Jesenice so moj rojstni kraj. Imam jih rada. My hometown, bi skromno pel The Boss. Dejstvo je, da sem v življenju prepotovala kar nekaj držav, študirala in delala na Kitajskem, v Novi Zelandiji, na potovanjih spoznavala različne kulture, živela tudi drugod po Sloveniji, (Ljubljana, Radovljica, Nova Gorica), a je dejstvo, da sem se na koncu preselila nazaj na Jesenice. Zakaj? Morda sem res ‘lokalpatriot’, morda temu dejstvu botruje nizka cena stanovanj, morda Gorenjska, morda starši.  Preprosto pa gre za dejstvo, ki ga prepoznajo mnogi. Kot rojen Jeseničan imaš samo dve izbiri: ali mesto ljubiš, ali pa ga mrziš.

Nek znanec mi je nekoč dejal, da pravih Jesenic nisem nikoli dojela, ker nisem odraščala v ‘Mahali’. Ker sem bila doma na obrobju, v hiši z balkonom, s katerega sem lahko opazovala, koga so s helikopterjem poškodovanega pripeljali v Splošno bolnišnico Jesenice. V hiši, ki je bila zadnja v naselju, preden se je začela trim steza, kjer so včasih v toplih večerih mimo pritekli prepoteni hokejisti, izvajajoč suhe treninge s tekom od hale do Plavškega Rovta. V hiši, kjer smo na vrtu sadili solato, radič in druge vrtnine, jeseni obrali jabolka in se na terasi predajali sončnim žarkom. Skratka, kot je cinično pripomnil moj znanec, na jeseniškem Beverly Hillsu. Samo da nismo vozili mercedesov in imeli pred hišami neskončnih bazenov. Še najnižji del planote Mežakle, tega geografskega nebodigatreba, nam je omogočal, da smo se najdlje kopali v soncu, in to celo pozimi, ko se le to v Podmežakli ponekod ni prikazalo od novembra do marca.

Sorodnike sem imela na Žvagnovi kmetiji Podmežaklo, tako da iz prve roke vem, da bo slednje o soncu res držalo. V mojih otroških časih se spominjam Save in Žvagnovega mosta, preden so strugo prve zaradi izgradnje avtoceste premaknili. Spomnim se, da smo kot otroci včasih ‘ušli’ na takrat še nezavarovano smetišče, kjer smo potem stikali, kaj vse so odvrgli. Spomnim se joka prašičev in krav na jeseniški klavnici vsak petek. Danes je Žvagnova domačija zapuščena bajta, deponija ograjena in baje moderna, a iz nje uhaja smrad bolj kot kadarkoli prej. Jeseniška klavnica je predelovalni obrat za odvržene nagrobne sveče in kopičenje druge nesnage. Jesenice uvažamo smeti iz celotne Zgornje Gorenjske, kar se menda pozna najprej pri komunalnih položnicah, potem pa tudi v skrbno urejenih eko otokih, vodovodu, ipd. Avtocesta je prinesla trumo pločevine, ki se vali skozi Karavanke do prikolic v hrvaški Istri, in tudi Jeseničanom omogoča hitrejšo povezavo s svetom zunaj.

Gre za košček Jesenic, opisan nostalgično. Jeba nostalgije je v tem, da človeški spomin namerno pozablja slabe strani, ohranja pa nostalgično mitologijo, kaj vse je bilo drugače, boljše. Prevara, da smo živeli bolje, z manj sredstvi, manj izbir, ki jih je nato prinesel divji kapital.

Gre za košček Jesenic, opisan nostalgično. Jeba nostalgije je v tem, da človeški spomin namerno pozablja slabe strani, ohranja pa nostalgično mitologijo, kaj vse je bilo drugače, boljše. Prevara, da smo živeli bolje, z manj sredstvi, manj izbirami, ki jih je nato prinesel divji kapital.

