Jesenice zaznamujejo tisočletna zgodovina železarstva, ki je močno vplivala na podobo kraja. O tem, kakšno je mesto arhitekturno in urbanistično, katere zgradbe ga zaznamujejo, kako je nanj vplivala tranzicija iz industrijske v postindustrijsko dobo, in kje iskati njegovo identiteto, sem se pogovarjala z mojo sošolko iz gimnazijskih dni, prijateljico in Jeseničanko, Polono Jakšič, u.d.i.a.
S Polono sva govorili predvsem o obdobju po drugi svetovni vojni, ko se je staro hitro umikalo novemu. Socialistična Jugoslavija je s petletnim gospodarskim planom usmerjala in podpirala težke panoge industrije, zato so se Jesenice naglo razvijale. Tovarne so zahtevale nov prostor, iz celotne bivše države pa so se množično priseljevali tudi novi delavci, kar je zahtevalo pozidavo praznih površin in gradnjo novih stanovanjskih objektov. Kot pravi priznani slovenski profesor arhitekture Janez Suhadolc, je od petdesetih let prejšnjega stoletja dalje vladalo načelo »Stolpnico v vsako slovensko vas«. »Takratni aktualni oblastniki so visoke stolpnice razumevali kot vizualno prevlado socializma nad mračnim misticizmom preteklih obdobij.« (Suhadolc, 2016, str.44)  Na Jesenicah so jasen primer te ‘arhitekturne politike’ visoke, v drugi polovici 20. stoletja grajene stolpnice na Plavžu, ki v ozki dolini prostor vizualno še bolj skrčijo.
Zadnje obdobje, ki je ponovno arhitekturno pretreslo Jesenice, pa je obdobje po razpadu skupne države. Dejavnosti Železarne Jesenice so se močno skrčile, prišlo je do množičnih odpuščanj delavcev, ki so sčasoma delo našli v novo ustanovljenih, manjših in privatiziranih podjetjih. Tovarna je za seboj pustila prazne objekte, ki so desetletje ali več samevali, nato pa se umaknili novim centrom dogajanja – v obliki novih industrijskih hal ali nakupovalnih središč. Skratka poceni tipski arhitekturi, pri kateri ne moremo govoriti o presežkih. Kljub vsemu se kot mesto lahko pohvalimo, da smo bili nekajkrat arhitekturno opaženi: arhitekturno nagrado sta pobrala nov Čufarjev trg (2003, Spacelab, Bruto) in stavba Upravne enote Jesenice, ki se jo je med domačini že prijelo posmehljivo ime Alcatraz (2016, Studio Kalamar).

Prvo vprašanje, kdo si, kaj si in kaj počneš v življenju?

Moje ime je Polona Jakšič, sem univerzitetna diplomirana inženirka arhitekture, zaposlena kot arhitektka projektantka. Sem mama dveh hčera, v prostem času tečem in rekreativno igram odbojko. Zelo rada tudi berem.

Živiš na Jesenicah. Kako bi jih opisala iz arhitekturnega, urbanističnega vidika? Bi lahko izpostavila dobre/slabe primere prakse?

Jesenice so razpotegnjeno naselje, sestavljeno iz večjih starih naselij: Plavž, Murova, Stara Sava, Javornik in Koroška Bela. Vsa ta stara naselja so se razvila na levem bregu Save (če pogledamo v smeri toka Save Dolinke), kar sovpada z navezanostjo nastanka naselbin ob najdiščih rude v Planini pod Golico. Včasih so bila to vaška oz. trška jedra, nagla industrializacija ter hitro naraščanje števila prebivalcev najprej sredi 19. stoletja, ter kasneje tudi v 20. stoletju, pa je ta naselja z načrtno pozidavo praznih prostorov med njimi povezala v linijsko mesto.
V času po osamosvojitvi se je začela arhitekturna in urbanistična preobrazba Jesenic. Stari objekti niso več služili svojemu namenu, industrializacija se je preusmerila v tehnološko bolj napredne smeri, in ostajalo je vprašanje, kaj narediti z velikimi objekti, ostanki Železarne Jesenice. Tem stavbam je bilo treba najti nov namen, kar se Jesenice kot občina ves čas trudijo…
Glede dobrih in slabih praks je treba prevprašati smiselnost visokih stolpnic, kot jih imamo, oz. gostoto pozidanosti določenih predelov Jesenic. Če je bil standard v 60. letih, ko so se stolpnice gradile, en avto na dve stanovanji, je danes standard dva avtomobila na eno stanovanje. Plavž (Cesta revolucije, Bokalova, Cesta maršala Tita), je bil pozidan po urbanističnem načrtu iz petdesetih let, ki še upošteva visok delež zelenih površin. Ker so te površine ostale do danes nepozidane, se je lahko določen delež-le teh spremenil v dodatna parkirišča.
Kjer pa je bilo načelo gradnje čim večja pozidanost ter čim manjši delež zelenih površin, pa je problem parkiranja že davno presegel proste kapacitete. To je problem vseh mest, ne samo Jesenic.

