Istra. Novigrad. Pineta.

Ali: Jesenice s plažo. Najnižja točka jeseniške občine: 0 m n.v. – tik ob morju. Kot je dejala moja prijateljica, če greš na morje v (jeseniško) Pineto, je, kot bi brisačo pogrnil pred ‘Murko’. Verjetno bo kar držalo.

Pineto, ali kot se uradno imenuje sedaj, Dječje odmaralište Pinea Novigrad, sem spoznala kot otrok. Ne vem, če imajo zgornje gorenjske osnovne šole še navado šolarje ob začetku petega razreda peljati v »Šolo v naravi«. Nas niso. In bili smo edina generacija, ki ni šla. Razlog je bila najprej slovenska osamosvojitvena vojna, ki se je nato z ojačano brutalno silo preselila k sosedom Hrvatom. Kakorkoli, veljalo je, da se moraš naučiti plavat, preden greš v »kolonijo na morje«. Zato smo se vsi neplavalci nižjih razredov takrat bolj ali manj uspešno namakali v bazenu na ‘Tonetu Čufarju’ in upali, da bomo na morju čofotali kot delfinčki, ki jih, po urbanih legendah starejših osnovnošolcev, baje tam lahko vidiš…(Danes vem, da je edini delfinček, ki ga tam zares vidiš, zgolj tako imenovan bar pred skupno jedilnico).

Pineta ni samo »kolonija«. Pineta je jeseniški kolektivni spominski artikel. Skupna menza z zložljivimi mizami in okroglimi stolčki, kakršne najdemo v vsaki jedilnici osnovnih šol po Sloveniji. Lesene hišice, poslikane z motivi Kekca, v katerih so majhne sobice z ozkimi pogradi. Borovci, ki delajo senco otrokom v najhujši vročini, ko jih vaditelji ne spustijo v vodo, ampak jih animirajo s slikanjem, risanjem, in pol pozabljenimi družabnimi igrami kot so telefon, gnilo jajce ali bitke z vodnimi balončki… Tedenski plesi, za katerega imam občutek, da se play lista ni spremenila že vsaj dvajset let in zaobsega limbo dance, makareno, sirtaki, Slakove čebelice,… no, dodali so nekaj ‘novitet’ v obliki vseprisotnih Čukov. Mi gremo pa na morje,…

Pineta ni samo morsko letovanje. Je občutek.

Sama sem videla dobršen kos sveta in bila nemalokrat raziskovalka v področjih, kjer niso dobro razumeli niti angleško niti kitajsko. Taka popotovanja so navdihujoča: širiš svoja obzorja, premikaš meje navzgor ali navzdol: meje razumevanja ljudi, meje za kulinariko in okuse, meje higiene, meje smisla za varnost. Marsikaj se naučiš in vendar velikokrat prideš do spoznanja, da za preživetje potrebujemo bore malo. Zato je bil užitek največje lepote sveta odkrivati na najbolj preproste načine: velikokrat peš, v poceni hostlih, s prehranjevanjem pri lokalcih in z lokalci. Takrat je bila moja največja moneta čas, ki ga je bilo na pretek. Vse to je imelo svoj čar.

Za Istro težko rečemo, da je eksotična. Skoraj vsak Slovenec si na naši ali pa hrvaški strani »lasti« košček, ki mu je že dolgo časa znan. Lahko je kos plaže z nekim znanim kamnom, ki služi kot naraven ležalnik; lahko je senca, ki jo nudi star borovec v opoldanski vročini. Lahko je pogled na zaliv iz prikolice, ki jo že trideset let parkiramo vsako poletje v istem kampu na istem mestu. In Pineta je za našo družino postala vsakoletni desetdnevni oddih, kjer se počutimo kot doma. Dobesedno. Otroci lahko goli letajo okrog in Aljaž se lahko polula skorajda kjerkoli, pa se nihče nič ne razburja, samo kdaj pa kdaj na malo bolj občutljivih mestih malo pobrišemo. Otroci jedo sladoled petkrat na dan in si zvečer »pozabijo« umiti zobe. Če se kdaj v Delfinčku zadržiš dlje, kot si pričakoval, bo znanec z veseljem pogledal na tvoje otroke, ti pa mu boš ob prvi priložnosti uslugo vrnil. Zvečer igramo košarko, balinamo ali gremo na sprehod do mesta, kjer seveda zadnje kune porabimo v lunaparku in za ‘šiptarski’ sladoled. Najinim otrokom se ritem spanja in prehranjevanja na morju povsem obrne, a se nihče ne razburja.

Vsako leto isti ljudje. Skorajda isti pogovori. Ista plaža, ista hrana in ista »kafana« -obvezno seveda Delfinček. Da se stvari odvijajo predvidljivo ciklično ni odveč, pač pa se to nekako pričakuje in na ta račun se ti glava spočije. Ista rdečkasta zemlja, terra rossa, ki se ti zažre v podplate in ti umaže najljubšo brisačo. Isti napor z majhnimi otroki, ki si želijo čofotanja enkrat z, drugič brez rokavčkov in z vsemi ostalimi vodnimi rekviziti. Isti omamno dišeč veter, ko v opoldanski vročini blago popiha in prinese vonj borovcev in morske vode. Isti špricerji in mrzlo Ožujsko ali Karlovačko.

Pineta je, vsaj malo, tudi moja. In tam sem rada. Življenje je tistih deset dni tako preprosto. Vse skrbi poskusiš odmisliti, več imaš časa za pogovor z vsemi in o vsem. Pineto imam rada.

Hvala vsem, da nam to omogočate. Hvala Zvezi prijateljev mladine Jesenice, hvala ‘Ireni Generacijo’ prej in hvala Biftiju sedaj, hvala Tatjani, Kety, Reksu, osebju v pralnici in kuhinji,… Pineta je ena sama. Ima poseben vonj, poseben otip, zanjo je rezerviran poseben občutek. Ne glede na to, kaj porečejo drugi, zame je najlepši košček Istre. Do prihodnjič.

Besedilo: Ana Hering
Naslovna fotografija: Mirko Budimir – Budo
Fotografije: Mirko Budimir – Budo, Matic Hering, Ana Hering