S Petrom sva se spoznala še v mojih gimnazijskih letih, ko je sam že obiskoval Fakulteto za arhitekturo v Ljubljani. Že takrat je imel sočne, lucidne in večkrat filozofske izjave o življenju, ljudeh in krajih, in je to ohranil do trenutka, ko sva se po kakih 22 letih ponovno srečala na intervjuju za KITano. Bežno sem ga spremljala že prej. Je arhitekt v podjetju Lushna glamping, ki se ukvarja z zasnovo, načrtovanjem in izvedbo glampingov po celem svetu. Proizvodnja Lushne glamping je na Jesenicah, v Razvojnem centru Jesenice.
S Petrom sva govorila o težkih, a modernih časih, trojanskih konjih arhitekture, Lushni glampingu, Jesenicah in marsičem. Nastal je sočen intervju, ki ga, kot vedno, objavljam brez cenzure in v celoti. Če bi lahko, bi na papir prelila tudi najin smeh.

Kdo si, kaj si in kaj počneš v življenju?

(Smeh) Kaj sem. Peter Ličen, rojen v vasi z imenom vas, Selo. Se mi zdi, da me to precej definira. Vse nas zaznamuje, kje se rodimo in odraščamo. Torej Selo, vas, z razgledom na Gornjesavsko dolino. Kakšno je že vprašanje? Kaj sem?

Verjetno si arhitekt, ne vem kako bi se opisal. Kaj je tisto, kar te najbolj definira v življenju?

Arhitekt sem poskusil biti, pa me ni čisto zadovoljilo, ker se mi zdi, da je to tako zastarela funkcija, kot recimo, čevljar. Ljudje rabijo rešitve, ne pa dizajnov. Arhitektura je zato vprašanje samo tistega sloja ljudi, ki si to zares lahko privošči, torej je stvar prestiža. Danes bi morali iskati hitre rešitve,npr. v smislu neke spletne strani, kjer bi posameznik izpolnil obrazec in na hiter način prišel do gradbenega dovoljenja, do načrta za hišo, ki je primerna za njeno okolje in čao. Ljudje imajo take potrebe in mislim, da bi do tega lahko prišlo. Arhitekti pa so danes specifičen poklic v smislu, da razvijajo prostorske rešitve za točno določenega naročnika, za občino denimo…

Razumem. Kakšna Zaha Hadid je torej čisti eksces?

Uh, Zaha Hadid je … etično, moralno sporno. Žižek pravi, in on ima rad te ‘baročne zadeve’, pravi, da je to najboljša arhitektura, ker je odraz družbe v kateri živimo in to je dejstvo.

Ampak to lahko povežeš s snobizmom?

Arhitektura je vedno posledica kapitala. Če kapital s seboj ne prinese neke kulture, je taka tudi arhitektura. Vse, kar vidimo okoli sebe je posledica okusa tistih, ki imajo kapital, denar. Tisti, ki investirajo.

Ok, kako potem misliti Gehryja in Bilbao?

Tisto je malce drugače. Gehry je uporabil lokalni potencial propadajoče industrije v Bilbau, podobno kot je stanje na Jesenicah, ampak Gehry je zgodbo nekoliko obrnil. In naredil nekaj fenomenalnega, tisto okolje pa je zbudil iz mantre, da se ne da. Sledili so poskusi reinterpretacije, ampak stvar ni delovala. Ne dela vse v vsakem prostoru. Prav v Španiji so v vinogradih postavili Gehryjevo arhitekturo, ampak je okolje pokvarila. V Bilbau je njegova arhitektura generator neke nove dinamike, v španskih vinogradih pa pokvari okolje, ki samo po sebi ni potrebovalo intervencije. Arhitektura bi vedno morala reševati probleme, ki jih kot sodobna družba imamo, ne pa biti sama sebi namen. Imamo problem s tem, da je skupni imenovalec vsega efektivnost. Živimo v družbi efektivnosti, transparentnosti in histeričnega veselja. Ravno sedaj smo v obdobju, ko se to najbolj manifestira. Sam se večkrat hecam, da bi bili arhitekti radi dizajnerji, dizajnerji bi bili radi umetniki, umetniki bi bili radi bogovi, bogovi pa arhitekti in je krog sklenjen. Vsak hrepeni k večji moči in večjemu vplivu, kot ga v resnici ima oz. je potrebno. Umetnost bi morala biti kritika dobe v kateri živimo, dizajn je storitev, arhitektura pa je posledica družbene, ekonomske ureditve, v kateri živimo.