Dejstvo je, da se je nekdanja jeseniška občina močno skrčila: Žirovnica in Kranjska Gora sta danes samostojni občini, infrastruktura pa je mestu ostala. Tukaj je morda Občina kot upravljalec v nehvaležni vlogi, saj mora prevzeti skrb za vso infrastrukturo, ki ji je kot nekdanjemu upravnemu centru regije ostala…

Jesenice ostajajo upravni center regije, res pa je, da se je številka prebivalstva spustila iz nekdanjih 25. 000 na današnjih približno 14. 000,  kar pa predstavlja velik upad. Prav tako je včasih Železarna zaposlovala 8000 ljudi, zaposlovala celotno regijo, na delo so delavci prihajali iz Bleda, Gorij, Bohinja in celo Baške grape,…
Ker se je obseg industrije površinsko zmanjšal, so se določeni industrijski obrati zrušili, komunalna infrastruktura pa se je načeloma ohranjala. To je prednost za Občino Jesenice, saj investitorjem lahko ponudi že komunalno opremljena zemljišča na prometno dobro dostopnih lokacijah (cesta, železniški industrijski tir, bližina Avstrije in Italije).

 Kaj potemtakem storiti z zapuščeno infrastrukturo, zemljišči? Nekaj centrom se sicer vrača življenje, dober primer je npr. območje Fiproma. Pa vendar, se je kdo ukvarjal s celotno urbanistično zasnovo Jesenic ali se tudi danes zgolj gradi dalje, brez nekega urbanističnega načrta?

Usmeritve za urejanje mesta Jesenice so zapisane v urbanistični zasnovi za mesto Jesenice, ki podaja usmeritve za proizvodne dejavnosti, za centralne dejavnosti, za poslovne dejavnosti ter za stanovanjska območja.
Ko so v prejšnjem stoletju širili industrijsko dejavnost, so tovarne zgradili, kjer so jih pač lahko. Sredi Jesenic je bil včasih velik park, imenovan Hrenovica, ki je bil, razen redkih velikih vil višje zaposlenih v železarni, nepozidan. V obdobju nagle rasti Železarne po vojni so te vile porušili in pozidali z velikimi industrijskimi kompleksi. Po osamosvojitvi so objekti nekaj časa samevali, nato so tudi te porušili in dobili smo velike prazne površine sredi mesta.
Urbanistična zasnova konkretno za proizvodne dejavnosti navaja, da se bodoči novi proizvodnji namenjajo območja, ki jih obstoječa industrija (železarna) opušča.
To se v praksi tudi izvaja, primer je območje Fiprom, ki so ga uspešno zasedla druga podjetja. Lahko navedem tudi območje Poslovne cone Jesenice, ki se razteza od stavbe občine ter vse do Javornika in obsega že obstoječe stavbe, katere so deloma že zasedene z novimi proizvodnimi programi, v pripravi pa je tudi prostorski akt, ki bo omogočal širjenje ostale proizvodnje, ker se je pojavil interes investitorjev.
Del zemljišč železarne so zasedli tudi moderni trgovinski centri v bližini Stare Save, kar je tudi predvideno z urbanistično zasnovo, saj naj bi se na tem področju krepilo območje za centralne dejavnosti, oskrbo in storitve, kar je posebej dobrodošlo, saj se nahaja v »središču« dolgega mesta, hkrati pa predstavlja alternativo trgovskim centrom na zahodu mesta. S tem se je obrnila tudi potrošnja in ljudje so zopet začeli prihajati na Jesenice. Obenem je res tudi, da je zabeležena pozitivna gospodarska rast, gospodarstvo ponovno zaposluje, zato menim, da so nekdanja industrijska območja, še nedolgo nazaj opuščena, zopet začela dobivati svoj namen. Dober primer je prav področje Fiproma in Poslovne cone Jesenice, ki zopet služi prvotnemu namenu, torej industriji.