A dejstvo je, da se časi spreminjajo. Časi so težki, a moderni, je dejal sodobni nemški mislec Sloterdijk. Občina Jesenice se je od mojih otroških let najprej predvsem skrčila: izstopili sta Kranjska Gora in Žirovnica, ki sta obe, statistično gledano, bolj ekonomsko uspešni in zdravi. Jesenicam je ostala vsa infrastruktura nekdanje velike občine, za katero je bilo treba poskrbeti. Večina le te je bila že takrat v slabem stanju. Nekaj časa je občina doživljala razcvet in bila dokaj uspešna pri prestrukturiranju stare železarske infrastrukture. Podrli so se stari obrati na Hrenovici. Del zemljišč smo prodali velikim trgovcem, ki so predimenzionirano gradili nakupovalna središča. Ta so sprva privabljala tudi občane drugih občin. A potem je nastalo povsod (preveč) šopingcentrov. Še najraje pa se jo danes mahne na šoping v Ljubljano ali v sosednji Avstrijo in Italijo. Za privabljanje ‘drugih ljudi’ nam torej ostajajo še Upravna enota jesenice, CSD, drugi uradi, ter Splošna bolnišnica Jesenice, čeprav Radovljica že nekaj časa rožlja, da bo postavila svojo regijsko bolnišnico. In ja, hvala bogu, ostal nam je tudi GARS.

Učinki vse višjega GDP-ja se poznajo tudi na pločevini. Skoraj vsaka družina ima dva avtomobila, avtobusi niso pogosti, zato avtomobile nujno rabimo. Iz Bokalove se k najboljpemu sosedu na Spodnji Plavž seveda peljemo z avtom, četudi le po štruco kruha. Otroci zakonsko sploh ne smejo hoditi sami ven ne-vem-že-do-katerega-leta, niti se peljati z javnim prevozom, zato smo starši popoldanski taksisti, ki jih vozimo od zobozdravnika, na treninge juda, v knjižnico in še kam. Da bi jih poslali na avtobus? Ti ne vozijo pogosto, pa še kak domnevni pedofil se lahko znajde na njih.

Turizem? Ne smem biti pesimistka in reči, da se čisto nič ne premika. Jesenice razmišljajo predvsem butično. Ker imamo zaenkrat dovolj zasebnih vlagateljev, ki poskrbijo za sobe, aparthotele, kampe, ipd. In to je zaenkrat to. Kot je pristavil moj znanec in medijski strokovnjak za turizem, ni potrebe, da bi bile Jesenice turistična občina. Navsezadnje mora Kranjska Gora od nekje dobiti poceni plačano delo sobaric, natakarjev, receptorjev in peric. Ni treba poudarjati, da je s tem meril na pestro narodnostno sestavo jeseniških prebivalcev, od katerih so mnogi tu z dovoljenji za prebivanje.

Gospodarstvo se, baje, še kar dobro drži. Zaradi nizkih cen poslovnih in industrijskih površin, je na Jesenicah zraslo ali se k nam preselilo marsikatero podjetje. A gospodarstvo in (lokalna) politika ne gresta velikokrat z roko v roki. To je očitno rak rana naše države. Preveč birokracije, premalo posluha. Ko se začnejo predvolilna soočenja, marsikateri županski kandidat rad obljubi kaj, kar je v resnici domena gospodarstvenikov, zasebnih podjetij, morda celo prekarnih delavcev. O športu, (cinično bi bilo z večjim smislom zapisati kar o hokeju), bo več v prihodnjih člankih. Če bom še kaj izvrtala iz koga.

Župan je funkcija, ki naj bi združevala. Župan ima vizijo. Župan predlaga. Župan dela polni delovni čas. Župan je vsaj toliko všečen, da ko nagovori občinski svet s predlogi, ta vsaj zastriže z ušesi. Da, to je predlog. Če že ne odličen, pa vsaj za tehten premislek. In dragi občinski svetniki: z razlogom pred sejami dobite špehovje spete dokumentacije, ki jo je treba vsaj prelistati, če že ne prebrati. To je vaša domača naloga, ki ste jo z veseljem sprejeli že ob kandidaturi, in ni odveč opazka, da je ta vaša domača naloga plačana iz davkoplačevalskega denarja. Volilci pa imamo svoje pravice, pa tudi dolžnosti, zato je treba iti na volišča!

