*parafraza na program Podjetnost je ženskega spola, ki ga financirata Ministrstvo za gospodarstvo z Agencijo Spirit in Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve .

Že vrsto let, najmanj od zažiganja modrcev leta 68, se ukvarjamo s t.i. ženskimi kvotami. Če bi bili politično bolj korektni, bi morali govoriti o spolnih kvotah. Slovenija je le te najprej začela uvajati v polju politike, zadnja leta se jih želi implementirati tudi v gospodarstvo. In kaj so ženske/spolne kvote?

Prilagam sposojeni citat iz članka Kako razumeti kvote, ki je bil, že davno nazaj, objavljen na Metini listi:

Spolne kvote so mehanizem, s katerim je mogoče v relativno kratkem času, tam, kjer je proces vzpostavljanja enakosti spolov počasen, doseči določen napredek oz. omogočiti hitrejše vzpostavljanje ravnovesja obeh spolov na določenih področjih (v izobraževanju, zaposlovanju, politiki, gospodarstvu, idr.). V nekaterih okoljih so bili za doseganje enake prisotnosti spolov v politiki dovolj že postavljeni cilji (ciljne, dogovorne kvote); drugje so jih k ravnovesju spolov pripeljala strankarska določila, zapisana v statutih posameznih strank (strankarske kvote), spet v tretjem primeru je bilo potrebno kvote vnesti v posamezne zakonodajne akte (zakonske kvote). Vsako okolje mora najti zase najučinkovitejši način iniciranja spreminjanja obstoječega stanja neravnovesja oz. neenakosti spolov.

Tam, kjer so bile kvote kot mehanizem za večjo prisotnost žensk v politiki uvedene,  so se izkazale za učinkovite, saj se je delež žensk v politiki bistveno povečal. V svetu jih danes uporablja večina držav (približno 120 od 193 držav članic Združenih narodov).

Zakaj so ženske kvote potrebne? Preprosto povedano, zaradi t.i. učinkov steklenih stropov, ki ženskam onemogočajo, da bi se prebile v sam vrh hierarhije, torej ob bok uspešni, praviloma moški družbi, ki v svojo družbo ne spušča žensk.

Na tem mestu naj takoj povem, da se mi intuitivno zdijo ženske kvote kot politični ukrep ena velika neumnost.

Na tem mestu naj takoj povem, da se mi intuitivno zdijo ženske kvote velika neumnost. Če še enkrat preletimo zgornji citat, je to mehanizem, ki naj bi vzpostavljal raznovesja na vseh področjih. Ravnovesje v slovenskem izobraževanju? Z izjemo višje- in visokošolskih programov, je slovensko šolstvo izrazito feminilno. V vrtcih je večina zaposlenih žensk – zadnja leta se zaposlujejo tudi moški, ki pa so bolj izjema kot pravilo. Tu potemtakem ženskih kvot ne potrebujemo. Politika? Glede na to, da je predvolillno obdobje, ne bi kaj dosti komentirala. Po zakonu o lokalnih volitvah, so ženske kvote nuja. Ali je zato lokalna in/ali državna politika kaj pridobila/izgubila, prepuščam v presojo posameznika.

Ženske kvote so ena od oblik t.i. pozitivne diskriminacije. Ta pojem je sam v sebi kontradiktoren. Če pogledamo v SSKJ, se pod geslom diskriminacija odpre naslednja razlaga: diskriminácija  -e ž (á) dajanje, priznavanje manjših pravic ali ugodnosti komu v primeri z drugimi, zapostavljanje: odpraviti diskriminacijo; gospodarska, rasna diskriminacija; diskriminacija ženske delovne sile; novi predpisi ne dopuščajo diskriminacije med posameznimi podjetji / publ.: odpraviti diskriminacije do domačega prebivalstva; to je nova diskriminacija nasproti nezadostno razvitim deželam.

Diskriminacija je v samem bistvu negativen pojem. Kaj torej pomeni pozitivna diskriminacija? Lahko jo razumem kot uravnilovko, da se stanje popravi, oz. vsaj začenja popravljati. Mehki ukrep. A tu hitro preidemo iz teorije v prakso.