Jesenice okoli leta 1940, vir: portal Kamra

Jesenice leta 1961, glavna avtobusna postaja, v ozadju upravna stavba ŽJ, vir: Wikipedia

območje Fiproma leta 1964, vir: GMJ

Jesenice leta 1967, vir: GMJ

Gradnja nove lužilnice leta 1987, vir: GMJ

Tik ob Fipromu smo dobili s pomočjo norveških strukturnih skladov obnovljeno območje Stare Save. Meni osebno je sicer všeč, nekako pa se ne morem znebiti občutka, da ni toliko funkcionalen, kot bi bil lahko. Zaživi nekajkrat na leto, npr. v času Jožefovega sejma, tudi sobotna tržnica morda aktivira nek delež jeseniškega prebivalstva. Kolpern je »živ« le v času večjih dogodkov, drugače pa človek dobi občutek, da ‘se tam nič ne dogaja’? Takoj neposredno zraven pa imamo nakupovalni center, znotraj katerega je ohranjen železarski dimnik, za katerega se ravno tako zdi, da je njegov namen zgolj biti najvišji oglaševalski pano v mestu?

Zelo dobra ideja je bila, konkretno za Staro Savo, da so v staro Kasarno preselili Glasbeno šolo Jesenice, saj so v objekt umestili dejavnosti,  ki je namenjena izobraževanju in v bližini nima konkurence.  Uporabniki to storitev želijo koristiti. Glasbena šola se odvija vse delavne dni v tednu, uporabniki pridejo tja in na tak način živi tudi prostor.
Smiselno bi bilo tudi razširiti program muzeja v Ruardovi graščini (npr.: stari stroji železarne, ki so bili predvideni za muzej na prostem bi zasedli pritličje graščine, v zgornjih nadstropjih pa bi se premaknila razstava, ki je postavljena sedaj), bi bilo pa treba prvenstveno objekt prenoviti. In nenazadnje najti rešitev za cerkvico na Stari Savi, (katere lastnik je Občina Jesenice in ne Cerkev, op.p.).

Kaj pa tržnica? Ko se pogovarjam z ljudmi tu, je največji očitek, da je prepišna in zlasti pozimi zelo mrzla. Tržnica sicer ima zgodbo, ki pa je z obnovo delno zastala: delovala naj bi tudi kot »podaljšek« železarskega muzeja in nudila prostor za muzej na prostem. Koliko je v resnici nova jeseniška tržnica funkcionalna?

Težko bi ocenila kvaliteto tržnice, ker nisem njena obiskovalka. Za jasnejšo sliko o kvaliteti tržnice je potrebno upoštevati mnenja uporabnikov. Uporabnik tržnice bi se moral dobro počutiti, oz. mu mora biti tam prijetno, v kolikor so občutki nasprotni, uporabnik ne bo več koristil tržnice.

Ko povprečen Slovenec pomisli na tržnico, se mu v glavi zapelje idealizirana verzija tržnice, Plečnikova ljubljanska tržnica?

Ja, to je res, ampak ljubljanska tržnica je stvar tradicije in prostor socializacije. Sploh stari meščani ljubljansko tržnico dojemajo kot kraj srečevanja, kot kraj dogodka, kjer so se poleg nakupov tudi videvali in srečevali. Zato se je potrebno vprašati, ali na Jesenicah gojimo podobno tradicijo?

… s samo arhitekturo se torej vzpostavlja tudi identiteta mesta,…

Ja, tako je.

Vrniva se k ‘slavnemu’ jeseniškemu dimniku pri nakupovalnem središču. Veliko meščanov motijo reklamni panoji na njem. Dimnik je pod zaščito kulturne dediščine. Kako, da se v tem primeru tako oglaševanje sploh dovoli?