Gehry je uporabil lokalni potencial propadajoče industrije v Bilbau, podobno kot je stanje na Jesenicah, ampak Gehry je zgodbo nekoliko obrnil. In naredil nekaj fenomenalnega, tisto okolje pa je zbudil iz mantre, da se ne da. Sledili so poskusi reinterpretacije, ampak stvar ni delovala. Ne dela vse v vsakem prostoru.

V katero polje potem umestiti arhitekta?

Arhitektura je storitev kapitalu, saj za svoj obstoj slednjega nujno potrebuje. Arhitekti ne delajo hiš, zgradb, te delajo investitorji, mi pa jim pri tem samo pomagamo.

Ampak na ta način bi potem enako lahko trdili za umetnost?

Seveda obstaja tudi naročniška umetnost, ampak to je že bolj obrt. Čeprav je tudi tu hec … če gledamo namreč zgodovino, je nekdo, ki je naročil svoj portret na sliki moral najprej samega sebe spoznati, nato si je moral biti všeč in nato je bilo super, če ni ostalo zgolj samo pri tem. Umetnost mora premakniti kritično maso, šele takrat je dosežen njen namen. Če je umetnost samo dekorativna, potem je to le dekor. Dizajn naj bi generiral orodja, ki naj bi reševala probleme sodobne družbe in ne kreirala novih.

(Smeh) Juicy salif? Ta objekt ne odgovarja svojemu namenu. Na tistem se ne da dobro ožeti limone, je pa strašno lep ožemalnik.

Jah, funkcija dizajna je generiranje orodij, drugače ni vreden svojega obstoja. Zame je dizajn, poleg obstoječega v najbolj preprostem smislu kot npr. kako oblikovati kavno žličko, tudi storitev sama. Politika navsezadnje, je neke vrste dizajn.

Uf, tu sva zašla v neko povsem drugo polje.

Definitivno. Ampak funkcija politike je, da rešuje probleme.

Zame je dizajn vedno obstal v neki precej bolj klasični definiciji, kako oblikovati nek predmet in mu dodati neko estetsko vrednost.

Vsekakor tudi to. Dizajn je reševanje problemov. In dobrih dizajnov je malo, ker ni lahko preprosto reševati problemov. Dobrih dizajnov je obenem veliko, ker niso tako fenomenalni, ker preprosto niso tako opazni. Kot v glasbi, ali kjerkoli že, imaš nek ‘maksimum kompresor’, nekaj kar je poudarjeno in oblikovano za opaznostj. Če pogledamo družbene medije, danes vsebina niti ni toliko pomembna, kot je pomembno, da je vidno.

Precej žalostno, a ne?

Ne. To je zgolj preprost odraz sodobne družbe v kateri živimo. Veliki reklamni panoji ob cesti ne bi obstajali, če jih ne bi mi gledali.

Ampak to pomeni, da smo kot družba plehki.

Točno to. Saj poznaš tisto ‘narod si bo sodil sam’. Če ljudje kupujejo zanič stanovanja z majhnimi okni, potem bodo taka stanovanja na trgu.

Morda ti isti ljudje nimajo izbire.

To ni res, da nimajo izbire.

Morda nimajo sredstev.

Ok, vedno lahko najdeš izgovor. Je pa dejstvo, da 90% ljudi v Sloveniji živi v hišah. Nimajo sredstev. Imamo stare mame, ki pri devetdesetih stradajo, a živijo v 200 kvadratnih metrih velikem stanovanju ali hiši. Lahko bi to hišo preprosto prodale in šle s tem denarjem za naslednjih dvajset let živeti na Bali. To, da nimamo izbire, je stvar percepcije.