Pa vseeno. Nekaj let nazaj je za župana kandidiral bosanc. Rojen tu, in tekoče je govoril slovensko. A ga v drugem krogu nismo izvolili, ker je bil bosanc. Povrhu pa še musliman. Boljša izbira je bil dotakratni župan slovenskega porekla in krhkega zdravja, (bog mu daj slednjega), ki sedaj svojo funkcijo opravlja s polovičnim delovnim časom.

Jeseniški tuti fruti narodnosti je svojevrsten pojav. Vsi smo prijatelji s kom, katerega vsaj starši so bili rojeni nekje drugje. Največkrat v stari Jugi. Priimek na -ić. In večina nas s tem nima nikakršnih težav. Z veseljem pojemo baklavo, ki nam jo soseda iz dveh nadstropij nižje pošlje ob praznovanju ramadana. Načeloma smo strpni. Nedavno sem v zdravstvenem domu odkrila letake, ki so nagovarjali Albance, naj gredo na Ljudsko univerzo na tečaj slovenščine, (to slednje zgolj predvidevam, ker razen emailov, naslovov in telefonskih ni bilo nič napisanega v slovenščini). Skratka, razmeroma odprti smo. In dokler ne živiš v kaki Radovljici, se tega niti ne zavedaš. Kar je za Jesenice plus. A vseeno. Nekaj let nazaj je za župana kandidiral bosanc. Rojen tu, in tekoče je govoril slovensko. A ga v drugem krogu nismo izvolili, ker je bil bosanc. Povrhu pa še musliman. Boljša izbira je bil dotakratni župan slovenskega porekla in krhkega zdravja (bog mu daj slednjega), ki sedaj svojo funkcijo opravlja s polovičnim delovnim časom.

Kam vodi moje razmišljanje? Preprosto, niti sama ne vem. Problemov je veliko, nekatere rešitve se ponujajo hitro, za nekatere je potreben denar, za druge rešitve je treba premakniti mišljenja ljudi v glavah. Župan je funkcija, ki naj bi združevala. Župan ima vizijo. Župan predlaga. Župan dela polni delovni čas. Župan je vsaj toliko všečen večini, da ko nagovori občinski svet s predlogi, ta vsaj zastriže z ušesi, da, ja,  to pa je predlog. Če že ne odličen, pa vsaj za tehten premislek. In dragi občinski svetniki: z razlogom pred sejami dobite špehovje spete dokumentacije, ki jo je treba vsaj podrobno prelistati, če že ne prebrati. To je vaša domača naloga, ki ste jo z veseljem sprejeli in ni odveč opazka, da je ta vaša domača naloga plačana iz davkoplačevalskega denarja.

Politika me je vedno zanimala, a vedno bolj skozi orodja filozofske analize. Rada berem (utopične) programe strank, se včasih zraven namuznem ali zahahljam, včasih pa tudi zastrižem z ušesi. Programe, za katere vem, da so napisani bolje, kot jih je sposoben retorizirati katerikoli kandidat. (Verjetno jih je oblikoval kakšen prekarec). Rada študiram politično filozofijo, od antične dalje.

Realnost? Težko bo dobiti lokalni obraz, ki bo vsem všeč. Za razliko od državne politike, ki je obremenjena s težkimi ideološkimi temami, se mora lokalna predvsem ukvarjati s problemi tukaj in zdaj: staranjem prebivalstva, infrastrukturo, gradnjo cest, sanacijo plazov, obnovo vrtcev, komunalo, financiranjem programov športa in kulture, idr.

Vsem županskim kandidatom in kandidatkam, kandidatom za občinske svetnike in kandidatom za predstavnike v KS na letošnjih lokalnih volitvah želim veliko uspehov. Verjetno del poguma terja že odločitev, da kandidirate. Za Jesenice, moje rodno mesto, pa si želim vizije, ki bo predvsem pragmatična, z jasno prioritetno lestvico, in se bo začela predvsem ukvarjati s problemi tukaj in zdaj.

Tekst: Ana Hering, KITAna
Prikazna fotografija: Ervin Crnović
Fotografije v prispevku: Ana Hering