Drži, dimnik je spomeniško zaščiten. V tem konkretnem primeru in pod kakšnimi pogoji je bilo dopustno tako oglaševanje na zaščitenem objektu mi ni povsem jasno, v praksi pa se načeloma sledi določenemu postopku. Zakon o varstvu kulturne dediščine namreč določa, da je za vsak poseg v zaščiteno stavbo potrebno zaprositi za projektne pogoje. Zavod ima na voljo določeno število dni, v katerih lahko izda projektne pogoje, v kolikor jih ne izda, potem investitor upošteva smo projektne pogoje, ki jih za poseganje v objekt predpisujejo prostorski akti občine. Ti pa so lahko precej posplošeni. Investitor nato za soglasje prosi Zavod za varstvo kulturne dediščine, ki pa se s posegom lahko samo strinja, saj je čas za postavljanje pogojev že zamudil.

Kaj pa ti osebno misliš o tem dimniku?

Na ta dimnik sem se že navadila, tudi na reklamne panoje (verjamem pa da ti reklamni panoji pritegnejo koga iz avtoceste), vendar pa je dimnik ostanek nečesa, česar ni več. Tam je bila včasih tovarna, danes pa je ostal samo dimnik, ki sam po sebi nima nobenega namena. Glede na to, da so se odločili ta dimnik obdržati, je treba nek namen z njim doseči.

Če te torej razumem pravilno, bi bilo tebi potemtakem vseeno, če ga ne bi bilo?

Ni mi znan razlog, zakaj je ta dimnik spomeniško zaščiten, očitno ima neke kvalitete, ki so to omogočile. Včasih je bilo na Jesenicah dimnikov več, ta je bil edini betonski, ostali so bili opečnati.

Na Jesenicah se je marsikaj porušilo, da se je lahko umaknilo novemu. Eden večjih projektov v 50.ih letih je bila tudi železniška postaja. Stara je bila močno poškodovana v bombnih napadih konec II. svetovne vojne, potrebovali smo novo.

Železniška postaja je delo slavnega arhitekta Stanislava Rohrmana, in je primer odlične arhitekture, vendar je predimenzionirana, sploh danes pa ne služi več svojemu namenu. In zato je treba tudi s to stavbo nekaj narediti. Železniško postajo je treba pogledati iz zgodovinskega konteksta: to je bila zadnja postaja »vzhodnega bloka«, oz. prva postaja, ko si prišel iz Zahoda, in je zato morala biti velika in grandiozna. Zgrajena leta 1952 kot primer arhitekturnega funkcionalizma, je ob svojem nastanku toliko prostora dejansko potrebovala. Če samo preštejemo železniške pragove in tire, ki potekajo skozi Jesenice, mislim, da jih je skupno kar 24. In če smo realni, jih danes mogoče rabimo tretjino. Na žalost menim, da je železniško postajo povozil čas, prazna sameva v centru mesta.

Dejstvo je, da Jesenice niso turistična občina. Vseeno pa ne moremo mimo dejstva, da je marsikateri turist, vezan na javen prevoz, »obsojen« na nekaj ur Jesenic. Nekam mora na WC, kaj pojest, morda celo prespat,…

Se strinjam, da smo razmeroma veliko mesto, nimamo pa namestitvenih enot, kljub temu, da se potreba po namestitvah iz leta v leto povečuje. Morda bi uredili hostel na zapuščeni železniški postaji?
Včasih sta bila Hotel Pošta in Korotan,… Hotel Korotan je bil ena lepših stavb, zgrajen leta 1933, načrte je izdelal Dragotin Fatur, (ki je bil Plečnikov diplomant), pod kip se je podpisal France Kralj. Na žalost pa je šla prenova v zadnjih desetletjih v napačne strani, vsako nadstropje se je prenavljajo po svoje, z vsako prezidavo se delajo nove anomalije. Korotan res ne kaže več tistega svojega sijaja.

skica Stanislava Rohrmana za novo kolodvorsko poslopje na Jesenicah. Vir: Under a common roof

Panoramski pogled na Čufarjev trg, vir: Ana Hering

Pred dvema letoma je raziskava zbornice za arhitekturo in prostor pokazala, da ima le peščica gorenjskih občin in upravnih enot v svojih vrstah zaposlenega arhitekta ali krajinskega arhitekta, ki bi ga po zakonu o urejanju prostora morala imeti vsaka občina. Jesenice takega strokovnega delavca nimajo ne na Občini ne na upravni enoti.