Se ti zdi, da smo Slovenci tako strašno navezani na lastne nepremičnine? Kje tiči razlog?

Mislim, da gre za strah pred neznanim. Da skočiš v prepad, mora biti za teboj deset volkov in potem šele skočiš. Skratka, nekaj te mora poriniti čez rob. Ta družba pa deluje popolnoma obratno, tako, da je vsem približno enako fajn. Če ti je fajn, se ti pa ni potrebno spremeniti.. Saj poznaš ta »lobster concept«, zakaj rak raste. Zato, ker mu je zoprno v premajhni obleki in zato raste na novo. Če pa ni te potrebe, vse ostane enako. In danes se dela veliko na tem, da smo vsi približno zadovoljni.

Ampak ko pogledaš pod površje, pa nihče ni srečen ali zadovoljen. O tem govorim.

Najbolj srečni so itak ljudje v nerazvitih državah, ker nič ne pričakujejo in vedno dobijo več, kot so pričakovali (smeh). Danes je vse tako … mlačno. Kaj sploh lahko objaviš v medijih, da bi ljudi zbudilo, jih vrglo pokonci? Umori, bombe, potresi,…

Se strinjam, težko je, da bi nas kaj presenetilo, šokiralo.

Samo morda na osebnem nivoju. Ljudje so veliko bolj šokirani, če nekoga kar primeš za roko, kot če sliši neko novico o katastrofi v sosednji vasi. Mora se nas osebno dotakniti, vse ostalo je bolj kot ne virtualno. In to igro danes sprejemamo.

Morda bom izpadla konzervativno. Ampak zakaj ne bi naredili koraka nazaj in se vrgli v književnost, glasbo? Zakaj se danes na maturi ne bere več Dostojevskega v celoti, pač pa samo še izbrana poglavja? Ampak se pa zavedam, da je to utopija.

Se strinjam, absolutno. Ampak potrebovali bi povsem avtokratski fašistični pristop, da bi lahko kaj takega uresničili.

Saj zato pa pravim, da gre za utopijo.

Sam imam ravno tako radikalen pogled. Menim, da dovolj dolgo ni bilo nobenih vojn in krize identitet, da bi se ljudje začeli ukvarjati z realnimi problemi. Ne govorim o celem planetu, ker se dobršen kos planeta še vedno ukvarja s povsem realnimi problemi. Govorim o delu planeta tukaj, o »Zahodu«, ki je razvrednotil vrednote. Šele ko se začnemo ukvarjati z eksistencialnimi stvarmi, sledi ‘reset’.

Zdaj se nevarno približuješ temu, da v izjavah postaneš naslednji von Trier (smeh).

Mislim, da danes nihče ne bo dopustil vojne, ker smo čisto dobre ovce, ki se jih lahko molze. Ko je bila zadnja kriza, sem se je po eni strani kar malce veselil, saj sam nisem imel veliko za zgubiti, in sem se nadejal, da bodo stvari generalno šle do dna, toliko, da bodo ljudje spet začeli delovati skupaj, se povezovati. Ker se vsak sam ne bi mogel več prebijati.

Pa se to ni zgodilo.

Če ljudje niso prenehali s šopingi v nakupovalnih centrih, pa je bila uradno kriza. Kar pomeni, da krize v resnici ni bilo. Če me kdo vpraša, je šlo za medijsko sranje. Saj so ljudje izgubljali službe in vse ostalo, a še vedno …

Se je dalo preživeti.

Kar se je tukaj percipiralo kot krizo, je še vedno razkošje in smo še vedno znatno privilegirani proti dobršnemu delu sveta.

Sama to vedno trdim. Vsak ki potuje, to lahko opazi. Pojdiva na glamping. Kot bi rekel Rousseau ‘nazaj k naravi’. (Smeh)

Glamping je zame v bistvu trojanski konj.

Potemkinova vas?

