Zdaj je že jasno: v karanteni ne bomo zgolj štirinajst dni. Verjetno bomo v njej vsaj en mesec. Nekateri predvidevajo, da lahko celo dalj, z možnimi vmesnimi prekinitvami.  In da bomo te ‘koronamore’ rešeni šele, ko bo prekuženega 2/3 globalnega prebivalstva. Ne sliši se optimistično.

Dejstvo je tudi, da po koronačasu svet ne bo več isti. Upam si trditi, da bomo bolj pozorni na higieno: na umivanje rok, na kašljanje. Marsikdo bo v družbi kihnil, a v to ga bo prisilil refleks telesa in ne lastna želja. Nelagodno bo. Sumljiv bo že navaden prehlad, saj se drugim morda ne bo zdel zgolj to, in bodo pomislili na kaj hujšega. Izkušnja koronačasa nas bo spremenila: kot posameznike, kot družbo. Preuranjeno je še govoriti, kako nas bo spremenila. Upamo lahko, da na bolje.

V tem času, ko smo večinoma zaprti doma, obsojeni na kratke nujne postanke v živilskih trgovinah in občasnemu sprehajanju otrok na (še ne) pomladanskem soncu, sem začela prebirati moje potovalne dnevnike, ki sem jih pisala vsakič, ko sem obiskala Kitajsko, to res fascinantno državo.

Ko sem Kitajsko obiskala prvič – leta 2004, sem se po štirih mesecih življenja v študentskem domu preselila na drug konec mesta Kunming, v varovano, mirno blokovsko naselje, v katerem je poleg takratnega srednjega razreda Kitajcev živelo tudi nemalo tujcev. Kunming se je že takrat močno razlikoval od velikih obalnih kitajskih mest. S svojimi šestimi milijoni prebivalcev, ležeč na višini dobrih 1800 metrov nad morjem, čistim zrakom in narodnostno mešanimi prebivalci, je bil priljubljena študentska točka za Slovence in Francoze. Okolica mesta je ponujala odlične dnevne izlete, večdnevni pobegi pa so bili odlični za trekinge. Za Kitajce je Kunming, sicer glavno mesto province Yunnan, podeželsko mesto, njegova kvaliteta pa je bila takrat predvsem čisti zrak in ogromno zelenih površin v urbanem naselju. Mesto je veljalo za hortikulturni biser Kitajske.

Soseska mojega stanovanja, ki sem si ga delila še z dvema slovenskima študentoma, je bila nadvse priročna za poznopopoldanske nakupe po dolgem študiju. V prtličju naše stavbe, ki se je odpirala na ulico, so prodajali odlične kitajske žlikrofe, jiaozije, ki so jih skuhali v tradicionalni, goveji podobni, juhi in servirali z drobnjakom in pikantno omako. Nasproti našega bloka je v pritličju kraljeval »wangba«, kar bi najlažje opisali kot prostor, kjer si si za vsaj pol ure najel računalnik in pregledal svojo e pošto (to je bilo pred časom vselej dostopnega interneta), vmes pa lahko pomalical instant nudlce. Naše internetno shajališče je bilo še posebej razkošno: gaming stoli za vse Kitajce, ki so že takrat več kot pol dneva skupaj nabijali razne streljaške igrice, posebej veliki zasloni računalnikov. Tipkovnice in miške so bile večkrat kot ne mastne in lepljive od polite sladke pijače ali razlitih instant juh.

A meni je domišljijo najbolj burila tržnica, od našega stanovanja oddaljena le kakih dvesto metrov. Ob vhodu si lahko pri uličnih prodajalcih kupil vse gospodinjsko življenjskega pomena: lavor, žlice, jedilne palčke, posodo, v plastiko ovite steklene termoske, ki so bile še posebej priljubljene, saj si v hotelih in študentskih naseljih dobil vsako jutro eno pred vrata, z vsebino katere si si potem pripravil čaj, instant kavo, če je bilo treba pa za hitro malico tudi instant juho z obilico ojačevalcev okusa.

Tržnici s splošnimi gospodinjskimi dobrinami je sledila tržnica, kjer so prodajali sadje in zelenjavo: sadje vseh vrst in oblik; rumene lubenice, ki so bile takrat pri nas še neznanka, bohotile so se skladovnice mangostina, ličija, manga, pa tudi povsem »vsakdanjega« sadja, kot so jabolka, hruške in slive. Tudi zelenjava ni razočarala: vseh sort, oblik, z izjemno ponudbo stročnic, buč in kumar. Na tem delu si lahko rinfuzno nakupil tudi več vrst riža, pšenice, oreščkov. V zadnjem kotu na levo so ponujali tudi cvetje: živo in neživo – rezano in cvetlične lončke vseh barv in oblik. To tržnico sem imela rada: bila je na prostem, v Kunmingu, kjer je redko padal dež. Zato je bilo na tem delu vedno živahno, polno ljudi, polno sonca, polno barv, polno življenja.