V skandinavskem prostoru, kjer so se spolnih kvot lotili med prvimi, so poleg birokratskih dekretov v upoštev vzeli tudi druge dejavnike. Predvsem, da so z res široko paleto ukrepov na področju usklajevanja dela in življenja poskrbeli, da so moške začeli spodbujati k skrbi za družino. Gre za to, da so razmišljali izven okvirjev. Ok, želimo več žensk na vodstvenih položajih, zato moramo spremeniti gledišče na tradicionalno poslovno kulturo in začeti razbijati ta nevidni stekleni strop. Istočasno pa je treba ob tem aktivno razmišljati o redefiniciji moške aktivne vloge v družini, zaposlovanju, na porodniški ali negi za otroka. Skratka, za spremembe sta potrebna oba spola. In tu ne mislim toliko zakonodajnih rešitev, kot pa premik v načinu razmišljanja, v kulturnem dojemanju obeh spolov.

V skandinavskem prostoru, kjer so se spolnih kvot lotili med prvimi, so poleg birokratskih dekretov v upoštevanje morali vzeti tudi druge dejavnike. Predvsem v tem, da so z res široko paleto ukrepov na področju usklajevanja dela in življenja poskrbeli, da so moške začeli spodbujati k skrbi za družino. Gre za to, da so razmišljali izven okvirjev. Ok, želimo več žensk na vodstvenih položajih, zato moramo spremeniti gledišče na tradicionalno poslovno kulturo in začeti razbijati ta nevidni stekleni strop. Istočasno pa je treba ob tem aktivno razmišljati o redefiniciji moške aktivne vloge v družini, zaposlovanju, na porodniški ali negi za otroka. Skratka, za spremembe sta potrebna oba spola. In tu ne mislim toliko zakonodajnih rešitev, kot pa premik v načinu razmišljanja. Družbeno kulturni premik.

Zakaj so se mi ženske kvote pravzaprav zataknile v grlu? Ker želimo hiteti in posnemati skandinavske države in upoštevati Evropsko komisijo, uvajamo zakonsko predpisane dekrete, obenem pa živimo v balkanskem svetu, kjer so vloge spolov še vedno fiksirane. V vsakdanjem življenju so zacementirana mnenja, kaj mora delati ženska (mama) in kaj početi moški (oče). Če se vloge obrnejo, so posamezniki ali družine v najboljšem primeru tarča kakšne privzidgnjene obrvi. Da niti ne govorimo o istospolnih ali transseksualnih družinah…

Skratka, politika se dobrika EU, ženskam in vsem, ki se jim mudi implementacija ženskih kvot v gospodarstvo. Tako, da tudi javno in z davkoplačevalskimi vložki podpre dogodke, kot so npr. 500 podjetnic. Tja sem šla letos, s povabilom Razvojne Agencije Zgornje Gorenjske, tudi sama. Ne rečem, da je bil dogodek slab. Bil je dobro organiziran in program izpeljan korektno. A zaplete se pri vsebini. Nekatere nastopajoče (Madi Sharma, Alenka Mozetič Zavrl, Adisa Tufo,…) so bile na odru z razlogom in jih je bilo z veseljem poslušati. Pri drugih točkah programa pa se nisem mogla izogniti občutku, da sedim na motivacijskem seminarju, prirejenemu ženskam, kjer mi predavajo, kako strast izvira iz medenice, kako upravljati z ženskim emocionalnim managmentom, kako po brezplačni poti najti idealnega partnerja, ali kako se prepustiti spretnim lovkam samooklicanih povezovalcev, kovčev in drugih novodobnih poklicev v mreženju… Ker je dogodek za ženske, je seveda treba na koncu izpeljati še modno revijo in popestriti vmesnih pet minut z Nušo Derendo.

Pozdravljam začetke, a ti so, vsemu navkljub, vse preveč stereotipni. Ostajam skeptik. Predvsem glede ženskih kvot.