Točno to. Ludvig XIV je imel umetne vasi, kompletno opremljene z vso služinčadjo, ki jih je rabil, ko je v te vasi zahajal. Šlo je za neke vrste turizem. Včeraj sem bil na Krasu, kjer postavljamo majhno hiško pri investitorju, ki ima majhno bio vinarno in je rekel, da k njemu hodijo ljudje iz Avstrije in Nemčije, ker je pri njem tako fino in da se sprašuje, kaj tem ljudem manjka. In menim, da enako, kot je Ludviku XIV manjkala ta pristnost, ta direkten stik z naravo, to manjka tudi ljudem sedaj. Pa tudi če je sorazmerno kontrolirano in z nečim, kar ni v piko zdizajnirano. To je enako kot sprehod v naravi. Zakaj te tako pomirja, ko gledaš v listje in podobno? Zato, ker na to nimaš absolutno nobenega vpliva. Ker nimaš nobene kontrole, s tem pa tudi ne nobene odgovornosti, s tem pa tudi nobene frustracije. Stik s primarnim se je popolnoma izgubil. In to da je glamping glamurozen je precej hecno.

Glamping je skovanka glamurja in kampiranja.

Ja, glamurozno kampiranje. Narava je postala glamur in to se bo stopnjevalo. Vrednost predmeta ne definira predmet sam ampak njegova okolica. In ko imaš družbo, ki je totalno v riti, potem takšne stvari dobivajo vedno večjo vrednost.

Ampak govoriva o družbi, ki ni pripravljena iti v eno napol opuščeno bajto sredi gozda …

Ne, ne, nikakor. To je družba, ki najema psihiatre, ker se ji ne da ukvarjati s prijatelji.
Če bi človeka te družbe dali v neko napol podrto kočo na Pokljuki, bi najbrž najprej dobil vse vrste alergij, zvečer pristal v jeseniški bolnišnici in te potem tožil. Čeprav se je sam odločil, da gre v stik z naravo. Ljudje so od narave odtujeni. In to kar na nekem idejnem nivoju želim doseči je, da se ta idejni stik z naravo vzpostavlja preko nekega fenomenalističnega projekta, da se v glamping privablja ljudi, ki načeloma v tako okolje ne bi šli, gredo pa samo zato, ker je to modno. In namen je dosežen, če lahko taisti ljudje spremenijo pogled na to, kaj rabijo, da se imajo zares dobro. Pridejo v okolje, ko vse okoli tebe ugasne in se zato moraš osredotočati samo na okolico: naravo ali na človeka s katerim si tam.
Razlika med arhitekturo in tem, kar delamo mi, pa je, da pri prvi poskušaš projicirati svoje vrednote ali redefinirati vrednote naročnika in si zato velikokrat v idejnem sporu. Arhitekti so polni znanja in vrednot, ne dosežejo pa končnih uporabnikov in ostane jim samo neka neskončna frustracija. Zato je bolje, da nekaj narediš, kot smo naredili mi v Lushna glampingu, ponudiš ljudem arhitekturo na uporabo, in potem ljudje po lastni volji pridejo in grejo. V teh objektih jim ni treba ostati vse življenje samo zato ker so zato vzeli kredit. Gre le za možnost izkušnje drugačnega bivanja v prostoru.

Razlika med arhitekturo in tem, kar delamo mi, pa je, da pri prvi poskušaš projicirati svoje vrednote ali redefinirati vrednote naročnika in si zato velikokrat v idejnem sporu. Arhitekti so polni znanja in vrednot, ne dosežejo pa končnih uporabnikov in ostane jim samo neka neskončna frustracija. Zato je bolje, da nekaj narediš, kot smo naredili mi v Lushna glampingu, ponudiš ljudem arhitekturo na uporabo, in potem ljudje po lastni volji pridejo in grejo. V teh objektih jim ni treba ostati vse življenje samo zato ker so zato vzeli kredit. Gre le za možnost izkušnje drugačnega bivanja v prostoru.

Se ti ne zdi, da si si pljunil v lastno skledo, ko si glamping označil za trojanskega konja?

Ne, ne. Upam, da se ljudje s to izkušnjo za kanček spremenijo …

Aha, torej je v ozadju optimizem … (smeh)

Ja, vsekakor, drugače tega ne počneš. Marketing je pač nateg ljudi in če je smer prava, potem ne vidim, zakaj ne. Glamping ponuja drugačno izkušnjo, ljudje pa se sami odločijo ali bodo to izkušnjo implementirali v življenje ali ne.