Potem se je pot med stojnicami nekoliko zožala in stopil si v delno pokrit prostor. Tu se je nahajala enako, če ne celo bolj pomembna tržnica – tržnica z mesom. Ko sem se tam sprehajala prvič, nisem ostala dolgo. Četudi sem v življenju prisostvovala smrti marsikatere kure ali zajca, sem bila teh prizorov povsem nevajena. V življenju sem bila realist – doma smo velikokrat zaklali kakšno kuro ali petelina in vedela sem, da je meso na krožniku nekoč bilo živo bitje. A na tržnici na Kitajskem me je spreletelo, da smo Slovenci popolnoma, kot sem se takrat slikovito izrazila v dnevniku, »brez domišljije, kaj vse bi lahko dali na krožnik«. Na tržnici si si lahko izbral in kupil živo žival, ki so jo potem moški primerno obglavili, očistili in ti jo izročili. Vse, od raznih vrst rib, te so Kitajci nemalokrat kupovali tudi žive, do žive perutnine vseh vrst.  V kletkah so zvedavo pogledovali ven divji ptiči, za katere še danes nisem prepričana ali so jih kupovali za prehrano, ali, da bi jim kot hišni ljubljenčki krajšali čas. Prodajali so žive žabe, velike krastače, ki so bile bojda prvovrstna poslastica. Sama jih nisem mogla niti pogledati, saj imam pred žabami že vse življenje nerazložljivo fobijo. Na desni strani tržnice so bile pod žičnatimi kletkami, nagnetenimi s perutnino, še takiste kletke, v katerih so se v kotu stiskale žive, podlasicam podobne živali in za katere mi ni uspelo ugotoviti, ali so domače ali divje živali. Na koncu tega veličastnega pol udomačenega pol divjega živalskega seraja, je kraljevala mesnica, kjer so dnevno zjutraj zaklali nekaj prašičev. V spominu mi je ostalo, da je bilo na sicer betonskih tleh nemalokrat debela plast blata, pomešanega s krvjo, iztrebki živali, odvrženimi cigaretnimi ogorki in drugo nesnago. Nesnaga se je lepila na moje takratne svetlo modre športne čevlje, ki sem jih za zajetno vsoto kupila tistega poletja pred odhodom na Kitajsko na Bledu. Skratka, če si imel željo po mesu, je, vsaj mene, želja večkrat minila. Kljub temu se šiš kebabu Huijev in mesnim jiaozijem nisem odpovedala. Meso sem jedla predvsem na uličnih restavracijah, kjer je bilo termično primerno obdelano.

,Ta slikovit opis je resda moj osebni spomin, nekaj, kar je sčasoma že bledelo, sedaj pa se je ob branju mojih popotnih dnevnikov s Kitajske in ob trenutnih razmerah s polno močjo vrnilo. Potrjeno je, da je Sars CoV 2 virus, pozvročitelj bolezni Covid 19, virus, ki je ob primernih pogojih »preskočil« iz živali na človeka. Gre za t.i. zoonozo, ki je prešla iz človeku podobnega sesalca na našo vrsto. O tem tipu koronavirusa vsak dan odkrijejo kaj novega in povsem natanko še ne vedo s kom imajo opravka. V dnevnem časopisju sem zasledila simpatičen termin, češ da je ‘znan neznanec’. Velja pa, da se je prva okužba na človeka zgodila na tržnici v mestu Wuhan na Kitajskem. Ni primerno, da vsega obtožimo Kitajce, kaj takega bi se lahko zgodilo domala povsod, kjer so pogoji zadostni. Je pa res, da je Kitajska za kaj takega nenavadno prikladna: mesta so velika, gostota prebivalstva je izredna, higiena marsikje še vedno zelo pomanjkljiva, globalizacija pa je virusu omogočila, da se je, denimo, udobno z letalskim transportom čez deset ur iz Shanghaija preselil v skoraj enako velik in virusu prijazen London.

Dejstvo je, da so virusi nekaj, s čimer si delimo življenje. Epidemije niso nove: Rimski imperij je izboljšal ceste in razmahnil trgovanje in pretok dobrin, istočasno pa tudi razmah črnih koz ki so imperij dokončno pokopale. V srednjem veku je prebivalstvo zdesetkala kuga, še nedavno nazaj je v centralni Afriki divjala ebola, na Bližnjem Vzhodu je epidemija Mersa prešla iz kamel na človeka. Poleg virusnih bolezni so tu še prionske bolezni, ki jih povzročajo mikroorganizmi. Pred leti je bila tako Velika Britanija začetnica  in žarišče bolezni norih krav. CWD je še posebej nevarna prionska bolezen, ki se širi med srnadjo in jeleni Severne Amerike. Mikroorganizem, ki povzroča bolezen CWD, je praktično neuničljiv. Res ni razloga, da bi kogarkoli krivili. Dejstvo pa je, da bomo morali kot družba nekatere stvari premisliti na novo. Koronačas nas bo spremenil. Kitajci po nekaterih novicah živalske tržnice v urbanih naseljih že zapirajo. To je prvi korak. Poskrbeli bomo za boljšo higieno: si večkrat umili roke, poskrbeli za higieno kašlja. Morda se nam tudi japonski in korejski turisti ne bodo zdeli več paranoični ali smešni, ko si bodo ob rahlem prehladu v začetku poletja nadeli obrazno masko.

Tekst: Ana Hering, KITana, marec 2020
Fotografije: Ana Hering, posnetki so iz mest Kunming, Urumqi in Chengdu, vse LRK; naslovna fotografija: Dubai