naše Julijske Alpe na geografsko relativno majhnem ozemlju, so izredno biotsko pestre, pestre pa so tudi po zahtevnosti plezalnih smeri. Na naše gore smo lahko upravičeno ponosni.

Opisovali so jih tudi mnogi tujci, ki so tu našli košček lastne sreče, med njimi pravnik in alpinist Julius Kugy, ki je bil sicer Slovenec, a je pisal zgolj v nemškem jeziku, pa Fanny Copeland, ki je z Miro Markom Debelakovo, Edom Deržajem ter Jožetom Čopom prelezla vse slovenske vršace in jim posvetila knjigo Čudovite gore. Med novejše navdušence in pisce o slovenskih alpah so tudi alpinist v svetovnem vrhu, Steve House, katerega avtobiografijo Onkraj gore imamo prevedeno v slovenščini in je res krasno branje, še posebej z ozirom na to, da je v zadnjih zdihljajih Jugoslavije del študijske izmenjave preživel v Sloveniji in se hitro povezal z našimi alpinisti in preplezal Severno steno Triglava, za katero pravi da res ni lahka. S svojimi neverjetnimi podvigi so nas nekateri osrečevali in nas še osrečujejo. Med tiste pokojne, ki so nekateri žal sami izgubili bitko z gorami, so legendarni Joža Čop, Pavla Jesih, Mira Debelak, Marjan Manfreda – Marjon, Nejc Zaplotnik, Tomaž Humar, Pavle Kozjek in še mnogi drugi. Naj počivajo v miru.

Med tistimi, ki so ostali živi in nadaljujejo tradicijo lazenja in osvajanja novih gorskih poti pa so že omenjeni Viki Grošelj, zakonca Marija in Andrej Štremfelj (tudi prva zakonca, ki sta istočasno stala na vrhu Everesta), Tomo Česen, Marko Prezelj in mnogi drugi neimenovani, a zato v mojih očeh nič manj junaški. Slovenci premikamo meje v svetovnem alpinizmu, nenazadnje imamo Dava Karničarja, ki je kot prvi zemljan neprekinjeno smučal z Mount Everesta (za vzpon je potreboval štiri dni, za neprekinjen spust pa samo pet ur). Sedaj bo smučal še iz K2. O naših alpinističnih dosežkih pričajo mnogi osvojeni ’alpinistični oskarji’ oz. zlati cepini (Piolet d’Or), ki jih v Grenoblu vsako leto podeljuje alpinistična revija The Groupe de Haute Montaigne. Marko Prezelj je edini, ki je priznanje osvojil trikrat, a ga enkrat tudi zavrnil.

pogled na triglavsko pogorje iz Debele peči, vir: Ana Hering

Pogled na triglavsko pogorje iz Debele peči, vir: Ana Hering

Z dragim sva pred časom pogledala film Everest, v katerem je nazorno prikazana tragična zgodba dveh podjetij, Mountain Madness in Adventure Consultants, ki sta se leta 1996 zavezali, da na vrh Everesta proti nemajhnemu plačilu pripeljeta nekaj sicer amaterskih, a telesno in psihično izvrstno pripravljenih plezalcev. Zgodba je tragična, (vsem ni uspelo), in zelo nazorna, predvsem pa je resnična. Zanimivo pri vsem tem, da sta prva na Everest leta 1952 prišla prav Novozelandec Sir Edmund Hillary in Nepalec šerpa Tenzing Norgay. 44 let kasneje je bil direktor in glavni soplezalec in podpornik amaterskih plezalcev še en Novozelandec, Rob Hall, ki je v neumorni želji navadne smrtnike spraviti na višino, na kateri letijo Boeingi 747, plačal z lastnim življenjem. V filmu je prikazan njegov pogum, njegova srčnost, njegova povezovalnost in njegov čudovit novozelandski naglas. Vsekakor je film islandskega režiserja Balthasarja Kormakurja umetnina, ki si jo je vredno ogledati, zlasti če ste navdušeni nad višavami. Je pa vsekakor treba poudariti tudi skepticizem vrhunskih alpinistov in plezalcev, ki nad komercialnimi odpravami v Himalajo niso navdušeni. V začetku leta je tako v baznem taboru pod Everestom najvišjo žurko na svetu priredil kar DJ Paul Oakenfold. Pod Everestom ni več miru.

Everest poster

Zaključimo pa kar z Novozelandskimi Južnimi Alpami.