Slovenija je zelo bogata z lesom. Ali izdelujete hišice iz slovenskega lesa?

Ne. Na žalost ne. Ne dobimo ga dovolj kvalitetnega  in dovolj hitro in zato enostavno ne moremo konkurirati na trgu. Na začetku smo seveda poskusili. Ni problem, da v Sloveniji nimamo dizajna, kot se večkrat rado poudarja, problem je veriga. Predelava lesa je enostavno nekonkurenčna. Pika.

Proizvodne prostore imate na Jesenicah. Do kod sežete?

Od tu gredo produkti v Anglijo, Španijo inna  Portugalsko, tudi v Slovenijo. Imamo tudi proizvajalca v ZDA.

Začetek je bil na Bledu, v Camping Bledu se nahajajo vaše značilne trikotne hiške …

Takrat smo izdelali zgolj dizajn, izdelavo je prevzela Jelovica. Potem se je pojavilo kar nekaj avtorskih piratov, ki so izdelovali bolj te trikotničke.

Na Bledu se te trikotne hiške imenujejo gozdne vile, šlo pa je za reinterpretacijo nekdanjih kožarc, začasnih oglarskih prebivališč, ki so bila značilna za ta del Evrope, kjer so kuhali oglje. Šlo je za to, da turistom na Bledu omogočimo drugačen način bivanja, takrat še nismo govorili, da gre za glamping. Opazil nas je London Times, ki je objavil izbor 20 najboljših glampingov v Evropi in tako smo pristali noter. Videli smo, da je ta model zanimiv in tako smo začeli nadalje razvijati še druge stvari. Bila je spodbuda, da smo se začeli razvijati naprej.

Kdo so po večini vaše stranke?

Večinoma so to ljudje, ki investirajo v turistične destinacije. Polovica takih, ki se s turizmom že ukvarjajo in z glampingom širijo svojo ponudbo.

Kakšna je največja kvadratura vaše glamping hiše?

Mislim, da gre za 27-28 m2. Primerljivo je s kvadraturo hotelske sobe. Gre za način, kako vzpostaviti pravo razmerje med stikom z naravo in obenem omogočati gostu zasebnost. Če imaš zasebnost in si zaprt, z okolico nisi povezan, če pa si odprt in imaš stik z okolico, nimaš zasebnosti. V tem primeru sta vrednoti tako zasebnost kot stik z naravo in tu gre za iskanje razmerja, kako v največji meri omogočati oboje.

Kaj meniš o slovenskih glampingih?

Pri nas se omogoča premalo zasebnosti. Npr. pet hišk povezuje potka, vsi jacuzziji pa so tik ob poti in potem imaš bore malo zasebnosti. Vsi govorijo o tem, kako je fino, da je vse transparentno. To je samozapor. Sam sebe vržeš v to, da si vsem viden. To je problem sodobne arhitekture in poplave vseh teh steklenih hiš.  Saj je ok, ampak s tem se podvržeš totalni samokontroli. Izgubiš na svobodi bivanja s tem, da si sodoben, to je butasto. Vendar pa je obenem tudi odraz časa. Arhitektura je sodobna in je transparentna, ampak človek sam sebe na ta način podvrže popolni kontroli in izgubi privatnosti.

V Lushna glampingu poskušamo imeti nek retrogarden pristop. Vračanje v votlino, kjer imaš krit hrbet, obenem pa vseeno razgled na okolico, da se počutiš varnega, vse to seveda povezano s sodobnim načinom bivanja.

Jesenice so kot Sin City. Jesenice so … razburljive. Kranj je dolgčasen.

Kako to, da so proizvodni prostori na Jesenicah?

Imamo dobre prostore. V hali lahko delamo, lahko se krčimo, širimo; obdajajo nas partnerji, ki nam lahko izdelajo kovinske dele, cena najema hale je dobra. Okolje je stimulativno za to, kar počnemo. Je pa res, da si nisem mislil, da bom prišel nazaj na Jesenice.