Ja, po zakonu bi morali imeti zaposlenega arhitekta, urbanista, ki bi spremljal, podajal predloge, pripombe, odgovajral občanom na pobude in pri spremembi prostorskih aktov.

Na Jesenicah smo priča kar nekaj novogradnjam. Stanovanjska soseska Gorenjski sonček, UEJ (Upravna enota Jesenice, op.p), s posmehljivim imenom Alcatraz, nova stavba banke SKB,…

 Glede novogradenj, meni osebno je UEJ všeč. Ampak izpostavila bi drug problem: čemu iti v novogradnje, če imamo toliko praznih objektov, ki propadajo in samevajo,… Treba je izkoristiti tisti stavbni fond, ki ga imamo, ki propada in je degradiran. S tem bi tudi revitalizirali del urbane soseske, v sedaj zapuščene stavbe pa naselili vsebine, ki jih mesto Jesenice potrebuje. S tega vidika menim, da gradnja nove Upravne stavbe na Jesenicah ni bila upravičena.
Kot primer uspešne prenove bi izpostavila lekarno Plavž (nekdanja Pikova dama, op.p.), nasproti zdravstvenega doma. Objekt je bil zgrajen leta okoli 1967, v pritličju je bila restavracija ,v kletnih prostorih pa prostor za disko. Stavba je več let propadala, dokler se ni našel pravi investitor, ki je prepoznal dobre lastnosti lokacije in objekta ter svojo farmacevtsko dejavnost preselil še bližje zdravstvenemu domu.

Podobna rešitev bi bila potemtakem odlična za stavbo sedanjega Okrajnega sodišča na Jesenicah?

Izjemna, markantna jeseniška stavba. Bila je zapor, med drugo svetovno vojno tudi generalštab nemške vojske. Morda bi lahko v preteklosti v to stavbo preselili Upravno enoto Jesenice. Stavba je ogromna, zasedena pa sta samo prtličje in del prvega nadstropja. Poleg tega je stavba atrijska, ima notranje dvorišče, zato je velika škoda, da se je ne uporablja v celoti.

…ampak parkirišč okoli ni veliko?

To je ena od  stvari, ki bi jih še posebej rada izpostavila. Če hočemo revitalizirati tiste stavbe, ki zaradi prostorske stiske nimajo toliko parkirišč, potrebujemo program, ki ga ljudje nujno potrebujejo. Torej, če potrebuješ upravno enoto, se boš pač potrudil, da jo boš obiskal. Ne moreš se peljati v Radovljico in kot občan občine Jesenice urejati postopke na njihovi upravni enoti. Moraš jih urediti na matični upravni enoti. Nujni programi bi lahko bili umeščeni v objekte, ki imajo v bližini zgolj nujna parkirišča (za invalide, intervencijo, za hitre postanke), v oddaljenosti so lahko večje parkirne površine, imajo pa dobro urejen javni promet.

Ampak naročnik nove stavbe UEJ je bilo Ministrstvo za infrastrukturo in zdi se, da Občina tu ni imela moči odločanja. No, na drugi strani pa je pohvalno, da je Občina svoje prostore naselila v nekdanjo upravno zgradbo Železarne Jesenice,..

Res je, to je lep primer sanacije in revitalizacije nekega monumentalnega objekta, ki je že prej imel velik reprezentativni status, ta status pa je objekt z današnjo funkcijo zadržal.

Železniška postaja danes, vir: Ana Hering

Stara Sava: kasarna in cerkev, vir: Ana Hering

Čufarjevo gledališče z vsemi prizidki, vir: Ana Hering

Naslednje vprašanje se navezuje na nekdanji Krekov dom na Jesenicah, sedaj Gledališče Toneta Čufarja, ki je danes deloma prizidano z Občinsko knjižnico, lokalom in kinom Železar. Ko je bilo zgrajeno, je bila to veličastna stavba s parkom in markantnim vhodom, danes od tega ni ostalo praktično nič,… Če stavbo pogledamo iz trga, se zdi, da smo kraljevina prizidkov,…