Najvišji vrh je gora z maorskim imenom Aoraki in angleškim Mt.Cook, ki leži na Južnem otoku in je visoka 3724 m.n.v. Leži v osrčju istoimenskega narodnega parka, v katerem je v času mojega obiska obstajal en sam hostel (YHA) in en hotel, sicer eden najbolj prestižnih hotelov Nove Zelandije, imenovan The Hermitage.

Aoraki v večernem soncu, vir: Ana Hering

Aoraki v večernem soncu, vir: Ana Hering

pogled na Mt. Cook iz doline Hooker, vir: Ana Hering

Pogled na Mt. Cook iz doline Hooker, vir: Ana Hering

V narodni park sem odšla, ker pač nisem najela avta – kot to sicer počne večina backpackerjev, s kombijem, ki je štartal iz najbližjega mesta Twizel, sicer povsem zakotnega in zaspanega, ležečega dobesedno ’sredi ničesar.’ V Twizlu se nas je tisto jutro pri kombiju zbrala pisana druščina, med nami so bili tudi debelušni, očalarji, visoki suhci, milo rečeno pač ljudje, ki jim ne bi pripisal, da umirajo v želji se povzpeti na nek hrib in tam gledati dol, zraven pa takisto nositi kakih dvajset kil na hrbtu. Kmalu se je izkazalo, de je bila moja intuicija pravilna in da za večino potnikov narodni park Mt. Cook le le ni bil  najbolj željena destinacija. Kombi je bil namreč avanturistično popotovanje po scenah Gospodarja prstanov, ki so ga snemali prav  v okolici parka in vsi ti ’čudaki’ so bili v resnici neverjetni feni Gospodarja prstanov, ki so hoteli videti, kje so snemali vse te prizore. Sama priznam, da sem se tega epskega filma novozelandskega režiserja Petra Jacksona lotila gledat vsaj že ene trikrat, a brez uspeha. Stvar me takoj nerazložljivo uspava.

Zato sem samo čakala, da pridemo v park in da se začnejo moji načrtovani trekingi. Na Novi Zelandiji vam ne pustijo, da ste sami svoj načrtovalec, še zlasti ne, če nameravate prespati v eni od koč. Obvezno se morate prej posvetovati in prijaviti v DOCu (Department of Conservation), plačati neke vrste vpisnino in se odločiti za točen datum in smer vaše avanture. Moj namen je bil, da se odpravim na trek vsaj na eno visokogorsko kočo in tam prenočim, in uspelo mi je. Premočila sem na Mueller Hutu, in čeprav je bilo sredi poletja, je ponoči zapadlo nekaj novega snega in v skupnih ležiščih koče smo se ponoči stiskali kot sardinice v konzervi, saj je bilo res peklensko mraz. Da niti ne omenjam, da v kočah ni elektrike, niti ne hrane (vse moraš namreč prinesti s seboj), WC pa je bil oddaljen kakih dvesto metrov od koče, zato si res ne želiš, da ti nagaja mehur. Zjutraj se je megla počasi raztopila in priča smo bili enemu najlepših sončnih juter z najboljšimi razgledi v mojem življenju. Veličasten razgled na Mt. Cook, na ledenik Tasman, ki je živ organizem in stalno vzdihuje, škripa, se premika in sproža plazove. Skratka, človek je res priča neomajnim silam narave in počutiš se ponižnega kot mravljica. In ravno ta sublimen občutek nemoči, majhnosti in ponižnosti človeka proti velikim in neomajnim silam narave je tisti, ki me navda, da si novih podvigov želim še več in še več. Pa niti alpinistka nisem. Kakšne sle šele prežemajo njih.

jutro pri koči Mueller, vir:Ana Hering

jutro pri koči Mueller, vir:Ana Hering

pogled na Južne Alpe, vir: Ana Hering

pogled na Južne Alpe, vir: Ana Hering

Očitno iz svoje kože ne morem. Sem ponosna Gorenjka in hribi so nam v krvi. Zato mislim, da lahko razumem vse, ki premikajo meje v alpinizmu. Kajti ne gre za ’navaden’ šport. Kot je rekel član prve jugoslovanske odprave na Everest, Dalmatinec Stipe Božić: pri alpinizmu je osvojitev vrha šele polovica dela. Ko je konec tekme in se igralci podajo v slačilnice, alpiniste čaka še naporna pot nazaj dol. In res se morajo potruditi, da niso polovičarski.