Kako sam gledaš na Jesenice?

Jesenice so kot Sin City. Jesenice so … razburljive. Kranj je dolgčasen.

Dolgočasen?

Je že toliko večje mesto kot Jesenice in nima tako izrazite identitete. Poleg tega se mu ni nič zelo dramatičnega v preteklosti zgodilo, kot se je npr. Jesenicam, kjer se je mama železarna odločila reči adijo in potem je bilo treba graditi vse na novo. Moram pa priznati, da sem bil precej razočaran, saj so njeni zapuščeni otroci precej begali sem ter tja in iskali svojo novo identiteto in se v težkih časih namesto k svoji ponosni zgodovini zatekali k nekim rožicam v Karavankah.

Jah no, saj smo mesto jekla in cvetja …

…in hodili te rožice duhat, čeprav je njihov izvor absolutno železarski. In namesto da bi se s tem sprijaznili in na tem gradili, je lažje iti duhat rožice v Karavanke. In to je nekaj, kar je bilo meni vedno bizarno in hecno, to, kako ljudje reagirajo na lastno okolje.

A Jesenice sploh premorejo identiteto?

Zame jo imajo. Ta multikulturni moment, ko delaš z ljudmi tukaj in se z njimi družiš je nekaj, kar te ljudi zbližuje. Ljudje tu se razumejo, ker smo vsi malce »čudni«, vsi smo marginalizirani in zato držimo skupaj. Če greš mimo bežno kot turist, tega sicer ne moreš zaznati, ker ni na fasadah, ni v izložbah, a če si tu dalj časa, to vidiš. Če se vrnem na stvari, ki sem jih govoril prej, je tu verjetno več pravih problemov in zato ni važno ali si črn, rdeč, kakršenkoli. Imaš problem in moraš pač poriniti avto s ceste, ker je crknil. Potem pa kar naenkrat ni več važno, ali je človek, ki ti pomaga črn, rdeč, bel … Morda imaš kak predsodek, a kmalu dojameš, da je v resnici brez veze, ker imaš za reševati druge probleme.

Ljudje tu se razumejo, ker smo vsi malce »čudni«, vsi smo marginalizirani in zato držimo skupaj. Če greš mimo bežno kot turist, tega sicer ne moreš zaznati, ker ni na fasadah, ni v izložbah, a če si tu dalj časa, to vidiš. Če se vrnem na stvari, ki sem jih govoril prej, je tu verjetno več pravih problemov in zato ni važno ali si črn, rdeč, kakršenkoli. Imaš problem in moraš pač poriniti avto s ceste, ker je crknil. Potem pa kar naenkrat ni več važno, ali je človek, ki ti pomaga črn, rdeč, bel … Morda imaš kak predsodek, a kmalu dojameš, da je v resnici brez veze, ker imaš za reševati druge probleme.

Kaj pa trditev moje kolegice, ki pravi, da bi bilo na Jesenicah lahko začeti kakršnokoli zgodbo, ker so dejansko še nepopisan list in se tu še nič ni zgodilo?

Ah, to je trapasto, govoriti da se tu še ni nič zgodilo, prej nasprotno. So pa Jesenice definitvno izziv, da se tu še kaj zgodi. Definitivno to ni measti, kamor greš v miro čakat svojo penzijo. Zato verjetno te vrste ljudi odbijajo. Predvsem Jesenicam manjka en dober oddelek za odnose z javnostjo, ki bi projiciral dobre zgodbe, ki so tu bile in so, v svet. Menim, da imajo še Trbovlje boljši imidž kot Jesenice. In tista zelena stavba na koncu mesta ima to nalogo. Če bi delali samo dober PR, bi naredili skoraj vse. Da se vse pokaže na ven. Ljudje se vidimo tako, kot nas vidijo drugi. Ni problem, da dobri ljudje odidejo, gre za to da slabi ostanejo. Na Jesenice je potrebno privleči še vel progresivnih ljudi, ki v mestu vidijo potencial, ne pa samo ovir in problemov.

Tekst in vprašanja, Ana Hering, KITana
Fotografije: Lushna glamping in osebni arhiv Petra Lična