Prizidke, konkretno na primeru GTČ-ja, je treba še jemati z zadržki, ker gre za objekte, zgrajene v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, kar v arhitekturnem smislu še ni tako stara gradnja, da bi lahko do tega imeli nek odnos. Res pa je, da vsi z nostalgijo gledamo na stare objekte, kot je stavba GTČ-ja. Manjka torej neka časovna komponenta,…
Glede GTČ-ja samo še to: zdi se mi škoda, da se izvaja toplotna sanacija po segmentih. Fasadni ovoj bi se moral obnoviti celovito, s tem mislim tudi južno fasado (proti železnici) kjer so bile izvedene že določene zazidave oken.
Tudi Občinska knjižnica bi potrebovala druge prostore za svoje delovanje in bi jo lahko preselili v kakšno drugo opuščeno stavbo, ki jih je na Jesenicah kar nekaj.

Pred gledališčem je obnovljen Čufarjev trg. Kaj meniš o njegovi prenovi iz leta 2003 (projektanti so BRUTO arhitekti in Spacelab, projekt je bil tudi nagrajen, op.p.). Kot vse  novitete, tudi ta trg sprva ni bil dobro sprejet pri Jeseničanih, potem pa izgleda, da so se nekako navadili?

Poznam projekt Čufarjev trg, tudi  sama sem bila del Spacelabove ekipe, vendar v nekem drugem projektu. Najprej moram povedati, da Čufarjev trg ni realiziran v celoti. Zamišljen je bil namreč kot poligon za skejterje, manjkajo torej rampe za skejterje. Je pa res, da trg dosega svoj namen, je stičišče ljudi, tekom dneva nikoli ni prazen. Voda namreč pritegne najmlajše, otroke, ti pa nikoli niso sami in pridejo s starši ali starimi starši. Škoda le, da trg ni večji,…

Čufarjev trg je sedaj z nadhodom povezan s Staro Savo, novim centrom dogajanja. Kaj meniš o takih povezavah?

Povezava je nadvse dobrodošla in živi. Služi kot varna pot otrok iz Podmežakle na Osnovno šolo. Za Gimnazijo Jesenice je kar nekaj stolpnic in za njihove prebivalce je nakupovalno središče pri Stari Savi najbližje. Sem pa mnenja, da bi Jesenice potrebovale več teh prečnih povezav, ker smo linearno mesto in gremo bodisi na vzhod ali zahod. Nesreča, če lahko tako rečem, je, da Jesenice delijo dve stvari: Sava in železnica, in ravno zato rabimo več prečnih povezav.

Jesenice so v zadnjih letih doživele toplotno sanacijo večine stanovanjskih objektov. Pripomba moje kolegice, ki ni iz Jesenic, je, da je mesto postalo lepše, njegove stavbe pa so kot pisani bombončki. Vprašanje torej leti na barvno usklajenost fasad?

Na žalost se je večina toplotnih sanacij stanovanjskih stavb na Jesenicah končala, še preden so ‘pravila’ uspeli zakonsko zapisati v nove prostorske akte. Zdaj je namreč v občinskem prostorskem načrtu predpisano, kakšne barve so dovoljene za fasade, to pa so zemeljski toni. Določeni vogali so sicer lahko poudarjeni, ampak je zelo natančno opredeljeno kako. Lahko se tolažimo, da te »kričeče« fasade čez čas zbledijo, kot primer lahko pogledamo stolpnico nad knjigarno….Tista roza barva na južni fasadni ni več tako intenzivna, kot je bila ob obnovi.
Žal mi je, da se kot mesto Jesenice nismo odločili za neko zgodbo. Lahko bi npr. uporabili zgodbo »mesta rdečega prahu« in razvili paleto določenih rdečih odtenkov in rekli, da se fasade lahko uredijo zgolj znotraj te barvne lestvice. Na tak način bi tudi tvorili neko zgodbo, Jesenice pa bi dajale videz bolj poenotenega mesta.

Polona, hvala za tvoj trud in čas.

VIRI:

  • Suhadolc, Janez: Ljubi se mi ne, smisla nima, nehati ne morem, Celjska Mohorjeva družba, Celje 2016
  • Under a common roof, povezava, 19.5.2016
  • Fototeka Gornjesavskega muzeja Jesenice